Jure Robežnik: Morda bo čez tisoč let za nami le ostala kakšna sled

»Mala terasa, spodaj Ljubljana, pomanjšana ...« Ne, nisva se dobila na vrhu Nebotičnika, kjer se je skupaj s poezijo Strniše rodila ena od njegovih kultnih skladb. Niti nisva zvečer iskala Oriona. Dobila sva se v kavarni Union, ki je bila v časih pionirjev jazza in v zlatih časih slovenske popevke prav tako magnet za njegovo generacijo, kot pove.

Govori počasi, tehtno, s poudarki. Ves čas na robu samoironije, galanten in duhovit. V vsakem njegovem stavku zavibrira melodija, čustvo, ki ga bom težko ujela na papir. Zato pa je poseben privilegij, da vmes, ko zven njegovih besed prevajam na papir, poslušam njegove skladbe. S katerimi so odrasli naši starši, s katerimi smo zato rasli mi in s katerimi, sodeč po komentarjih na youtubu, rastejo tudi najmlajše generacije. Lastovka, Človek, ki ga ni, Na pragu let, Mlade oči, Ti si moja ljubezen, Pegasto dekle, Ptica vrh Triglava, Maja z biseri, Na vrhu Nebotičnika, Ljubljančanke, Presenečenja ...

Pionir slovenskega jazza, vrhunski skladatelj, vibrafonist, nekdanji urednik največje založbe ZKP RTV Ljubljana, veliki popotnik in večni raziskovalec Jure Robežnik bo svojih 80 let praznoval – z glasbo. Najprej v torek, 4. junija, ko se bomo v Cankarjevem domu na La vie en rose lahko sprehodili skozi njegove skladbe z glasovi Elde Viler, Jadranke Juras, Tomija Megliča, Nuške Drašček, Severe Gjurin, 6pack Čukurja ... Televizija Slovenija pa se bo 21. junija na Gospodarskem razstavišču njegovi ustvarjalni moči poklonila s tradicionalnim koncertom Simfoničnega orkestra in Big banda RTV Slovenija z naslovom Poletna noč.

»Čez tisoč let, ko naju več ne bo, bo spet prav tak večer, kot je nocoj ...« Na kaj pomislite, ko slišite verz iz Strniševega Oriona?

Prav na to. Na misel mojega prijatelja, čudovitega pesnika Gregorja Strniša, ki je to napisal za nas vse. (pomolči) In tako na stara leta pomisliš, da bo morda čez tisoč let ali pa tudi manj kot čez tisoč let za nami le ostala kakšna sled.

Kljub velikemu emotivnem razkoraku, ki je zazijal med našo generacijo in generacijo, ki zdaj vstopa v ustvarjalno obdobje, se mi zdi, da so nam nekatere stvari le skupne. In to ujame prav Strniševa pesem. Mladina zdaj drugače čustvuje, človeške stike je večinoma nadomestil računalnik, zato je tudi sodobna glasba zelo drugačna od naše. Ampak jaz mislim, da bo ta romantična nota preživela, tudi čez tisoč let. Mislite, da ne?

Vprašanje je samo, ali znajo, znamo sploh detektirati, kaj je tisto, kar nam manjka.

In ravno to je. Rekel bi, da s tem časom prihaja do neke streznitve. Do renesanse bolj romantičnega, bolj prijaznega pogleda na svet. Da bo v ospredje spet prišel človek.

Mislite, da je zato spet v zraku nostalgija po zlatih časih popevke? Najbrž za to ni kriva samo Vita Mavrič, ki vsako leto posveti La vie en rose enemu od velikanov šansona in slovenske popevke.

