Junak(i) 
našega časa

Pri vseh naporih, da bi se odpravila kriza vrednot in da bi se vzpostavila spet prava moralna urejenost, so poleg jasnih ocen stanja in natančnih ciljev pomembni tudi vzorniki. Ti lahko nastopajo kot poosebljene zgostitve tistih lastnosti, ki so zaželene in potrebne, da bi se ljudje tega sveta sploh zavedali svojih zmot, da bi osmislili svoje življenje in se usmerili v prihodnost. Vprašanje vzornikov in količenja poti v prihodnost ni le svetovno (globalno) vprašanje, ki ga zaostruje razkrajanje samih naravnih temeljev za obstoj človeške družbe, temveč je vsepovsod navzoče vprašanje državno zamejenih in zgodovinsko determiniranih družbenih skupnosti. Nobenega dvoma ni, da bi bila slovenska družba izjema; nasprotno, prav na tem področju potekajo hudi boji. Skrb za seznanjanje javnosti s pravimi vzorniki spodbuja tudi javna občila, da v pravih trenutkih, na pravem mestu in na ustrezen način sporočajo ter priporočajo, koga velja posnemati in po kom se zgledovati. Državni praznik Marijinega vnebovzetja je že tak dan, da bi bil molk o njej in vsem, kar je povezano z njenim likom, neodpustljiva zabloda. V iskanju prave poti, ki naj ne bi ponavljala napak sekularizacije in brezbožnosti, se je ob letošnjem prazniku izkazal tudi javni Radio Slovenija. Tako je lahko iz oddaj na 1. programu številno slovensko poslušalstvo zvedelo, da je lahko lik Device Marije zgled za sodobne ženske in dekleta, ker da razbija ustaljene strukture; v neki drugi oddaji pa, da je sveti Avrelij Avguštin (354–430) junak našega časa.

Odrešenjska vloga zakonske zveze

Pravzaprav je bil ta veliki teološki mislec junak vseh časov, kajti on je postavil temelje za krščansko spolno moralo, na katere so se opirali kasnejši razlagalci (zlasti Tomaž Akvinski) in na katerih sloni tudi uradno določena strategija delovanja katoliške Cerkve v sedanjem času. Na njegovi sovražni opredelitvi spolnosti kot prenašalki izvirnega greha in odrešenjski vlogi zakonske zveze, katere glavni in edini priznani pomen je zaplojevanje in rojevanje otrok – ustvarjanje družine, v bistvu temeljijo tudi neprekinjena nasprotovanja cerkvenih voditeljev vsem poskusom, da bi se priznalo kot »normalne« vse oblike človeškega spolnega združevanja in tudi razdruževanja.

Zato je tudi v središču takih prizadevanj nasprotovanje vsem tistim oblikam družine, ki ne temeljijo na zakonski zvezi, kajti samo pred Bogom sklenjena zakonska zveza naj bi imela očiščevalne učinke in prispevala k porajanju pokornih božjih otrok. K oblikovanju takšnih ljudi – zlasti roditeljic, žensk=mater – pa lahko prispeva lik Device Marije, ki ji je poleg deviškega poroda pripisana vrsta lastnosti, med njimi ljubezen do trpljenja, da je pokorna, poslušna, molčeča, skromna, ponižna, usmiljena, da pomaga drugim. Kot je bilo poudarjeno v Napotkih za vzgojo v družini (ki jih je pripravil papeški zbor za družino 1995), je za fante moškost »božji dar«, za dekleta pa velja: »S konstantnim dajanjem za zgled materinstva svete Device Marije bodo opogumljene za vrednotenje svoje ženskosti.«

Ta in drugi napotki za moralno oblikovanje ljudi naj bi sledili »naravnemu nravnemu zakonu«, ki sodi v razumski red; »Stvarnik je poklical človeka, da po tem redu usmerja in ureja svoje življenje in svoja dejanja ter še posebej uporablja svoje telo in z njim razpolaga« (kot je pojasnil papež Janez Pavel II. v okrožnici Sijaj resnice, 1993). V imenu takšnega nravnega zakona je odklonsko vse, kar ni v okviru zakonske raznospolne zveze.

