Kaj vse nam danes omogoča doplačilo?

Na zaračunavanje vrste dodatnih uslug smo se morali navaditi vsepovsod.

Objavljeno
13. september 2013 16.26
Cluster Balloon Flight
Renata Salecl, filozofinja
Renata Salecl, filozofinja
Kaj narediti, ko se znajdemo na koncu dolge vrste ljudi, nam pa se zelo mudi in bi nam bilo v veliko pomoč, če bi lahko vrsto preskočili? V to zagato sem zašla pred kratkim, ko sem se zaradi zamude vlaka zelo pozno znašla na londonskem letališču in mi je bilo ob kačasti vrsti, ki se je vila pred pregledom potnikov, jasno, da bom zamudila letalo. V takšni situaciji smo običajno računali na človeško pomoč. V starih časih so letališki delavci pomagali zamudnikom, da so se prebili na začetek vrste, ali pa je zamudnik sam prosil ljudi pred njim, naj ga spustijo naprej. Danes je rešitev denar.

Ko sem z grozo opazovala, kako počasi se premika moja vrsta, mi je pogled obstal na avtomatih, ki so ponujali hiter prehod čez varnostno kontrolo. Za štiri funte mi je avtomat izdal listek, ki me je v hipu osvobodil čakanja. Poseben varnostnik je ljudi z listki popeljal na začetek vrste, kar je pomenilo, da so vsi drugi, ki tega listka niso kupili, morali čakati še dlje. Če je nekoč takšen varnostnik to naredil nekako »humanitarno«, kot pomoč ljudem, ki bi lahko zamudili letalo, danes njegovo delo omogoči podjetju (letališču, izdelovalcem avtomatov za listke) zaslužek. Je nekakšen dar novim oblikam tržne ekonomije.

Mnogokrat doplačilo, ki si ga privošči posameznik in ki slednjemu prinese nekaj ugodja, drugemu, ki si tega dodatka ni kupil, ugodje posredno odvzame. Seveda lahko rečemo, da je tudi nekoč, ko se prehitevanje vrste ni dogajalo s plačilom, tisti, ki je drugemu pustil naprej, izgubil nekaj ugodja. Toda v tem primeru je obstajala možnosti izbire (posameznik je lahko prošnjo za prehitevanje zavrnil). Ob privolitvi pa je šlo za zavestno gesto prijaznosti. S plačevanjem prehitevanja pa gre za kruto finančno premoč, ko tisti, ki bo moral čakati dlje, nima možnosti dejati, da drugega ne misli spustiti naprej.

Na različnih področjih našega življenja se dogaja nekakšna »ryanizacija«. Nizkocenovna letalska družba Ryanair je v Evropi pionir uvajanja doplačil za majhna ugodja. Nakup letalske vozovnice je danes skrajno stresna stvar. Kupec je namreč kar naprej bombardiran z možnostmi, da si dokupi poseben status, ki mu omogoča hitro vkrcanje, sedež na želenem mestu, dovoljenje za določeno vrsto prtljage. Pod vplivom nizkocenovnikov so tudi druge letalske družbe začele zaračunavati želene sedeže in večino postrežbe v letalih. Na zaračunavanje vrste dodatnih uslug smo se morali navaditi tudi v hotelih. V večini je treba doplačati zajtrk in internet, nekateri pa so uvedli še dodatno doplačilo pri zajtrku. Posameznik, ki kupi zajtrk, ima dostop samo do določene hrane – vsak priboljšek pa je zaračunan posebej.

