Kam gredo želve pozimi na kavico?

Koper - Kam izginejo mlade želve iz našega morja jeseni, ko se morje ohladi? Tega ne vedo niti najboljši poznavalci teh plavajočih morskih plazilcev in se na vso moč trudijo to ugotoviti. Kako se gibljejo in obnašajo v Jadranu, koliko jih je, kaj jih najbolj ogroža in kako bi jih lahko bolje varovali? Samo navidez preprosta naloga, s katero se spopadajo znanstveniki petih jadranskih držav v okviru mednarodnega projekta NETCET – Mreže za varstvo kitov, delfinov in morskih želv v Jadranu.

O morskih želvah glavata kareta (Caretta caretta) vemo veliko, ne vemo pa, denimo, kam se umaknejo manjše karete, ki poletja in zgodnje jeseni preživijo v severnem Jadranu, oktobra ali novembra pa izginejo. V desetih letih naših raziskav in sodelovanj z ribiči tukajšnjega dela Jadrana pozimi nismo nikoli našli niti ene karete, povzame dr. Bojan Lazar, vodja projekta v slovenskem delu projekta NETCET.

»Če bi bil jaz želva, bi pozimi plaval na južno stran Krete,« nekoliko provokativno zastavimo pogovor z biologoma Bojanom Lazarjem in Tilnom Genovom, ki je tudi eden od slovenskih nosilcev raziskave. »Če pa bi bil jaz želva, bi plaval le toliko daleč, da bi porabil čim manj energije. Vsaka selitev je namreč izguba energije. Vsak potop, iskanje hrane, tudi. Tako bi plaval najkrajšo pot, vendar kolikor moram, da bi preživel. Pozimi lahko v Dubrovniku, ko je sončen dan, pijete kavico na prostem in vas sonce greje. Zato ne vidim težav, zakaj se tudi želva v dneh, ko bi bilo sonce in ne bi pihalo, ne bi dobro počutila, če bi se sončila nekje v južnem Jadranu. Zima je tam povsem drugačna kot tukaj, na severu,« pravi Lazar.

Na dah so pod vodo 12 ur

Raziskovalci dobro vedo, kam se pozimi preselijo starejše (spolno zrele) karete, tiste, katerih oklep meri več kot 70 centimetrov. Večje želve potrebujejo temperaturo, višjo od 11 stopinj Celzija, zato pravzaprav ne gredo daleč. Prezimujejo v globokem morju. Razporejene so po celotnem Jadranu, a nam najbližja globina (50 do 80 metrov), kjer je morje pozimi toplejše od 11 stopinj, je že med Lošinjem in Dugim otokom. Tam je dovolj toplo, da preživijo.

S povsem nizkim metabolizmom so lahko dalj časa pod vodo. Želve s Cipra prezimujejo ob tunizijski obali na globini 20 metrov, kjer je temperatura med 13 in 14 stopinjami Celzija. Pri njih je zabeležen najdaljši potop za morskega nevretenčarja, ki diha na pljuča. To je bilo 12 ur. Po 12 ur je preživela na dnu, potem je prišla po zrak in spet na dno za 12 ur. In v tem času se ne hranijo, imajo dovolj zaloge od poletja.

Kopenske (sklednice, denimo) ostanejo tudi mesec dni brez kisika, na jezerskem dnu ali celo zarite v blatu. Kopenske zaradi prehoda v stanje anoksije in nadvse nizkega metabolizma vzdržijo dolgo časa brez kisika.

Projekt Mreže za varstvo kitov, delfinov in želv v Jadranu se bo končal čez dobro leto (po treh letih dela). Vodilni partner projekta je mestna občina Benetke, ki je ponudila administrativno podporo. Glavna nosilca projekta pa sta Paolo Casale z univerze La Sapienze v Rimu in Bojan Lazar z oddelka za biodiverziteto in z inštituta za biodiverzitetne študije Univerze na Primorskem.

»Glavni cilj projekta je izdelati skupno strategijo upravljanja in zaščite želv, kitov in delfinov v Jadranu ter izboljšanje varstva teh vrst. Vse te živali se selijo na velikem območju. Ena sama država jih ne more upravljati. Če bi radi izboljšali varovanje, je treba povezati vse države in narediti skupno jadransko strategijo, ki bi jo morali kasneje implementirati v nacionalne akcijske načrte varovanja,« ugotavlja Lazar.

