Kako v času fiskalne vzdržnosti spodbuditi rast in razvoj?

Več kot očitno je, da živimo v Evropi dveh hitrosti. Razviti sever se razvija, manj razviti jug zaostaja. Slovenija je glede na stanje in aktivnosti žal globoko v krizi in trdno zasidrana v drugi hitrosti. Če želimo razvoj v smeri napredne, ustvarjalne in solidarne družbe, mora slovenska politika opraviti težko domačo nalogo. Ta je precej zahtevnejša od besedičenja o tem, kako se želimo priključiti nemškemu vlaku, ali linearnega »rezanja stroškov«.

Če že začenjamo s stroški, mora biti prva prioriteta vlade čim višja zaposlenost. Nezaposlenost je največji strošek. Nižji davki na dobiček podjetij, ki jih za spodbujanje gospodarske aktivnosti predvideva vlada, bodo kratkoročno malo prispevali k temu cilju, saj se podjetja soočajo z vse šibkejšim povpraševanjem na domačem trgu in vse manjšo konkurenčnostjo na mednarodnih trgih. Premalo se zavedamo, da slovenska podjetja (previsokih) 70 odstotkov realizacije oziroma čistih prihodkov od prodaje ustvarijo na domačem trgu in le 30 odstotkov v tujini. Slovenske gospodarske družbe so poleg tega v letu 2010 ustvarile za četrt milijarde evrov izgube. Za leto 2011 bodo podatki verjetno še slabši.

Najpomembnejša lastnost slovenske vlade v tej hudi gospodarski in družbeni krizi bi bila, da primerno vpliva na povpraševanje na domačem trgu (to zelo vpliva na zaposlenost) in da s primernimi investicijami v tehnološki razvoj vpliva na večjo pripravljenost in konkurenčnost slovenskih podjetij za nastopanje na mednarodnih trgih. Le tako se bomo obranili »spirale nerazvoja« in poglabljanja revščine. Žal nič ne kaže, da se slovenska vlada zaveda svoje odgovornosti.

Spodbujanje razvoja 
je možno in nujno

Za spodbujanje rasti so zelo zanimive javne investicije, saj lahko dvignejo bruto domači proizvod (BDP) in zaposlenost že danes, in če niso »zgrešene naložbe«, dvignejo proizvodnjo tudi v prihodnosti. Dobro premišljene in oblikovane javne investicije lahko povečajo donosnost tudi privatnim investicijam in spodbudijo dodatno investiranje privatnega kapitala. Vse to bo srednjeročno zmanjšalo proračunske primanjkljaje in ustavilo naraščanje javnega dolga, ki sicer v Sloveniji še ni v alarmantnih višavah.

Zaradi javnofinančnega in mednarodnega finančnega položaja Slovenije bi morali kratkoročno spodbujati predvsem tiste investicijske projekte, ki ne obremenjujejo javnih blagajn. Eden takih bi prav gotovo lahko bil intenzivna energetska sanacija stanovanjskih in poslovnih zgradb. Tu Slovenci zaradi slabe gradnje v preteklosti na leto izgubimo ogromno denarja. Financiranje bi lahko zagotovili v sodelovanju slovenskega ekosklada in evropskih finančno-razvojnih skladov, ki zagotavljajo ugodne vire za te namene. Ti bi lahko prebivalcem in podjetjem omogočili posojila, kjer bi letni prihranki pri energiji več kot poplačali potrebna sredstva za servisiranje teh posojil. V nasprotju z gradnjo TEŠ 6, kjer sodelujejo predvsem tuji delavci, bi dobili delo predvsem slovenski podjetniki. Multiplikativen učinek na slovensko gospodarstvo bi bil znaten. Zagotovljeni bi bili večji prihodki javnih blagajn.

Tudi v gospodarski in javni infrastrukturi se že (predolgo) pripravljajo nekateri projekti. Zmanjšanje investicij v infrastrukturo in posledično gradbeništvo je eden najpomembnejših pospeševalcev krize v Sloveniji. Podatki kažejo, da je gradbeništvo v Sloveniji upadlo največ v EU in celo bolj kot v Grčiji. Že manjše javne investicije v infrastrukturo, ki jo nujno potrebujemo (na primer takojšen začetek gradnje hidroelektrarn na srednji Savi), bi ta trend obrnile. Velike možnosti ponuja digitalizacija družbe. Študije kažejo, da 10-odstotno povečanje pokritosti s širokopasovnimi omrežji poveča BDP za odstotek. Tem projektom bi morali čim bolj zagotoviti neproračunske vire financiranja. Pri tem so ob vse bolj omejenih evropskih virih (ti zahtevajo tudi domačo proračunsko soudeležbo) in možnem sodelovanju z multilateralnimi razvojnimi bankami (EIB, EBRD, Svetovna banka) na voljo tudi zasebni skladi iz tujine, ki jih zanima financiranje malo tveganih infrastrukturnih projektov. Slovenska država doslej ni želela niti ni bila sposobna organizirati investicijskih projektov na način, ki bi omogočil investicije takšnih skladov, in se je raje odločala za uporabo proračunskega javnega denarja.