Nostalgija je beseda, ki naj bi imela slabšalni predznak. Kot nekaj, kar je predvsem domena starcev. Kar delno drži. Star človek se mladosti spominja drugače, skozi drugačno sito. A mislim, da ne gre samo za to. Mislim, da se tudi mladi nove generacije lahko, no, najdejo v kakšni od naših pesmi. Saj menda še danes obstajajo mladi ljudje, ki ponoči stopijo ven, se zazrejo v zvezdnato nebo, poiščejo Orion in pomislijo, »kako je daleč, kako je lep, kako zdaj sije njegovih sedem zvezd« ... (nasmešek)

Če ga ne zanjo poiskati sami, to zanje naredi aplikacija za iphone.

Vidite, na te stvari se pa prav nič ne razumem. Pa imam sina, ki je vrhunski računalničar. Najbrž je malo razočaran nad mano, vsaj v tem pogledu. Se je sprijaznil, da sem ostal dinozaver. Vse pišem na roko, še vedno.

Kako se torej znajdete v vsem tem dogajanju okrog vaše osemdesetletnice, ko vas vsi sprašujemo za »recept« za popevko – uspešnico, hkrati pa se zdi, da se, vsaj kar se pop produkcije tiče, vrtimo v začaranem krogu ...

A odgovor na to vprašanje sva dala že na začetku. Potreba po teh stvareh ostaja. A kot da se v zadnjem času mladi bojijo občutka hrepenenja. Zelo hitro hrepenenje razglasijo za kič, za nekaj sladkobnega. Kot da si želijo biti v svojih besedilih in glasbi pregrobi.

Bolj površni, plehki kot pregrobi.

Morda, da. A ne verjamem, da se vsi mladi strinjajo s tem diktatom površnosti, stehnicizirane, celo razčlovečene družbe. Mislim, da del te glasbe in besedil nekako odseva to razčlovečenost.

Pa saj ste znani po odprtosti in širini glasbenega okusa. Ne nazadnje ste kot urednik Založbe kaset in plošč RTV Ljubljana amortizirali pritiske takratne oblasti in omogočili, da je izšla prva plošča Pankrtov.

To je sicer res. Ampak (pomolči z nasmeškom) ... A tako hudo tudi ni bilo. Bili so pritiski, seveda, nekdo je nekaj rekel, pojavila se je kakšna grožnja. A prehudo ni bilo. Tudi pritiske in proteste, ki so se dogajali, ko je k nam prišel jazz, se zdaj preveč potencira. Res je, da je takrat, leta 1948, v Narodni dom prišlo nekaj nerazumnih ljudi in so imeli glasbeniki težave … A vsaj na glasbenike prehudih pritiskov ni bilo.

Zakaj vas je začaral jazz?

Leta 1952 sem maturiral, se vpisal na germanistiko na Filozofski fakulteti in diplomiral iz angleščine in nemščine. Mislim, da je tudi to povezano z mojim hrepenenjem po velikem svetu.

Kako že gre tisti nemški izraz?

Weltschmerz? Mislim, da je bilo hrepenenje predvsem posledica vojne, ne le vojne kot take, ampak posledica občutka zaprtosti, pomanjkanja. Ne govorim toliko o strahotah vojne, ampak bolj o pomanjkanju stika s svetom. Vsi v tej mali, zaprti deželi smo strašno hrepeneli po tem, da bi izkusili svet. Iz tega hrepenenja smo začeli iskati poti ven; jazz je imel to moč, da nam je, željnih novih impulzov, dejansko odprl okna in vrata ...

Gotovo pa sem imel ljubezen do glasbe že v sebi. Moj oče je prav dobro igral klavir, kupil si ga je šele kasneje, ko je študiral na Dunaju, in potem smo doma prirejali zabave, na katerih je z veseljem sedel za klavir … In zaigral Chopina, če je bilo treba. Sestro in mene je vodil na koncerte, tudi v Opero. A potem je udarilo to, kar ste omenili. Jazz.

Prav udarilo?

