Kdo je vreden zaupanja, da je odvetnik?

Odvetniki bi morali odigrati bistveno večjo vlogo pri preporodu vrednot in očiščenju pravosodja.

Objavljeno
01. november 2013 11.44
sodišče v Ljublajni 15.maja 2013
Marko Pavliha
Marko Pavliha

Živimo v prelomnem času ultra neoliberalne korpokracije, partitokracije, patokracije, korupcije, materialne zasvojenosti, nasilja, neenakopravnosti ter neumnega uničevanja modrega planeta, v anomiji namesto družbeni normativni integraciji, v smradu nezaupljivosti, zavisti, prepirljivosti, sumničavosti in brezobzirne tekmovalnosti.

Globalno vzdušje vpliva na lokalno počutje v Sloveniji, kjer nas poleg skupnih tegob razjeda še nekaj specifičnih zgodovinskih zamer in destruktivnih narodnostnih stisk, ki štrlijo v nebo iz (ne)posrečeno zmešane prsti alpskih, panonskih, sredozemskih, germanskih, slovanskih, balkanskih in nemara še kakšnih plasti. Vrednote so se spreminjale, maličile, umirale in rojevale, a nam jih nikoli ni uspelo povsem ponotranjiti, za kar so navadno potrebne tri generacije. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi iz takšne zemlje pognala zdrava, domovinska lipa s krepkim vejevjem zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti, čeravno je deblo še žilavo in ga je mogoče pozdraviti.

France Bučar ima tudi tokrat prav, ko zanikanje nacionalnega interesa enači z uvodom v družbeni razkroj in zapiše: »Ustoličili smo osebni in institucionalni egoizem kot najvišje načelo in vodilo za svoje ravnanje. To načelo se samo na sebi sklada s stališči klasikov začetnega kapitalizma, ne vodi pa k sodobni družbeni integraciji, ki daleč presega zgolj tržni del narodnega gospodarstva.«

V teh zaraščenih vicah sicer nemalokrat razglabljamo o javni etiki in integriteti, o vladavini prava in odgovornosti za medsebojne vrednote, toda žal prepogosto neusklajeno in ljubosumno, vsak zase ali v ozki skupini, namesto da bi združili etično energijo. Za začetek je vsakdo dolžan pomesti pred svojim nravstvenim pragom, kar se še toliko bolj pričakuje od poklicanih profesionalcev, na primer zdravnikov, učiteljev, duhovnikov, politikov in pravnikov. Zato bi morali odvetniki kot ena od izjemno vplivnih družbenih skupin odigrati bistveno večjo vlogo pri preporodu vrednot in očiščenju pravosodja, ne nazadnje z odločnejšim ravnanjem do tiste peščice, ki jim ni v čast.

Samo v zadnjih mesecih so mediji in prizadeti državljani poročali o nekaterih klavrnih primerih neetičnega obnašanja jezičnih dohtarjev, ki po svojih najslabših močeh blatijo podobo slovenske pravne države, recimo: zavajanje strank glede (ne)sproženih postopkov, spolzke kritike obsodilne sodbe glede zloglasnega posla Patria, ki jih izrekajo znani odvetniki, nenavadno obnašanje zagovornika v zadevi Tovšak, zavlačevanje postopkov, izogibanje poravnavam, izkoriščanje politične ali sodniške preteklosti za podjetnejšo advokaturo, vpletenost v razvpite afere, pogoltnost ali odiranje strank, nemoralna promocija, istočasno zastopanje toženca in tožnika in še kaj bi se našlo, recimo pretirano uživanje opojnih ali celo prepovedanih substanc na škodo kakovosti dela. V satiričnem molu bi lahko zabrundali,­ da neetično ravnanje vodi na spolzek led, kjer odvetnica ali odvetnik prej ali slej nadrsa; vsak je svoje nesreče kovač, ne glede na zaščitno mazilo, zato je tudi sinička, ki se je usedla gor na drobno, trhlo vejico, nič kaj vesela zapela cici cici do. In tako dalje ...

