Kaja Širok: Biti žrtev je postalo trend

Naše zgodovinsko sito so dogodki, ki se jih želimo spomniti, in dogodki, ki jih želimo pozabiti; toda za drugo državo je ista preteklost vir povsem obrnjene zgodbe: kar je enemu zmagoslavje, je drugemu ponižanje, pravi sogovornica. »To so tako imenovane rane zgodovine. Obmejno območje je polno takšnih ran.« Kaja Širok pripoveduje o konstantni prisotnosti preteklosti v dojemanju vsakdanjosti in o kolektivnem spominu na meji z Italijo, ki je močnejši od individualnega. Je direktorica Muzeja novejše zgodovine.

Živimo v času, ki je obseden s spominom in z vzdrževanjem zgodovinskih dogodkov, politika in mediji nenehno manipulirajo z interpretacijami preteklosti. Kaj to pomeni?

Preteklost, ne glede na to, kako jo formuliramo, je vedno interpretirana in interpretacije, ki nastanejo, so vedno v službi sedanjosti. Služijo za potrebe posamezne politike z namenom, da bo opravičila interese, ki jih ima v prihodnosti. Študije, ki se ukvarjajo s spomini, ne razglabljajo več toliko o preteklih dejanjih, temveč o tem, kako danes strukturiramo zgodbe o preteklosti. Poudarek ni na tem, kar o preteklosti vemo, temveč na diskurzu, ki ga o dogodkih oblikujemo. Eno so dejstva, in ta so neizpodbitna, drugo je, kakšen diskurz, bodisi zgodovinski, nacionalni ali medijski, gradi interpretacije teh dogodkov. Jasno je, da se te spreminjajo v času in prostoru. Sledimo vprašanju, kdo želi, da si nekdo nekaj zapomni, s kakšnim namenom in za potrebe koga. Najkrajša definicija bi lahko bila, katero preteklost si moramo danes zapomniti za jutri. Poudarek ni samo na tem, kar naj bo pomnjeno, temveč tudi na tem, kaj moramo pozabiti. Zgodovinska amnezija je hkrati politična amnezija. S tem, ko skupnost dogodke prepušča pozabi ali jih celo negira, izkazuje, da je konstrukcija preteklosti subjektivna in zelo selektivna.

Kakšen odnos imamo Slovenci do preteklosti?

Nazoren primer, ki se navezuje na področje, ki ga proučujem, in pove veliko o odnosu Slovencev do preteklosti, je Sabotin. V sedemdesetih letih je na slovenski strani hriba nastal ogromen napis naš Tito, v devetdesetih je s pomočjo časa in narave počasi izgineval, leta 2005 so ga posamezne skupine začele udarno obnavljati ali rušiti. Te geste so bile zelo povezane s slovensko politiko, z nacionalnimi tenzijami med interpretacijami preteklosti desnice in levice: med tem, da moramo Tita interpretirati kot vladarja, despota in ta del naše zgodovine čimprej pozabiti, saj je to del preteklosti, ki je škodoval narodu; in med tem, da se napisa ne sme izbrisati, ker je ravno z osvoboditvijo Trsta in Gorice maja 1945 to območje lahko postalo del nacionalnega prostora. To je bil boj za interpretacije preteklosti: Kaj naj si zapomnimo in kaj naj pozabimo. Glede na to, da je Sabotin pol italijanski in da je v italijanskem kolektivnem spominu zapisan kot sveta zemlja, je bitka kamnov na italijanski strani izzvala provokacije: najprej se je na nekem travniku pojavil napis W Italia, sledilo je onečaščenje spomenikov NOB na Trnovem. Primer, čeprav lokalni, nazorno kaže na odnos slovenske politike do lastne preteklosti – ali smo potomci borcev NOB ali pa naj to čim prej zabrišemo v pozabo in gradimo svojo narodno identiteto po letu 1991.

Odnosi z Italijo so stvar pogleda na zgodovino. Zgodovina je edini zorni kot, skozi katerega jih gledamo. Kako to pojasniti?