Doplačilo je najprej videti kot možnost, da žrtvujemo nekaj denarja za majhno povečanje užitka, ki ga drugi nimajo. Toda uvajanje dodatkov čez čas radikalno spremeni določena tržna razmerja, ki so prej obstajala. Po zgledu nizkocenovnikov danes večina tradicionalnih letalskih družb ob nakupu vozovnice zahteva plačilo cele vrste dodatkov. Pri ponudnikih telefonskih in internetnih uslug se moramo kar naprej odločati med običajnimi in super paketi. Paradoks pa je, da tisto, kar je bilo nekoč običajno, čez čas postane ugodnost, ki jo je seveda treba doplačati. Včasih pa dodatek postane nujna obveznost. To se je pri nas zgodilo z dodatnim zdravstvenim zavarovanjem. Če je bilo najprej videti, da si bodo ljudje z dodatnim zdravstvenim zavarovanjem lahko kupili nekaj več ugodnosti, je situacija zdaj takšna, da imajo tisti, ki tega zavarovanja nimajo, zelo omejen dostop do osnovnega zdravstvenega varstva.

Doplačilo nam danes tudi omogoča, da se izoliramo od drugih ljudi. V bolnišnici nam bo doplačilo zagotovilo lastno sobo, v nekaterih ameriških zaporih pa si za 82 dolarjev na dan ne kupimo le lepše celice, ampak tudi lokacijo, ki je daleč od hrupa drugih obsojencev. V ZDA je zelo razširjeno tudi to, da nekoga plačamo, da namesto nas stoji v vrsti. To je lahko vrsta za novi Applov telefon, za obisk želene razstave v muzeju ali celo za poslušanje razprav v kongresu.

V času, ko prevladuje t. i. »outsourcing« - ko druge najemamo, da za nas delajo določene stvari –, tudi čustvene vezi in druženje postajajo del tega mehanizma. V ljubezenskih razmerjih je vselej obstajala cela vrsta denarnih transakcij. Toda ljudje si danes plačujejo celo, da se jim ni treba ljubezensko zaplesti. Ameriška sociologinja Arie Hochschild v knjigi The Outsourced Self: Intimate Life in Market Times opisuje primer poslovneža, ki je prek oglasa ponujal delo urejeni, izobraženi ženski, da bi ga spremljala na službenih poteh in poslovnih večerjah. Poslovnež v oglasu natančno pojasni, da bo spremljevalka dobila plačane stroške potovanja v prvem razredu, lastno hotelsko sobo in honorar za navzočnost na večerjah. Posebej pa poudari, da nikakor ne gre za seksualne stike in da naj kandidatke ne pričakujejo ljubezenskega razmerja. Poslovnež si je želel kupiti usluge nekoga, ki bo opravljal delo partnerice, v ceno pa je vračunano tudi, da mu v to razmerje ne bo treba investirati svojih čustev.

Harvardski filozof Michael Sandel se v knjigi What Money Can't Buy sprašuje, kje so moralne meje trga, in bralca sooča s konkretnimi vprašanji, npr. ali je moralno, da nekatere ameriške šole otrokom plačujejo po dva dolarja za vsako prebrano knjigo. Ali pa, da se ljudje včlanijo v programe hujšanja, ki jim za njihov uspeh ponujajo denarno nagrado. Še bolj problematični so načini, kako ljudje služijo s smrtjo. V ZDA je precej ljudi obogatelo tako, da so starejšim začeli plačevati zavarovalno polico. Ob njihovi smrti pa potem poberejo njihovo življenjsko zavarovanje. Takšna investicija je še posebej donosna, če človek umre dokaj hitro.

Denar je danes posegel na mnoga področja, ki so bila v preteklosti izvzeta monetarni menjavi. V procesu reprodukcije lahko kupimo semenčice, jajčeca, nadomestno mater ali samo plačamo nekoga, da z našim genetskim materialom namesto nas rodi otroka. Države prodajajo drugim državam svoje odpadke. Podjetja si kupujejo pravico do večjega onesnaževanja ozračja. Trguje se z begunci, prodaja se organe. V ZDA se plačuje dostop do zdravnikove zasebne telefonske številke. Lovci ponekod plačujejo za pravico streljanja izumirajočih živalskih vrst. Starši plačujejo otrokom za dobre ocene. Ljudje si najemajo domnevne prijatelje, da pridejo na njihove zabave in podobno. Sandel opozarja, da trg in denar spremenita naravo dobrin, ki se jih dotakneta. Ko na določenem področju začnemo uravnavati razmerja z denarjem, se narava teh razmerij spremeni. Zato je treba nenehno postavljati vprašanje, do kam sploh lahko seže tržna ekonomija, kaj mora ostati onstran finančne menjave in kako lahko trge omejimo.