Ankete kažejo, da približno polovica vprašanih meni, da Slovenija ni pravna država, da je pravna kultura na psu (ubogi kosmatinci!), zgolj tretjina zaupa sodiščem in samo 16,7 odstotka državnemu zboru. Po raziskavi Politbarometra junija 2012 ljudje najbolj zaupajo vojski in predsedniku republike in najmanj sodiščem, državnemu zboru, vladi in političnim strankam, ki so povsem na dnu. Dobrodošle bi bile raziskave javnega mnenja o odvetnikih, čeravno se delež njihove odgovornosti skriva v izraženem nezaupanju v pravno državo, pa tudi sicer, tako pri nas kot v tujini, ne uživajo zavidljivega ugleda, predvsem zaradi značajskih okvar in manipuliranja s pravom. Ker se Evropa vse bolj amerikanizira, nemara ni odveč podatek, da tri petine Američanov očitajo odvetnikom pohlepnost, le petina pa jih meni, da so odvetniki pošteni, etični, skrbni in sočutni. Dve tretjini jih je prepričanih, da si odvetniki ne prizadevajo za pravico, temveč hočejo predvsem prelisičiti pravni sistem in zmagati.

V Sloveniji se je delikatno ukvarjati s konkretnimi kršitvami in informacijskimi pooblaščenci, zato bom grešnost posameznih odvetnikov z morebitnimi imeni in priimki prepustil etični komisiji in novinarjem. A če pobrskamo po tuji literaturi, nas osveži ne­usmiljen veter, ki razkriva vsakogar in vse; Leslie Levin, denimo, analizira šest porednih odvetnikov iz Avstralije, Nove Zelandije, Kanade, Združenega kraljestva in Nizozemske; izsledke primerja z drugimi raziskavami in ugotavlja, da obstajajo v različnih pravnih sistemih podobne značilnosti kršiteljev. Večinoma so to denarno motivirani moški, nagnjeni k laganju (v svojo ali strankino korist, zaradi strahu pred kaznovanjem), psihično moteni (narcisoidni in pogosto zasvojeni z alkoholom ali mamili) in makiavelistično naravnani, kar se kaže v njihovem manipulativnem, pretkanem, izkoriščevalskem in nepoštenem ravnanju, največkrat zaradi družbenega ugleda in moči. Ker vrana praviloma vrani ne izkljuje oči, disciplinski organi v dvomu odločajo v prid odvetnikom, zato izrekajo simbolične in premile kazni, kar prispeva k povratništvu.

Zakon o odvetništvu

Zaupanja vreden odvetnik mora brezpogojno spoštovati zakon o odvetništvu, ki vsebuje kar nekaj določb, ki se posredno ali neposredno nanašajo na moralni (etični) standard zaupanja. Tako mora biti odvetnik pri svojem delu samostojen in neodvisen, v določenih primerih mora odkloniti zastopanje, dolžan je varovati tajnost, kar mu je zaupala stranka, pri zastopanju mora ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške poklicne etike, ne sme opravljati nekaterih drugih dejavnosti, nezdružljivih z odvetniškim poklicem, ki ga mora opravljati dejansko in stalno.

Glede vrednote zaupanja je ključna določba, ki dovoljuje advokaturo le tistim, ki so vredni zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Zaupanja ni vreden, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Vse te vrednote so etično izkristalizirane v odvetniški prisegi, ki se glasi: »Prisegam, da bom spoštoval pravni red Republike Slovenije in odvetniški poklic opravljal vestno, pošteno in dostojanstveno.« Posebno poglavje zakona je namenjeno disciplinski odgovornosti odvetnikov, pristojnim organom in disciplinskemu postopku, predpisane so tudi globe za določene prekrške.