Odnose med državama, in še posebej med ljudmi, ki ob meji živijo, najbolj utemeljujejo dogodki dvajsetega stoletja na italijanski vzhodni meji. Na ravni spominov in raziskav so v zadnjih letih, in posebej v času od uvedbe 10. februarja za italijanski državni praznik, razmere zelo konfuzne. Oblikoval se je diskurz žrtve, ki nakazuje, da se vsaka skupnost identificira kot žrtev druge strani. Očitki, ki padajo, so vedno vezani na to, kdo je prvi začel nasilje nad drugim. To je neumestno. Vemo, da so po nastopu rapalske pogodbe bili slovenski prebivalci tisti, nad katerimi so s kulturnim etnocidom izvajali nasilje in so potem emigrirali v državo SHS. Tem migracijam se ob bok postavlja migracije ezulov, selitve po pariški mirovni pogodbi in londonskemu memorandumu. Obe zgodovinski naraciji temeljita na tem, kdo je bil tisti, ki je bolj trpel, in kateri spomin obuja izkušnjo večje nacionalne travme. Ravno zato se mi je v okviru raziskav zdelo zanimivo spraševati ljudi o njihovih osebnih življenjskih zgodbah in jih primerjati z izoblikovanimi podobami o narodni preteklosti.

Kako je mogoče, da smo še vedno tako zelo pogreznjeni v travmatično zgodovino?

Biti žrtev je postalo trend. Medtem ko je po vojni prevladoval diskurz zmagovalca, kajti ta je oblikoval dominantno naracijo o preteklosti, se danes prekomerno posvečamo naracijam travme in trpljenja. Pozaba in zanikanje zgodovine sta vedno v interesu ohranjanja lastne identitete in valoriziranja samega sebe skozi diskurz žrtve. Predvsem v zadnjih dveh desetletjih spremljamo porast naracij o tem, kdo je bil žrtev koga v drugi svetovni vojni. Takšno preoblikovanje in oblikovanje naracij viktimizacije zaznavamo po vsej Evropi. Pozabili smo na jedro tega vprašanja, ki temelji na interpretacijah o začetku in posledicah prve svetovne vojne, in ne na dogodkih, ki so se zgodili po drugi svetovni vojni.

V našem primeru pomeni to pozabo tistih dogodkov dvajsetega stoletja, ko je Italija vojno začela, in potenciranje posledic, ki so sledile ob koncu in po drugi svetovni vojni. Dan spomina je zelo povezan z aktualno italijansko politiko in šele potem s priznanjem bolečine tistim, ki so pribežali v Italijo. Očiten je napor države pri konstrukciji zgodbe o genocidu, nacionalnem trpljenju in pregonu. Ne pozabimo, da je predsednik Napolitano leta 2007 v svojem govoru uporabil besede, kot sta barbarstvo in etnično čiščenje. Ne smemo posploševati, ampak očitno je v tistem trenutku italijanski državi ustrezalo, da je tako interpretirala pretekle dogodke na vzhodni meji. Kako je vse to vplivalo na mednarodne odnose, je druga stvar. Spomnim se, takrat sem živela v Bologni, in priznam, ni bilo ravno najbolj prijetno biti Slovenka. Zgodba se je tako ukalupila, kot da bi mi bili še vedno tisti, ki bi se morali prvi Italiji opravičiti za dogodke, ki so se zgodili po drugi svetovni vojni. Sočasno pa Italija ne priznava dogodkov nasilja v času fašizma, okupacije slovenskega ozemlja, kaj šele, kaj je počela na Balkanu in v Afriki. Veliko stvari do danes ni bilo razčiščenih, in to velja za obe strani.

Slovenci in Italijani docela različno interpretirajo iste pretekle dogodke. Od česa je odvisno, česa se ljudje spominjajo in kako se spominjajo? Kako se oblikuje kolektivni spomin na eni in drugi strani meje?

Ko sem delala raziskavo, sem ljudem to razložila s prispodobo sita. Cedilo ima točke, ki prepuščajo vodo, in druge, ki jo zadržijo. Na tej podlagi oblikujemo tudi lastno zgodovino. Naše sito so dogodki, ki se jih želimo spomniti, in dogodki, ki jih želimo pozabiti. Druga država ima sito drugače oblikovano, prepušča in sočasno ukaluplja druge dogodke kot temeljne za narodno enotnost. V odnosu do dogodkov dvajsetega stoletja so modeli teh sit pogosto dihotomični. Isti dogodki vodijo v rotirane zgodbe: kar je enemu zmagoslavje, je drugemu ponižanje, kar eden slavi, drugi pozablja. To so tako imenovane rane zgodovine. Obmejno območje, kjer je bilo teh trkov največ, je polno takšnih ran.