V tokratnem projektu sodelujejo Albanija, Črna gora, Hrvaška, Slovenija in Italija. Projekt je dobrodošel za stroko tudi zato, ker mu je EU namenila 2,7 milijona evrov. S tem denarjem je seveda mogoče priti do novih spoznanj in podatkov, ki pomagajo pri poznejšem odločanju o varovanju teh živih bitij.

Štetje iz zraka, opazovanje s fotoaparati in sledenje s sateliti

Projekt ima tri glavna poglavja: zračno opazovanje in štetje želv, sesalcev (kitov), tudi velikih raž. Štetje so s posebnim letalom (s steklenim dnom za opazovanje pod letalom) že opravili. Kakih 200 metrov nad morjem je štirinajst dni preletavalo Jadran med vzhodno in zahodno obalo (pravokotno na obalo). Ta del raziskave so opravili člani italijanskega raziskovalnega inštituta ISPRA in člani hrvaškega Plavega svjeta.

»Podatki so osupljivi, saj so prešteli veliko več živali, kot smo pričakovali. In opazili vrste, za katere sploh nismo vedeli, da so v Jadranu. Potrdili so tudi domneve iz drugih raziskav o distribucijah želv po Jadranu: da jih je namreč precej več v plitvejših morjih in malo na predelih globokega morja,« pojasnjuje Lazar in dodaja, da podatke še obdelujejo.

Drugo poglavje projekta je fotoidentifikacija morskih sesalcev. »Zračno opazovanje nam daje grob podatek, koliko je vseh živali skupaj. Potem pa nas zanimajo manjše lokalne populacije. Kakšna je njihova demografija, rodnost, povezave, strukture, kje živijo ... S fotoidentifikacijo lahko spremljamo podrobnejšo dinamiko, zračna opazovanja pa so samo trenutni in globalni posnetki v določenem času na širšem območju. Tak način opazovanja Jadrana bi morali ponavljati vsakih nekaj let. Tokratno raziskovanje iz zraka je stalo med 150.000 in 170.000 evrov, denimo,« pove Tilen Genov.

Tretje poglavje je namestitev 25 satelitskih oddajnikov na 25 želv, s katerimi bodo dopolnili dosedanje vedenje in štetje ter opazovanje iz zraka. Leta 2006 so skupaj s Hrvati in Italijani že opazovali šest z oddajniki označenih želv. Tedaj nameščeni oddajniki so kazali samo pot želv.

»Nosilci satelitskega spremljanja želv smo v Kopru. Deset oddajnikov bomo namestili na želve, ki jih moramo ujeti v Tržaškem zalivu do konca septembra. Če bo želv premalo, se bomo menili tudi z ribiči iz zahodnega dela Istre (vse do Pulja). Ko pride želva z oddajnikom na površje, odda satelitu znak in svojo pozicijo. Pod vodo pa merimo globino, temperaturo ... Če v enem dnevu dobimo tri ali štiri pozicije želve, smo že zelo zadovoljni. V glavnem nas najprej zanimajo mlade želve, stare štiri do pet let, katerih oklep meri kakih 30 do 40 centimetrov,« pojasnjuje Bojan Lazar.

»Manjše želve imajo ločeno življenjsko zgodbo od velikih. V Tržaškem zalivu bi pozimi poginile. Ne vemo, ali je dovolj, če gredo v južni Jadran ali pa morajo v Jonsko morje iz Jadrana. Biologija mlajših želv je za nas tabula rasa. Drugih deset oddajnikov bomo namestili na večje želve. Pozimi jih kot prilov v kočah lovijo hrvaški ribiči ob Dugem otoku. S tamkajšnjimi ribiči sem že sodeloval deset let in kot član znanstvenega odbora Plavega svjeta bom še naprej. Zadnjih pet oddajnikov pa bomo namestili v Albaniji in južni Italiji. Tam nas zanima druga vrsta – ne več glavata kareta, ampak mlade orjaške črepahe (in morda usnjače). O biologiji, premikih in distribuciji juvenilnih orjaških črepah ne vemo veliko. Črepah je vsaj desetkrat manj kot karet, zato so možnosti, da jih bomo našli in namestili oddajnike, majhne. Dva oddajnika bomo dali v Italijo, tri v Albanijo,« razlaga Lazar.