Udarilo. (nasmešek) V generacijo, ki takrat na to še ni bila pripravljena. Takrat je prišlo nekaj filmov. Ples na vodi, pa Woody Herman Orchestra, tega smo oboževali ... Morda je bilo z mojim razvojem povezano tudi to, da sem živel na Vegovi ulici, to je bila zelo kulturna soseščina, veste. Tam blizu so živeli Ati Soss, Mitja Butara, Janez Čuk, ki je šel potem v film, hodili smo k Jožetu Javoršku, pa k Mraku, ko je bil stari Mrak še živ … Zelo ustvarjalno ozračje, sploh za mladega človeka. Čez cesto sem imel Glasbeno matico, Narodno in univerzitetno knjižnico, sto metrov proč pa gimnazijo ... Gotovo bo to, v kakšnem okolju rasteš takrat, ko še pravzaprav ne veš, kaj boš sam s sabo, odigralo ključno vlogo. Saj si nikoli nisem mislil, da bom kdaj glasbenik. Nikdar. To se je preprosto zgodilo. Mi smo oboževali muziko, malo smo muzicirali, se predvsem luštno imeli, potem je šlo to naprej.

Začeli ste s klavirjem, prijeli tudi za harmoniko, se kdaj »skrili« za njo ...

To je bilo v baru Nebotičnik, ko sem bil še gimnazijec. Tam sva nastopala z Borutom Lesjakom (ki je med drugim avtor glasbe za Ne čakaj na maj). Tisti večer je tja prišel plesat tudi moj profesor in bilo me je tako strah, da bi me opazil, da sem se ves večer skrival za tisto harmoniko.

»Mala terasa sredi Ljubljane ...« Je ta zgodba košček navdiha za skladbo Na vrhu Nebotičnika?

En drobec že. Veliko stvari se je godilo na vrhu Nebotičnika, veste. Sploh Gregor Strniša je bil del tega, čeprav je Strniša zelo rad hodil na Nebotičnik, prav na teraso, ko je pisal. Sedel je tam gor in gledal na Ljubljano … in pisal, pisal. To je bil njegov ritual, skoraj vsakodnevni, bi lahko rekel.

Izgubljena generacija je imela Le Rotonde, vi ste imeli Nebotičnik.

Tako. Kasneje je bil nekakšno središče za glasbenike hotel Turist, a preprosto zato, ker je bil nasproti radia. Takrat je bil Radio Ljubljana pač center glasbenega ustvarjanja, vsaj za profesionalne glasbenike. Tista Ljubljana je bila kar živahna. Prav v hotelu Union, kjer sva zdaj, so imeli čudovito kuhinjo. Po koncertih ali kinopredstavah smo šli obvezno na večerjo.

V zgodovino jazza ste se med drugim vpisali tudi zato, ker ste bili prvi vibrafonist. Kako to, da ste klavir zamenjali za vibrafon, takrat zelo redek inštrument?

Takrat je bil vibrafon nov instrument, ki se je začel zelo uporabljati v jazzu, a pri nas ga še ni bilo. To je instrument, ki je zelo intimen. Ne moreš ga dati v dvorano za pet tisoč ljudi. A tukajle notri (se ozre proti odru kavarne Union) bi bil pa gala. (nasmešek) Celo seksi. Res je, da je pri nas vibrafon zdaj malo zamrl, čeprav imamo fantastičnega vibrafonista, Vida Jamnika, ki bo zdaj menda nastopil na La vie en rose. Torej, vibrafon je bil instrument, ki sem si ga takrat, mlad muzikant, zelo poželel. V Parizu smo imeli prijatelja, bivšega glasbenika, Mirana Ogrizka. To je bil izvrsten tip. Ko so z Berači igrali v Ankaranu, se je ponoči usedel v sandolin, tisti mali čolniček na vesla, in odveslal v Trst, iz Trsta pa je odšel v Pariz. Njegov stric je imel v Parizu znano knjižno založbo in Ogrizek je tam postal menedžer za Natova vojaška oporišča, ki so jih Američani imeli po vsej Franciji, dokler jih ni de Gaulle vrgel ven. Ogrizek nam je omogočil, da smo Borut Lesjak, Mitja Butara in jaz šli v Pariz in pol leta nastopali po ameriških oporiščih. Bistveno v tej zgodbi je, da sem tam zaslužil vibrafon. Zato sem šel.

