Kleopatra: mit, vladarica, ženska

»Iskanje zadnje 
egiptovske kraljice«

Junija letos so odprli razstavo Kleopatra: Iskanje zadnje egiptovske kraljice, ki naj bi z artefakti z dveh najpomembnejših arheoloških najdbišč v Aleksandriji na novo osvetlila podobo skrivnostne vladarice. Že dve desetletji v zalivu Abukir (prav tam, kjer je pred dvema stoletjema svojo misijo končal Napoleon) ekipa arheologov, ki jih vodi francoski arheolog in potapljač Franck Goddio, raziskuje potopljene ruševine njene palače in kompleksa svetišč, v katerih naj bi prebivala zadnja ptolemejska vladarka.

Z uporabo napredne tehnologije so Goddio in ekipa našli tudi veliko kamnito glavo, ki predstavlja Cezariona, Kleopatrinega prvega sina s Cezarjem, in dve sfingi, ena od njiju predstavlja Kleopatrinega očeta Ptolemeja XII. Vzporedno pa vodilni egipčanski arheolog Zahi Hawass okrog templja Taposiris Magna, približno 50 kilometrov zahodno od Aleksandrije, skupaj z znanstvenico Kathleen Martinez poskuša dokazati, da je našel zadnjo grobnico Antonija in Kleopatre, ki naj bi bila, sodeč po Plutarhu, pokopana skupaj. Med drugim so našli moško masko, ki predstavlja Marka Antonija, 22 kovancev s Kleopatrinim obrazom, deset na novo odkritih grobnic visokega rodu ... Ves najdeni material lahko vidimo v arheološkem šovu v Filadelfiji, ki po pisanju Judith Thurman v New Yorkerju »obljublja nova odkritja, ki jih ne more dati«.

Mojstrica podobe

Prva beseda, ki je povezana s Kleopatro, je podoba. Marketing. Imidž. Še danes se zdi kot projekcijsko platno, na katero različna obdobja družbe projicirajo svoje fantazme in frustracije. Koliko fantazem Kleopater obstaja danes, se sprašuje Lucy Hughes-Hallet v knjigi Cleopatra (Queen, Lover, Legend, 2006)? Za Boccaccia je bila utelešenje pohlepa, krutosti in pohote, za arabskega zgodovinarja Al Masudija iz 10. stoletja n. št. je bila zadnja helenistična vladarka, utelešenje grške modrosti, za elizabetince je bila to zgodba o strasti in zvestobi, za romantike devetnajstega stoletja zgodba o seksualnem nasilju ...

Že dva tisoč let polagamo 
besede v njena usta

Ja, o Kleopatri vsi mislimo, da vemo vse. In vendar je vse, kar vemo, tisto, kar smo izvedeli v filmu iz leta 1963 z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v glavnih vlogah. Kaj dosti več od tega ne morejo vedeti niti egiptologi, arheologi, zgodovinarji in pisci. Namreč, o Kleopatri so – podobno kot o Jezusu – pisali tisti, ki je niso nikoli srečali, in to sto ali dvesto let po njeni smrti. Plutarh, rojen 76 let po njeni smrti, je deloval v istem času kot evangelisti Matej, Marko, Luka in Janez. Appian je pisal o njej stoletje po njeni smrti, Dio Kasij dve stoletji kasneje.

»Že dva tisoč let polagamo besede v njena usta,« piše Pulitzerjeva nagrajenka Stacy Schiff v novi biografiji. »V enem od njenih najbolj zaposlenih posmrtnih življenj v zgodovini je postala asteroid, videoigrica, škatlica cigaret, avtomat, striptiz klub, sinonim za Elizabeth Taylor.«

Prav po tej zadnji biografiji bodo posneli nov ep v režiji Stevena Soderberga in z Angelino Jolie v glavni vlogi, kot je junija letos naznanil producent Scott Rudin. Kaj novega bo prinesel oziroma sploh lahko prinese novi filmski ep, razen izpopolnjene tehnologije in Angeline Jolie namesto Elizabeth Taylor, ni znano. Le da je bila Mankiewiczeva Kleopatra posneta po knjigi The Life and Times of Cleopatra Carla Maria Franzerja. In morda to, da nova Kleopatra ne bo tako »usodna«, kot je bila takrat usodna za sam studio 20th Century Fox in njegovi najsvetlejši in najbolj razvpiti zvezdi tistega časa, Burtona in Taylorjevo, ki sta si takrat, on v rimski tuniki, ona s težkim egipčanskim nakitom, na setu pred kamero in za njo izpovedala ljubezen in začela največjo holivudsko romanco, pospremljeno s paparaci in škandali, ki se deloma lahko primerja s sodobnim kultom para Brangelina. (Ki sta že doživela svoj Mr. in Ms. Smith trenutek) Za zdaj si je Angelina, še preden je podpisala pogodbo, prislužila zgolj nekaj časopisnih kritik, ki so se dotikale predvsem njene bele kože, češ, »kako naj bela ženska igra afriško kraljico«? Vprašanje, ki kaže na popolno nepoznavanje njenega izvora.

