Kdo bo udaril po mizi

Ko Izraelci v imenu nacionalnega interesa v Gazi sistematično pobijajo ženske in otroke, se zdi, da so padla vsa humanistična načela Združenih narodov. Ko Viktor Orban sredi Evrope v imenu nacionalnega interesa in zgledujoč se po modelu kitajskega kapitalističnega komunizma simpatizira z ukinitvijo liberalnih demokracij, se zdi, da se tudi EU sooča z novim nacionalizmom, ki se ga še pred petnajstimi leti ni nadejala. Argentina je spet šla v stečaj, ker so mrhovinarski hedge skladi, ki so njihove dolgove odkupili po zelo nizki ceni, na ameriškem sodišču dosegli, da mora država plačati polno vsoto, 1,3 milijarde dolarjev dolga, ki pa je ne more plačati, ker tega denarja nima.

Judje so bili nekoč žrtev nacizma in so zaradi holokavsta uživali podporo in simpatije celotnega svobodomiselnega sveta. Danes njihova država, podprta z interesi kapitala, najbolj brutalno jemlje življenja palestinskih otrok. Madžarska je bila prva in najbolj obetajoča pokomunistična država, ki je leta 1990 na veliko odprla vrata svetovnemu kapitalu. Danes je evropsko jedro aliberalne demokracije, ki se v maniri zapiranja demokracije spogleduje z nacional-totalitarizmom izvršne oblasti. Argentina je po drugi svetovni vojni veljala za najuspešnejšo in najbogatejšo južnoameriško državo. Zdaj se že dve desetletji špekulativnemu kapitalu odkupuje po finančnih kosih in nekdo kakor da vseskozi skrbi, da ji nikoli ne bi uspelo.

To so trije utrinki iz sodobnega sveta, ki trenutno zelo ranljivi Sloveniji sporočajo, da njena tradicionalna samopodoba ni samoumevna in da se lahko hitro znajde v kombinaciji nevarnosti, ki jih nakazujejo omenjeni utrinki. Nastaja nova vlada in že v uvodnih taktih javnost lahko opazuje histerijo podivjanega karierizma, ki dokazuje, da so letošnje predčasne volitve dejansko plod politično-vojnega stanja in da iz tega, če nekdo do dogajanja ne bo zavzel striktno racionalne in glede načel povsem nepopustljive drže, ne more priti nič dobrega.

Izkazalo se je, da nobena osamosvojitvena svetost ne more upravičiti političnih dejanj in žaljive drže do ljudi in države, kot jo izkazujeta SDS in Janša. Toda volitve so ta problem dale v oklepaj in nihče ne more reči, da mimo Janše zdaj nima možnosti zgraditi boljšega sveta in boljše slovenske države. Za ekscesni karierizem, ki so ga predstavniki za oblast zainteresiranih strank (Erjavec, Bratušek, Židan) pokazali pri kandidatih za evropskega komisarja, preprosto ni opravičila. Alenka Bratušek je od svojega spora z Jankovićem – potem ko je izsilila predčasne volitve in v zdajšnjih karierističnih ravnanjih okoli svoje kandidature za evropsko komisarko – pravzaprav podrla vse, kar naj bi v zadnjem letu zgradila dobrega. Karl Erjavec je s svojimi nenačelnimi političnimi vajami pokazal, da ne on ne njegova stranka ne sodi v koalicijo nove vlade, če SMC namerava izpolniti svoje volilne obljube in iz te države napraviti nekaj resnega, dolgoročnega in verodostojnega. Naj spomnimo, kakšna je v resnici narava problema.

Miro Cerar kot verjetni mandatar ima dve izjemno težki nalogi. Prva je, da se sooči z dejstvom, da je njegov uspeh proizvod izrednih razmer in da so ljudje prav z njim sporočili, da na čelu izvršne veje oblasti hočejo človeka, ki bo Slovenijo iz logike izrednega stanja pripeljal v logiko predvidljivosti, stabilnosti in dolgoročnosti. Temu v EU pravijo trajnostni razvoj. Druga naloga pa je še težja: znašel se je na pogorišču desetletne politične vojne, v kateri so vsi podivjani in okrog njega na prosto oko mrgoli lobistov, karierističnih hijen, odsluženih staro- in novopolitikov z velikimi očmi in apetiti ter veliko število pokvarjenih ljudi, ki si za svoje male ali velike koristi ne bodo pomišljali zasesti sto odstotkov njegovega prostora, vzeti ves njegov čas ter ga spraviti v stanje kronične utrujenosti, v kateri bodo mogoča vsakovrstna popuščanja in neracionalne interesne poteze. Ta film je mogoče gledati vsakič, ko se radikalno menja ideologija oblasti, in na te scenarije bi Cerar moral biti pripravljen v vsej jasnosti, sicer je njegov mandat že mrtev. Tega pa si zaradi velikega zaupanja, ki ga je prejel na teh predčasnih volitvah, preprosto ne more in ne sme privoščiti. Bo zmogel to nalogo?

V resnici do konca tega tedna nismo izvedeli, kaj potencialni mandatar misli, ker se je zavil v molk. Izvedeli pa smo, kaj mislijo vsi drugi, in razočaranje je šokantno popolno. Vtis je, da se ti ljudje na volitvah niso naučili popolnoma ničesar in da jih v njihovih ravnanjih lahko ustavi le apokaliptična logika Sodome in Gomore.

Prav to pa je nevarnost in opomniško sporočilo iz Gaze, Budimpešte in Buenos Airesa. V urejeni srednjeevropski državi je preprosto treba ustvariti razmere, v katerih se politična ebola ne more preleviti v nacionalno epidemijo. To in nič manj je naloga novega mandatarja, zato bo pri načelnih zadevah financ, uravnoteženega proračuna, pravne države, protikorupcijskega programa v zdravstvu in pri ohranitvi meščanskih vrednot srednjega sloja moral s povsem konkretnimi izračuni in ukrepi čim prej pokazati radikalno nepopustljivost in privrženost vladavini vnaprej dogovorjenih pravil.

Doslej je povolilno načelnost izkazala le ZL, ki pa je, kot je obljubila, povedala tudi, da bo ostala v opoziciji, če se privatizacija državnih podjetij ne ustavi. To se bržčas ne bo zgodilo. Zdaj je na potezi Miro Cerar, ki bo po daljšem obdobju produktivnega molka (od kampanje naprej) končno moral spregovoriti. Še več, končno bo moral udariti po mizi in predstaviti vladno koalicijo, v kateri ne sme biti prostora za škodljive in moralno izprijene like. Gre za neverjetno zahtevo, ki pa je, notate bene!, edina smiselna in realna. ●