Karl Bonutti: Konfrontacija 
z Italijo se izčrpava

Iz novogoriške vile Magnolija se odpira pogled na slovensko in italijansko stran meje, ki izginja. Primorec, ki je zrasel s furlanskim priimkom, ki je zvenel italijansko, in bil zaničevan pod fašizmom in navzkriž s komunizmom, pomni gorje, ki so ga Italijani prizadejali Slovencem, in ve, da bo za spremembo mentalitete potrebnega še veliko časa. In vendar opaža, kako se odnosi mehčajo in se dolgotrajna, več kot polstoletna konfrontacija na zahodni meji počasi izčrpava.

 V zadnjem času opažamo v odnosih z Italijo spremembe: govorica predsednika Napolitana ob 10. februarju, »dnevu spomina«, je bila spravljiva, nedavni obisk slovenskega predsednika v Rimu je bil državniški. Se zadeve normalizirajo?

Zadnje čase je opaziti, da postaja Italija bolj umirjena in spravljiva s Slovenijo. Slovence so, zlasti po prvi svetovni vojni, imeli za manjvreden, nepomemben narod, ki je vzpostavil nekaj postojank na južnem delu Alp na ozemlju, ki spada k Italiji, saj naj bi bile Alpe po božjem načrtu naravna meja med Italijo in severnim delom Evrope. Med fašizmom so dosledno uveljavljali to mišljenje, kar je vzbudilo močan primorski odpor zoper fašistično raznarodovanje. Obup je pogosto ostal še pri otrocih, ki se dobro zavedajo, kaj se je dogajalo njihovim staršem. Sam sem zrastel, četudi s furlanskim priimkom, ki je videti kot italijanski, v narodno zavedni slovenski družini, zato sem bil vedno zaničevan. V osnovni šoli v Gorici sem bil za sošolce sciavo.

Razmerje med Slovenci in Italijani se bo počasi umirilo in to bo koristilo obojim. Italijani potrebujejo Slovence, ne samo kot delovno silo, tudi zaradi izvoza. Treba je spremeniti mišljenje ljudi in to se ne zgodi čez noč. Kako naj nekdo, ki je kot otrok kričal proti Slovencem sciavi, zdaj ponudi roko, se z njimi brati. Zelo težko je, za spremembo mentalnega procesa je potreben čas. Ker pa sta obe državi del Evropske unije, ni dvoma, da se bo to uresničilo. Za večje skupne projekte pa za zdaj ne vidim realne možnosti. Ko sem se vrnil iz Amerike, sem se zavzel za to, da bi slovenska in italijanska vlada ob meji sponzorirali ustanovitev evropske univerze za humanistične vede in narodnostna vprašanja. Začetna reakcija je bila pozitivna, zlasti pri takratnem predsedniku EU Prodiju, vendar se vladi nista zavzeli za projekt in ga nista predložili evropski komisiji.

Dolgo so bile z Italijo same frustracije; spomnimo se poskusov revizije pogodb, ezulov kot prve meddržavne teme, vprašanja zapuščenega optantskega premoženja. Kakšno je bilo obdobje preteklih dveh desetletij odnosov z Italijo?

Zlasti po osamosvojitvi so se v italijanskem delu Gorice trgovci zavedeli, da morajo privabiti slovenske kupce, če hočejo biti uspešni. Pred drugo svetovno vojno bi bilo nezaslišano, da bi v kakšni trgovini govorili slovensko, danes v izložbah vidite slovenske napise. Lokalno so se stvari popravile, vendar je občutiti veliko hinavščine. Dokler Slovenci kupujejo, je v redu, a še vedno jih imajo za manjvredne. Tudi slovenska manjšina v Italiji je še zmeraj v težavah. Če pogledamo mišljenje slovenskih organizacij, tudi krovnih organizacij na italijanski strani, so še zmeraj pesimistične. Zakoni, ki so jih izdali pred tridesetimi leti in sta jih podpisali obe vladi, še danes niso dokončno izvršeni.

Italijane dojemamo tako rekoč kot dedne sovražnike. Smo preveč fobični?