Kleopatrina »božja« DNK

Kleopatra je bila Grkinja, Makedonka, potomka Aleksandrovega generala Ptolemeja I., ki si je po razpadu Aleksandrovega imperija za svoj del izbral Egipt, v Aleksandriji pokopal truplo njenega ustanovitelja Aleksandra, tam ustanovil znamenito Aleksandrijsko knjižnico in Museion, se poročil z bivšo Aleksandrovo hetero Tais, se razglasil za potomca bogov in prevzel verovanja Egipčanov, ki so bili v tistem času nekakšna mešanica grških in egipčanskih. Kasneje so njegovi nasledniki oživili tradicijo starih faraonov, ki so se poročali z najbližjimi sorodnicami, najraje s sestrami. Kleopatra, druga od petih otrok nezakonskega Ptolemeja XII., ki so mu dali vzdevek Auletes (Piščalkar), se je tako rodila v politično nestabilno državo. In v rodbino, ki se je v dvestotih letih izrodila v najbolj kruto, dekadentno, oblastiželjno, incestuozno družino tistega časa. Medtem ko se je oče pogajal z generalom Pompejem v Rimu, je oblast prevzela njegova hčerka Berenika. Ko se je vrnil, jo je dal ubiti in v oporoki zahteval, da se po njegovi smrti Kleopatra poroči z bratom Ptolemejem XIV. Že kot otrok boginja, kraljica je tako postala pri sedemnajstih, v dvaindvajsetletni vladavini izgubila kraljestvo, ga ponovno pridobila, ga spet skoraj izgubila, nakopičila imperij in nato – izgubila vse.

Četudi je izhajala iz tradicije družinskih morilcev (čeprav ne incest ne ubijanje najbližjih sorodnikov ni bilo ravno običajno) in je to tradicijo tudi vzorno nadaljevala (dala je ubiti najmlajšega brata Ptolemeja in sestro Arsinoe, ki ji je Cezar sprva prizanesel), pa naj bi bila izjemno uglajenih manir, kar ji je moral priznati celo njen javni rimski sovražnik Cicero – in edini sodobnik, ki je pisal o njej. Ta ji je menda najbolj zameril, da mu ni poklonila dragocenih knjig iz njene knjižnice, ki mu jih je obljubila. Tudi Schiffova v biografiji poudarja njeno izjemno izobrazbo: obvladala je retoriko, znanost, umetnost, klasične avtorje in vsaj sedem jezikov. Po Plutarhu je bila edina Ptolemejka, ki se je naučila jezika njenih podanikov, stare egipčanščine, nato stare grščine, latinščine, poleg številnih drugih jezikov srednjega vzhoda je tekoče govorila tudi hebrejsko.

Njena fizična podoba, domnevna nelepota je še danes predmet številnih razprav. Njenega telesa niso nikoli našli, njene kipe je po vsej verjetnosti načrtno dal uničiti Oktavijan, kasnejši Augustus. Ironično, od vseh podob in ikon, s katerimi je Kleopatra skrbno gradila svojo javno podobo, je ostal samo kip, s katerim je Cezar okrasil tempelj Venere v Rimu. Celo Cicerova pisma iz prvih mesecev leta 44 pr. n. št., ko je bila Kleopatra v Rimu, niso bila nikoli objavljena. Kako je mogoče, da o tej osebi ne obstaja niti verodostojen doprsni kip, se sprašuje tudi Schiffova. Najverodostojnejši je še vedno kovanec. In opisi Plutarha, ki je sicer dvomil o njeni lepoti, a opisoval muzikaličnost njenega glasu, očarljivi način njenega govora, umetnost prepričevanja in manipulacije, intelekt, moč, da je razorožila, kogarkoli si je zaželela ...