Ste si ga zelo želeli?

Zelo. To je bila prav obsesija. Čista obsesija. Norost. Prestiž. Ko sem vibrafon, trdo zaslužen, skoraj pristradan, končno 'privlekel' v Ljubljano, smo začeli zares igrati, snemati ...

Prvi jazz festival na Bledu, prva jazz plošča … Pisali ste zgodovino.

Tudi če smo jo, mislim, da se nihče tega takrat ni zavedal. Ljubili smo to muziko, lepo smo se imeli, raziskovali smo. Takrat je tudi ameriška filmska industrija zelo opevala Evropo. Saj poznate: Američan v Parizu z Genom Kellyjem, Trije novčiči v vodnjaku ... Takrat sta v ameriških filmih odsevala privlačnost in hrepenenje po boemskem svetu stare Evrope. In ti filmi so tudi nas podžgali, da smo sanjali o Parizu.

Niste samo sanjali, tudi doživeli ste ga. Mojmir Sepe je povedal zgodbo, kako ste v enem od barov na Montparnassu ujeli nastop Cheta Bakerja ...

Ja, spomnim se tistega nastopa, igral je My Funny Valentine, pa Summertime ... Najbrž ni lepšega, če Pariz doživiš kot glasbenik. A bilo je težko, morali smo biti zelo zelo skromni.

Morda ste zato več doživeli?

Skoraj bi rekel, da je to res. (nasmešek) Pariz je bil ... hrepenenje vsakega mladega človeka. Saj veste, takrat smo brali Hemingwaya, Fitzgeralda ... Ne vem, kako je s tem danes. Kadar grem zdaj kdaj tja, Pariz ni več to, kar je bil. Ampak saj tudi jaz nisem več to, kar sem bil. Veste, kaj je bil takrat v petdesetih Montmartre? Tam so bili res pravi boemi, slikarji, odlični muzikantje, ki so vsak večer igrali tam, v stilu Djanga Reinhardta. Danes je to komerciala za turiste. Takrat nas je okrog po Montparnassu vodil slikar Ivan Čargo, za umetnika se nam je zdel obljubljena dežela.

Je res, da so vas, vse štiri zaprisežene jazzerje, na neki način »prisilili«, da začnete ustvarjati slovenske popevke? In to po vladnem dekretu.

Dekret je hud izraz, ampak v bistvu je res. Odločitev je bila. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da je bila to zelo pametna, celo zgodovinska odločitev.

Mi smo že prej prevajali, tudi Strniša, in preanžairali tuje pesmi.

Na primer?

Ko tavam po dežju ... (zapoje) To so bile tuje pesmi, ki so bile v slovenščini strašno popularne. In Radio Ljubljana je bil takrat v zadregi, kakšno muziko sploh predvajati. Ravno ruske niso mogli, preveč ameriške pa tudi ne. Seveda je bil prvi Bojan Adamič, veliko je ustvaril tudi skladatelj, ki je zdaj pozabljen, Feri Souvan, žal ni shranjenega nobenega posnetka. In to je bil nekako normalen razvoj, želja, da ustvarjamo slovensko muziko.

»Prvi« je bil prav Orion, večna skladba, ki praznuje petdeset let. In kot je rekel Gal Gjurin, skladba svetovnega formata, ki sodi v zakladnico svetovnih jazzovskih standardov.

Takrat ko sem napisal Orion, kar naj bi bilo pred točno petdesetimi leti, sem bil star trideset let, torej nisem bil ravno rosno mlad. Pred tem sem preživel celo jazzovsko dekado, a se žal posnetki niso ohranili. Res je Orion postal nekakšen simbol. Mislim, da je to moja največkrat izvajana skladba, z najbolj različnimi pristopi, ki si jih lahko zamislite. Očitno ima potencial, ki naj bi ga imela jazzovska skladba imela, da v izvajalcu aranžerju sprosti domišljijo, kaj vem.

