Tiskane izdaje
Guglielmo Marconi je zrušil mit, da je radijski promet omejen z obzorjem.
Kritiki so trdili, da radijski valovi ne morejo slediti ukrivljenosti Zemlje, zaradi česar je radijski promet omejen na okoli tisoč kilometrov. Da bi ovrgel to trditev, je poslal signal iz Poldhuja v Cornwallu v St. John's na Novi Fundlandiji; kraja sta oddaljena več kot 3500 kilometrov. Decembra 1901 je naprava v Poldhuju vsak dan po tri ure nepretrgano pošiljala črko S (pika-pika-pika). Marconi se je na nevarnih čereh Nove Fundlandije dan za dnem bojeval proti vremenu in skušal ponesti anteno v zrak celo z velikanskim zmajem. Dvanajstega decembra, malo po poldnevu, je zaznal tri šibke signale, prvo čezatlantsko sporočilo. Ionosfera, ki se začenja okoli 60 kilometrov nad Zemljo, je kot ogledalo odbijala radijske valove do sprejemnika.
A zakaj je Marconi oddajal ravno dolgočasni S? Sporočilo bi navsezadnje lahko vsaj malce razgibal v vsem znani SOS, klic v sili, vendar se mu je gotovo vrinjala v misli Slovenija in je menil, da bo lahko s S povedal vse. Pika, pika in še enkrat pika.
V piko se da strniti skoraj vse, za Slovenijo morda niso potrebne niti tri pike. Važno pa je, bi dejal Samuel Morse, izumitelj po njem imenovane telegrafske pisave, da je pika na pravem mestu. Toda človek je zmožen zlorabiti vse, tudi piko. Vprašajte literate. Ali pa špijone, ki so se med drugo svetovno vojno domislili t. i. mikrotočke. Nemški vohuni v Južni Ameriki so natiskano stran fotografsko zmanjšali na majhno točko s premerom enega milimetra in jo potem uporabili kot navadno piko v navidezno nedolžnem pismu. Ko so Američani to odkrili, so dobili tudi anonimen namig, naj si v pismih ogledajo skoraj neopazno bleščeče točke, ki so nastale zaradi gladkega fotografskega papirja.
Lahko samo ugibamo, kaj so tedaj iz Južne Amerike v mikrotočkah poročali o Sloveniji. Novinar Financial Timesa G. Barber je te dni na televiziji zinil, da je prednost Slovenije v njeni majhnosti; ker je majhna, jo bo razmeroma preprosto razbremeniti težav.
Majhnost ni nobena prednost, politična zgodovina sveta govori ravno nasprotno. Zato je treba občudovati Davida, ki je premagal Goljata, občudovati je treba Črnogorce, ki so menda formalno še vedno v vojni s (carsko) Rusijo. Small is beautiful, majhno je čudovito, bi to reč po svoje skomercializirali Američani, kar je morda videti na razglednicah, ne pa v svetovnem zverinjaku. Majhnost pomeni uklonljivost, kar je France Bučar opisal s travnimi bilkami, ki jih poleže vihar, potem pa se spet dvignejo. Lepo, toda mnogo trave vselej ostane poteptane. Pravzaprav je Slovenija kot veliko poteptano igrišče.
Fizična majhnost ni nujno pomanjkljivost; veliki možje kot Napoleon ali Einstein niso bili ravno košarkarska rasa. Grozno pa je, če se majhnost vtihotapi v gene in posledično v (samo)zavest nacije. Ni naključno, da se je domislica o genu sebičnosti kot o stikalu tekmovanja vrst za preživetje porodila prav v anglosaškem svetu (Richard Dawkins), gen majhnosti, samopomanjševanja in v najbolj radikalni posledici samouničenja pa je očitno doma na Slovenskem. Pri nas je vse majhno, majčkeno, drobceno, pritlikavo, pikčasto, poantilistično, zrnasto, korpuskularno.