Razlika med tem, kako mi oblikujemo spominske skupnosti in kako jih oblikujejo Italijani, je lahko razvidna že iz samih besed, ki jih uporabljamo. Ko govorimo o kapitulaciji Italije leta 1943, Italijani govorijo o premirju, ko mi govorimo o osvoboditvi, je zanje to vedno bila in bo okupacija. Obratno je avgust 1916 za Italijane datum, ko so osvobodili svojo Gorico, medtem ko so Slovenci kot del Avstro-Ogrske izgubili Gorico. V naši spominski mapi v zvezi z Gorico vedno uporabljamo besedo izgubiti, ne glede na to, ali to govori levica ali desnica. Na italijanski strani so že od prve svetovne vojne naprej poudarjali naracijo o odrešeni sveti Gorici. Kolektivni spomin, ne samo lokalni, ampak tudi nacionalni, neguje spomin na Gorico kot na sveto območje, ki je z dušo povezano s celotno Italijo in za odrešitev katere je umrlo toliko mladih fantov. V vseh večjih italijanskih mestih so ulice, ki nosijo ime po bitkah prve svetovne vojne, in v skoraj vseh je via Sabottino. Obeležuje se spomin na tisoče žrtev soške fronte. Zanimivo, da pri nas Sabotinske ulice ni, kakor so tudi redki spomeniki, ki obujajo dogodke prve svetovne vojne. Če se sprehodimo po obeh Goricah, je jasno, kako se na obmejnem območju izoblikuje zgodovinski spomin. Nova Gorica v veliki večini nosi imena po bitkah, krajih, ljudeh druge svetovne vojne in tudi spomeniki nakazujejo to, italijanska stran ima imena ljudi in bitk, vezanih na prvo svetovno vojno in na združeno Italijo. Torej ob bok Kidričevi ulici in Gradnikovim Brigadam imamo Corso Verdi, Corso Italia...

Pred več kot desetimi leti sta državi poskušali poiskati najmanjši skupni imenovalec s poročilom mešane zgodovinske komisije. Italijanska stran ga ni objavila. Kaj nam s tem govori?

Pred dvema tednoma smo imeli v Kopru zanimiv posvet o slovensko-italijanskem zgodovinopisju. Prvo vprašanje je bilo o poročilu, očitek je bil, da je bilo preveč permisivno. Drugo vprašanje je bilo, zakaj ga Italija ni objavila, čeprav Italijani včasih trdijo, da so skozi nekatere druge kanale to ves čas objavljali. Tudi pri stroki nismo našli odgovora na to. Težko odgovorim z vidika strokovnjaka, z vidika nekoga, ki na območju živi, pa se mi ne zdi toliko sporno. Navajeni smo, da se zgodovina vedno potvarja in iz dneva v dan izrablja za različne politične namene.

Je slovensko zgodovinopisje glede te teme opravilo svoje delo?

Poslanstvo zgodovinarjev je raziskovati in odgovarjati na vprašanja družbe glede naracij o preteklosti. Trudimo se, da bi bili objektivni in bi čim bolje predstavili dejstva ter tematike, ki se nanje opirajo. Vendar smo pri svojem delu omejeni z lastno subjektivnostjo, osebno zgodovino in z okoljem, iz katerega izhajamo. Poleg tega se pojavljajo nove metodologije v raziskovanju zgodovine, kar prinaša nove interpretacije.

Politika govori, da je treba pogled obrniti naprej. Je to mogoče, dokler zgodovina ni razčiščena? Oziroma kako lahko z zgodovinskimi travmami živiš naprej?

Predvsem mislim, da nič v zgodovini ne more biti razčiščeno. Tisto, kar razčiščujemo, so zgolj interpretacije dogodkov, ki so se zgodili, ne sami dogodki. Ciklično lahko spremljamo, kako nekatere tematike, ki so vezane na rane zgodovine, postajajo aktualne in boleče, tako v lokalnem kot mednarodnem prostoru, in kako po drugi strani iste tematike iz javnosti izginejo. To kaže, da je preteklost velikokrat v domeni politike, manj prostora je dano zgodovinskim raziskavam. Volja, ki jo diktira politika, je močnejša od tega, kar obravnava stroka.