Cezar in Kleopatra

Kar v resnici razlikuje Kleopatrino zgodbo od njenih predhodnic, redkih samostojnih vladaric – Hačepsut, Berenike I. in Arsinoje II. –, je to, da je igrala ključno politično vlogo na zahodu. Če Cezar ne bi prišel v Aleksandrijo, bi morda tudi ona ostala samo epizodna, bratomorna kraljica.

Oktobra 1948, tri leta po Piščalkarjevi smrti, je Cezar vkorakal v Aleksandrijo. V tistem času sta jo brat, mladoletni kralj Ptolemej in njegov svetovalec evnuh Potin, že poskušala strmoglaviti s prestola; razlog naj bi bil njeno zavezništvo s Pompejem (ki so ga njeni nasprotniki, da bi se poklonili Cezarju, obglavili, ko je iskal zatočišče).

Vmes, ko je bila Kleopatra v vojni s svojim bratom Ptolemejem XIV., je povlekla predrzno potezo in se dala (najverjetneje ne ravno romantično zavita v preprogo) pretihotapiti v Cezarjevo palačo. Vse, na kar je stavila, je bilo predvidevanje, da Cezar, »Venerin potomec«, kot je trdil sam zase, slovi po občutljivosti za lepoto in ženske. »Takšno dejanje tvega samo ženska, ki si hoče podrediti življenje in ljudi,« piše Wertheimer. Takrat je bilo Kleopatri 21 let, in kot piše Schiffova, je bila »najverjetneje še devica«. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je dogajalo tisto noč, ko se je pred presenečenim Cezarjem iz tovora izmotala mlada ženska. A nekaj je gotovo: da je ta noč sprožila aleksandrijsko vojno, zaradi katere so Cezarja obsojali tako njegovi sodobniki (Cicero) kot kasnejši pisci.

»V dvajsetem letu po združitvi Kleopatre z Amonom«

Med drugim naj bi v tej vojni zgorela tudi opevana Aleksandrijska knjižnica, zibelka aleksandrijske šole. (Seneka, Dio Kasij, Plutarh in poznejši pisci Orosij, Gelij imajo požig knjižnice za dejstvo; čeprav naj bi jo po drugih interpretacijah odnesel cunami v 4. stoletju n. št. in jo pokopal skupaj s palačo in templji). Po Cezarjevi ne ravno lahki zmagi je Kleopatrin novi sovladar postal drugi, najmlajši brat Ptolemej XV, še premlad, da bi ji bil nevaren. Noseča Kleopatra se je odločila, da ne bo skrivala, da je oče otroka Cezar, in se, da bi se zavarovala pred javnim mnenjem, zatekla k religiozni razlagi. Svečeniki so ljudstvu razglasili, da je Cezar manifestacija boga sonca Amona, in tako je njun otrok neposredni potomec sončnega boga. Verzija, ki se je zelo ujemala z razlago božje DNK Aleksandra Velikega, ki naj bi ga po legendi zaplodil Nektaneb II., zadnji egiptovski vladar, prevzel podobo Amona in se »približal Aleksandrovi materi Olimpiji«. To dokazuje relief v Hermontisu blizu Teb, ki kaže Kleopatro z bogom Amonom, ob rojstvu božjega otroka s podnapisom: » V dvajsetem letu po združitvi Kleopatre z Amonom. « Krona njunega odnosa je bilo potovanje v razkošni ladji po Nilu do Memfisa, na katerem se je Cezarjevo, lepot razvajeno srce, navdušilo nad helensko-egipčanskim svetom, v katerem je vladala zmes verovanj Apisa, Serapisa, Ozirisa, Amona; najbolj pa menda nad tem, da po sveti reki potuje z žensko, ki nadaljuje tradicijo njegovega idola Aleksandra Velikega. V kamen vklesani napis, ki ga hranijo v Louvru, dokazuje, da je Cezarion (mali Cezar) prišel na svet 25. junija, nekaj dni po odhodu Cezarja iz Aleksandrije. Bog je bil rojen, Kleopatra zaščitena, za nekaj časa. Kleopatrin vpliv na Rim ni bil zanemarljiv; ne le, da je Cezar prepoznal racionalnost njenega koledarja, ki nam še danes meri čas, po zgledu Aleksandrije je Cezar postavil temelje za javno knjižnico, piše Schiffova, in po zgledu Nila tudi sam dal izsušiti močvirja in zgraditi nasipe.