Ne bi rekel, mogoče je to bolj občutiti na italijanski strani kot na slovenski. Res pa je, da se majhen narod bolj boji pohoda gospodarstva in podjetništva na svojo stran. Za slovenski narod je vsak prihod italijanskih poslovnežev kritičen, vedno živi v strahu, da prihajajo zato, da bi ekonomsko osvojili del Slovenije, ki ga imajo za italijanskega. Toda to se bo spremenilo. Ne moremo več govoriti o mejah kot pred leti, danes smo vsi del Evropske unije, ta vprašanja postajajo obrobna. Potrebne pa bo ogromno prevzgoje, še posebno šolske, šovinistične, kot je bila napisana pred leti. To zahteva ogromno truda in časa, drugačnega mišljenja, zlasti na pedagoških fakultetah glede socioloških, zgodovinskih in demografskih vprašanj. To bo gotovo zahtevalo še dvajset, trideset let.

Koliko se je spremenilo po vstopu Slovenije v EU? Je odtlej opaziti mehčanje?

Seveda, saj je s tem Slovenija uradno postala enakovredna partnerica z Italijo v evropski skupnosti. Z odpravo schengenskih meja skoraj ni opaziti mejnih prehodov, strah se je izkazal za neutemeljenega. Vendar drugih konkretnih zbliževanj ni. Projekti, ki so jih na obeh straneh pripravili za pridobitev finančne podpore Evropske unije, žal ostajajo neuresničeni. Italijani pravijo, da imajo kot šestdesetmilijonska država pravico do večjega odstotka sredstev kot Slovenija. Mentaliteta se ni spremenila, če izvzamemo zasebne iniciative, kot je na primer odločitev slovenskega letalskega podjetja Pipistrel, ki bo razširilo svojo proizvodnjo na italijanskem obmejnem pasu.

Govorite o ekonomskem dejavniku. Koliko ima spreminjanje razmer povsem pragmatične razloge, ker z vsemi temi antagonizmi med krizo prostor ob meji ne more gospodarsko preživeti?

Za spremembe so najhitreje dovzetni trgovci in gospodarstveniki, ker pač vidijo donosnost in dobiček v čezmejnem obratovanju. Zato uporabljajo dvojezične napise, zato imajo dvojezično osebje v trgovinah in podjetjih. Nacionalistični ekstremizem se najhitreje zamaje v gospodarstvu in v tržni ekonomiji, ki danes ne pozna meja. Veletrgovine, ki jih gradijo ob meji, od Vidma do Tržiča, vabijo predvsem slovenske kupce. Osemdeset do devetdeset odstotkov klientov v novogoriških igralnicah je Italijanov. Tudi na obmejnih bencinskih črpalkah je večina avtomobilov iz Italije, ker je gorivo cenejše v Sloveniji in so odprte 24 ur na dan. V novo novogoriško nakupovalno središče Qlandia z glavno trgovino Interspar prihaja okrog 40 odstotkov kupcev iz Italije. To pozitivno deluje na lokalno obmejno gospodarstvo. Po vsej Evropski uniji je opaziti veliko finančno moč nemških podjetij, v teh časih je tako rekoč samo Nemčija uspešna kot ekonomska sila in ne občuti neposrednih učinkov ekonomske krize. Njihova podjetja se širijo po vsej Evropi, to so učinki množične proizvodnje. V nekaterih panogah so skoraj brez konkurence, medtem ko je angleška gospodarska in finančna moč v zatonu.

Nemški, avstrijski kapital je navzoč v Sloveniji, ekonomska prisotnost Italije pa je šibka. Kako to razlagate?

Pričakovali bi seveda več, a moramo se zavedati, da se slovensko gospodarstvo bolj opira na nemška in avstrijska podjetja. Iz zgodovinskih razlogov čutijo večjo sorodnost nemško-avstrijski mentaliteti poslovanja in znanju jezika. Italija pa, z izjemo severne Italije, ki je gonilna sila italijanskega gospodarstva, je že dlje v krizi. To ni samo sedanja kriza, ampak kriza preteklih let. Italija ima ogromne probleme s sindikati, brezposelnostjo in politično nestabilnostjo, povezano z velikanskim državnim dolgom, morda največjim v Evropski uniji. Sedanja finančna situacija se veliko ne razlikuje od Španije in Irske. Ob vsem tem pa strankarski politični prepiri in Berlusconijevo zasebno življenje ustvarjajo dvome o stabilnosti vlade. Njena kredibilnost, mednarodni ugled in vpliv so močno omajani.