Katera priredba vaše skladbe se vam je do zdaj zdela najbolj intrigantna?

U'redu so naredili zanimivo priredbo Na vrhu Nebotičnika, pa potem je sam Magnifico priredil Ti si moja ljubezen, zelo zanimivo, v country stilu ...

Nimate težav s tem? Vas ne bo na La vie en rose, ko bodo tako različni izvajalci interpretirali vaše skladbe, malo strah, kako bo vse skupaj zvenelo?

Ne, prav nič me ni strah. S kakšno izvedbo se lahko bolj strinjam, s kakšno manj. Mislim pa, da imajo mladi ljudje svoj pogled, naj naredijo tako, kot oni slišijo.

Bojim pa se, da je doba evergreenov minila. In mi je hudo zaradi tega, veste. Morda gre za hiperprodukcijo, ves čas se išče nekaj novega, preveč gre vse na količino, preveč pevcev, preveč skladb, preveč vsega.

Tudi Mojmir Sepe je rekel nekaj podobnega: da je bilo v zlatih časih slovenske popevke morda dvajset pevk, zdaj jih je dva tisoč.

Gotovo smo imeli sijajne pevke, a tudi zdaj imamo cel kup izjemnih ženskih vokalov. Roko na srce, morda so nekatere celo boljše, imajo možnosti, ki jih naše punce niso imele. In me včasih prav boli srce, ko pomislim, ali bodo imele možnosti, da bi svojo dobo preživele z glasbo.

Jim manjkajo pravi skladatelji?

Tukaj se ne bom pustil izzvati. (nasmešek) Preveč se sramujemo svoje identitete. Smo, kar smo. Zakaj bi hoteli biti tako prekleto podobni tistim v svetu? Zakaj bi bilo kaj narobe, da smo to, kar smo? Najhuje je to, da se še tega malega, kar je avtentičnega v naši kulturi, sramujemo. Začenši s kranjsko klobaso, ki jo dobiš na Dunaju v vseh kioskih kot krainerwurst, v celi ljubljanski promenadi ob Ljubljanici je ne dobiš. Ker nas je sram. Mi hočemo čez noč hočemo imeti vse na rukoli. (nasmešek)

Takrat na Radiu Ljubljana je bila v vsej strokovni organizaciji glasba veliko bolj strokovno postavljena. Bojim se, da danes ni več tako.

Zakaj vsi to govorijo že desetletja in se nič ne spremeni? Česa najbolj manjka?

Poglejte, takrat je bil glavni urednik glasbenega programa Uroš Krek, vrhunski skladatelj in intelektualec, avtoriteta na tem področju, kar je bistveno. V tistih časih, ki naj bi bili bolj spolitizirani, kot so današnji, je imel glavni urednik glasbenega programa ravno tako pomembno vlogo kot glavni urednik notranje politike. Hočem reči, da so takrat, lahko rečem v mnogo težjih časih kot danes, uredniki imeli vizijo razvoja slovenske muzike. Bili so pravi ljudje na pravem mestu in so se vprašali: Kaj bomo naredili s slovensko glasbo?

Za večino vaših skladb so tekste napisali vrhunski poeti in tekstopisci. Je bil to vaš načrt, vaša vizija? Pesniki, pesnice, kot so Gregor Strniša, Ervin Fritz, Svetlana Makarovič, celo Edvard Kocbek, s katerim sta menda prijateljevala …

Kocbek je bil v resnici prijatelj očeta moje žene. Prav zdaj mi je žena, ki ima precej boljši spomin kot jaz, povedala, kako je pravzaprav prišlo do skladbe Uspavanka za dnevno rabo. Ko sva nekaj časa živela pri ženinih starših v Črnučah, sem v tastovi knjižnici našel zbirko Kocbekovih pesmi, ki so imele takrat, kot veste, status prepovedanega. Takoj so me pritegnile. Ko sem naletel na to pesem, smo se odpravili h Kocbeku in ga vprašali, ali bi imel kaj proti, da jo uglasbimo.