Spolno dozorijo pri dvajsetih letih

Glavna gnezdišča karet so v Grčiji, Libiji, Turčiji in na Cipru, nekaj malega tudi v Tuniziji in morda še kje. Komaj se želve izležejo iz jajc, bežijo v vodo in njihov cilj je priti čim dlje od obale. Ob obali imajo največ sovražnikov, od galebov do rib in drugih živali, ki se hranijo v plitvejših vodah. Še tako majhna želvica potuje zelo daleč. Priplavajo celo do Sargaškega morja sredi Atlantika.

Globina jim nič ne pomeni; živijo v polmetrskem stolpcu vode in se prehranjujejo z vsem, kar najdejo. Jedo predvsem meduze, polže, pelaške rakce in plaščarje. Prvi del življenja v Sredozemlju se zadržujejo v odprtih vodah in njihova distribucija je odvisna od morskih tokov. Nosi jih morska »reka«. Le nekoliko lahko kontrolirajo svoj položaj. S površinskimi tokovi pridejo tudi v Jadran.

V južnem Jadranu živijo precej mlajše in manjše karete kot pri nas. Prva leta so med Jonskim morjem, južnim Jadranom, do Črne gore in nič više. Ko zrastejo več kot dvajset centimetrov, jim pelaška hrana ne zadošča več. »V določenem obdobju začnejo aktivno iskati območja z energetsko boljšo hrano. To jim omogoča hitrejšo rast. Ta hrana je na morskem dnu: rakci, školjke, vetrnice, polži ... Velike želve se brez težav potopijo na sto metrov, v izjemnih primerih tudi dvesto metrov globoko. Toda manjše se potopijo na največ dvajset metrov. Zato so med drugim tako rade v Tržaškem zalivu,« ve Lazar.

Ko enkrat pridejo na območje, kjer je zanje dovolj hrane, bodo tam živele vse življenje. Le v času spolne zrelosti, ki nastopi šele po dvajsetem letu starosti, se začnejo vračati prav na tisti otok ali plažo, kjer so se izlegle iz jajc, in tam samice izležejo jajca. V povprečju pa živijo podobno kot človek – kakih osemdeset let.

»Želve so ogrožene tudi zato, ker potrebujejo toliko časa, da sploh pridejo prvič do potomcev. So bolj počasne vrste,« dodaja Tilen Genov. Kareta ne gnezdi vsako leto, v povprečju vsake dve leti. Dva tedna po oploditvi zakoplje gnezdo z jajci pod pesek na kopnem in gre v vodo, kjer se znova pari, in to ponovi dvakrat do trikrat, izjemoma tudi šestkrat v eni sezoni. Potem se vrne, od koder je prišla. Na primer v Tržaški zaliv. Njihove selitve niso naključne. Točno vedo, zakaj in kam gredo. Ko enkrat najdejo dober prehranjevalni habitat, se nenehno vračajo na isto mesto.

V Jadranu jih vsako leto pogine 11.000

Morje med Tržaškim zalivom in južnim Jadranom bi preplavale v približno desetih dneh, ocenjujeta naša sogovornika. Na območju Jadrana živi po oceni štetja iz zraka, opravljenega v letu 2010, kakih 70.000 želv, večina (70 odstotkov ali 50.000) v severnem Jadranu, torej na območju severno od črte Zadar–Ancona. V Jadranu se vsako leto naključno ujame več kot 11.000 želv, v Sredozemlju pa več kot 130.000. In to predvsem v povlečne mreže (koče) in stoječe mreže ter tudi na trnke. Mnoge poginejo zaradi naletov hitrih plovil.