Neki destruktivni gen nas žene, da bomo celo Planico – z vso njeno svetovno slavo in rekordi – skrčili na povprečno športno prireditev. Delo, 24. septembra: »Vse kaže, da se bo uresničil črni scenarij, po katerem finala svetovnega pokala v smučarskih skokih 2013/14 le ne bo na letalnici bratov Gorišek. Ker so jo začeli prenavljati prepozno (namesto zgodaj pomladi šele pozno poleti), je negotovo, ali bi lahko pravočasno končali dela.« Tako smučarji ne bodo leteli, ampak zgolj skakali.
Hitro se zadovoljimo z malim; še več, majhnost se celo fetišizira in ideologizira. Majhne občine so nenadoma postale, oh, tako ljubke, da bi bilo res surovo posegati v njihov blaženi mir. Imajo urejeno kanalizacijo, pločnike, širokopasovni internet, skoraj vse so si prenovile mrliške vežice – skratka, čisto zadosti za lagodno življenje; če gre država k hudiču, naj si vse skupaj pripišejo kar »tisti v Ljubljani«, nas pa naj pustijo živeti po svoje. Žal si zrno v kepi blata (ali dreka, če hočete) ne more ustvariti zanesljivega védenja o celoti. Pika na koncu stavka ali kjerkoli ne more vedeti, ali je navadna pika ali mikrotočka.
Slovenski prostor je od pamtiveka kmetavzarski, rovtarski, iz dna duše sovražen in ponižen do vsega, kar je že ulica, bulevar ali mesto. Zdi se, da so po osamosvojitvi razni politični, ideološki in mentalni minimalisti v ta prostor vlili nove golide »slovenskega gena«, gena samozmanjševanja ob slehernem dražljaju od zunaj. Če se še spomnite, so preroki (vsi perspektivni kadri čikaške šole) najprej naskočili banke, da jih je treba reducirati v hranilnice; velika podjetja bi kar prodali ali razpustili, komunikacije bi omejili na najbolj nujne, za elektriko pa naj bi skrbele elektrarnice na potokih. Skratka, Slovenci bi bili neke vrste amiši, ki se odrekajo vsem »pridobitvam« civilizacije po 19. stoletju.
Seveda pa v njihovih šolah ni izobraževanja, je le vzgoja, molitev. V njihovem majhnem svetu ni dostojno niti skakati, kaj šele leteti kot v Planici. Smo pa skoraj prepričani, da se amiši niso znašli v nobeni mikrotočki v pismih iz Južne Amerike. So še manj kot mi. So tako neznatni in čudaški, da ne morejo biti niti banana republika.
Politična elita, ki se je po osamosvojitvi zacementirala v našem vsakdanu, ni zgradila niti enega Litostroja, Gorenja, Revoza, železarne, pristanišča, železnice, kliničnega centra … Je pa neizmerno pametna, ko se razsoja naša polpretekla in predhodna zgodovina. Nepristranski opazovalec bi jo verjetno uvrstil v družino termitov, ki ti ne obglodajo samo hiše in kosti, ampak tudi možgane. Termiti so uspešna vrsta prav zaradi svoje majhnosti. In seveda številčnosti. Neki gen jih je sčasoma zmanjšal na čisto pravo mero, da so praktično neopazni, a izjemno škodljivi. V tem pogledu vsekakor niso minimalisti.
Slovence bi navsezadnje lahko definirali tudi kot neke vrste družbeni atavizem, kot majhno etnocentrično grupacijo (Robert E. Park), kakršne so morda sestavljale prvotno naravno družbo. Skratka, naši davni davni predniki. Problem je morda le v tem, da jih je »razvoj« razblinil v množico pik, mikrotočk – in če boste pokukali v kak arhiv, boste kar zijali, na koliko mikrofilmih ste registrirani. V tej množici pik pravzaprav živite lagodno življenje kot v kaki krajevni skupnosti ali mikroobčini, še misliti vam ni treba, tudi odgovornost je pravično porazdeljena na vse. Ne glede na to, ali si termit ali slon. Če se podre kaka banka, niso krivi ne termiti ne sloni med tamkajšnjim porcelanom.
Za Planico ni kriv nihče, še najmanj kak visoki odbor. Kar stisnimo zobe kot že tolikokrat doslej: pač ne bomo več leteli, bomo samo še skakali. Pa kaj?