Vita Mavrič je v arhivih našla celo vašo skladbo, za katero je tekst napisal Tomaž Šalamun. S pomenljivim naslovom: »Ja.«

Veste, da sem čisto pozabil na to pesem. Tudi Tomaž Šalamun se je ne spomni. Vita je od vraga, resno se je zakopala v arhive in od nekje potegnila to pesem. In prav v redu zveni ...

Zaznali ste obdobje jazza, ga posvojili, zaznali ste pop in ga izpilili, konec šestdesetih ste zaznali hipijevsko gibanje in se spet prilagodili duhu časa.

No ja, to je bila mladostna revolucija, obdobje Belih vran ... To je bilo še zadnjič, da se mi je uspelo transformirati, prilagoditi. S stališča skladatelja, recimo, je precejšnja razlika med recimo Orionom iz leta 1963 in med Na vrhu Nebotičnika, ki je nastala okrog leta 1970. Druge harmonije, drugačen prijem, ja, takrat mi je še uspelo, da sem naredil korak v neznano.

Zanimivo bi bilo slišati, kaj zdaj čutite, kaj se dogaja v slovenski glasbi.

Odprt sem za vse, kar je kakovostno. Rad imam tako Siddharto kot Neisho, tudi Rok Golob se mi zdi izjemno talentiran skladatelj ...

Če pogledamo naše najbolj popularne izvajalce, kot je recimo Jan Plestenjak, imajo največ nasprotnikov prav med glasbenimi kolegi ...

No, vidite, tega nikoli nisem razumel. Jan Plestenjak je v bistvu odličen glasbenik, avtor skladb in besedil hkrati. Predvsem pa je profesionalec. Kar pomeni, da preprosto obvlada to, kar si je zamislil. So pa ljudje, ki želijo nekaj početi, morda celo kaj bolj tehtnega, ampak tega ne obvladajo. To ni isto.

Človek, ki ga ni, Na pragu let, Mlade oči, Ti si moja ljubezen, Pegasto dekle, Ptica vrh Triglava, Maja z biseri, Na vrhu Nebotičnika, Lastovke, Presenečenja, Vrtiljak, Orion ... Vsaka pesem je bila hit. Ste takrat sploh vedeli, kaj ustvarjate?

Ne, če bi na to mislili, se stvari morda ne bi tako odvile. Zadnjič sem na nemškemu kanalu ujel oddajo o italijanski kanconi; tam se je eden od italijanskih strokovnjakov spraševal o podobni stvari, torej, zakaj so bile najboljše italijanske pesmi napisane v šestdesetih in sedemdesetih letih. Pa ne vemo, zakaj. Tole je tudi moj odgovor. Pravzaprav ni odgovora. Tu gre za duh časa.

Je to oblak kreativnosti, ki se ciklično seli, od ene dežele do druge?

Mislim, da je del odgovora tudi v tem, da je bil ta, naj rečem, izbruh kreativnosti, posledica vojne in pomanjkanja. Uredniki in ustvarjalci smo nekako intuitivno začutili, da narod potrebuje kolektivno olajšanje, da hočemo popevke, slovenske popevke ...

V prehudi blaginji in obilju običajno ne nastajajo najboljše stvari. Saj ne vem.

Tudi vi ste bili kot dolgoletni urednik ZKP RTV Ljubljana očitno pravi človek na pravem mestu. »Na obeh straneh mize.«

Najprej sem bil producent, a ko sem, mislim, da leta ’75, postal urednik na Založbi kaset in plošč, sem skoraj povsem nehal pisati. Tako da nisem bil na obeh straneh mize.

Kako to?

