Tiskane izdaje
Podpora, ki jo je Pahorjevi predsedniški kandidaturi izrekel novi predsednik SD dr. Igor Lukšič, je odgovorila na vprašanje, ali bo stranka z njim zavila na pot radikalne levice ali ne. Ko je naposled poprejšnji ostri kritiki navkljub povedal, da je Pahor predsedniški kandidat že, odkar je vstopil v politiko, je ravnal skrajno pragmatično. V slogu »umetnosti možnega« torej, takšna pa je več kot dvajsetletna politika te stranke, katere najreprezentativnejši izdelek je bil kljub nesoglasjem v zadnjih letih prav Borut Pahor. Teorija umetnosti možnega očitno opredeljuje Lukšiča že na začetku predsedniške funkcije in dejstvom na ljubo ga opredeljuje že vrsto let. Ne nazadnje je, kot je povedal na kongresu SD v Kočevju, kot strankin ideolog tudi v času Pahorjevega mandata skrbel za »globlji pomen modne revije«, ki naj bi bila v domeni njegovega predhodnika. Ob teh dejstvih pa se seveda izpostavi vprašanje, v kaj se po novem sploh lahko oblikuje stranka SD in ali ni bil govor o njenem bolj čvrstem levem profilu namenjen le kritiki Pahorjevega osebnega (podrejenega) razmerja do Janeza Janše v notranji politiki, v zunanji pa Pahorjeve naklonjenosti do fiskalnega pakta ter do njegove splošne nelojalnosti tovrstnim stališčem evropske levice.
Dvojna težava tretje poti
Tisti, ki so radovedni glede prihodnosti SD, bodo zdaj morali bolj imeti na očeh Igorja Lukšiča kakor Boruta Pahorja. Mogoče pa se v tem pogledu skriva napaka, saj bi Pahor kot predsednik države pri ljudeh utegnil mnogo uspešneje promovirati stranko, kakor jo bo lahko Lukšič kot njen predsednik. Toda nad obema je oblak skepse, prihajajoče iz zgodovinske podlage slovenskega levičarstva in vsega levega, kar je pravzaprav utemeljilo pričakovanja ljudi, ki tej politični ideji želijo pripadati in jim različni kozmetični popravki, skrivanje porekla in zgodovinski sram niso ničkaj po volji. V meritvah javnega mnenja je videti, da so ti ljudje bolj naklonjeni predsedniški kandidaturi dr. Danila Türka. Skrivnostno in težko razumljivo odlikovanje Tomaža Ertla, nerodne izjave (o drugorazrednih temah) v zadevi Barbara rov ter neracionalni napadi SDS in njenega predsednika (vse do dokumentacijskih ponaredkov) so ga namreč upravičeno ali neupravičeno umestili v bolj levi kontekst, poleg tega pa uživa tudi številno podporo ljudi, ki se vidijo v sredini ali v desnem centru.
Lukšič in Pahor, ki sta se na kongresu prijela za roki, ju sklenjeni (zmagoslavno) dvignila v zrak, sta tako bržkone pokazala, da stranka ostaja v jadralnem položaju, da bo njen del v osebi in predsedniški kandidaturi Boruta Pahorja poletel nekoliko desno, medtem ko bo drugi del v osebi Igorja Lukšiča »globlji pomen modne revije« skušal prevesti v politično govorico in ga pripeljati iz globine tudi na površje.
Oba pristopa pa imata (še vedno) konceptualno težavo, ki je zaradi novega položaja zdaj na Lukšičevih ramah. Stranka SD se je namreč na koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja odločila za vsebinsko in površinsko prenovo, zato se je iz komunistične preimenovala v stranko demokratične prenove. Kasneje se je v kratici SDP interpretirala kot stranka socialdemokratske prenove, in res, septembra 1996 jo je socialistična internacionala na 20. kongresu v New Yorku v veliko razočaranje Pučnikove socialdemokratske stranke kot edino iz Slovenije sprejela medse. Edina je maja 2003 postala tudi del stranke evropskih socialdemokratov. V teh združbah je najti raznorodne politične stranke, vse od preobraženih (monopolnih) komunističnih prek socialističnih in socialdemokratskih do laburističnih. Zdi se, da je tretja pot laburističnega vodje Tonyja Blaira in teoretskega utemeljitelja znamenitega sociologa Anthonyja Giddensa odločilno vplivala tako na Pahorja kot na Lukšiča. S krizo neoliberalizma se je v težavah znašla tudi tretja pot in z njo sodobna SD.
Globlji pomen modne revije
Če želimo povedati nekaj bistvenega, moramo v SD (to velja za vse slovenske stranke) ločiti vsaj tri ravni in njihova presečišča: zgodovinsko, teoretsko in praktično (tudi oportunistično). V tranziciji, zlasti ker je ušla z vajeti, je ljudem najbolj v oči padla tretja raven, ki je pri domala vseh strankah utrjevala prepričanje, da je pri vsaki oblasti treba biti zraven, saj je tako največ privržencem omogočen dostop do služb, poslov, imetja in lobističnih posegov v zakonodajo oziroma upravljanje države. Tudi Borut Pahor, ki je na vso moč prisegal na nasprotno, se ni izognil klientelizmu, zlobiranemu bogataštvu posameznikov blizu stranke, vplivanju na medije in podobnemu. Pahor je veljal za reformista, ki je shiranega totalitarnega zmaja vzgojil v krotkega goloba. Na vse strani je ponujal oljčno vejico miru in Igor Lukšič, kot smo že povedali, je to početje označil za modno revijo, ki ji ne sme presahniti globlji pomen. Argument, da tudi Lukšič ne bo zapustil pragmatične smeri, je iskati tudi v njegovem teoretskem udejstvovanju. Sklicujemo se lahko na njegovo znanstveno delo Politična kultura – političnost morale, v katerem se spogleduje z Machiavellijevim smislom za realno politiko, ki moralo spoštuje, vendar jo pušča pri miru: za politiko je pomembno, kako narediti velike stvari in ne kakšen biti, da bi ustrezal morali. Pri politikih, tako Machiavelli, niso graje vredni njihovi zločini, temveč napake, ki so jih storili. Utilitarno načelo seveda pove, kaj je napaka: napaka je neuspeh v perspektivi koristnosti.