Skratka, država, ki jo percepiramo kot močno, ni takšna?

Seveda ne. Je šibka, vsekakor šibkejša od drugih evropskih držav, morda jo lahko primerjamo s Španijo in njeno ekonomsko krizo.

Toda ta ima več politične teže in diplomatskega profila v EU, tudi več verodostojnosti od Italije.

In to si je pridobila v dosti krajšem času kot Italija, četudi ima manjšo populacijo. Bil je čas, pred kakimi tridesetimi leti, ko se je Italija hitro razvijala, najbolj se je seveda razvijal severni del, ki se želi ločiti od preostalega. Razmah, ki smo ga opažali v Furlaniji in Lombardiji, je bil neverjeten, podoben tistemu, ki so ga imeli v zahodnem delu Nemčije. Furlanija je v šestdesetih letih postala svetovno središče industrije stolov, kljub kitajski konkurenci je še vedno močna v tej panogi, uvaža kitajske delavce v prikrojene kitajske četrti, sodobne gete po furlanskih naselbinah, kjer z minimalnimi plačami nadaljujejo proizvodnjo stolov, ki bi jih sicer delali na Kitajskem. Razmerje med Italijo in Slovenijo se počasi umirja in poglablja tudi zato, ker naši tukajšnji sosedje niso pravi Italijani, to so Furlani, Langobardi, ki so se naselili v teh krajih, namesto da bi se, potem ko so opustošili Rim, vrnili čez Alpe v Nemčijo. Ostali so v Furlanski nižini in so, četudi Nemci po rodu, sprejeli latinščino in govorijo latinski jezik, ki ga imenujemo furlanski. Pod fašizmom ni bilo dovoljeno govoriti slovensko, a tudi ne furlansko, zato imamo sorodne probleme. Furlani so bolj prijateljski do Slovencev, nanje gledajo drugače kot preostali Italijani, ki so pod fašizmom prišli sem z juga in od drugod. Furlani so za nas kakor buffer zone. In čeprav se imajo za Italijane in so del Italije že dvesto let, je njihova kultura precej podobna slovenski, sorodnosti je opaziti v raznih oblikah: v petju, trdoživosti. Sami Furlani priznavajo, da so blizu furlanskega Čedada Slovenci že v 8. stoletju rimsko trdnjavo s templjem spremenili v krščansko svetišče, zgradili prvo slovensko božjo pot na Stari gori, sedanjem Castelmontu, ki jo še vedno obiskujejo slovenski romarji.

Kako gledate na poletno srečanje treh predsednikov v Trstu? Samo simbolna gesta ali tudi politično dejanje?

Seveda je bila simbolna gesta, a tudi politično dejanje. Dokazala je, da so nekateri voditelji bolj sprejemljivi za realističen pogled na prihodnost regije. Ta ima izjemne možnosti v okviru Evropske unije. Je stičišče treh večjih narodnostnih skupin, latinske, germanske in slovanske, je tudi stičišče krščanstva: katoliškega, protestantskega in pravoslavnega, vzhodnega dela Evrope z zahodom. Obstajajo velike možnosti za razvoj na vzgojnem, ekonomskem in političnem področju, narodnostne skupnosti so idealni pogoji inkubatorstva. Opažamo kar lepo število italijanskih otrok, ki jih starši vpišejo v slovenske šole, vendar opažamo tudi željo po nakupu nepremičnin na slovenskem ozemlju, zlasti na Krasu, kar povzroča pri lokalnih ljudeh skrb in bojazen pred načrtnim pohodom Italijanov na obmejno slovensko ozemlje. A če smo del Evropske unije, bo takšne poteze zelo težko preprečiti, četudi obstajajo drugje v EU zakoni, ki preprečujejo množični uvoz kapitala in kupovanje nepremičnin.