Težko bomo našli skupen jezik s kolegi na italijanski strani, če se strokovnjaki, ki se ukvarjajo z istimi vprašanji kot mi, ne bodo začeli učiti slovenskega jezika. Malce čudno je, da se z neko raziskovalno tematiko ukvarjaš, temu posvetiš ves svoj čas, nisi pa sposoben proučevanja arhivskih virov v jeziku svojega soseda. Poraja se dvom o objektivnosti oziroma strokovni koherentnosti takšnega raziskovanja. Zgodovino sodobne Italije sem študirala v Bologni, pomembno je bilo, da sem se odmaknila iz obmejnega prostora in spoznavala zgodovino, ki se jo učijo na italijanskih fakultetah. Kako razumeti bolečino drugega, če ne znaš percipirati njegove kulture, spoštovati njegovega okolja, se naučiti jezika? Ob proučevanju povojne goriške zgodovine sem se soočila s krivicami in z bolečino, ki jo čutijo italijanski prebivalci Gorice, ko govorijo o 1. maju 1945. Verjetno ni bilo družine, ki ne bi nekoga takrat izgubila. Če ne poskušaš razumeti interpretacij o preteklosti, s katero se sooča druga skupnost – preteklosti, ki ne izginja, ker na meji pač ostaja –, se preprosto težko ukvarjaš z obmejnim prostorom.

Pa se stvari nič ne spreminjajo?

Zelo malo strokovnjakov razume slovenščino. Hkrati je vsem samo po sebi umevno, da mi znamo italijansko. S tem se vedno težje soočam. To, da se naučiš jezika drugega, je točka, s katere lahko šele začneš svoje bodoče raziskovalno delo.

Je to, da se Italijani ne učijo slovenščine, povezano z občutkom kulturne večvrednosti?

Če mislite na strokovnjake, je odgovor ne. Povezano je s težavami, na katere naleti vsakdo, ki se želi naučiti novega jezika. Potrebni sta vztrajnost in dobra volja. In motivacija, brez tega na žalost ne gre. Sicer pa smo Slovenci majhen narod in se učimo jezike večjih narodov. Obratne zgodbe so žal redke.

Koliko se je spremenilo poznavanje zgodovine onstran meje v preteklih letih? Med drugim zaradi stvari, ki jih piše Boris Pahor?

Seveda so spremembe. Spomnim se, ko je Pahor nastopil v oddaji Che tempo che fa in pozdravil v slovenskem jeziku. To je bil zgodovinski precedens, saj je nastopil na nacionalni televiziji in spregovoril v slovenščini. A to so majhni koraki. Veliki so za obmejno območje, ampak v medsebojnih odnosih so to zelo majhni koraki. V tem času je naraslo število knjig in raziskav, ki so se ukvarjale s fojbami, gibanj, ki so iskala resnico, novih poimenovanj ulic z žrtvami fojb. Vklop teh spominskih vsebin v kolektivni spomin Italijanov je bil tako močan, da je zasenčil marsikatero drugo dejanje. Sicer pa se mi zdi, da je na novo odkriti Boris Pahor, s svojo vitalnostjo in resnicoljubnostjo, spremenil dojemanje o Slovencih na zahodni meji.

Ali obstaja italijanska javnost, ki ne sprejema enoznačne interpretacije zgodovine, te, ki se hrani samo s temami, kot so fojbe in eksodus?

V nobeni državi ne obstajajo enoznačne interpretacije zgodovine. Bitke o tem, katera historična naracija bo postala dominantna nacionalna naracija, se dogajajo povsod. Italija pri tem ni izjema, prav tako ne Slovenija.

V preteklih letih je bilo veliko govora o spravi. Kako vi gledate na to?

Sprava je bolj beseda kot dejanje. V našem prostoru se izjemno veliko ukvarjamo s tem, a se mi zdi, da se oddaljujemo od tega, kakšno spravo si želimo in čemu jo potrebujemo. Oba praznika, ki sta bila uvedena, sta nas pripeljala do tega, da je koncept sprave še dlje, kot je nekoč morda bil. Datuma podpisa in uvedbe pariške mirovne pogodbe, 10. februar in 15. september, sta bila tuja in nepoznana. Verjetno so se ju v nekaterih krogih spominjali, v kolektivnem narodnem spominu ne igrata nobene vloge. Z institucionalizacijo teh dveh dogodkov sta praznika ustvarila globel v razumevanju drug drugega na tem območju. Politično se je izrabilo zgodbe bolečine. To je nesprejemljivo.