Kodeks odvetniške poklicne etike

Zaupanja vreden advokat se ne bo ravnal le po zakonu, temveč tudi po stanovski etični bibliji, ki »je zapis načel in pravil, po katerih se ravnajo odvetniki pri opravljanju svojega poklica« v skladu z etiko demokratične družbe. Sprejela jo je Odvetniška zbornica Slovenije kot živo zbirko načel in pravil odvetniške poklicne etike, ki se stalno izpopolnjuje, zato morajo odvetniki pri svojem poklicnem delu tvorno spremljati etična vprašanja, ki jih prinaša dnevna praksa in v svoje delo vnašati »vedno nove in bolj popolne etične prvine.«

V okviru zbornice je dogovorjeno, da naj odvetnik pri svojem delu in v zasebnem življenju skrbi, da ohrani osebno in odvetniško poklicno čast, zato vselej upošteva pravila o lepem vedenju, se odlikuje v humanosti in spoštovanju človekovega dostojanstva in si prizadeva za višjo kulturo v odnosih med ljudmi in za uveljavljanje vzgojnih vplivov. Naj bo načelen in naj trdno brani ustavne svoboščine in zakonske pravice ter koristi svojih strank. Pri opravljanju nalog mora uživati zaupanje svojih strank ter sodnih in drugih družbenih organov, pri katerih jih zastopa, zato naj si prizadeva, da si to zaupanje pridobi, ga utrjuje in z nobenim dejanjem ne omaje. Dolžan je spoštovati resnico in zakonitost ter ohranjati brezpogojno in popolno neodvisnost od vsakega zunanjega vpliva, ko se odloča, kako bo najbolj pravilno, odgovorno in uspešno zastopal stranko; v slehernem ravnanju izkazuje iskrenost in državljanski pogum.

Odvetnik se ne sme ukvarjati s posli in aktivnostmi, ki niso združljivi s častjo in neodvisnostjo odvetništva. Stalno naj izpopolnjuje strokovno znanje, skrbi za svojo splošno izobraženost in razgledanost, pomaga odvetniškim kandidatom in pripravnikom ter uveljavlja in krepi pomen pravne pomoči in ugled družbene vloge odvetništva. Odvetnikova pravniška in splošna kultura naj se zrcalita v njegovem poklicnem delu, nastopih, vlogah in govorih ter v stikih s strankami in kolegi, sodnimi in drugimi organi.

Zaupanju in zvestobi je izrecno namenjenih kar šest členov. Odvetnik se je dolžan zavedati, »da je zaupanje stranke osnovno vodilo, ki ga mora upoštevati in ga ne sme omajati«, stranka in njena zadeva pa sta središče njegove pozornosti pri delu. Zaradi varovanja načela zaupnosti naj odvetnik tudi po prenehanju pooblastilnega razmerja ne prevzame zastopanja zoper svojo bivšo stranko, če bi s tem lahko prekršil načelo zaupnosti. Toda odvetnik ne sme podrediti zvestobi do stranke svojega osebnega in poklicnega poštenja, zato naj nikdar ne izgubi samostojnosti in objektivnosti, vedno naj ostane dostojen, vljuden in stvaren do nasprotne stranke in njenega zastopnika ter do sodnih in drugih državnih organov.

Odvetnik naj v skladu z možnostmi stranko že vnaprej seznani s potekom postopka v njeni zadevi, jo pouči o dejanskem stanju in pravnih vprašanjih ter jo redno seznanja z vsem relevantnim, vključno s približno oceno stroškov zastopanja in s tveganjem za plačilo teh stroškov. Socialno šibki stranki naj pri računu popusti ali ji nagrade za delo sploh ne zaračuna. Še posebej pomembno, a žal prepogosto spregledano, je določilo, naj odvetnik »ne sprejme zastopanja stranke, dokler zastopa kako svojo stranko v sporu z njo kot nasprotno stranko, tudi če gre za drugo zadevo«, pri čemer se v skupnih odvetniških pisarnah in odvetniških družbah, v katerih sodeluje dvoje ali več odvetnikov, šteje za nasprotno vsaka stranka, ki je v sporu s stranko kateregakoli odvetnika v tej pisarni. Če je odvetnik obravnaval kak pravni posel za dve stranki ali za več strank, naj odkloni sprejem zastopanja katerekoli teh strank v sporu med njimi o pravnem poslu, ni pa tega dolžan, če je obravnaval pravni posel le kot zastopnik ene stranke.