Ni šlo več skupaj. Preprosto. Ne moreš vsega početi hkrati. Vsaj zelo dobro ne. Občasno sem gotovo kaj napisal, če je bilo treba … A vse tiste skladbe, za katere se zdaj ve, so se zgodile v obdobju petnajstih let, še preden sem nastopil službo na ZKP.

Za koga bi danes napisali popevko?

(dolgo molči) Bi se jo bal napisati, veste. Saj najbrž bi jo znal in zmogel ...

In zakaj je ne?

Ne vem, ali si kaj takega danes kdo sploh še želi.

Pa povejte, za katero od pevk bi najraje, če bi? Za Nuško Drašček že vemo ...

Nina Strnad je odlična, in ne boste verjeli, dekle, ki je bilo lani na Evroviziji, Eva Boto, sijajna pevka. Nedavno sem jo slišal na Kongresnem trgu, pela je skladbo Atija Sossa Včeraj, danes, jutri. Zelo težka pesem, ki jo je Soss napisal za Eldo Viler, ki je bila res sposobna pevka, pa je takrat rekla: Pa kaj Ati misli, da sem jaz klarinet? In zadnjič je Eva Boto to pesem odpela fenomenalno.

Zaradi katere pesmi ste ljubosumni na Mojmirja Sepeta?

Vzameš me v roke. (izstreli takoj z nasmeškom) Brez debate. Ta me gane, vedno.

Zakaj?

Verjetno gre za to, kako se je tekst zlil z glasbo. In glas, interpretacija Elde Viler ... Čudovita pesem. Vzameš me v roké, kakor drobno punčko, ki še ne ve ... Tudi Privšku zavidam vsaj eno. Nad mestom se dani.

Katere vaše se še zdaj niste naveličali? Katera vam prikliče največ spominov in zgodb?

Mlade oči. Prav lepo se mi zdi, da jo bo na koncertu na Gospodarskem razstavišču pela Eva Boto, na La vie en rose pa Severa Gjurin ...

Kakšna zgodba je za njimi?

(nasmešek) Vedno so zgodbe. To je bila pesem, napisana za festival v Opatiji, zmagovalna pesem je šla potem na izbor za Evrovizijo. Spomnim se, da sem Dušanu Velkaverhu takrat rekel: poglej to našo Ditko, kako je mlada in luštna, njej res nekaj žari iz oči ... Napiši nekaj za Ditko. In tako je napisal Mlade oči prav zanjo. To so Ditkine oči.

Revija Studio je že dva dni pred finalom Ditko razglasila za najverjetnejšo kandidatko za zmago in ji s tem odvzela možnost za realno zmago, saj veste, kako to gre.

Kolikokrat se je še zgodilo, da ste že med ustvarjanjem skladbe videli določeno podobo, zgodbo in ste jo tako prenesli na tekstopisca?

Pegasto dekle, morda.

Aha, zgodba o tem, kako ste sprejeli Elzo Budau in ji rekli, »nič trave in solate« ...

Nekaj takega je bilo, ja. (nasmešek) Njeni teksti so bili vedno zelo romantični, opevali so naravo, valovanje trav ... Jaz pa sem čutil, da ta skladba potrebuje zgodbo. In Elza je potem res napisala zgodbo o Pegastem dekletu in fantu dolgih las, ki pesnik je postal ... (nasmešek) Vse to je seveda njeno.

Tudi Lastovka Milana Jesiha ima zgodbo. »Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla? «

Ah, to sem že nekajkrat povedal. Jurij Souček, ki je takrat ustvarjal predstavo, mi je dal tekst Milana Jesiha z navodilom: daj, Jure, nekaj francoskega mi napiši. Spomnim se, kako sem leta 1980 priletel s poslovne poti v Cannesu; v eni uri sem napisal orkestracijo, Elda je že znala skladbo, bend je že čakal v studiu in smo to v živo posneli takoj.

Zdaj jo bo na La vie en rose pel Tomi Meglič iz Siddharte.

To me pa prav hudičevo zanima. Intrigantna kombinacija.

Kaj še?

