Kako smo sprostili Slovenijo

Ko je Martin Luter 31. oktobra 1517 na vrata wittemberške cerkve nabil 95 tez, najbrž nihče ni predvidel tektonskih družbenih posledic tega dejanja. In vendar njegovo dejanje ni bilo namenjeno spreminjanju sveta ali družbe, temveč človeka in predvsem človeka, kakor je bil umeščen v svet iz božje perspektive. Kdor bere njegovo pismo papežu Leonu X. iz leta 1520, lahko vidi, kako Luter ni imel nikakršnega namena spodbijati papeške oblasti. »Dokler bo duh vere v meni,« je zapisal, pa se bo zavzemal za »besedo resnice« in se bo upiral okolju, ki je bolj izprijeno kakor Babilon in Sodoma. Tudi njegove teze potrjujejo namero po reševanju človeka pred samim sabo, pred njegovo lastno jezo, pred kaznijo, ki si jo je naložil s sovraštvom proti sebi in ki vodi v obup. V cerkveni trgovini z odpustki ni videl priložnosti za socialno revolucijo, temveč pohlep in veliko napako, ki človeka odmikata od Boga in ju je treba odpraviti.

Zgodovina je Lutra postavila za nekakšnega vratarja novega veka, v katerem je namesto univerzalnega jezika latinščine moč dobila materina beseda in (nacionalni) jezik. Nemara je paradoks religije, da je prav zavzemanje za bolj izvorno podobo božje besede odprlo vrata sekularizacije. Še večji paradoks bi lahko bil, da je asketski protestantizem (na primer kalvinizem) s svojo hiperprodukcijo odprl nove dimenzije trgovine, odprl vrata kapitalizmu, bančništvu in borzništvu z vsemi posledicami vred. Toda svet, kakršnega razkazuje zadnja svetovna kriza, je ravno svet bančne in kapitalske izprijenosti, je Babilon in Sodoma, ki mu je Luter radikalno nasprotoval. Tudi Slovenija, ki je Lutrovemu protestantizmu v zahvalo za prvo pisano besedo v slovenščini namenila dela prosti dan, se je znašla v njem.

Volivci, vojna in strah

Za predvolilno Slovenijo, če si sposodimo Badioujeve besede, se zdi, da je dezorientacija ta trenutek njena edina orientacija. Prav nič ni videti sproščena, čeprav je za svoje sproščanje v dveh desetletjih naredila čisto vse. Mediji vsak dan prikazujejo slike obupa, v katere ljudi vodijo brezposelnost, brezperspektivnost, nezmožnost plačevanja položnic. Vsa Evropa ječi. Na nekaterih skoraj crknjenih političnih konjih sedijo samovšečni klovni, ki so ljudi slepili s kapitalistično iluzijo, zdaj pa pokroviteljsko razpravljajo o dokapitalizaciji evropskih bank, ki so se zainvestirale v Grčiji. Slovenska vlada je padla in za seboj v imenu socialne vzdržnosti pustila finančno opustošenje. Največja opozicijska stranka je izsilila predčasne volitve, zdaj pa ob nepričakovanem vzniku novih strank prepričuje ljudi, da gre za zaroto starih sil, ki bi rade preprečile rešitev Slovenije.

Filozof Badiou je imel prav glede Slovenije, ko je opisoval Sarkozyjevo Francijo: V državo se zaradi pomanjkanja resnične politike inkorporira strah, ta pa je tisti, ki potrdi veljavnost države. Demokracija je vojno polje in volivci bi na volitvah radi verjeli, da se vojna dogaja drugje in jih politiki pred njo varujejo.

Če vsa ta dejstva vzamemo v zakup, in ker so ti dnevi naklonjen razmišljanju o protestantizmu, vidimo, kje bi lahko bila srž problema. Zdi se, da se je ideološki repertoar političnih ponudb izčrpal in v Sloveniji ni več mogoče pričakovati čarobnih rešitev niti od socializma niti od kapitalizma. Rešitve ni mogoče videti niti v nacionalizmu niti v internacionalizmu, oba sta v zadnjih sto letih neuspešno povedala svoje. Niti pomisliti si ne upamo, kaj bi bilo, če bi moderna družba spet prišla pod oblast (in dominacijo) katere od cerkva ali religij. Ostati bo treba na realnih tleh moderne dobe in sekularizirane družbe in se vprašati, kaj je v Sloveniji šlo narobe, da je ob ekonomski krizi na ravni družbe in države padla v krizo celotnega vrednostnega sistema. Odgovor utegne biti banalno enostaven in lahko bi segel tudi čez meje Slovenije, na primer v Berlusconijevo Italijo: na potezi so (bili) osebno skrajno nepošteni politiki ali politika, ki jih je omogočila, in ljudje so jih izvolili po svoji podobi in po podobi svojih skritih in odkritih pričakovanj.

Usoda izvirnega greha

Kalvinova ideja asketskega protestantizma kot osebne drže nakazuje diametralno nasprotje potrošniškega človeka, ki se je spočel v moderni družbi. Osebno odpovedovanje in brzdanje strasti je nadomestila ideja popolne svobode in neomejenega užitka. Vseprisotni glas vesti je nadomestila ideja zunanjega nadzora s pokritjem prava: narobe sem storil le, če so me ujeli, in kriv sem le, če mi to dokažejo na sodišču. Slovenija je v dolgih desetletjih »balkanalij« družbeno dvoličnost donegovala do popolnosti in srečamo jo lahko na vsakem koraku. Že razrešeni vladi, ki naj bi opravljala le tehnične posle, mediji dokazujejo, kako še naprej zaposluje strankarske kadre, potem ko se je ravno hvalila s protikriznimi ukrepi in zmanjševanjem zaposlenih v javni upravi.