Ob sprejemanju novele zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju se je v državnem zboru in javnih občilih pojavila dilema, ali so odvetniki vredni zaupanja, da opravljajo funkcijo stečajnih upraviteljev. Pridružujem se tistim, ki ne vidijo nobenega resnega argumenta za prepoved takšne dejavnosti, a dodajam samoumevno predpostavko, da izpolnjujejo zakonske in etične zahteve za opravljanje odvetniškega poklica.

O vrednoti zaupanja

Pred nekaj leti sem na okrogli mizi o pravni kulturi na Dnevih slovenskih pravnikov dobronamerno, optimistično in z vzgojno-pedagoškim pridihom razpravljal o »pravniku za novo tisočletje«. Nekateri kolegi so mi prizanesljivo oporekali, da so moje teze naivne in pretirano idealistične. Ali je res tako zelo utopično pričakovati, da naj bi bil idealen pravnik tretjega tisočletja »primerjalno pravno izobražen in interdisciplinarno razgledan, moder, izkušen, etičen, s pravnim občutkom in smislom za pravno vrednotenje, tankočuten za medkulturni dialog, večjezičen, omikan, družaben, vsaj malo športen in naklonjen umetnosti, dober retorik, osnovno tehnično podkovan in posledično, zaradi vseh vrlin in veščin, prepričljivo uspešen, avtoritativen in karizmatičen«? Kako naj modrujemo o etiki brez zaverovanosti v optimalno najstvo, torej »kaj naj bi bilo« namesto pičlega »kar je«?

(Za)upanje umre predzadnje, tudi v odvetnike.

Boštjan M. Zupančič sodi, da je zaupanje pridobljena vrednota, podobno kot poštenost, iskrenost ali dobre namere. Odvisno je od drugih ljudi, gospodarskih entitet in družbenih institucij oziroma njihove empirične kredibilnosti (vladavine prava, pravne varnosti ipd.). Zaupanje je individualen odnos, sociološka posledica skupnih vrednot, kompozicijski indikator socialnega kapitala, rezultat vsega, kar se dogaja v neki družbi. Če je ta moralno na visokem nivoju, bo tudi zaupanja njenih članov v izobilju, kar žal ne velja za tranzicijske države, vključno s Slovenijo, ki uživajo nizko stopnjo zaupanja. Zaupanje je tudi prvobitno psihosocialno stanje; če ga otrok uspešno doseže s pomočjo edipalizacije in drugih dejavnikov, se bo počutil varnega in zaupljivega, drugače bo živel v strahu, da je svet nepredvidljiv, nekonsistenten in sovražen.