SD v tranzicijskem obdobju, če ni hotela odrezati svojih korenin, verjetno res ni mogla staviti na kaj drugega kakor na Giddensov odpustek tretje poti v kombinaciji z Machiavellijevim utilitarizmom. Tveganje je bilo veliko in jasno: tako bi stranka lahko oddrsela na površini teoretskega dogajanja in šaljivi strahovi o modni reviji niso bili naključni. Izvirali so iz teoretskega primanjkljaja, iz nezmožnosti politične katarze in preprostega narcisizma nove generacije, ki je raje izbirala politično bližnjico tretje poti kakor napor prve in druge.
Ne le »globlji pomen« modne revije, temveč tudi Igor Lukšič je, kot kaže, moral priplavati na površje, da bi pokazal, kaj se da rešiti, potem ko se zdi, da v tej kadrovski garnituri in v tej tradiciji problem ni več rešljiv. Na to nevarnost, če ne kar dejstvo, opozarjajo številne »leve« alternative: najprej Golobičeva, zdaj Gantarjeva Zares, Hanžkov TRS, Žnidaršičev DSD, Podbregarjeva LDS in kontroverzna, a zmagovita Jankovićeva Pozitivna Slovenija. V kako veliki konceptualni krizi je levica, kaže zaton in politično-medijski umor Gregorja Golobiča, ki se je zelo natančno zavedal dolgoročnosti konceptualnega problema slovenske levice in je zato proti sebi kmalu doživel levo-desno koalicijo in se srečal s politično smrtjo. Toda problemi levice so ostali.
Z angeli si deli nebo
Tragika slovenske levice seveda je, da se vsaj srednjeročno njena os lahko umesti bodisi v SD bodisi v Jankovićevo Pozitivno Slovenijo. Levica tako deli usodo desnice, ki je trenutno v popolni odvisnosti od enega karizmatičnega voditelja (Janeza Janše), in zdi se, da je edini problem, ki levico motivira, negativni odnos do Janše in zamera do Pahorja, ki je z Janšo nezavedno (psihološko) vzpostavil simbiotično razmerje, podobno kot morska vetrnica in rak samotar. Toda če odmislimo, da Janković na volitvah res lahko premaga Janšo (kar je že storil), pri njem razen nekaj splošnih orientacij in odnosa do NOB ni veliko levega. Prej nasprotno. Zato je levica, ko je obračunala z Golobičem in Zaresom, obsojena na Lukšiča in SD, ta pa na ne preveč načelni pragmatizem, ki težko ponudi konceptualni odgovor na nove Giddensove izzive tretje poti: na novo je treba premisliti socialno državo, namesto SD so to počeli sindikati; na novo je treba premisliti posledice globalizacije, Pahor se je medtem vkrcal na nemško-francoski vlak. Za alternativo Giddensovemu »utopičnemu realizmu« se kaže narcisistični utilitarizem in prav zares nevarno je, da niti levice niti desnice v podobah svojih vodij ne bosta motila na novo vzpostavljeni kulturni boj in poudarjanje ideoloških razlik. Če spomnimo, sta bila temeljna Giddensova postulata tretje poti prav vzpostavitev zaupanja, utemeljenega na novih integracijah, in odprava političnega koncepta ostre delitve na levo in desno.
Kriza je zato lahko priložnost za vnovično zaostritev oziroma polarizacijo z izgovorom, da se je tretja pot »zmotila« in je treba stvari postaviti nazaj v svoje prave okvirje, to pa omogoča radikalizacijo ideoloških drž. Naša teza, izvirajoča iz utilitaristične oziroma pragmatične drže tako Lukšiča kot Janše, je, da zaostritev političnega govora med levico in desnico ne pomeni, da se oba pola vračata h koreninam in konceptom, temveč ravno narobe: da se tako ob grmenju topov in granat lahko dogovorita za »pravo« sodelovanje, to pa ne bi ogrozilo le interesov levice in desnice, temveč potencialno tudi same demokracije.
Lukšičeva podpora predsedniški kandidaturi Boruta Pahorja pravzaprav nakazuje njegovo sposobnost hitrega prilagajanja koristim in potrebam, ki sledijo iz njih. Ironija desetletja bi bila, če bi v drugem krogu predsedniških volitev Janez Janša formalno ali neformalno podprl Boruta Pahorja proti Danilu Türku in bi ta postal tudi kandidat desnice. »Z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mano, imam sklenjen pakt,« je Pahor povedal za revijo Ona Plus. Na Radiu Ognjišče je svoji stranki na srce položil, da se mora izogniti socialni demagogiji. Pot Igorju Lukšiču je trasirana in postavlja se vprašanje, kaj sploh še ostane Danilu Türku. Bržkone le zmaga na jesenskih volitvah.
