Kako smo trčili v prihodnost

Ko je v torek Sergej Lavrov obiskal Slovenijo, smo na uradnem površju obiska lahko videli standardno spin formulo. Osnovni namen, so sporočili medijem, je bilo slovesno odprtje prihodnjega muzeja na lokaciji nekdanjega nacističnega taborišča, v katerem so umirali tudi sovjetski ujetniki. Potem se je vse vrtelo okrog plinovodnega projekta Južni tok in interesov, povezanih z njim. V zraku je seveda viselo vprašanje ruske zasedbe Krima in razmerja do EU in Nata. Istega dne – verjetno ne po naključju – je Slovenijo obiskal poveljnik sil Nata v Evropi, general Philip Breedlove, in po pohvali slovenskih vojakov v Afganistanu in na Kosovu povedal, da živimo v nemara najpomembnejšem času za Evropo po koncu hladne vojne. Toda obisk Lavrova je označil kot koristen za podpore vreden dialog, za »skupne izzive, ki jih imamo«. Smo pri vprašanju slovenske geostrategije, predvsem pa pri vprašanju, kakšna je lahko prihodnost Slovenije med velikim kapitalom in velesilami, ki krojijo usodo tega prostora.

Gre za očitne stvari

Če se spomnite filma Kaj ženske hočejo?, je šlo za parafrazo starega in nerešljivega gornjega vprašanja (psihoanalitski strokovnjaki so ga rešili z odgovorom, da ženska hoče hoteti), ki je ta trenutek povsem uporabno za Slovenijo: Kaj namreč država (in družba) Slovenija sploh hoče? V čem je mogoče videti in misliti prihodnost družbenega prostora, v katerem bodo rasli naši otroci in nam niti zanje niti zase ne more biti vseeno?

Naštejmo nekaj povsem razvidnih stvari: strategija države je v invalidnem pat položaju že zato, ker ima notranjepolitično elito, ki se je izkazala za nekompetentno, neverodostojno in nedržavniško. Ima predsednika države, ki deluje kot državniški antilik in ki njenim simbolom ni v oporo, prej narobe. Ima zgodovinsko ideološko sliko, ki izraža blokado vsega, kar bi kazalo znake življenja ali vitalnosti sploh. Je vojno prizorišče SDS in Cerkve proti pravosodju kot samostojni veji oblasti. Je v politični blokadi ekonomskega razvoja, z zaklenjeno ključavnico ekonomske krize na njenih vratih.

A končno, na prevladujočem vzorcu državljanov se kaže želja, da hočejo živeti bolje, s perspektivo prihodnosti, in pri mladih prekercih se kažejo tudi prvi obrisi razmišljanja o alternativnih družbenih prijemih (sistemih), kako oblikovati državo, da bo prostor tudi zanje, ne le za rigidne politične zaslugarje in tajkunsko-kapitalistične zaslužkarje, ki so skupaj državo ugrabili in jo spravili na kolena. Te alternative so že vidne in so dragocena pobuda za prihodnji družbeni ustroj. Kar v resnici še manjka, so liberalne pobude v smeri razvojne družbene inovacije, torej teh, ki bi Slovenijo v perspektivi razvoja videli kot prostor napredka, namesto kot prostor cenene, da ne rečemo vulgarne »eksploatacije«.

Kot lahko vidimo, se gibljemo v območju treh simbolnih konceptov: atavistične desnice (in Cerkve), novega socializma in nove liberalne paradigme. V resnici se kot pomembno kaže predvsem eno: kako v tej državi zagotoviti dosledno zakonitost (vladavino prava), ki bo varovala interes dane besede, temeljnih človekovih pravic in preprostega poštenja, kakršnega se kot takega zlahka prepozna v vseh družbenih sistemih in okoljih, v katerih se ljudje tradicionalno organizirajo in niso pozabili, kaj pomeni dobronamernost. Trenutno Slovenija kar očitno ni v takem okolju.

Vmesniki in vezisti

Dokaj jasno postaja, da se bo nov družbeni vzorec – tega pa Slovenija zelo potrebuje – težko vzpostavil na starih praksah. Nekatere resnice so povrh nadnacionalne. Slovenija si ni izmislila niti kapitalizma niti socializma, ne monarhizma, kvečjemu njegov tranzicijski hibrid, ki je iz levega revirja priplezal na vrh slovenske desnice. Po dvajsetih letih »demokratizacije« Slovenije je postalo kristalno jasno, da je grobo kapitalsko razslojevanje ljudi globoko neproduktivno in bo problem delovne učinkovitosti (ki je prišla na slab glas v jugoslovanskem socializmu) treba reševati z drugačnimi prijemi od teh, ki jih predvideva vertikalno razmerje med delavskim hlapcem in kapitalskim gospodarjem.

Kar postaja tudi problem svetovnega neoliberalizma, se je v Sloveniji vedno kazalo za bistveno, zato se je dvesto let vse vrtelo okoli socializma in delavskega soupravljanja (ki je na slab glas prišlo v času Kardeljevega samoupravljanja). Toda za večino nizko plačanih delavcev je bil to čas, v katerem so se drugače kakor danes počutili kot ljudje, in to je žalostna bilanca dvajsetletne »demokratizacije«, ki je tedaj obljubljala nebesa. Ne bi čudilo, če bi se že kmalu, v nekaj letih, vizija delavskega soupravljanja in policentrična koalicija profesionalnih etik kot spremljevalec začeli uveljavljati kot vodilna razvojna ideja v tem prostoru.

