Kaj je naš interes

Premierka Alenka Bratušek je pohitela z javnim pojasnjevanjem, da proračun 2014 ohranja socialno državo. Za njegovo sprejetje je zastavila svoj položaj, vezala ga bo na zaupnico sebi. Na tej strani igre je bilo veliko prostora za preigravanje različnih interesov, na drugi, evropski strani glede Slovenije, kot kaže, ni več prostora za kaj drugega kot za natančno določena konkretna dejanja. Guverner Banke Slovenije natanko ve, kaj to pomeni. Na Gospodarski zbornici Slovenije je ta teden spregovoril o ključnih tednih in mesecih, ki bodo dali odgovor na vprašanje, ali bo Slovenija morala zaprositi za mednarodno finančno pomoč. Toda o tem je Slovenija poučena že najmanj pol leta. V čem je torej bistvo problema? Zakaj je imel Jazbec za potrebno izpostaviti nekaj specifičnih slovenskih iger: igro skrivalnic, igro čakanja in igro prinašalcev slabih novic?

Pred bančnim sovjetom

Jazbečev odgovor na vprašanje sanacije bank je povsem nedvoumen, a brutalen: če kdo ve, kako učinkovito in hitro rešiti bančni sistem drugače kot prek davkoplačevalcev, naj pove. Oglasil se menda ni nihče. Povsem jasno in razvidno naj bi bilo to, da na koncu koncev številk ni mogoče pretentati. So eksaktne, preverljive, postopkovno ponovljive, laboratorijsko nadzorljive sploh vse, kar se v modernem svetu pojmuje pod hladno znanstveno racionalnostjo.

Sledi neprijetno vprašanje: če je to res, kako pa je ob vsej tej eksaktnosti sploh mogoče, da je prišlo do tako razsežnega, globokega in temeljnega kolapsa slovenskega bančnega sistema? Še huje. Če v EU, ZDA in drugih častitih mednarodnih finančnih institucijah obstajajo ljudje in mehanizmi, ki to znajo obvladati, preprečevati in po potrebi celo pozdraviti, kako je mogoče, da je tam prišlo in naprej vodilo do globalnega kolapsa bančnega sistema? Ne le kriza, temveč tudi humanistične vede nas učijo, da ima ekonomija svoje meje, ki jih ni zmožna nadzorovati, še posebej pa ne svoje vagabundske izpeljanke, ekonomizma, ki suhemu skeletu številk nadene ideološko meso in vse skupaj ovije v plašč družbenih razmerij, od vekomaj značilnih za človeka in človeško družbo.

Ideja, da je ekonomija nekaj absolutno objektivnega, je iluzija, ko to iluzijo prestavimo v Slovenijo – dvajset let tranzicije je zadosten dokaz za to –, postane celo zelo nevarna. Očitno ekonomije ni mogoče skrčiti le na ekonometrijo ali na matematične modele.

Prav to bi utegnila biti past, ki v njegovih razmišljanjih (in izjavah) stoji pred guvernerjem Jazbecem, toda verjetno bi bilo tudi naivno misliti, da se sam tega ne zaveda. Tako on kot Alenka Bratušek sta postavljena pred zid mednarodnih finančnih institucij in bolj ali manj pritajeno sporočata, da Slovenija v prihodnjih tednih nima dveh, temveč samo eno izbiro: da »prostovoljno« svoje številke spravi v red tako, kot to pričakuje vrhovni »bančni sovjet«. Sicer se ne bo zgodilo nič, razen tega, da se Slovenija več ne bo mogla zadolževati.

Od tod naprej je zgodba spet slovenska. Sama bo prosila za pomoč trojko, sama bo poiskala gospodarja in sama si bo s kosti rezala meso.

Tiri, karavana in ključ

Tako smo spet pri vprašanju, kako je mogoče, da je zakonodajalec (državni zbor) letos poleti sploh brezskrbno dopustoval in do jeseni države ni pripravil na rešitev problema. V čem je ključ igre skrivalnic in čakanja, o katerih je govoril Jazbec?

Naivna teorija bi bila, da so ljudje, ki so postavljeni na odgovornost, nevedni, da se ne zavedajo razsežnosti nalog, ki so jim z mandati in službami zaupane, da – potopljeni v svoje male (ali velike) privilegije, z zornim dometom ne dlje od svojega nosu – hodijo po skrajnih mejah svoje ignorance in čakajo, da bo nevihta minila sama od sebe.

Toda nove in nove finančne in kadrovske afere nas učijo, da ne živimo v pasivnih, temveč v zelo aktivnih časih, ki so vse kaj drugega kakor peskovnik naivnežev. Strahovite energije, ki so se sproščale ob kadrovanju Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave Luke Koper, to dokazujejo. Mnoge ljudi, ki upravljajo finančno in politično moč v Sloveniji, kakor da ne zanima reševanje države in njenega (tako finančnega kot družbenega) problema, temveč sledijo mrhovinarskemu principu in v močnih turbulencah vidijo priložnost za vojno dobičkarstvo.