Kadarkoli se je v preteklosti (v katerikoli družbeni skupnosti z močno Cerkvijo) pojavilo prizadevanje, da bi razširili meje priznanega spolnega združevanja, so nosilci katoliške spolne morale z vsemi sredstvi nastopali proti tem poskusom, pri čemer niso izbirali besed. Ob zahtevah za možnost razveze zakonske zveze npr. je šlo za boj zoper »kugo razporok«; družino naj bi v 20. stoletju uničili ali jo vsaj zmaličili, zlasti v drugi polovici stoletja. Kot največjemu mučencu je veliko pozornost posvečal papež Janez Pavel II., kajti »bodočnost sveta in Cerkve vodi prek družine« (1984), ali kot je zapisal v Apostolskem pismu o družini (1982): »Cerkev se zaveda, da je blagor družbe in nje same tesno povezan z družino. Prav zato čuti tem silneje in nujneje, da je njeno poslanstvo oznanjevanje božjega načrta o zakonu in družini.«

Nova evangelizacija 
in ogroženost družine

V boj za to resnico se je vedno odločno podajala tudi slovenska katoliška Cerkev, tako v enostrankarski socialistični ureditvi kot zlasti po osamosvojitvi Slovenije; v zadnjih dvajsetih letih nastopa kot nosilka prave morale v javnem življenju. V javnem prostoru deluje samostojno prek obredja in delovanja duhovnikov ter prek cerkvenega občestva v skladu s strategijo delovanja v 21. stoletju (sprejeto na plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem 17. in 18. januarja 2001, objavljeno pod naslovom Izberi življenje, 2002). Bistvo delovanja naj bi bila »nova evangelizacija«, ki na Slovenskem zahteva »obnovljeno gorečnost in neomajno zvestobo Kristusu in njegovemu odrešenjskemu oznanilu«, zato je treba okrepiti »razširjanje in poznavanje družbenega nauka katoliške Cerkve« ter tudi spremljati »nastajanje in spreminjanje civilne zakonodaje, predvsem pa glede vseh za kristjane pomembnih etičnih vprašanj«. (Izberi življenje, str. 44)

Glede na cilj delovanja je razumljivo, zakaj je Cerkev tako gorečna v spremljanju novosti, ki jih je prinesel družinski zakonik. Ker naj bi bil ogrožen sam božji načrt, so tej stopnji ogroženosti tudi primerne ocene o stanju družine, ki po vseh mogočih poteh prihajajo v najširšo javnost. Ob dnevu Marijinega vnebovzetja so prek RTV Slovenija prevladale ocene najvišjih cerkvenih osebnosti, da je »nujno ohraniti družino«, da je »družina v naši družbi ogrožena bolj kot kdajprej«, da se je treba »tudi z referendumom« boriti za družino, da »Marija kliče sama« po cerkvenem sklepanju zakonskih zvez. Gorečnost po tem prazniku se krepi; tako se je konec avgusta zgodilo, da je na začetku pogrebne slovesnosti eden od obnovljeno gorečih duhovnikov najprej opozoril navzoče, da morajo podpisati za referendum. Tudi tako je videti potem ljubezni polna nova evangelizacija, ki naj bi zagotovila umirjeno pot v prihodnost.

Prihodnost in ljubezen

V Apostolskem pismu ob začetku novega tisočletja (2001, str. 12) je papež Janez Pavel II. poudaril dolžnost duhovnikov, da se usmerijo v prihodnost. Glede na to, da prihodnost ni usojena, da vanjo vodijo različne poti in da so tudi cilji tega popotovanja raznoliki, je prihodnost odvisna od skupnega naprezanja vseh »udov« neke družbene skupnosti. Katoliška cerkev na Slovenskem naj bi delovala po navdihu Svetega Duha (ki je tudi duhovni oče strategije) in praktično v skladu s Katekizmom katoliške Cerkve (izdan 1993), ki je »oporno besedilo« za prenovo vsega cerkvenega življenja in ki naj »pastirjem« Cerkve pomaga »oznanjevati vero in klicati k evangeljskemu življenju«, kot je v uvodni besedi poudaril papež Janez Pavel II. v štirinajstem letu papeževanja, 11. oktobra 1992.

Ko pozorno berem Katekizem katoliške Cerkve, si težko zamišljam, da ga verniki in njihovi duhovni voditelji ne bi poznali in da bi svoj človeški napuh postavili nad jasne zapovedi o ljubezni in da bi ljubezen kar tako spreminjali v sovraštvo; preprosto povedano, je sploh mogoče, da bi kar počez zatajevali Boga. Saj je vendar celota naukov, namenjenih vernikom in pastirjem, že v njihovi oprijemljivi telesni in duhovni podobi, kajti samo zaradi tega oprijemljivega tuzemskega bivanja lahko sploh računajo na zveličanje.