Umor Cezarja v senatu 15. marca 44 pr. n. št. je Rim vrgel v državljansko vojno, ki je skoraj uničila republiko. Kleopatra je s sinom morala zbežati. Antonij, Cezarjev ljubljenec in vojskovodja, in Oktavijan, Cezarjev nečak in posvojenec, sta si razdelila svet: Oktavijan je postal vladar zahoda, Antonij si je izbral vzhod. Medtem je Kleopatra igrala dvojno vlogo, pomagala Dolabelli, zavezniku Cezarjevih morilcev, na drugi strani poslala Oktavijanu ladjevje, a ga nikoli ni doseglo. Zmagovalca ji nista več zaupala.

Srečanje Afrodite 
in Dioniza v Tarzu

Antonij, takrat star 41 let, je kot novi vladar vzhoda pozval 28-letno Kleopatro na srečanje v Tarzu. To je bila še ena od Kleopatrinih predrznih potez; prišla je v najrazkošnejši ladji, s krmo v zlatu, z vijoličnimi vesli, z zvoki flavte, piščali in lire, sredi katere je v podobi Afrodite sedela Kleopatra, kot piše Plutarh, obkrožena z mladimi dečki s pahljačami, »parfum je polnil rečne bregove«. Vsekakor ni priplula kot skrušena in ponižna prosilka, ki priznava svojo zmoto. Prav narobe, dala je razširiti novico, da »Afrodita prihaja k Dionizu, na srečo in v dobro vse Azije«. Aluzija na združitev egipčanskih bogov Izide in Ozirisa naj bi po starih verovanjih pomenila kozmični dogodek, ki napoveduje nov red univerzuma. Nato jo je Antonij, očaran od sanjske podobe, predvsem pa nad »neverjetno postavitvijo luči« povabil na svojo ladjo, piše Plutarh, »a je ona vztrajala, naj pride on k njej«.

Tudi o vsebini in mizansceni te noči lahko zgodovina le ugiba, obstajajo pričevanja o novih in novih nočeh razkošnih zabav in banketov, kot bi Dioniz in Afrodita tekmovala v razkošju. Igro sta nadaljevala v Aleksandriji, kjer sta, zdaj že očitna ljubimca, preživela zimo 40/41 in z vsako novo zabavo in banketom poskušala prekositi prejšnjo. V okušanju vseh zemeljskih užitkov sta šla tako daleč, da sta ustanovila Red edinstvenega življenja , ki so mu pripadali hetere, plesalci, igralci, zabavljači, glasbeniki ... in za odmore od preveč uživanja v preoblekah pobegnila v mesto in se zabavala z »navadnimi« meščani.
In vendar Kleopatra ni bila edina ženska v Antonijevem življenju. Medtem je v Rimu oblasti željna Fulvia, njegova tretja žena, začela vojno z njegovim bratom Luciuso in z Oktavijanom. (Po Plutarhu naj bi celo namerno vzpostavila konflikt, da bi ga odvrnila od pogubne zveze s Kleopatro.) Ko je Antonij odšel v Rim, je Kleopatra ostala sama z dvojčkoma Aleksandrom Heliosom in Kleopatro Seleno, ki ju je Antonij uradno priznal, zato pa ju ni (tako kot ne Cezarjevega sina) priznal Rim.
Antonij je v Rimu, po smrti žene Fulvie, privolil v poroko z Oktavijanovo sestro. Z njo je dobil dve hčerki in vse je kazalo, da bo Kleopatra pozabljena. A ponovno srečanje z njo v Antiohiji leta 37 in 36 pr. n. št. naj bi obudilo stare strasti in nove politične ambicije.

Ga je Kleopatra ljubila? Sta res, kot piše Plutarh, umrla skupaj? »Motiv za Antonijevo poroko s Kleopatro v egipčanski ceremoniji ni mogel biti nič drugega kot ljubezen, glede na to, kakšen negativni učinek je imela na njegove politične ambicije,« piše Prudence J. Jones. Kleopatra ga je stala Rima. Demoniziranje Kleopatre, ki naj bi kastrirala Antonija in ga spremenila v evnuha, je postalo glavno Oktavijanovo politično orožje. Rimljanska stran je očitala Aleksandriji, da je žensko mesto. Kar je v nekem smislu celo bilo; Aleksandrinke tistega časa so, drugače od Rimljank, lahko kupovale posesti in upravljale svoje premoženje brez prisotnosti moške figure in se celo ločile od svojih mož. Aleksandrija je zato pomenila grožnjo Rimu in njegovem odnosu do žensk – in Kleopatra je bila njeno utelešenje.