Praksa je pokazala, da izrazito liberalno napredni in daleč nadpovprečni ljudje zapuščajo Slovenijo predvsem zato, ker je premajhna za njihove ambicije, zato ti ne prispevajo bistveno k družbenemu razvoju Slovenije, prej gostujočih velikih držav. Tudi tisti, slabi, ki so bili uspešni pri prvem in drugem valu privatizacije, so ob prvi mogoči priložnosti na novo pridobljeni kapital odnesli iz Slovenije in jo tako oškodovali dvakrat. Prvič z onemogočanjem poštene konkurence zaradi svojega političnega vpliva, drugič pa zato, ker so na koncu za seboj pustili puščavo.

Poleg tega je izjemno močna ideološka ovira, sindrom neliberalne države, v kateri so se stranke in močne institucije izmojstrile v blokadah, hkrati pa niso (bile) sposobne zagotoviti nadomestnega razvoja. Življenje poštenih ljudi, ki so sposobni in jim čas »teče hitreje«, je prekratko, da bi se spopadali z inercijo predmodernih koalicij, Partijo s sicer umirajočimi gospodarskimi monopoli in skorajda spet fevdalistično Cerkvijo, ki očitno organizira politični atavizem, da bi si zagotovila ideološko in materialno prednost. Seveda sem spadajo tudi vsi vmesniki, ki v tej nogometni igri igrajo vlogo vezistov.

Ko spregovorijo manire

Ali smo še vredni Slovenije? Tako je ta teden na uradni spletni strani škofije zapisal murskosoboški škof Peter Štumpf. V šokantnem pismu za javnost je dokazal vzgibe blokade Slovenije, v kateri je katoliška Cerkev velik del problema, tako rekoč njegov konstitutivni del. Po letošnjem poletju je jasno tole: kdor bo hotel reševati Slovenijo, se bo s Cerkvijo moral ukvarjati, in zelo verjetno je, da na mednarodni ravni. Doma bo zaostrovanje vse kaj drugega kot produktivno, kajti logiki, ki jo je narisal škof, ni mogoče odpomoči drugače kakor s krščanskimi prijemi: z odpuščanjem in ponujeno roko pomoči. Slovenska Cerkev, to se je povsem jasno pokazalo v zadnjih političnih okoliščinah, ni sposobna zagotoviti produktivnega družbenega razvoja, sposobna pa ga je blokirati, pri čemer se sama najbrž ne zaveda, kako zelo je v nasprotju s sabo v »vesoljnem« pomenu besede in kako drvi v slepo ulico, v kateri je na koncu stena, v kateri ni zmagovalcev, so pa vsi poraženci. Ko se Cerkev vidi kot prvorojenka slovenstva in govori o dedni časti naroda, je čas za globoko žalost. Škof ima za pokoro, nekaj, kar bi moralo biti Cerkvi inherentno in predvsem samoumevno: imeti Lazarjev dom za oskrbovanje lačnih, bolnih in pomoči potrebnih. Zapisal je: »Naj spomnim, da mojih odločitev in dejanj za uboge še ni komentiral noben osrednji ali lokalni slovenski medij. Noben medij me še ni zaprosil za intervju glede tega projekta. Zakaj? Na škofu se ne sme najti nič dobrega, ker je to nevarno.«

Zato rečem: škofu Štumpfu osebno in iskreno čestitam za ta projekt, in če mu je še do tega, se bom pri urednikih osebno zavzel za intervju, ki sem ga pripravljen z njim narediti tudi osebno. Delo je »osrednji« slovenski medij in verjetno med ljudmi vlada konsenz, da si dobra dejanja zaslužijo biti javno opažena in kot taka tudi označena in predstavljena.

Pravzaprav smo pri vsebini in pomenu družbene sprave, ki ne pomeni nič drugega kot razvezati duha in razpustiti blokade, ki onemogočajo prihodnost občestvu te države. Vladavina prava, utemeljena na temeljnih človekovih pravicah vsakega človeka, njeno dosledno spoštovanje, v resnici pomeni moderno obliko sprave, pomiritve s pravili in zakoni, ki nekako zagotavljajo družbeno pravičnost.

Slovenske politične stranke, vsaj ne večina njih, niso razumele svoje vloge: kolikor sodna veja oblasti ne more zagotoviti dosledne pravičnosti, ker ji zakoni tega ne omogočajo, je njihova naloga, da jo oskrbijo s paketom dobrih zakonov v za to predvidenem zakonodajnem procesu. To je njihov posel, za to so izvoljeni in plačani.

Pustimo za zdaj vprašanje slovenske geostrategije in dolgoročnih načrtov za nacionalni interes. Zdi se, da bi poštena enakost pred zakonom in seveda temeljne »manire«, ki stojijo za to idejo, državo že dodobra pozdravile in jo naredile za konstitutivni del Evrope v čisto kulturnem pomenu besede.