Toda mnoge od teh smrti je možno s pravilnim ravnanjem in obnašanjem preprečiti. Zato poskušajo strokovnjaki prepričati ribiče in druge morjeplovce v prizadevanjih za zmanjšanje smrtnosti želv. Ribiči bi lahko dokaj preprosto rešili življenje marsikateri želvi v njihovih mrežah, trdita naša sogovornika. Večja pozornost na morju in manjša hitrost čolnov pa bi preprečili usodna trčenja plovil z želvami.

Zato so v okviru projekta pripravili več akcij izobraževanja ribičev in ljudi, ki so pogosteje na morju. Tako je mogoče rešiti želvo, ki zagrabi za trnek. Če trnek pogoltne, jo to lahko ubije. V določenih primerih je možno želvo rešiti trnka. Seveda bi morali reševalci pri tem paziti, kako trnek odstraniti brez tveganja za želvo in njih same.

Drugi tak nasvet je, da bi na videz mrtva ali slabotna želva poginila, če bi jo takoj vrnili v morje. Pogosto si želva opomore, če jo dovolj dolgo zadržijo na krovu.

Toda lani jeseni so na italijanskih plažah Furlanije - Julijske krajine našli več kot 130 mrtvih želv. »Kljub zelo podrobnim raziskavam nismo odkrili razlage. Toliko naplavljenih želv v tako kratkem času, vseh velikosti. Vse smo iskali: spremembe v ribiški praksi, okoljske razmere, v najboljših laboratorijih v Italiji smo pregledovali možnost okužb z virusi, vnetja ... Nič. Nobene spremembe. Nismo vedeli niti, kaj naj iščemo. Edina sprememba, ki se je dogajala v tistem času, so bile seizmične raziskave podmorja, ki so jih opravljali v hrvaškem morju vse do Novigrada. Z močnimi podvodnimi 'zračnimi topovi' so iskali nafto. To je samo domneva in špekulacija. Dokaza nimamo. Nismo našli nobene spremembe, ki bi potrjevala vpliv takih podvodnih raziskav na množične pogine želv, ki za vse nas ostajajo uganka. V treh dneh smo prejšnji teden v Tržaškem zalivu srečali šest mrtvih želv, ki so lebdele na morju. Na vsako živo smo opazili tudi eno mrtvo,« je še povedal Lazar, ki je življenjski študij posvetil karetam.

Štetje želv je nadvse pomembno zato, da potrdijo številčnost populacije. Če bi bilo v Jadranu samo 20.000 želv, bi 11.000 mrtvih pomenilo velik problem, če bi jih bilo en milijon, pa nikakršnega, na primer.

Prepoved prikazovanja karet je neumnost

Kako gledata na slovenski predpis, ki piranskemu akvariju prepoveduje prikazovanje karet? Bojan Lazar: »To je povsem nespametna odločitev.« Tilen Genov: »Razumem namen tega predpisa, ampak v tem primeru je to neumnost.«

»Na Hrvaškem in v Italiji teh problemov ni. Vsepovsod zadržujejo želve, ki imajo določene probleme, so ranjene, bolne ali pa iz raziskovalnih namenov. Na Hrvaškem je predpisano le, koliko časa največ smemo zadrževati želvo v ujetništvu. Bolnim in ranjenim je treba najpogosteje samo pustiti nekaj miru in priložnosti, da pridejo k sebi, da si pozdravijo rane, da prebolijo, morda jim damo kak antibiotik, morda dober mesec počitka, da se jim rana zaceli. Včasih jih veterinarji zašijejo ... Namesto da bi tako priložnost izkoristili v vzgojne namene, namesto da bi pristojno ministrstvo zahtevalo, da v takih primerih akvarij pojasni, kaj se dogaja z želvami, kako bomo konkretno želvo pozdravili in kdaj izpustili. Namesto da jo damo v največji možni bazen, v katerem bi se zagotovo počutila bolje kot v manjšem bazenu, v temi, na samem ... Preprosto ne razumem. Ne vem, zakaj imamo lahko ogrožene živalske vrste v živalskih vrtovih, v akvariju pa ne. Zdi se, da so tukaj bolj papeški od papeža – v škodo želv,« pravi Lazar.

Predpis je problematičen, zato bi morali prav najboljši poznavalci želv pri nas (pa tudi sami inšpektorji) dati pobudo za njegovo spremembo.