Romeo in Julija v mavzoleju

Najbolj slavna verzija Kleopatrine smrti je seveda Plutarhova. Poraženca v bitki pri Akciju sta se začela pogajati z Oktavijanom. Oktavijan, ki je zahteval Antonijevo smrt, ji je v zameno obljubil, da bo obdržala prestol in življenje otrok. Zelo mogoče je, da je Kleopatra v bitki za Pelusij že igrala dvojno igro, izgubljala namerno. Kleopatrino zadnje zatočišče je bila grobnica, trdnjava, ki bi za krajši čas lahko zdržala sovražnikov naskok, morda prav tista, ki jo zdaj raziskuje arheolog Hawass. Vanjo je znosila vse svoje zaklade, razširila vest, da si je vzela življenje, in zaprla vrata za sabo. Drama, ki naj bi se odvrtela v mavzoleju, spominja na Romea in Julijo. Ko je Antonij, uničen od porazov, izvedel, da je njegova partnerica mrtva, se je poskušal ubiti tudi sam. Vmes naj bi bil izvedel, da Kleopatra še živi; ker so bila vrata zapečatena, naj bi ga iz zgornje, še nezazidane odprtine mavzoleja ranjenega na vrveh spustili k njej in Antonij naj bi bil izdihnil na Kleopatrinih rokah. Prijatelj, ki je postal breme, je bil mrtev, zdaj je morala smrtnega sovražnika spremeniti v prijatelja.

Kot izobražena grška princesa je najbrž brala igre Evripida, Sofokla, Ajshila, morda je res, kot piše New Yorker, pomislila nanje v najbolj ključnem trenutku, ko ji je Oktavijan ponudil milost, njej in njenim otrokom, v zameno za Antonija – in je hkrati vedela, da laže.

Naj se zgodi

Umrla je 12. avgusta 30 pr. n. št. pri devetintridesetih, z njo je umrla dinastija Ptolemejcev. Z njeno smrtjo je Egipt postal rimska provinca in na avtonomijo čakal vse do dvajsetega stoletja. Umrla je tako, kot naj bi umirali faraoni – s pikom svete kobre so prišli v nesmrtnost. Ali je bila v resnici kriva kača v košarici fig ali mešanica strupov, ne vemo, pa čeprav je kačji strup takrat veljal za poroka za relativno nebolečo smrt. Po pisanju Kasija Dia je v hipu, ko je Oktavijan izvedel, da se je zastrupila, pozval može, da bi ji izsesali kačji strup. Še vedno je upal, da ga ne bo oropala največjega zadovoljstva, da bi jo razkazoval v triumfalnem sprevodu v Rimu, tako kot je to z njeno sestro naredil že Cezar.

Oktavijan je po njeni smrti dal ujeti in usmrtiti Cezarjevega sina Cezariona (izdal ga je njegov Tutor Rodon). Eno od dvojčkov Antonija in Kleopatre, Kleopatro Seleno, je dal numidijskemu princu Jubi, oba fanta, Aleksandra in Ptolemeja, je vzgajal skupaj z lastnimi otroki.

Ironično je prav samomor Kleopatri prinesel spoštovanje vodilnih Rimljanov in rimskih množic. Oktavijan je lahko uničil vse spise, ki bi pričali o njeni moči in inteligenci, lahko je uničil vse kipe in reliefe, ki bi pričali o njeni lepoti, ni pa mogel uničiti mita Kleopatre, ki je preživel njegovega. Pravzaprav je sam Oktavijan, v želji po negativni publiciteti, iz nje naredil osebo, preveč mogočno, vznemirljivo, da bi jo pozabili.

Morda bo grobnica, v kateri počivata Antonij in Kleopatra, res enkrat odkrita, morda bo človeštvo našlo enega od dveh biserov, ki sta krasila njeno uho, njeno pisavo na oniksovi tablici, njeno posmrtno masko, morda se bodo razkrile sobane, v katerih je vladala, ljubila, mučila, zastrupljala – za zdaj imamo še vedno samo kovanec, ki ga krasi za današnje lepotne kanone ne preveč posrečena podoba.