Niso ti strahovi umišljeni? Tudi po tako imenovanem španskem kompromisu, ko se je odprl slovenski nepremičninski trg, je bilo malo Italijanov, ki so kupovali nepremičnine.

Ja, bilo jih je razmeroma malo. Toda Italijani zelo radi prihajajo v ta del Slovenije kot turisti. Iz Trsta do Trnovega je ura vožnje in že si v popolnoma drugačnem gorskem okolju. Prihodnost teh krajev v sklopu EU bo čisto drugačna od preteklosti. Narodnost bo treba gojiti drugače, kot jo vidimo danes. Narodnosti ostajajo značilni element Evropske unije in njeno kulturno bogastvo, vendar kot del širše skupnosti, evropske civilizacije.

Konfrontacija z Italijo je bila zelo dolgo trajna, več kot polstoletna. Se je izčrpala?

Počasi se izčrpava. Moramo se zavedati, če uspe Evropski uniji, bo tudi ta konfrontacija počasi izginila. Ne vidim možnosti, da bi ostala, sčasoma se bodo stvari pač umirile, morajo se. Tudi strahovi, o katerih sva pravkar govorila, bodo izginili.

In vendar sprave z Italijo, po vzoru češko-nemške, ni mogoče pričakovati. Kaj pomeni za odnose dejstvo, da resnične sprave ni?

Na žalost se katarza med Slovenci in Italijani, ki jo pričakujemo, še ni uresničila. Vzemimo samo uspešen primer sprave med Češko in Nemčijo ali Poljsko in Nemčijo ter, še bolj, razmerje med Francijo in Nemčijo. Leta 1947, ko sem bil študent na fribourški univerzi v Švici, sem se preživljal kot asistent na tedaj svetovno znani gimnaziji Villa St. Jean, ustanovljeni za sinove francoskih plemičev in industrialcev. Francoski študentje med sabo Nemcev niso imenovali Nemci, ampak Boshi, kar je zaničljiv izraz, kot bi rekli sciavi. Stvari pa so se tako izboljšale, da so danes Francozi in Nemci v sklopu Evropske unije največji zavezniki. Upajmo, da se bo katarza uresničila tudi med Italijo in Slovenijo. Ali naj Avstrija zahteva ponovno priključitev vseh slovenskih ozemelj, ki so bila 400 let del avstrijske vladavine? Italijani pa še vedno menijo, da je zaradi dvajsetletnega podjarmljenja Primorska del Italije. Takšna stremljenja v Evropi niso več realistična.

Mnogi vztrajajo, da z nerazčiščeno zgo dovino ni mogoče narediti koraka naprej. Kako vi gledate na to?

Kot pravim, prave katarze še ni bilo. Na italijanski strani imamo nekaj zgodovinarjev, ki skušajo biti objektivni glede teh ozemelj, in vendar eden, ki ima sloves in je splošno znan kot prijatelj Slovencev, v predgovoru ravnokar izšle zgodovine o kostanjeviškem samostanu na Kapeli pri Novi Gorici trdi, da bi moralo biti to ozemlje del Italije; in to kljub temu, da meja ni več. Razčiščenja zgodovine, kot je bilo doseženo v drugih delih Evrope, tu še ni bilo. Upajmo, da se bodo italijanski politiki počasi zavedeli velike napake, ki jo delajo.

Koliko je še trdega desničarstva tu ob meji, v Trstu?

Trst je še težji oreh italijanskega ekstremizma od sosednje Gorice, a zadnja leta je tudi tam opaziti večjo umirjenost in spravljivost do slovenskega življa. Vendar so Italijani trdovratni in s težavo spreminjajo svoje mišljenje, ki je močno ukoreninjeno v šovinizmu.

Ali ni tudi Il Piccolo, ki je nekdaj veljal za trdo izpostavo desničarstva, za desničarsko trobilo, zdaj manj zadrt časopis?