Empirične študije kažejo, da investicije v infrastrukturo prinašajo precej višje donose od stroškov zadolževanja. Podobno velja za investicije v izobraževanje. Izjemno visoke povprečne donose pa dokazano prinaša vladno spodbujanje tehnološkega razvoja. Vse te investicije se torej v vsakem primeru izplačajo, četudi vladi ne uspeva dosegati absolutno najvišjih donosov, ki bi se dosegli v teoretično popolnoma racionalnih in idealno organiziranih sistemih.

Vladno spodbujanje tehnološkega razvoja ne sme zastati

Delež vlaganj v raziskovalno-razvojno dejavnost v Sloveniji se je od leta 2007 povzpel z 1,45 odstotka BDP na 2,1 odstotka BDP v letu 2010. Raziskovalno-inovacijska strategija Slovenije (RISS), ki je bila sprejeta v letu 2011, predvideva, da bomo leta 2020 v to področje vlagali 3,6 odstotka BDP. Ker so sredstva, namenjena raziskavam in razvoju, eden ključnih spodbujevalcev gospodarske rasti in družbenega razvoja, toliko bolj preseneča namera vlade, da ravno na tem področju poišče relativno največ proračunskih prihrankov. Nujno je v času krize in tudi zaradi nje vzdrževati tempo investiranja in kakovostnega razvoja na področju znanosti, tehnologije in visokega šolstva. Simptomatično je, da vse evropske države prve hitrosti ob racionalizaciji proračunskih izdatkov povečujejo javno investiranje v to področje, države druge hitrosti pa te investicije zmanjšujejo.

Področje inovativnosti je ob padanju na lestvicah mednarodne konkurenčnosti držav eno redkih, kjer je Slovenija v zadnjih letih napredovala. Po inovativnosti je že tretjo leto zapored uvrščena v drugo od štirih »lig« držav Evropske unije. V prvi ligi so po Innovation Union Scoreboard 2011 (uporabljenih je 25 različnih kazalcev, podatki se povečini nanašajo na obdobje 2006–2010) le Švedska, Danska, Nemčija in Finska, pri čemer Finska kaže najhitrejše stopnje rasti inovativnosti. Daleč spredaj v Evropi je Švica, ki pa ni članica EU. Nad povprečjem EU so tudi ZDA, Japonska in Južna Koreja, vse hitreje pa se približujeta Kitajska in Indija.

Slovenija je v drugi ligi držav inovacijskih sledilk, kot so Avstrija, Belgija, Estonija, Francija, Irska, Nizozemska in Velika Britanija. V tej ligi smo sicer pod povprečjem, vendar med državami z najhitrejšo rastjo inovativnosti. Najbolje se odrežemo pri kakovosti človeških virov (8. mesto), pri čemer nam sliko »olepšuje« predvsem relativno veliko (preveč) univerzitetno izobraženih družboslovcev in humanistov. Najslabše pa se odrežemo pri t. i. inovatorjih (16. mesto). »Inovatorje« predstavljajo produktna, procesna, trženjska in organizacijska inovativnost v malih in srednjih hitro rastočih podjetjih.

Poleg močno povečanega javnega investiranja v to področje v zadnjih letih, ki ga sedanja slovenska vlada očitno ne želi več vzdrževati, je pomembno vlogo odigrala državna razvojna banka SID. Ta je v letu 2010 odobrila kar 119 milijonov sredstev slovenskim podjetjem za razvoj in inovacije, kar predstavlja 16 odstotkov vseh slovenskih vlaganj. Vlada bi morala na tem področju tudi ob pomoči banke SID močno okrepiti svoje delovanje, saj je Slovenija šele na začetku zahtevnega prehoda v družbo znanja in inovativnosti, ki zahteva vztrajnost in sistematičen pristop. Področje spodbujanja razvoja in inovacij ter proizvodnje, temelječe na znanosti in sodobni tehnologiji, bi moralo tudi v prihodnje (ob spodbujanju rastočih malih in srednjih podjetij in spodbujanju internacionalizacije podjetij) ostati ključno področje delovanja banke SID.