Sprava se gradi z mladimi, z generacijami, ki prihajajo. Sama bi spravi rekla sožitje, ki temelji na dnevni migraciji iz ene Gorice v drugo. Konec koncev imajo ljudje ob meji več skupnega med seboj kot s katerimikoli prebivalci širšega nacionalnega teritorija. Ampak žal smo nagnjeni k temu, da se prej identificiramo s tem, kar nas loči, kot s tem, kar nas združuje. Prekrasno je sožitje v dneh prireditve Okusi ob meji, Gusti della Frontiera. Kulturna dediščina prostora in hrana nas združujejo, pijemo ista vina, kuhamo iste jedi in se skupaj družimo.

Dolgo časa smo gojili upanje, da bo vendarle mogoč neki spravni akt, kakršnega so naredili drugi. Toda tega očitno ni pričakovati?

Italija vedno očita Sloveniji, da je nedorasla in ostaja komunistična, mi ji ves čas očitamo fašistično dediščino. Eden drugemu očitamo stvari, ki so se očitale že pred petdesetimi leti. Ostajamo na mestu. Želim si, da bi spoznavali multikulturnost tega prostora, izjemno dediščino prostora, njeno kulturno vrednost. A te se večji del leta uspešno izogibamo. Pred sto leti je bila povsem samoumevna, ljudje so se pogovarjali v več jezikih, trgovali in živeli skupaj. Nacionalizmi celotnega dvajsetega stoletja so multikulturnost zradirali. Želim, da bi vpeljali programe, ki bi otroke tega učili, da bi spoznavali, da je drugi, ki govori drug jezik, kvečjemu prednost in se lahko eden od drugega učita in se bogatita.

Zakaj Italija ni sposobna soočenja s svojo zgodovino kot nekatere druge nacije?

Soočenje z zgodovino druge svetovne vojne in obdobja po njej je krhko po vsej Evropi. Nekatere države so se z določenimi vprašanji začele soočati v devetdesetih letih, tudi z revizionizmi zgodovine. Že to, kako je narod sprejemal nove historiografske naracije, kaže, kako močno so bile vkoreninjene v nacionalno zavest. Specifika Italije je, da je bila pri svojem nastanku zelo vezana na obdobje pred prvo svetovno vojno in da je iz prve svetovne vojne izšla kot zmagovalka. Pridobila je ozemlja, za katera je menila, da so del italijanskega nacionalnega prostora. Njeno širjenje na Afriko in na Balkan je bilo povezano z željo po kolonializmu, v interpretaciji Italijanov kot dobrih, prijaznih vojakov. To je bilo, recimo, nazorno predstavljeno v filmih, kot sta Mediterraneo in Corellijeva mandolina, medtem ko monografija Italijani, dobri ljudje ruši te pozitivne samopodobe. V lastni percepciji se Italijani pojmujejo kot vojska, ki ni povzročila toliko zla, kot so ga na primer zagrešili nemški vojaki. Krutost, ki je bila stvarna in so jo marsikje v Afriki, Grčiji in drugje na Balkanu izvajali, je del javne amnezije. Italija je samo sebe revalorizirala med zmagovalce druge svetovne vojne in ni sprejela dejstva, da spada med poraženke. Kot zmagovalka je tudi pričakovala, da ji bodo od jugoslovanske vojske okupirana ozemlja dejansko povrnili, kar so seveda kot zmagovalci druge svetovne vojne pričakovali tudi partizani.

Diskurzi junaštva in moči ne sovpadajo s podobami poražencev in zločincev. Samopodoba je tu ključna. In to je tisto, kar narod konstruira, nihče se skozi nacionalno optiko ne želi prikazati kot poraženec ali tisti, ki je zanetil vojno. Ta vloga je pripadla Nemčiji, to so vsi že zdavnaj določili. Ne Italija ne Avstrija nista odgovarjali za vojno nasilje. Ne gre za samo zgodovino, gre za to, kako želi narod percipirati in interpretirati samega sebe danes. To je najlaže narediti skozi optiko, da so drugi naredili večje zlo.

Kako gledate na srečanje treh predsedni kov v Trstu leta 2010? To je bil korak, ki ga ni uspelo narediti pokojnemu Janezu Drnovšku. In vendar, samo lepa gesta?