Počasi se tudi ta trdnjava italijanskega iredentizma umirja. Uredniki se pač zavedajo, da če se hoče Trst izvleči iz večdesetletnega mrtvila, se mora razvijati v mednarodno središče v evropskem pomenu. Če ne bi bilo prve svetovne vojne, bi verjetno zaradi lege v avstrijskem cesarstvu številčno prerastel cesarski Dunaj. Trst je pomemben za Italijo le zaradi nacionalističnih vzgibov, sicer ima dosti drugih pristanišč, ki so bolj primerna. Danes seveda Italijani predstavljajo 80 odstotkov prebivalstva, a v letih 1916/1917 je bilo 40 odstotkov Tržačanov slovanskega rodu. Vasi, ki mejijo s Trstom, so ohranile slovenski živelj kljub močnemu italijanskemu nacionalističnemu pritisku. Slovenski narodni čut je najbolj trdoživ ob narodnih mejah. Isto je opaziti tudi pri izseljencih, zlasti političnih, medtem ko ekonomski izseljenec išče boljše pogoje zase in za družino in se je voljan asimilirati v okolje nove domovine.

Kaj je z manjšinskimi organizacijami, ki so videti zelo okostenele? Verjetno bi se morale spremeniti in prilagoditi tudi one?

Manjšinske organizacije, ustanovljene v glavnem po drugi svetovni vojni, ene tako imenovane levičarske in s finančno pomočjo jugoslovanske vlade, druge pa desničarske in s prostovoljnimi prispevki, so tudi po osamosvojitvi Slovenije ostale ideološko opredeljene. Krovni organizaciji ne moreta priti do sporazuma o skupnem delovanju, ne na političnem ne na kulturnem polju. Zaradi ideoloških nasprotij so manjšinske organizacije okostenele. Če bi nastopale združeno vsaj pri italijanskih volitvah, bi nedvomno dosegle več od tega, kar imajo danes. Manjšinsko vodstvo je vrsto let ostalo isto, potrebovali pa bi mlade predstavnike. Problemi so nerešljivi, dokler bo ostala na oblasti sedanja vodstvena garnitura. Na žalost tudi matična država ne daje pozornosti, ki bi jo pričakovali.

Je kulturna podrejenost Italiji, o kateri govorijo družboslovci, povezana z odnosom do še ene države, Vatikana, ki je imel pomembno vlogo pri osamosvojitvi? Kako pomemben je ta okvir?

Slovenski narod je 1200 let povezan s krščansko kulturo in Rimskokatoliško cerkvijo. Težko je najti narod, ki bi bil v svoji zgodovini tako globoko povezan s krščanstvom tudi v vsakdanjem življenju. Četudi so sosednji Hrvati vidnejši v vatikanskem okolju, so Slovenci vedno imeli predstavnike, ki so jih zgledno predstavljali pri svetem sedežu. Z osamosvojitvijo se je odnos poglobil in dosegel vrhunec s pokojnim papežem Janezom Pavlom II., novoustanovljenimi diplomatskimi vezmi in vatikanskim sporazumom. Ta papež je izkazal Sloveniji izredno pozornost, kot Slovan je občudoval obstoj najmanjšega slovanskega naroda, ki je več kot tisočletje kljuboval germanskim, latinskim in madžarskim pritiskom. Dvakrat je romal v Slovenijo. Zdaj je zaradi političnega ozračja nastala neka diplomatska zamrznitev. Ni dvoma, da vatikanski sporazum, ki smo ga dosegli s premierom Drnovškom, danes ne bi bil mogoč.

Mimogrede: poslovni model mariborske škofije je deset, petnajst let veljal za uspešnega. Ste imeli kdaj kak namig iz Vatikana, kako tam gledajo na to?