Banko SID bi bilo treba še bolj pooblastiti za njeno razvojno vlogo z ustreznejšimi viri financiranja. Zgledi iz tujine nakazujejo možnosti, kot so upravljanje sredstev države, preusmeritev določenih davkov, investicije državnih skladov, dokapitalizacije, proračunska sredstva, depoziti javnega sektorja, izdajanje lastnih vrednostnih papirjev. To je nekaj možnosti, ki jih tuje razvojne banke uporabljajo za financiranje poleg zunanjega zadolževanja. Država bi morala končno zagotoviti sodelovanje vseh finančno spodbujevalnih institucij v okviru razvojno spodbujevalne platforme (banka SID, Slovenski podjetniški sklad, TIA, JAPTI, ekosklad, stanovanjski sklad …), kar bi omogočilo uspešnejše in racionalnejše delovanje vseh ter predvsem več sredstev za inovativna podjetja prek povezave povratnih in nepovratnih sredstev.

Za prehod v inovativno družbo pa je treba k hitremu povečevanju vlaganj v raziskave in razvoj spodbuditi predvsem poslovni sektor. Ključno je, da se gradijo mostovi, ki povezujejo odlične raziskave (znanost) na univerzah in raziskovalnih inštitucijah ter razvoj oziroma inovativnost podjetjih. Pri pospeševanju inovativnosti podjetij bi zelo koristila vlada s »pametnimi razpisi« (te v fokus postavlja tudi nov razvojni dokument Evrope Obzorje 2020), ki bi omogočili uporabo novih trajnostnih tehnologij v slovenski družbi (npr. v zdravstvu, šolstvu, transportu, »pametnih mestih« …) in testiranje poslovnih modelov visokotehnoloških slovenskih podjetij pred njihovo internacionalizacijo.

Prezadolženost zahteva 
resno sanacijo gospodarstva

Na poslabšanje raziskovalno-razvojne aktivnosti lahko precej negativno vpliva tudi nestabilna lastniška struktura slovenskih podjetij. Po obsegu vlaganj v inovativnost prednjačita Krka in Helios. Obe podjetji sta se uvrstili na lestvico tisoč evropskih podjetij, ki največ vlagajo v raziskave in inovativnost. Kot kaže, bo država hotela in znala vplivati na stabilnost lastniške strukture Krke na način, ki ne bo dovoljeval političnega vmešavanja. Veliko bolj je negotova inovativna prihodnost Heliosa. Ob pravem lastniku in ob morebitni naraščajoči privlačnosti Slovenije kot prostora za inoviranje lahko inovacijska vlaganja še poveča. Odprtost slovenskega inovacijskega prostora ter delovanje domačih in tujih inovativnih podjetij v Sloveniji mora biti glavna razvojna prioriteta. Status domačih in tujih investitorjev (lastnikov) mora biti izenačen.

Še bolj je pomembno, kaj se bo v prihodnosti dogajalo z inovativnostjo v malih in srednje velikih ter v hitro rastočih podjetjih. Sedanja slovenska majhna in srednje velika podjetja so tako zadolžena, da bi potrebovala približno štiri milijarde evrov lastniškega kapitala za normalno poslovanje, nove investicije in razvoj. Velik izziv je tudi kapitalizacija tistih podjetij, ki še niso dokapitalizirana, če se želimo umestiti v globalne trende nove ekonomije. Če k tem prištejemo še banke in velika podjetja, ugotovimo, da v Sloveniji potrebujemo približno osem milijard lastniškega kapitala. Takšna prezadolženost je posledica »posojilne veselice« v letih 2005–2009, ko smo z vstopom v EU in zaradi izjemne rasti svetovnega financiranja lahko prišli do veliko poceni finančnih virov, ki so negospodarno končali v premnogih zgrešenih projektih, »menedžerskih lastninjenjih« s »kapitalskim« izčrpavanjem podjetij, korupciji ter v širšem prerazdeljevanju v nepremičninskih in borznih »balonih«.

Rešitev za pretirano zadolženost ni novo zadolževanje, še posebej če so v ozadju podjetja pred stečajem, ki so v lasti in vodenju zaupanja nevrednih menedžerjev. Presenetljivo je, kako glavni akterji (banke, podjetja, vlada) čakajo, da se bodo razmere uredile same po sebi oziroma da bo vse po starih običajih rešila država in davkoplačevalci. Nekateri imajo tudi nerealna in nezdrava pričakovanja, da jim bo pomagala banka SID – »saj je tako ali tako državna banka«. Pri tem pozabljajo, da SID ni tiskarna denarja, da ima večino svojih virov sposojenih na tujih trgih, ki jih je treba odplačati. Banka je kot državna razvojno-finančna institucija zaradi morebitnih nedovoljenih državnih pomoči tudi pod stalnim drobnogledom evropske komisije. Usmerjanje banke SID v nekakšno »slabo« sanacijsko banko bi bilo izrazito razvojno škodljivo, saj bi pomenilo usmerjanje stran od njenih osnovnih dolgoročnih razvojnih usmeritev.