Te dni je iz Luke Koper prišla »zanimiva« pobuda in je pritegnila pozornost javnosti, ko je do nje svojo skepso izrazila Bratuškova. Drugi železniški tir med Divačo in Koprom naj bi bil po njihovem zanje nadvse koristen in zatorej prioriteta slovenskega gospodarstva. V tem kolaču bi bilo veliko posla. Vse skupaj diši po ponovitvi logike iz projekta Teš 6. Bratuškova se javno (zelo povedno) ni strinjala s tem, da bi kilometer gradnje železniškega tira stal prek petdeset milijonov evrov, sedemindvajset kilometrov dolg projekt naj bi stal 1,4 milijarde evrov. Spet se dogaja nekaj že videnega in spet akterji računajo na princip, psi lajajo, karavana gre naprej.

Zdi se, da je v Sloveniji ključ igre skrivalnic in čakanja v izredno močno interesnih skupinah, ki so bržkone tudi močno politično premrežene in jim interes države ne predstavlja tako močnega poslanstva kakor interes omrežja, v katero so vpeti.

Natanko to je ključ, ki je v zadnjih dvajsetih letih nekritično odpiral vrata bančnih posojil. Temeljni problem povrh ni le pomanjkanje čuta za državotvornost, temveč tudi kriminal, korupcija, kraja. Slovenija ima večji problem, kot je zlom financ: etični kolaps, moralni zlom.

Dominantna politična omrežja so, kot je videti, v zadnjih letih bolj služila koruptivnim družbam kot ustavi in to je svojevrstni problem države, ki jo kot potencialnega bolnika opazujejo vse pomembnejše finančne institucije sveta.

Rušijo se temelji demokracije in pet pred dvanajsto se razkriva, kaj ta ugotovitev pomeni. Politični in kapitalski upravljavci države so povsem onečedili in zamazali njen ustavni kompas, izničili njeno kredibilnost, račun pa bi radi izdali socialni državi in davkoplačevalcem.

Mogoče je obrniti trend

Pri teh nedržavotvornih mahinacijah prihaja do perverznosti, s katerimi je ekonomizem zabrisal stara ideološka nasprotstva, celo sovraštva. Nemara je ta teden to dobro ponazoril svet RTV. Na njem so se razčiščevale kršitve pri koriščenju razvojnih sredstev. Pri tem je levica lobirala med desnico, desnica med levico, (spet) Cerkev med obojimi itn. Na koncu sicer še ne dokončane zgodbe utegnejo zapitek plačati slovenski davkoplačevalci kot obvezni uživalci državnih televizijskih storitev.

Tako se vračamo v Jazbečevo ugotovitev, da kratkoročno ne obstaja nobena druga rešitev kakor ta, da bodo sanacijo slovenskega bančnega sistema plačali slovenski davkoplačevalci. Verjetno res ne bo drugače, in to, če na stvar pogledamo statistično in ekonometrično, je ponavljajoči se vzorec, ki že nekajkrat ni prinesel trajne rešitve. Prvič, spomnimo se, smo LB sanirali že v devetdesetih. Z njo je torej nekaj hudo narobe, kajti kjer kraljujejo laž, poneverbe, utaje, prikrivanja, neustavnost in nezakonitost, ne more biti trajne rešitve. Iz tega seveda sledi logični upor srednjega sloja, ki se manifestira v protestih, namreč da si bodo civilizacijske pridobitve pustili krniti šele tedaj, ko bo Slovenija očiščena »mrhovinarjev«, ki kakor da obvladujejo celotno državo.

Seveda se tak pogled usmerja tudi v dejavnost EU, ki naj bi v podobi finančnih regulatorjev (komisije), osrednje evropske bančne politike (ECB) in mednarodnega finančnega sklada (IMF) končno dvignila obrvi in se vprašala, kaj v tej zloglasni Sloveniji je na ravni številk in dejstev v bankah res in kaj ne. Alternativni kompromisni predlog sankcij bi se lahko glasil takole: evropska trojka naj pride, toda ne, da bi odpravljala socialno državo, temveč naj pride v banke; naj si vzame čas in natančno pregleda to, česar noben nadzornik noče ali ne sme pregledati. Potem naj podatke naredi transparentne, vključno z interpretacijo o vzrokih za kolaps sistema.

Mogoče bi potem lahko obnovili vero v Slovencih, ki bi zaradi svoje zgodovine in zaradi svoje majhnosti lahko bili še vedno zadosti prožni in zmožni stopiti na pot dogovorjenega programa. To bi seveda končno pomenilo, da se v Sloveniji vzpostavlja pravna mentaliteta, da pravna država vstopa v zavest ljudi ter da ukinja skepso do vsega in vsakogar, ki je v državi dobil mandat upravljati s čim vrednim.