Vrednotni kalup odvetniškega zaupanja je mogoče precej zapolniti z zakonskimi in etičnimi usmeritvami, ki jih je treba ponotranjiti kot minimum, kot odskočno desko za še boljše delo, obnašanje in celostno etično ravnanje. Signe Dayhoff navaja štiri lastnosti, ki jih javnost pričakuje od odvetnikov – zaupnost, kredibilnost, subtilnost in razumevanje (empatijo) – ter petnajst načinov pridobivanja zaupanja strank in širšega okolja. Odvetniki bi potemtakem morali dosledno spoštovati obljube in pogodbe; varovati kot skrivnost zaupane podatke, ne glede na njihovo zanimivost in željo, da bi jih še s kom delili; izkazovati spoštovanje (»brez zavijanja z očmi, hihitanja in neprimernega posmehovanja«); biti pozorni, aktivno poslušati in v primeru nejasnosti vprašati za dodatna pojasnila; vedeti, da so stranke zaskrbljene, zmedene, negotove in nemočne; doživljati sleherno stranko kot individuum in ne kot še eno stereotipno zadevo; preveriti, ali so točno razumeli strankina navodila; biti empatični do strankinih potreb in čustev; demonstrirati avtentičnost, iskrenost in odprtost; biti voljni kadarkoli preprosto obrazložiti vse nejasnosti; sporočati povratne in druge informacije ter ponujati vse, kar bi utegnilo biti v pomoč; premagati svoje prikrite motive, pretirano radovednost, sebičnost, pretkanost in osebno korist; biti dovzetni in pripravljeni tudi na slabe novice od stranke; pisno obveščati stranko v vsem, kar mora vedeti; in biti konsistentni glede svojih načel, obnašanja in vrednot.

Neka komentatorka na svojem blogu postavlja v ospredje izpolnjevanje obveznosti in spoštovanje rokov, delovanje v skladu s pričakovanji odvetniškega poklica, resnicoljubnost in zanesljivost (držanje besede) ter varovanje zaupnosti podatkov. Drugod poudarjajo spoštovanje in poštenost, uslužnost oziroma storilnost, integriteto in vrednoto zaupanja, kompetentno, točno in skrbno zastopanje ter pravičnost. Kibernetični vek je sprožil nove etične probleme, denimo glede ravnanja z elektronsko pošto, (zlo)rabe medmrežnih portalov, plagiatorstva in varovanja zasebnosti, a tudi vrsto pohvalnih priložnosti, recimo globalno povezanost, »prijateljstvo« in obveščenost, kar omogoča takojšnjo množično akcijo, razkritje podatkov (Wikileaks), državljansko nepokorščino ali celo politični upor (npr. arabska pomlad).

Menim, da našteto ne zadošča, ker bi morali od vsakega pravnika v antičnem duhu pričakovati kar največ, zato izhajajmo iz splošnega k posamičnemu, iz svetovnega etosa k specifični odvetniški morali. ­Weltethos je zasnoval Hans Küng kot moralni kompas, družbeni fair play, ki je skupen vsem religijam, posvetnim postavam in političnim sistemom. Kaže na enotne temelje prvinskih življenjskih pravil, kot so človečnost, vzajemnost (zlato pravilo), nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo. Svetovni etos je identičen sekularni etiki novega tisočletja za ves planet, ki jo pozitivno širi njegova budistična svetost Tenzin Gyatso, štirinajsti dalajlama, z gorečim poudarkom na sočutju do vseh živih bitij, narave in vesolja, ne zgolj med ljudmi, kar je hvalevredno zelo pri krščanskem srcu tudi novemu papežu Frančišku. Oba nauka, svetovni etos in sekularna etika, imata znanstveno podlago, kar dokazuje socialni in moralni psiholog Jonathan Haidt, ki svoje ugotovitve črpa iz najnovejših raziskav na področju nevroznanosti, genetike, socialne psihologije in evolucijskega modeliranja.

Kako postanemo (ne)vredni zaupanja

Zaupanje je predvsem pridobljena vrednota, vendar nanjo poleg družine (edipalnega trikotnika), preostale družbe, vzgoje, izobraževanja in zlasti prvih delovnih izkušenj vplivajo tudi prirojene lastnosti. Pri tem se ne bom spuščal v finese razlikovanja med aktivnim izkazovanjem zaupanja (kdo je sposoben zaupati) in njegovim pasivnim uživanjem (kdo je vreden zaupanja).