Želim si, da je nekaj več. Takšna srečanja so bila na obmejnem območju skozi določene geste sprave narejena že neštetokrat. Spomnimo se proslave 1. maja 2004 na trgu Evrope v Novi Gorici. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je še celo govorilo, da bi obe Gorici lahko postali eno mesto. Navdajalo nas je upanje, da se bo nekaj spremenilo, čutili smo pomembnost tega zgodovinskega trenutka. Podobna zgodba je srečanje v Trstu ter upanje in želja, da se bo mogoče nekaj premaknilo in bodo ljudje začeli spoštovati drug drugega. Seveda več kot gesta tudi to ni. Kolektivni spomim bazira na skupnosti, na različnih emocijah, in čeprav je bil ta dogodek močen, imajo še vedno večjo kolektivno moč interpretacije nad dogodki, o katerim se pogovarjamo. Dokler ne bomo tega čustvenega naboja rešili, verjetno ne bo prostora za skupne korake.

Se strinjate z oceno, da imamo Slovenci zaradi italijanskih stremljenj za ozemlji, ki jih imajo za italijanska od vekomaj, strah pred njimi tako rekoč v genih?

Ne, Primorci nimamo strahu. Tisoč zgodb s celotnega območja, iz lastne zgodovine govori o tem, da nismo bili vzgojeni s tem strahom. Mogoče je strah bolj prisoten v osrednjem slovenskem prostoru, ampak za obmejni prostor to ne velja. Iz moje raziskave ni bilo zaznati sporočila, da se moramo Italijanov bati. Zgodba, ki sem jo percipirala, je bila zgodba boja in ponosa. Ponosni, da smo obstali in da lahko še vedno govorimo svoj jezik. Boj, ki so ga med drugo svetovno vojno sprejeli Primorci, je zelo pomemben, bil je boj za obstanek in človekove pravice. Druge usode tukaj ni bilo, zato Primorska tega ne pozabi in zato je tudi bolj složna, ko gre za različne tematike slovenske polpretekle zgodovine.

Kje smo v odnosu z Italijo, med preteklostjo in prihodnostjo?

Novi prazniki so vzpostavili novo realnost na obmejnem območju. Hkrati moramo ločiti, kako se s historično naracijo soočata levica in desnica. Ne moremo trditi, da se v Italiji vsi strinjajo z zgodbami o fojbah, tudi mešanje fojb in migracij je samo po sebi sporno. Zadeve so veliko bolj zapletene in prepletene, zato pravim, da se te zgodbe ciklično ponavljajo. Vsaka stran, ne glede na potrebe, ki jih ima, uporablja sebi v prid skozi različne diskurze. Če se vrnem spet na tisto sito, kaplja skozi različne luknje ven. Tako se formirajo novi spomini, ki različno interpretirajo iste dogodke. Stvari, ki smo jih v veliki večini že rešili, se pojavljajo skozi nove zgodovinske naracije. Vendar prebivalci obmejnega območja ne potrebujejo interpretacij, ki jih vsiljujejo dominantne naracije, ko gre za vprašanje odnosa do soseda.

Kaj je Slovenija v preteklih dvajsetih letih investirala v Primorsko? Tu in tam je vtis, da ta država velik del svojega nacionalnega ozemlja zanemarja.

Včasih se mi zdi, da smo eksotika, ki privlači s pršutom, dobrim vinom, soncem in družbeno odprtostjo. A treba je veliko več kot lepo vreme, da se bomo lahko v domače kraje vračali in se tam zaposlovali. Problem Primorske je retrogradnja gospodarstva, zapiranje podjetij, ki so veljala za uspešna. Zakaj smo na Goriškem investirali zgolj v razvoj igralništva in kaj je to dolgoročno pomenilo za samo mesto, za obstoj mladih, za razvoj uma in inteligence? Govorimo o uspešnih in inovativnih okoljih, a razen želja je bilo malo narejenega. Razvoj vlečejo mala, visoko profilirana podjetja, ki delajo za zunanje trge. V širšem pogledu se dogaja bore malo. Skeptična sem, kam gre pot razvoja obmejnega območja. Sodelovanje mora temeljiti na spoštovanju – in to nastane iz poznavanja zgodovine in bolečine drugega, na zavesti, da si ta prostor delimo in skupaj živimo.