Zdi se, da je nenadni vzpon »državnozborskih novincev« Gregorja Viranta in Zorana Jankovića mogoče pripisati prav kombinaciji opisanih okoliščin. Prvi se javlja kot zaščitnik javne birokratske vesti, ki ji je spodletelo in jo bo uspešno rešil, a hkrati kot karizmatični birokrat ljudi ne bo opozarjal na manko lastne osebne vesti. V slednji je polje, v katero žal manj uspešno vstopa Matjaž Hanžek s svojo ekipo. Drugi (Janković) pa se javlja kot zaščitnik izgubljene uspešnosti, te brezkofeinske kave slovenske družbe, ki je temeljila na prerazdeljevanju družbenih dobrin iz štirih desetletij socializma. Zdi se, da se hkrati javlja tudi kot zaščitnik prikazni užitka, ki prizna le eno omejitev: limit na bančnem računu. Sledi najpomembnejše: ljubljanski župan se kaže kot emanacijski lik, kot žrtev vulgarnega Janševega obračuna (odstavitev iz Mercatorja), kot ptič Feniks ranjenih konjenikov socializma, ki je nanovo vzletel in uspel v novih kapitalističnih razmerah.

In končno imamo opraviti s posebno politično in družbeno vlogo Janeza Janše, ki, kot sledi iz novinarskih raziskav o trgovini z orožjem, precej očitno pooseblja izvirni in Kajnov greh države Slovenije skupaj. Njegova usoda, temelječa v njegovih političnih in osebnih ravnanjih, je prav tako usoda izvirnega greha: ne bi ga smelo biti in več ko ga je, manj je državnega subjekta; krst prav(n)e države je njegov izbris, kolikor obstaja, opozarja na njeno pomanjkanje.

Kdo neki tu šepeta

Prav zato ima Virantova kandidatura za člana v elitnem političnem občestvu tako izjemen pomen. Strinjati se je mogoče s Karlom Erjavcem, ki ga je primerjal z »nekim drugim« Gregorjem, Gregorjem Golobičem. Ta je, kot dokazujejo tudi predčasne volitve, predvsem pa polom lobijskih mega interesov, deloval kot katalizator levice. Virant se ne kaže le kot katalizator desnice, temveč kot nekdo iz bližine »izvirnega greha« te države in kot nekdo, ki najavlja »askezo« trde roke v razraščajoči se državni birokraciji.

Tudi v tem je nemalo simbolike, posebej po javni intervenciji Petra Jambreka, ki se je v Novi reviji in kasneje v Zboru za republiko (desnemu odgovoru na Kučanov Forum 21) postavil za skrbnika mimopartijskega in mimolevičarskega liberalizma. Viranta je v intervjuju za Siolov spletni portal podprl kot nekakšen mentor in zaščitnik in od Janše ga je razločil najbolj tako, da je slednjemu pripisal vodenje stranke »ponižanih in razžaljenih, nižjih slojev, ki nikoli niso imeli privilegijev in so zaradi tega frustrirani«. Res je. Janša je svoj politični uspeh skoval na bolečini ljudi iz strahovitih krivic, ki jih je povzročal komunizem. V tem je bila njegova prepričljivost in v tem je njegov greh, kajti manipuliranje s tovrstno bolečino je nekaj najbolj zavrženega. Toda pri tem ni mogoče spregledati »mefistovske« vloge, ki jo je enako in v istem, čeprav intelektualnem bazenu Nove revije igral Peter Jambrek. Ta, ki je poudaril, da bo Janša vedno njegov prijatelj.

Virantov antibirokratski program in zmanjševanje števila zaposlenih v javni upravi pomeni zamejitev nekega kadrovsko-birokratskega cunamija. To je posledica visokošolskega zasebnega biznisa, v katerem med drugimi Peter Jambrek figurira kot sinonim, politično kupčkanje prek novorevijaške ideje Sproščene Slovenije z Janezom Drnovškom (nastal je celo zbornik) pa še danes sproža nelagodje »ponižanih in razžaljenih« ter Janševo jezo. V Sloveniji ima tudi omrežje »povišanih in razvedrenih« svojo zgodbo in so del istega, in ne kakega drugega problema. Praviloma so tudi ti svoje kariere začeli privilegirani ter globoko v t. i. komunizmu.

Tipična slovenska dialektika se je začela pri Primožu Trubarju, kajti prva slovenska beseda se je spočela pod idejo boja za staro pravdo, to je za prvotni fevdalizem, in ne za slovensko renesanso, čeprav jo je domača tiskana beseda res omogočila. Preskočimo nekaj znanih dialektik in se zadržimo pri dialektičnem razmerju Virant-Janša. Pravo vprašanje za aktualno slovensko politiko je, ali je napetost v tem »izvirnem grehu« vzpodbujena s podobnimi motivi kakor Lutrove teze ali z Mefistovim prišepetovanjem (lika iz istega časa), ki v ponižani Sloveniji vidi novo priložnost.