6pack Čukur in Pegasto dekle, tudi to se sliši interesantno. Orion bo pela Nuška Drašček, to vem, da bo gala. (pomežikne) Gal Gjurin Majo z biseri, jazzovska skladba. Ena redkih mojih skladb, za katero orkestracije nisem naredil sam, ampak Janez Gregorc, legendarni jazzer.

Še enkrat, vam je bilo kdaj nerodno, da kot jazzer pišete popevke?

Nikdar nisem čutil tega.

Je res, da ste morali takrat skladatelji Strniši kar precej prigovarjati, da je končno privolil v to, da bo pisal tudi popevke?

Nič takšnega se ne spomnim. Strniša je te stvari preprosto ločil v dve veji svojega ustvarjanja. Oboje je počel s srcem in zares, čeprav so nečemu rekli komerciala, drugemu pa visoka umetnost. Nikoli nisem začutil, da bi se sramoval svojih tekstov, ne nazadnje je ustvaril več kot 400 besedil za popevke. Še sami ste pogovor začeli z njegovim verzom. To so stvari, ki bodo ostale. Tudi čez tisoč let, ko naju več ne bo.

(zazre se skozi okno kavarne) V tej naši kulturni sferi je še vedno preveč elitističnega duha. Mislim, da je to skrajno zastarel, nesvetovljanski pogled na svet. Svet ne deluje tako. In Strniša se je tega zavedal.

Anglija kot zelo tradicionalna monarhija z resnično bogato zgodovino je Beatlom mirno podelila viteški naslov. Pri njih to ni bilo sporno. Slučajno vem za nekaj resnih intelektualcev, ki si prizadevajo, da bi pri nas Prešernovo nagrado dobil Slavko Avsenik, a so bili večkrat »izsmejani«. Kar je noro.

Je res, da ne vi, ne Privšek, ne Adamič v Delu niste imeli t. i. resnega intervjuja?

Nikoli. Tudi tistega, čemur pravijo recenzija, v vsej svoji karieri nisem bil deležen. Jože Privšek, ki je po mojem mnenju eden največjih glasbenikov, kar jih je dala ta dežela, je bil na kulturni strani Dela morda prisoten enkrat: ko je umrl, me je poklical Marijan Zlobec, da sem napisal nekrolog. To je vse.

Dobro, mi smo v tem času že pasé, ne govorim o tem, da bi morali pisati o nas zdaj. Takrat pa bi nam to morda pomagalo, nam dalo neko potrditev, da smo na pravi poti ... A ta elitizem, celo snobizem se je pri nas razpasel prek vsake razumne meje. Do neke meje bi ga sam celo odobraval, mislim, da sem le nekaj prebral v življenju, da sem videl nekaj sveta. (nasmešek)

V socializmu ste bili meščanski intelektualec, kar ni bilo zaželeno, hkrati ste skladali popevke, kar v 'visokih kulturnih krogih' spet ni bilo zaželeno.

Kaj je s to besedo meščanski, se morava vprašati. Mi smo na žalost, vsaj v času mojega življenja, preživeli dve revoluciji. Obe sta prekinili vez z zgodovino, s tradicijo, s tistim, kar je bilo prej, in začeli s točke nič. In to nikoli ne prinese nič dobrega. Nikoli.

Se pravi, prva revolucija je bila partija, ki je pometla z intelektualci, druga pred dobrimi dvajsetimi leti, ki je prinesla brutalni kapitalizem?

In zaradi tega še danes trpimo. Meščanstvo je v prejšnji državi čez noč postalo nekaj slabega, buržujskega, zdaj pa pogrešamo normalno rast prav tega meščanstva, jaz pravim temu – rast dobre, zdrave elite naroda.

Če se potem čez noč pojavijo »novokomponirani« mladeniči, se razglasijo za elito, in vse tisto, kar je bilo pred njimi, izbrišejo, vemo, kakšne vrednote vladajo takšni družbi in kaj nas čaka.