Začnimo od zadaj. Glede predrojstvenega obdobja so šokantne raziskave Antona Komata in Zupančiča o tako imenovani prededipalnosti, ki niso – kot se mnogi naivno slepijo – iz trte izvite, temveč so znanstveno podprte. Prededipalni moški pozna predvsem poželenje in slo po vsem, zategadelj ni sposoben odlaganja užitkov. Ker ni v stiku s svojim Sebstvom in je blokiran v hrepenenjskem potencialu, deluje apatično in brezidejno. Ker je današnja družba vse bolj atomizirana, se po Durkheimovo drobi v pesek. Brez etike in morale zavlada anomija, poruši se družba, zato je kriza posledica sesutja vrednot. Pravna država ni zgolj zapisana postava, temveč primarno ponotranjenost moralnih, etičnih norm, česar prededipalci niso zmožni. Zato je vse več patoloških narcisov, sociopatov, psihopatov in drugih sprevržencev, ki stremijo kvišku v sámo stratosfero, divjajo po hierarhičnih lestvicah in se večinoma uspešno zavihtijo na vodstvene funkcije.

Vas je med branjem teh vrstic spreletela asociacija na katerega od razvpitih slovenskih odvetnikov, ki so, sem skorajda prepričan, v neznatni manjšini? Si drznete opraviti test The Great British Psychopaths Survey, ki vam bo izmeril morebitne psihopatske lastnosti? Njegov avtor Kevin Dutton v najnovejši knjigi trdi, da psihopati, med katerimi so poleg serijskih morilcev in vohunov tudi svetniki, niso nujni škodljivi ali pogubni za družbo, temveč celo koristni, ker so asertivni, točni, optimistični, samozaverovani, neobčutljivi in odporni proti stresu. Da bi le imel prav, kajti na vrhu lestvice tako imenovanih funkcionalnih psihopatov so direktorji podjetij, odvetniki (!), medijski voditelji in kirurgi.

Vse več je oseb, ki se rodijo z nevarno popotnico, ki jih hudo ovira pri normalni hoji po obče zaželenih vrednotnih stezicah. Če pustimo ob strani morebitne zdravstvene in farmacevtske (biokemične) terapije, sta ključnega pomena holistična vzgoja in izo­braževanje, ki bi morala s samouresničevanjem in ozaveščanjem slehernika zopet vsakomur in vsem priklicati Celoto, kajti vsi smo prepleteni drug z drugim in z vsem okoli nas in nad nami.

S človekom in njegovo občutljivo psiho se poleg tradicionalne psihoanalize, antropologije, sociologije in filozofije ukvarjajo tudi novejše (meta)znanosti in terapije, kot na primer pozitivna psihologija, Gestalt psihologija, realitetna psihoterapija s teorijo izbire, kognitivna behavioristična terapija, psihologija telesa, psihosinteza, psihonevroimunologija, psihokibernetika itd. Kdor je duševno zdrav, je hkrati samouresničen in po Abrahamu Maslowu obdarjen z uspešnejšim opazovanjem, prepoznavanjem stvarnosti in lagodnejšim odnosom do realnosti, spontanostjo, enostavnostjo in naravnostjo, občutkom globlje povezanosti s celotnim človeštvom, filozofskim in prijateljskim smislom za humor, ustvarjalnostjo, mističnimi doživetji in drugimi nevsakdanjimi lastnostmi. Takšen človek sprejema sebe, druge in naravo.

Molekularni biolog in strokovnjak za možgane John Medina se zavzema za preventivno metodo po Johnu Gottmanu, po kateri so zadostno izobraženi in ozaveščeni starši prvi pogoj za stabilen dom in psihofizično zdrave otroke, zato bi jih bilo treba ustrezno pripraviti že med nosečnostjo oziroma pred prihodom naraščaja. Pravi, da bo šola prihodnosti prisiljena upoštevati raznolikost možganov vsakega učenca, zato bo sestavljala razrede po nadarjenosti in intelektualnih sposobnostih dijakov ali študentov, namesto po enaki starosti (takšna selekcija se je sicer v praksi že izkazala kot pretirano diskriminatorna in destruktivna). Viljem Ščuka se že vrsto let zanesenjaško bori z birokratskimi mlini na veter, da bi v zadnji tretjini devetletke začeli načrtno gojiti oblikovanje osebnosti.