Os, na katero se vežejo vse zapovedi, je ljubezen, kar je enako Bog in kar je – naprej in od samega začetka – enako resnica in – v nadaljevanju, enako smisel, »počelo in cilj vseh stvari«. (Katekizem, člen 36) Torej ljubezen je tista, katere glavna nosilka je cerkev, »steber in temelj resnice« (člen 171), »mati vseh verujočih«, ki »uči govorico vere«, vera pa je »potrebna za zveličanje... kdor bo veroval, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen« (člen 181,183). »Če se vera ne razvija v delih, je mrtva (prim. Jak 2, 14–16) in ne more obroditi sadov večnega življenja.« (str. 13, uvodna beseda papeža Janeza Pavla II.)

Ob opazovanju konkretnega neposrednega in posrednega delovanja Cerkve na Slovenskem, zlasti v najnovejšem času, se poraja vprašanje, za kakšno prihodnost se trudi. Ali je prvi cilj in smisel njenega delovanja prihodnost, ki naj bi bila bolj prijazna in polna dobrega za vse ljudi, ali se čuti zavezano Bogu ljubezni in spoštovanja dostojanstva ljudi, k tistemu Bogu, ki je »polnina dobrega« (kot je zapisal papež Janez Pavel II. v okrožnici Sijaj resnice v 9. točki); ali v svoja dejanja vključuje razlago o spoštovanju človekovega dostojanstva iz Katekizma katoliške Cerkve (paragrafi 2284–2287), ki med drugim pojasnjuje tudi zlo delovanje – pohujšanje. »Pohujšanje je veliko, kadar ga dajejo tisti, ki so po naravi ali službi dolžni učiti ali vzgajati druge... Kdor pooblastila, s katerimi razpolaga, uporablja v okoliščinah, ki imajo za posledico vršitev zla, postaja kriv za pohujšanje in odgovoren za zlo, ki ga je neposredno ali posredno podpiral.«

Ker Cerkev očitno deluje v nevečnem, časovno omejenem življenju posameznih oseb in svoja stališča tudi neprekinjeno javno oznanja, je vprašanje, kakšno ljubezen priznava in širi najprej med »božjimi otroki« in iz teh jeder na vse prebivalce, državljane in državljanke Slovenije. Ali si jemlje pravico, da na podlagi svojega večnostnega poslanstva že v času tuzemskega življenja obsoja vse in zahteva, da bi tudi zunajcerkvene ustanove obsojale »grešnike« po njeni meri? Ali naj se v imenu večnega življenja odpravijo vse tiste svoboščine, ki so si jih izborile stoletja izključene (diskriminirane) tuzemske množice ob čvrstem nasprotovanju Cerkve; ali je to sploh še delovanje, ki bi si zaslužilo oznako »ljubezen«?

Sveti Duh in ljudomrzlost

In ker je zadnja in najvišja navezna točka Sveti Duh, je vprašanje, zakaj Sveti Duh navdihuje »delno« slovensko katoliško Cerkev ravno tako, kot kažejo javni nastopi utelešenih predstavnikov neposredno Cerkve ali cerkvenega občestva; kje se je zgubil in kako mu je ušlo iz spomina tisto, kar veleva samo bistveno sporočilo katekizma. Če ostanemo v katekizemskem duhu, bi se lahko tudi vprašali, ali ni morebiti njegov govor preveč pod vplivom »padlih angelov«, ali ni morebiti tudi Svetega Duha obsedel hudič.

Priročno sklicevanje na Svetega Duha in nenehno poudarjanje ljubezni je tisto opravičilo, ki vešče prikriva zgodovinsko trdovratno prakso Cerkve, za katero med drugim Hans Küng (v delu Katoliška cerkev: kratka zgodovina, 2004:7,8) ugotavlja: »Komaj kje je še kakšna velika ustanova, ki bi v naših demokratičnih časih z drugače mislečimi in kritiki iz lastnih vrst ravnala tako ljudomrzno in nobena tako ne diskriminira žensk – s prepovedovanjem preprečevanja nosečnosti, porok duhovnikov in mašniške posvetitve žensk. Nobena ne polarizira družbe in politike tako močno ter po vsem svetu z rigorističnimi stališči glede splava, homoseksualnosti, evtanazije in podobnega. Vse to pa s sijem nezmotljivosti, kot da bi šlo za voljo Boga samega.« Po Küngovem (2004:179) mnenju v sodobni katoliški Cerkvi »namesto aggiornamento v duhu evangelija zdaj spet velja tradicionalni integralni katoliški nauk«.

Dogajanje v slovenski družbi od osamosvojitve naprej, poskusi odprave pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, zlasti pa v najnovejšem času ob družinskem zakoniku, potrjuje Küngovo ugotovitev. V imenu »nove evangelizacije« poteka utrjevanje in oživljanje tradicionalnih vzorcev urejanja družinskega življenja. Očitno je prizadevanje, da bi se spet vzpostavilo prepričanje, da je »normalna« družina le tista, ki temelji na (sveti, samo cerkveno sklenjeni) zakonski zvezi »moža in žene«, vse druge oblike družinske skupnosti (za katero je bistvena medgeneracijska povezava, ki je večinoma na naravni podlagi, manjšinsko pa na družbeno priznanih sorodstvenih vezeh) pa naj bi bile rušilne za »normalno družino«.