O finančnem delovanju mariborske nadškofije Vatikan ni bil primerno obveščen, saj v skladu z obstoječimi smernicami takšnega finančnega delovanja ne bi podprli. Borzna dejavnost z delnicami, ki ni nič drugega kot borzno igralništvo, se razlikuje od casinojev le v tem, da v enem uporabljaš svoj denar, v drugem pa denar, ki ti je zaupan. Janez Evangelist Krek je bil vse kaj drugega kot to, kmetom je pomagal z zadrugami, s posojilnicami, in to je čisto drugačen pojem od investicij v delnice, borzo. Pod prejšnjim režimom je bilo slovenski Cerkvi odvzeto tako rekoč vse premoženje, bila je obubožana, izgubila je svojo finančno bazo. Namen nadškofije, da si čim prej zagotovi finančno neodvisnost za svoje poslanstvo, je bil hvalevreden, izbrana pa je bila napačna pot, čeprav to ni zloglasno tajkunstvo, saj se noben od upraviteljev skladov ni finančno okoristil. Cerkev je močna takrat, ko je revna. Takrat, ko je uboga, jo ljudje najbolj čutijo kot element, ki pomaga trpečim. Zaradi teh odločitev je slovenska Cerkev zdaj v katastrofalni krizi.

Slovenska zunanja politika in diplomacija letos praznujeta dvajsetletnico. Kako ocenjujete pretekli dve dekadi?

Slovenski diplomati so naredili veliko, nekateri so bili dobro izurjeni že pod jugoslovanskim sistemom, drugi so si ustvarili profil, povezan z neodvisno Slovenijo. Imamo lepo število mladih, ki so se izkazali. Slovenska diplomacija ima eno težavo, to je, da predstavlja majhno državo: nima toliko financ kakor druge. Veseli me, da zdaj posveča več pozornosti gospodarstvu, za to včasih pri nas niso imeli razumevanja. Ameriški diplomati so večinoma diplomati, ki predstavljajo ameriška podjetja. Saj veste: business of America in business. Enako bi lahko rekli tudi mi.

Med tukajšnjimi zunanjepolitičnimi figurami je bila samo ena močna. To pove več o našem okolju kot o dotičnem večnem zunanjem ministru. Kako si razlagate, da je slo vensko diplomacijo več kot desetletje ob vladovala ena osebnost?

Dimitrija Rupla poznam že leta, v ZDA je prišel na podlagi programa za izmenjavo profesorjev, ki sem ga ustanovil na clevelandski univerzi. Pri nas je živel skoraj štiri mesece. Takrat je bil predsednik Slovenske demokratske zveze, v slovenski skupnosti pa je nastala huda borba, ker ga je begunska skupnost imela za napol komunista, čeprav je bil eden glavnih zagovornikov neodvisnosti. Tudi jaz, njegov gostitelj, sem s tem za del begunske skupnosti postal komunistični simpatizer. Njegovo načelo je bilo, in to pove tudi dr. France Bučar, da se vpiše v stranko, ki zmaguje, zato se je odrekel vodenju SDZ. V njem je prevladovala močna želja biti v središču političnega življenja, ne na obrobju z majhno stranko. Po razpadu Demosa se je pridružil Drnovškovi stranki in postal dolgoletni zunanji minister, dokler se ni v naslednji vladi pridružil vladajoči SDS in ostal zunanji minister. Dr. Rupel ima izjemne sposobnosti in zasluge, ima pa tudi velike šibkosti. Je fenomen, ki ga je težko definirati. Ni prav, da je nekdo toliko časa na isti poziciji. Na najzahtevnejših položajih, političnih ali gospodarskih, je modro, da po nekajletnem vodenju prevzame resor druga oseba z novimi, svežimi pogledi. Imenovanje Žbogarja je bilo dobra rešitev, danes je še najmanj nasprotovanja delovanju zunanjega ministrstva, vse drugo je bolj kritično, seveda tudi zaradi gospodarske krize.

Male družbe bi morale posebej skrbno in racionalno ravnati s človeškimi viri. Kako je s tem v slovenski diplomaciji? Koliko učinkoviti so slovenski diplomati?