Enako so hvalevredni napori Tinke Podjavoršek, avtorice slovenskega modela celostnega izobraževanja v podobi radostne šole Eliza, Waldorfske šole in vseh tistih vzgojno-izobraževalnih institucij, ki odpirajo duri svetovnemu etosu. Pri etičnem vzgajanju pravnikov in vseh drugih diplomantov naj intenzivneje sodeluje tudi univerza, pri čemer ne morem mimo žalostne resnice, da marsikateri »pedagog« ne spada v učilnico, bodisi zaradi osebnostnih lastnosti bodisi pomanjkanja didaktičnega znanja. Bodisi obojega. Evropsko in slovensko po­učevanje prava se je pretirano nalezlo ameriškega agresivnega pehanja, zaviralne pedantnosti in častihlepnega elitizma, kar je pripeljalo tako daleč, da po besedah nekega odvetnika (ki je tudi starš) na pravni fakulteti že vsak drugi študent potrebuje psihiatra. Bržda pretirana izjava, a vendarle vredna razmisleka.

V tibetanski tradiciji odlikujejo velikega učitelja tri vrline: akademska izvrstnost (khé), moralna integriteta (tsün) in prijaznost (sang). Mar lahko naštejemo na prste ene roke učitelje iz časa našega šolanja in študija, ki izpolnjujejo vsa tri merila? Končno so za mladega pravnika odvetnika izjemno pomembne prve delovne izkušnje, kajti podatki kažejo, da zgledi vlečejo, še posebej slabi, zato sta ključna kakovostno mentorstvo in ustrezen nadzor nad delom pripravnikov in odvetniških kandidatov.

Kdo je resnično rojen za odvetnika

O pravnikih kroži obilo zasoljenih šal in rekov, od katerih jih je skorajda večina namenjena odvetnikom, denimo Hiše odvetnikov so sezidane iz glav bedakov (francoski pregovor), Kdor z denarjem kam ne ve, naj hiše zida in se pravdati začne (slovensko reklo) in List papirja, ki ga v sodišče zanese veter, iz njega komaj izvlečeta dva vola (kitajski rek).

Največji slovenski pesnik France Prešeren se je po promociji za doktorja prava kot praktikant zaposlil pri advokatu Leopoldu Baumgartnu, nato kot pripravnik pri ljubljanski davčni upravi. S komaj zadostno oceno je položil odvetniški in sodni izpit, kar petkrat pogorel z zaprosilom za ljubljansko odvetniško prakso in je bil šestič uslišan v Kranju, a je že čez tri leta žalostno preminil zaradi ciroze jeter. Franc Janez Uhrer, gubernijalni svetnik in policijski ravnatelj v Ljubljani, je takole poročal predsedniku deželnega sodišča Karlu pl. Petteneggu pred še enim odločanjem o Prešernovi advokatski prošnji: »Spretnost in poštenost dr. Franca Prešerna se v polni meri priznavata; toda zaradi njegovega nagnjenja do pijače in do poltenosti, radi njegovih ekscentričnih načel in zaradi njegove grajavosti, ki lastnim napakam prizanaša, a vse drugo po mili volji biča, mu javno mnenje ni naklonjeno.«

Prešernu ni bilo usojeno pravo, temveč Poezije, s katerimi se je zapisal v kulturno večnost. Nemara bi se moral marsikateri maturant ali novopečeni pravniški diplomant iskreno vprašati, ali je resnično rojen za odvetnika ali pa bi bilo bolje, da se loti drugega poklica. Zmaga nad samim seboj je namreč največja zmaga, je rekel stari dobri Platon …

***

Dr. Marko Pavliha je redni profesor prava na fakulteti za pomorstvo in promet ljubljanske univerze. V letih 1990–1992 je delal v znani odvetniški pisarni v Montrealu.