Seveda pa je potrebna tudi aktivnost pri sanaciji gospodarstva in reševanju delovnih mest, ki jih je še mogoče rešiti. Že leta 2009 bi morale banke in vlada oblikovati sklad za prestrukturiranje podjetij (work-out fund), ki so se zaradi težav lastnikov ali lastne prezadolženosti znašla v težavah, a imajo še vedno dober tržni in razvojni potencial. To vlogo bi lahko ustrezno pooblaščena odigrala že pred leti ustanovljena PDP (Posebna družba za podjetniško svetovanje). K sodelovanju bi morali povabiti kakovostne domače in tuje krizne menedžerje. Jasno bi morali opredeliti odgovornosti bank in države. Slednja ne bi smela sprejemati bremen za javno blagajno. Razviti bi morali model privabljanja domačih in tujih kapitalskih skladov ter strateških lastnikov, ki bi vlagali v slovenska podjetja. Dolgoletni in uspešni zgledi na tem področju obstajajo, na primer v Avstriji. PDP je imel (in verjetno ima še) ponudbe za sodelovanje s tujimi skladi, ki so pripravljeni soinvestirati svoj kapital, vendar je država do zdaj blokirala takšne predloge. Alternativa je razprodaja tistih podjetij, za katera obstaja zanimanje (Triglav, Telekom, Mercator, Helios), in sočasen propad večine tistih, ki imajo perspektivo, a za njih trenutno ni zanimanja.

Potrebne so prave spremembe 
v slovenski družbi

Ena od napak prejšnje vlade je bila, da je gospodarsko krizo razumela kot kratkoročno in je veliko ukrepov oblikovala tako, da je upočasnila udejanjanje sprememb in po nepotrebnem dodatno zadolžila državo. Krizo v Sloveniji je sicer spodbudila svetovna finančna in gospodarska kriza. Obstajajo pa specifično slovenski razlogi, zakaj bo ta kriza pri nas dolgotrajna. Potrebujemo desetletje sprememb, da preidemo v družbo znanja in ustvarjanja. Te spremembe lahko ob primerni osebni in skupni aktivnosti jemljemo kot priložnost za boljše življenje že zdaj in ne nekakšno žrtvovanje za oddaljeni jutri.

Potrebujemo takšne spremembe na trgu dela, ki bodo postopno in dinamično usklajeno spodbudile večjo mobilnost in zaposljivost posameznikov na eni strani ter lažje odpuščanje ob primernem socialnem ščitu na drugi strani. Tako bi v primernem času prišli do sistema varne prožnosti na trgu dela, prilagojenega slovenskim razmeram. Za podporo večji prostorski mobilnosti je nujno urediti stanovanjski trg in trg najemniških stanovanj. Sedanja velika količina praznih stanovanj ponuja mnogo rešitev.

Potrebujemo spremembe zdravstvenega sistema tako na strani ponudbe storitev kot na strani zavarovanj, ki bo prinesla v sistem več denarja, več odgovornosti in boljše storitve. Dober zgled najdemo v sosednji Avstriji. Tudi pokojninska reforma je povezana s priložnostmi in ne le žrtvami. Mogoče je primerno aktiviranje starejših in upokojenih, da lahko ob prejemanju pokojnin vzporedno opravljajo delo in prispevajo v pokojninsko blagajno. Dober sistem dolgotrajne oskrbe bi omogočil večjo aktivnost velikemu številu ljudi in tudi precej novih delovnih mest. Zakon o dolgotrajni oskrbi pa je obtičal v predalih zadnjih vlad zaradi potrebe po oblikovanju javno-zasebnega partnerstva, ki ga dosedanje vlade niso znale vzpostaviti. Posledica so veliki skriti sistemski stroški zaradi nižjega števila delovno aktivnih in trpljenje pomoči potrebnih ljudi.

Ponuditi je potrebno ustrezne mehanizme dolgoročnega zavarovanja oziroma varčevanja, ki hkrati pripomorejo k možnostim dolgoročnejšega financiranja gospodarstva. Potrebujemo torej družbene sisteme, ki bodo podporni in privlačni za vse in še posebej za vse bolj mobilen ustvarjalen razred mladih ljudi. Žalosti podatek iz ankete slovenskega časnika, da se je kar 60 odstotkov Slovencev za višjo plačo pripravljenih odseliti v tujino. Aktivno oglaševanje odseljevanja v Avstralijo je zadnje tedne pravi hit. Odhajajo ljudje, ki smo jim plačali izobrazbo, sedaj pa bodo davke plačevali drugje.