Danes tolikokrat slišimo, da trgi govorijo, da pošiljajo signale, da so nezadovoljni, in nas bodo zato lahko grdo kaznovali. Če so se mnoga razmerja med ljudmi danes monetarizirala in tudi depersonificirala (npr. to, da nam ljudi ni treba več prositi, da nas spustijo naprej, ampak kupimo neki listek), so se trgi močno personalizirali. Obnašamo se, kot da so nekakšna živa bitja z božansko močjo. Cambell Jones v knjigi Can the Market Speak? poudarja, da ni problem le to, da trgi nikakor ne morejo govoriti, ampak da predvsem ne morejo misliti. Ob vprašanju, kdo danes sploh govori in kaj pove, pa se je po Cambellu treba zamisliti nad tistimi, ki trge slišijo govoriti, in tistimi, ki so ob interpretaciji tega, kar naj bi trgi povedali, lepo tiho.

V psihoanalizi so običajno psihotiki tisti, ki slišijo glasove in vidijo očesa, ki jih preganjajo. Danes se je zgodila nekakšna splošna psihotizacija, ko poslušamo glasove, ki naj bi jih pošiljali trgi. Ti glasovi so običajno interpretirani negativno – kot grožnja ali jeza. Pomembno pa je tudi, da jezik trgov ni dojet kot nekaj, kar bi preprosti ljudje lahko razumeli. Ker jezik trgov ni jasen, se je pojavila vrsta dešifratorjev, ki naj bi znake, ki jih trgi pošiljajo, prevedli v jezik, razumen ljudem. V skupino teh dešifratorjev spadajo raznovrstni ekonomski komentatorji, vrsta svetovalcev, ki jih najemajo podjetja, in seveda velike bonitetne hiše.

Med vodilnimi poslovneži v tujini velja rek: »Če ne želiš izgubiti službe, najemi McKinsey.« Paradoks pa je, da podjetje, ki je najelo to veliko svetovalno firmo, tega ne sme javno povedati. Duff McDonald se v knjigi The Firm: The Story of McKinsey and its Secret Influence on American Business sprašuje, kako je mogoče, da je McKinsey še vedno tako spoštovano podjetje, ko pa je dalo že toliko napačnih nasvetov. Eden od odgovorov je njegova skrivnostnost. Ker je vsako podjetje zavezano, da ne bo javno povedalo, da mu je svetoval McKinsey, se seveda ne more hvaliti, da je uspeh vezan na dober nasvet. Še pomembneje pa je, da ne more povedati, da je tudi neuspeh povezan s tem nasvetom.

Dešifratorji tega, kaj trgi govorijo, so se od trgov naučili, da mora tudi njihov jezik ostati skrivnosten in da zato potrebuje nove dešifratorje. Za vsako dešifracijo je seveda treba posebej plačati.

V času vsesplošne tesnobe ob vprašanju, kaj trgi govorijo, največ služijo razne šlogarice – od velikih svetovalnih podjetij do čisto preprostih, ki za navadne ljudi danes mnogokrat kar v nakupovalnih središčih postavijo svoje stojnice in jim prerokujejo, kaj se bo zgodilo. Ob vrstah, ki se vijejo ob takšnih stojnicah, sicer še niso uvedli avtomatov, ki bi nam izdali listek, da lahko vrsto preskočimo. Toda verniki vselej morajo dati darove božanstvu – pa naj bo to trg ali kateri drugi bog.