V tujini so dobro sprejeti, obvladajo jezike, kar je velika prednost. Ključno je, da si pridobijo zaupanje vladnih organov, brez tega je razmerje hladno, diplomatski stiki postanejo formalni, pogostoma neuspešni. Katerikoli diplomat ni primeren za določen položaj. Male države s skromno izbiro so pri tem hendikepirane. Tristoletna vatikanska diplomacija je posebno izkušena. Ko so v Gorici fašistične oblasti izgnale tedanjega nadškofa Fogarja, je Vatikan iz Turčije odpoklical nuncija Carla Margottija, 'čistokrvnega Italijana', rojenega nedaleč od Mussolinijeve vasi. V Gorici je bil sprejet z vsemi državniškimi častmi. Užival je popolno zaupanje lokalnih oblasti. Dokaj dobro se je naučil slovenskega jezika. Tedaj je bilo kaznivo dejanje, če si uporabljal slovenščino v javnih nastopih, pa vendar je po vaseh in v stolnici pozdravljal navzoče v slovenskem jeziku. Z njegovim privoljenjem je slovenščina ostala obvezen predmet v semenišču, ne le za slovenske dijake, ampak tudi za italijanske in furlanske. To je uspeh 'vatikanskega diplomata' ...

V diplomacijah novih držav, ki so nastale po letu 1990, je opaziti neznanje in neizkušenost. Koliko so se mlade diplomacije sposobne kosati s tistimi, ki imajo kontinuiteto?

Vprašanje je, koliko lahko pripomore majhna slovenska diplomatska skupnost. Močne vrzeli so pomanjkanje profesionalizacije, formalnih priprav, primernega akademskega izobraževanja. Kot glavni motiv za imenovanje na diplomatskih predstavništvih ne bi smeli uporabljati političnih ali strankarskih zaslug in prijateljskih vezi, kar se je v preteklosti kar pogosto dogajalo.

Med najmočnejšimi aduti te države je bil dober geopolitični položaj, lega na stiku germanskega in romanskega sveta, na križi šču Evrope in Balkana, stičišču transportnih poti in z dostopom do morja. To so velike prednosti. Kaj smo naredili s tem?

V dvajsetletnem obdobju nismo znali izkoristiti adutov, ki bi jih rada imela marsikatera evropska država. Ljudje so še vedno pod vplivom socialističnega mišljenja, ki nasprotuje zasebni iniciativi. Slovenija nima primernega kapitala za svoj razvoj in potrebuje tujega, sedanja zakonodaja pa to zavira. Zaradi adutov in širitve Evropske unije bi naši predstavniki morali lobirati, da bi Slovenija postala satelitski center evropske administracije za vzhodno Evropo, saj je razen Frankfurta, ki je finančni sedež evropske valute, vsa administracija EU v Bruslju. Svojih naravnih lepot Slovenija ne zna prav prikazati, za zgled bi se morali ozreti k Švici. Toda tudi tu se bojimo zasebne pobude in tujih vlagateljev, kot da bi nam ti odnesli nepremičnine in zemljo. Triglavski narodni park marsikje sameva, Soška in Logarska dolina nimata primernih povezav. Švica, recimo, bi takoj postavila žičnico v Lepenski dolini do Krnskega jezera, oživila Vršič in Mangartsko sedlo, posodobila cesto med Novo Gorico in Bovcem, ki voznika utrudi, še predno pride do gorskih lepot.

Pred petnajstimi leti je eden mojih sinov, sicer tudi slovenski državljan, lastnik 250 patentov v medicini in ortopedski kirurgiji in prvi, ki je pri operacijah uporabil minimalni prerez (minimal invasive), želel odpreti ortopedsko kliniko v Novi Gorici. Vila Rafut je bila v lasti države in izvedel je, da je lastnica polovice obstoječega parka ob vili Italijanka iz Gorice, ki zaradi težav z vlado parka ni hotela prodati občini ali državi. S sinom je podpisala kupoprodajno pogodbo, tedanji župan je dal predhodno zagotovilo, da občina ni zainteresirana za lastništvo. Ko je bila pogodba podpisana in na ogled na občinski oglasni deski, je župan v imenu občine uporabil predkupno pravico, občinski svet pa je pozneje izdal odlok, ki prepoveduje zasebnikom lastništvo vile in mora ostati v javni lasti. Park sameva že petnajst let, pogostoma je zbirališče narkomanov, vila Rafut brez finančne podpore za obnovo propada. Takšnih zgodb je veliko. Tuji investitorji čakajo na ugodnejšo zakonodajo. Zdaj, ko se druge evropske države počasi izvijajo iz gospodarske krize, se slovensko gospodarstvo še bolj pogreza v brezposelnost in stečaje.