H globoko vsebinskim družbenim spremembam moramo pristopiti čim prej. Negotovosti v zvezi z zdravstvenim in pokojninskim sistemom še bolj povečujejo tveganja in strah ter kratkoročno zmanjšujejo potrošnjo, kar negativno vpliva na gospodarsko rast. Sposobnost dolgoročno vzdržnega upravljanja družbe, ki ga najbolje kažemo s spodbujanjem tehnološkega razvoja in inovativnosti ter udejanjanjem strukturnih sprememb, bi bil boljši signal kapitalskim trgom in drugim evropskim državam, podpisnicam pakta stabilnosti, kot hitenje s krčenjem socialne države in z zniževanjem plač v javnem sektorju. Nobenega razloga ni, da Slovenija že letos doseže 3-odstotni javnoproračunski primanjkljaj. Večina bolj zadolženih evropskih držav načrtuje precej višjega (Španija 5 odstotkov, Grčija 7, Portugalska 5, Irska 8, Francija 5, Nizozemska 4). V Franciji na primer predsedniški kandidat obljublja 60.000 novih delovnih mest za učitelje v javnem sektorju. In to v državi, ki prek javne blagajne že sedaj prerazporedi 56 odstotkov BDP (v Sloveniji 47) in kjer znaša javni dolg skoraj 90 odstotkov BDP (v Sloveniji skoraj 50). Seveda je absolutna politična in gospodarska moč Francije neprimerljiva s Slovenijo, pa vendar.

Zniževanje plač 
v javnem sektorju ni rešitev

Obstajajo argumenti za znižanje plač v javnem sektorju. Na primer, da lahko pomembno in hitro znižamo prevelik proračunski primanjkljaj in da morajo tudi zaposleni v javnem sektorju bolj deliti usodo zaposlenih v sektorju gospodarstva. Argumenti proti pa pravijo, da je ravno javni sektor branik srednjega razreda in vsaj osnovne stabilnosti domačega povpraševanja. Da javni sektor z občutljivimi sistemi šolstva, znanosti in zdravstva izvaja pomembne storitve, ki vplivajo na sedanjo in še bolj na prihodnjo konkurenčnost gospodarstva. Da so plače v javnem sektorju, če jih primerjamo, upoštevaje izobrazbeno strukturo, nižje kot v gospodarstvu in da je njihova rast v času pred krizo zaostajala. Da večina drugih še bolj zadolženih držav in držav z večjim primanjkljajem ni zniževala plač v javnem sektorju. Proračunsko bi letos skoraj enake učinke dosegli z zamrznitvijo ali zgolj minimalnim znižanjem plač in s hkratnim zvišanjem davka na dodano vrednost za dve odstotni točki. Proračunski učinek v naslednjem letu pa bi bil boljši od zdaj predlaganih ukrepov.

Vsi se strinjamo, da so tudi v javnih sistemih potrebne racionalizacije in več gospodarnosti. Prepričan sem, da bolj ko bomo znižali plače javnim uslužbencem, kasneje bomo pristopili k pravi racionalizaciji procesov in izboljševanju kakovosti storitev javnega sektorja. Večina javnega sektorja ni strošek, ampak je investicija. Investicija so tudi socialni transferji pomoči potrebnim, saj znižujejo revščino, ki je velik strošek za družbo (kriminal, samomori, rastoče odvisnosti, neizobraževanje revnih otrok …). Močno podpiram zmanjšanje državne birokracije in tudi vojske. Potrebne so na primer korenite reforme elektroenergetskega trga, kjer smo ob pomoči 16 javnih in zasebnih podjetij (za 2 milijona prebivalcev?!) in nekaj dodatnih agencij naredili meglo, ki je leglo korupcije. Pričakovanje, da bo manj denarja samo po sebi prineslo racionalizacijo, je vsaj za javni sektor zelo zgrešeno.

Vlada in sindikati naj naredijo tisto, kar so složno preprečevali v mandatu prejšnje vlade. Dogovorijo naj se o takšnih spremembah, ki bodo omogočale dolgoročno vzdržen razvoj Slovenije. Načela in časovno dinamiko sprememb naj dogovorijo že ob tokratnem proračunskem kompromisu oziroma dogovoru o znižanju ali zamrznitvi plač.