Kljub nenehnim zagotovilom, da razširitev družbenih meja za (normalno) družino ne ogroža »normalne« družine po »božji podobi« (v kateri končno tudi gre za kombinacijo naravnega in družbenega sorodstva, pa celo za istospolno moško jedro kot vir vse ljubezni), zagovorniki »prave morale« silno glasno poudarjajo, da je ogrožena normalna družina (»oče+mati+otrok«), da pomeni priznavanje družbenih sorodstvenih vezi v družini uničenje »normalne« družine itd. Monopolno cerkveno opredeljevanje normalnosti družinskega življenja je temelj za sovražno blatenje vseh tistih prizadevanj, ki naj bi šibkim v družinski (medgeneracijski) skupnosti – torej otrokom – ne glede na način vzpostavitve skupnosti zagotavljali materialno in čustveno varnost – seveda tudi ljubezen.

Ali naj se v skladu s »plemenitim zavzemanjem« civilne iniciative za družino spet vzpostavi stanje, ko so bili nezakonski otroci izobčeni in vsestransko in vseživljenjsko zaznamovani (od imena do nemožnosti izbire poklica, dedovanja itd.) kot neki izmeček; ali naj se v imenu »normalne« družine onemogoči razveza zakonske zveze, kajti »kar je Bog zvezal...«; ali naj se spet v imenu »normalne« družine prepove enake možnosti izobraževanja deklic in dečkov, kajti za »normalno družino« je potrebna mati (po vzoru Device Marije, kar je praktično v celoti sicer težko!). Ali naj se v imenu prave družine deklice vzgajajo v pobožnosti in pokornosti, kot se je v nesekulariziranih časih zahtevalo v molitvenikih za množično rabo, denimo v tistem iz leta 1906 Sveta družina vzor krščanskim družinam (J. M. Seigerschmied, Celovec 1906: 99–105), kjer so zapovedane vse ženske čednosti v naslednjem zaporedju:

1. čednost=potrpežljivost,

2. čednost=potrpežljivost,

3. čednost=potrpežljivost.

V boj za vrednoto družine

Nosilci »nove evangelizacije« (ali bolje »rekatolizacije«) so strumni, njihove enote so strnjene, bojni klici so glasni, saj je za njimi strategija delovanja Cerkve v 21. stoletju in sam božji načrt. Postopno se posamezne naloge strategije uresničujejo v skladu z »navdihom« Svetega Duha in ob prilagodljivem izrabljanju krajevnih in zgodovinskih posebnosti slovenske narodne skupnosti, ki da je obremenjena z »dediščino totalitarizma«, s »totalitarno poškodovanim ljudstvom« in v kateri naj bi bila Cerkev še vedno v getu (kot je poudaril nadškof dr. A. Stres na 46. študijskih dnevih v Dragi v začetku septembra 2011).

V imenu »nove evangelizacije« se na vseh področjih v slovenski družbi krepi razkol med »katoliškimi« (npr. pedagogi, pravniki, zdravniki, planinci, pevci itd.) in tistimi, ki so »v temi« (kot je bilo moderno v zadnjem desetletju 20. stoletja) ali so »zmedeni« (ker pač niso več pripadniki »prave vere«) in se ne zavedajo, da je edino pravilna drža samo povezava katerekoli dejavnosti (in tudi strok, znanosti) z vero (lahko izjemoma tudi kakšno drugačno, važno, da je vera!).

Če ne gre vse gladko, če se pojavi kakšno opozorilo, kje so meje, je takoj razburjenost in oznanjanje urbi et orbi, kakšna »žrtev« je Cerkev. Na takšni samooceni temelji zahteva, da so slovenski katoličani dolžni v javnosti zastopati temeljna načela krščanstva. Jedrnato je ta nuja izražena tudi v Molitvi za družino v priprošnji, »da bi se vsi kristjani s pogumom in javno besedo zavzeli za vrednoto družine«, zato tudi izročajo »naše družine, naš narod in naše voditelje v varstvo Matere Marije, svetega Jožefa in drugih zavetnikov družine«. Za večjo učinkovitost molitve pa so potrebni tudi vzorniki, takšni junaki naše dobe, ki jim čas ni zatemnil pozlate.

Dr. Maca Jogan je zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani.