Kliči Gavrila za umor

Knjiga Vladimirja Dedijerja Sarajevo 1914 obsega tisoč strani in je izjemno zgodovinsko delo, ki ga beremo kot roman. Lahko jo primerjamo z dinamičnim ­literarnim slogom danes najbolj popularnih zgodovinarjev, recimo Nialla Fergusona, Normana Daviesa ali Christopherja Clarka. To je sodobno delo, čeprav je nastalo daljnega leta 1964. Dedijer je knjigo napisal v angleščini, nastajala pa je v Oxfordu, na harvardski univerzi in Cornellu. Dedijer je imel dostop do arhivov na Dunaju, v Beogradu, Sarajevu, Gradcu, Harvardu, Stockholmu, Amsterdamu, pogovarjal se je s preživelimi udeleženci revolucionarnih mladinskih gibanj pred prvo svetovno vojno. Zadnje strani knjige je napisal ob prvem svitu s pogledom na reko Charles v Cambridgeu v državi Massachusetts.

Dedijer, ki je bil Titov biograf, je padel v nemilost pri jugoslovanskih oblasteh, ker je branil Đilasa. Živel je po vsem svetu, umrl v Bostonu. Bil je svetovljan. Tudi njegova zgodba je roman. Večkrat je trdil, da je za kruto usodo njegovih treh sinov kriva udba: komaj dvanajstletni Branko je zaradi šikaniranja storil samomor, Boro je leta 1966 v nepojasnjenih okoliščinah umrl pri planinarjenju v Stari Fužini, Marko je končal v norišnici.

Poanta njegovega Sarajeva 1914 je, da sarajevski atentat ni bil osnovni ali neposredni vzrok za vojno, v drugačnih in normalnih mednarodnih okoliščinah dogodek namreč ne bi mogel izzvati tako pomembnih posledic. Je bil atentat zarota Srbov? Iz zaslišanj je videti, da se Princip ni boril za veliko Srbijo, ampak Jugoslavijo. Morda je bil le idealist, ki ni vedel, da sodeluje v bolj zapleteni zaroti. So bili za umor krivi Madžari, ki jih je Ferdinand sovražil, nekateri menijo, da so ga ubili prostozidarji, morda so bili Rusi ... Je Potiorek, ki je skrbel za varnost obiska v Sarajevu, ki je sicer bila bolj nevarnost, delal za zahodne obveščevalne službe?

Če pustimo teorije o zarotah ob strani in iz te debele Dedijerjeve knjige izluščimo zgodbo glavnih akterjev, dobimo napeto zgodovinsko kriminalko. Zapletene, frustrirane, krute, romantične in nenavadne ljudi.

Kako se je zgodil umor?

Bil je vroč poletni dan. 28. junija 1914 se je ob pol desetih zjutraj, iz toplic Ilidža, kjer sta s soprogo prespala, prestolonaslednik habsburške monarhije Franc Ferdinand s spremstvom odpravil na vlak proti Sarajevu.

Ferdinand je bil oblečen v modro paradno uniformo avstrijskega konjeniškega generala z visokim ovratnikom. Nosil je dvorogi klobuk z bledo zelenim perjem, črne hlače z rdečimi našitki in zlati pas z resami. Bil je postaven petdesetletnik z malce izbuljenimi očmi in navzgor zavihanimi huzarskimi brki.

Vojvodinja Sofija je bila visoka, močna ženska v poznih štiridesetih letih. Nosila je visok velik bel klobuk s tančico, belo svileno obleko, ki je bila okrašena s cvetjem, okoli pasu je imela privezan rdeč trak in čez ramena si je vrgla hermelinovo krzno. V rokah je držala temno pahljačo, nadvojvoda ji je nosil bel sončnik.

Na postaji je visoke goste že čakalo več avtomobilov, najimenitnejši, športni Gräf & Stift, je bil rezerviran za cesarski par. Zraven njiju je sedel vojni upravitelj Bosne, general Oskar Potiorek (menda je bil koroški Slovenec), organizator obiska. Najprej so se odpravili v mestno hišo. Nadvojvoda si je zaželel, naj avtomobili vozijo zelo počasi, da si bo lahko ogledal mesto.

V zraku je visela nevarnost. Srbsko prebivalstvo je bilo sovražno razpoloženo in prestolonaslednik se je, kot da bi izzival, v mestu znašel prav na Vidov dan oziroma obletnico kosovske bitke. A Potiorek je vsem zatrdil, da je za varnost dobro poskrbljeno, da sam prevzema vso ­odgovornost.

Konvoj je vozil po Appelovem nabrežju, dolgi ulici ob Miljacki. Sarajevo je bilo okrašeno s habsburškimi črno-rumenimi in z bosanskimi rdeče-rumenimi zastavami. Zaradi hude vročine na ulicah ni bilo prav veliko ljudi. Kar naenkrat je zavladala panika, saj se je nad prodajalno z železnino odpela velikanska bosanska zastava in padla na množico.

Deset minut čez deset je visok fant v črnem suknjiču in klobuku vprašal policista, v katerem avtu se pelje nadvojvoda. Policist mu je naivno pokazal vozilo, v katerem se je bleščalo zeleno perje nadvojvodovega klobuka. Fant je aktiviral bombo ter jo zalučal proti avtomobilu. Padla je na spuščeno streho, šofer je pritisnil na plin, nadvojvoda se je nagnil, da bi zaščitil ženo, in bomba se je odtrkljala po ulici. Eksplodirala je pod avtomobilom za njimi. Atentator je skočil čez ograjo v plitko reko, devet metrov v globino, kjer so ga kmalu ujeli.

Nastal je kaos. Okoli dvajset gledalcev je bilo ranjenih, nekateri huje. Ferdinand je velel ustaviti avto in poslal preveriti, ali je kdo od njegovega spremstva poškodovan. To je bilo zelo nevarno, saj bi bil lahko v tistem trenutku v mirujočem avtomobilu odlična tarča atentatorjev. Vendar se ni nič zgodilo.

Dva avstrijska podpolkovnika sta bila ranjena in odpeljali so ju v bolnišnico. Prestolonaslednik je zahteval, naj se obisk nadaljuje, kot je bilo predvideno. V mestni hiši so ga pričakali župan in predstavniki katoličanov, muslimanov ter judov. Nadvojvoda je moral nekaj časa čakati, da so mu prinesli govor, ki ga je imel pri sebi eden od ranjenih podpolkovnikov. Ko ga je razgrnil, je bil papir razmočen od krvi. »Danes bomo gotovo dobili še kakšno kroglo,« se je šalil. Mnogi so mu svetovali, naj takoj prekine obisk in se vrne domov, a on je želel najprej obiskati ranjene v ­bolnišnici.

Ob tričetrt na enajst je kolona šestih vozil zapustila mestno hišo, organizatorji so se odločili, da se, zaradi varnosti, ne bodo peljali po ozki glavni ulici Franca Jožefa, ampak znova po Appelovem nabrežju, le da so to pozabili sporočiti vsem šoferjem. Prvi avto je zato zavil na glavno ulico, vsi ostali pa za njim. Ko je šofer, ki je vozil modrokrvni par, ugotovil, da se je zmotil, je ustavil ravno pred Moritz Schiller's delicatessen.

V tistem trenutku se je iz množice pognal mlad fant z revolverjem, to je videl orožnik in ga prijel za roko, a ga je atentatorjev kamerad odrinil. Zaslišali so se streli. Najprej se je zdelo, da je zgrešil, a ko je Potiorek bolje pogledal, je videl, da je nadvojvodinja omahnila v prestolonaslednikovo naročje, na ustih nadvojvode je bila kri. »To ni nič,« je dvakrat ponovil ranjeni Ferdinand. Ko je avto z vso hitrostjo pripeljal do Potiorekove rezidence, sta bila oba že mrtva. Nadvojvodi se je odpel ovratnik, na zlati verižici je nosil kar sedem talismanov, ki naj bi ga varovali pred nesrečo.

Nekoč mu je vedeževalka prerokovala, da bo nekega dne sprožil svetovno vojno. Ta prerokba mu je godila, saj si je predstavljal, kako pomembne bodo njegove odločitve, ko bo enkrat zasedel prestol.

Modrokrvni par

Atentat je imel velikanske posledice, le mesec dni kasneje je izbruhnila prva svetovna vojna, kruta klavnica, ki je zahtevala življenja 12 milijonov ljudi in povsem spremenila zemljevid Evrope.

Kdo so bili glavni akterji atentata v Sarajevu? Kakšne so njihove zgodbe, psihološki profili? Ker je pri vsakem umoru najpomembnejša oseba tista, ki je mrtva, kot bi dejala Agatha Christie, začnimo z njima.

Franc Ferdinand je imel ogromno sovražnikov. Politično se je sicer boril za ustanovitev tretjega, slovanskega kraljestva, ki bi vključevalo Hrvaško, Slovenijo ter Bosno in Hercegovino kot branik pred tistim, kar je notranje ministrstvo imelo za srbski iredentizem. Čemur so močno nasprotovali zagovorniki in podporniki dvojne monarhije. Med balkanskimi vojnami naj bi veljal za zagovornika miru.

Preživel je več poskusov atentatov, eden, kot piše Dedijer, se je zgodil v Sloveniji. Leta 1906 naj bi ga organizirali slovenski in italijanski iredentisti ob otvoritvi druge železniške proge prek slovenskega ozemlja med Dunajem in Trstom. Pred dvornim vlakom je peljal izvidniški vlak, na katerega je padla bomba in ubila štiri orožnike.

Ferdinand je bil nečak cesarja Franca Jožefa, ki je vladal monarhiji od leta 1848 do 1916. Prestolonaslednik je postal, ker so pred njim že trije kandidati za prestol umrli nasilne smrti. Najprej je bil tu cesarjev mlajši brat Ferdinand Maksimiljan, ki so mu mehiški veleposestniki ponudili krono, zato je odpotoval v Mehiko, kjer so ga uporniki kasneje ustrelili. Njegovi ženi Charlotte pa se je zmešalo.

Naslednji v vrsti je bil Jožefov sin Rudolf, antiklerikalec, razpet med strogim očetom in svojeglavo in narcisoidno mamo Elizabeto, bolj znano kot Sissy. Čeprav poročen, se je zaljubil v sedemnajstletno Marijo Vetsero in ker je družina zvezi nasprotovala, je v lovski koči ustrelil ljubico in nato še sebe. Družina je javnosti sporočila, da ga je zadela srčna kap, mladoletnico pa so pretihotapili iz koče in jo skrivaj pokopali na vaškem pokopališču. Cesarico je leta 1898 v Ženevi zabodel italijanski anarhist, ko se je vkrcavala na parnik.

Tretji naslednik je bil mlajši Jožefov brat Karl Ludwig, oče Franca Ferdinanda. Bil je nadvse veren mož. Ko je odpotoval na božjo pot v Jeruzalem, se je napil vode iz reke Jordan, četudi so ga vsi svarili, naj tega nikar ne počne. Dobil je tifus in umrl.

Šele nato je prišel na vrsto Franc Ferdinand. Učili so ga škofje in najboljši učitelji, vendar, kot je dejal, ničesar ni znal temeljito. Pri štirinajstih so ga poslali v vojsko in pri osemnajstih je bil že generalmajor.

Bil je obseden lovec, kar mnoge zgodovinske knjige izpuščajo. Po zelo zmerni oceni naj bi postrelil več kot pol milijona živali. Samo na enem lovu v češkem gozdu je postrelil 2140 drobne divjadi, ocenjujejo, da je v življenju postrelil 5000 jelenov.

V knjigi Zgodovina Evrope Norman Davies piše, da je na živali rad streljal kar s strojnico. Zahteval je, da mu vse živali iz gozda priženejo pred oči in potem se je začel masaker. Le dve lovski potovanji na Poljsko sta bili dovolj, da je tako tekoč iztrebil zobra – evropskega bizona. Svoje žrtve je dal nagačiti in z njimi natlačil grad Konopiště na Češkem, živalske zobe so restavrirali kar cesarski zobozdravniki.

Ko je Ferdinand obležal pod Principovimi streli, je menda cesar Jožef olajšano vzdihnil: »Bog ne prenese izzivalcev, višja sila je znova vzpostavila red, ki ga jaz nisem mogel več vzdrževati.« V bistvu ga nikoli ni prenašal. Nekateri so menili, da so se te besede nanašale na poroko s Sofijo, ki je cesar ni odobraval, drugi so bili prepričani, da so se nanašale na njegovo kruto pobijanje nemočnih bitij. Kasneje so mnogi zdravniki hoteli razložiti to njegovo slo po ubijanju, češ da je zboleval za boleznijo, med katero je doživljal hude napade besa, ki ga je miril s pobijanjem živali, drugi pravijo, da je bil le krut in popolnoma brez sočutja.

Ferdinand je bolehal za tuberkulozo, zdravil se je v Alpah in na Jadranu, največkrat na otoku Lošinj. Časopisi v Avstriji so ga večkrat razglasili za mrtvega, saj ni veljal za priljubljenega, kar ga je zelo jezilo. Veliko je potoval, od Indije do Avstralije, od Japonske do ZDA. Na teh poteh je seveda najraje streljal živali: slone, tigre, koale, kenguruje ... Pri koalah se mu je zdelo najbolj zanimivo to, da ko strelja nanje, sploh ne bežijo, temveč se, četudi okoli njih švigajo krogle, zelo počasi premikajo. To ga je tako navdušilo, da jih je postrelil nekaj ducatov. Bil je tudi obseden s šopingom, iz potovanja okoli sveta je prinesel kar 14.000 predmetov. O svojih dogodivščinah je napisal tanko knjižico, najbolj so ga navdušile newyorške plesalke.

Poročil se je s češko grofico Sofijo Chotek. Ker je prihajala iz nižje aristokracije, se je moral odpovedati nasledstvenim pravicam svojih otrok. Sofija, inteligentna in nečimrna ženska, je bila še bolj pobožna kot on, mnogi pravijo, da je bila pravi verski fanatik, bila je prepričana, da ji je »božja previdnost naložila nalogo rešiti dušo Franca Ferdinanda in habsburško dinastijo«. Ferdinand je bil zelo konservativen, sovražil je umetnost, glasba mu je šla na živce, Goethe prav tako, zanimalo ga je le slikarstvo pred Rafaelom, moderna umetnost, recimo Klimt ali Hofmann, se mu je zdela vulgarna.

Bil je pristaš dunajskega župana dr. Karla Luegerja, ki je bil populist in zagrizen antisemit in je na mladega Hitlerja naredil velikanski vtis. V knjigi Mein Kampf ga opisuje kot največjega nemškega župana vseh časov.

Atentatorji so prevajali Whitmana

Gavrilo Princip, fant, ki je ustrelil prestolonaslednika, se je rodil 13. junija 1894 blizu Bosanskega Grahovega. Dedijer slikovito piše, da je njegova mama ves dan delala na polju, ko je stopila v hišo, se je z roko oprijela zidu in takrat je poleg ognjišča, na golo zemljo, padel otrok. (Svojega sina je preživela za celih trideset let.) Gavrilo je bil krhkega zdravja in mislili so, da ne bo preživel. V družini je bilo devet otrok, šest jih je umrlo v najzgodnejših letih.
Pop se je zmotil in je v rojstno knjigo napisal, da se je rodil 13. julija. Dvajset let kasneje je ta napaka Principu rešila življenje; če bi na dan atentata imel več kot 20 let, bi bil obsojen na smrt.

Bosanski Srbi Principi so se v bistvu pisali Čeka, vendar so v začetku 18. stoletja priimek spremenili v Princip. Povod za to je bil družinski glavar Todor, divji hrust in nasilnež, ki je rad teroriziral okoliške vasi. Nekoč je ugrabil najlepše katoliško dekle v vasi in jo imel nekaj časa zaprto v svoji hiši. Redno je na belem konju odhajal v Dalmacijo po vino, oblečen v pisano narodno nošo je tako navdušil Italijane, da so ga klicali Il Principe Bosniaco (bosanski princ). Todorju je bil ta naziv tako všeč, da ga je vzel za priimek.

Gavrilo je bil tih, vase zaprt in občutljiv otrok, veliko je bral, najraje Dumasa, Scotta, Doylovega Sherlocka Holmesa. Bil je fant nemirnega duha, ki se ni znal umiriti. Ni bil preveč veren, kasneje so znanci pripovedovali, da je med postom jedel čevapčiče. Leta 1910 so ga iz Tuzle prestavili v Sarajevsko gimnazijo. Leto kasneje se je pridružil tajnemu društvu Mlada Bosna. Društvo ni imelo enotnega programa, bili so del revolucionarnega gibanja med južnoslovansko mladino in podobna tajna društva so obstajala tudi drugod; od Slovenije do Črne gore. Njihov cilj je bil uničiti habsburško monarhijo. Mladobosanci niso bili izraziti nacionalisti, čeprav so živeli v šovinistično razpoloženem okolju, borili so se proti konservativnosti in primitivizmu v družbi, oznanjali ženske pravice, podpirali moderne smeri v literaturi. Društva so bila tajna zato, ker niso bila dovoljena, tudi športna ne.

Kakšna je bila Bosna, v kateri so živeli? V začetku 20. stoletja je le trideset Bosancev imelo akademsko izobrazbo in to so bili predvsem meščanski sinovi. Avstro-ogrske oblasti so sistematično podpirale zaostalost Bosne, zato ni čudno, da je bilo leta 1910, po tridesetih letih avstrijske uprave, tam kar 87 odstotkov nepismenega prebivalstva. Bosna je imela dva milijona prebivalcev in le pet gimnazij.

Novo generacijo intelektualcev so predstavljali fantje, ki so prihajali v mesta iz vasi. Gavrilo je sodil mednje, bral je Oscarja Wilda, Henrika Ibsena, prevajal je Whitmana in Niet­zscheja. Vsi mladobosanci so si želeli biti pesniki, vendar Gavrilo ni imel talenta za pisanje pesmi, je bil pa zato izjemno talentiran še en goreči član tajnega društva – kasnejši nobelovec Ivo Andrić. Da društva niso bila nacionalistična, priča dejstvo, da so se mladobosanci veliko družili s slovenskimi preporodovci, skupaj so imeli konference, se srečevali, tako v Ljubljani kot v Sarajevu, bili so antiklerikalci, zahtevali so uničenje habsburške monarhije in svobodo južnih Slovanov.

Tudi med Slovenci so prevladovali predvsem kulturniki, ki so se imenovali Prešernova linija: Juš in Ferdo Kozak, Avgust Jenko ... Srečevali so se z Ivanom Cankarjem, ki je v njih krepil težnjo po kulturni integriteti Slovencev. Gačanović, vodja mladobosancev, je o svojih severnih tovariših zapisal: »Slovenci so odlični organizatorji: dolgo trpljenje in boji njihovega nesrečnega rodu so jim utrdili značaj, da je kot iz jekla. S svojo praktično-trezno usmerjenostjo so bili nenadomestljivi sodelavci za nas idealiste sanjače.«

Gavrilo Princip je leta 1912 peš odšel v Beograd, legenda pravi, da je, ko je prišel čez mejo, poljubil srbska tla. Bosanski študenti so v Beogradu težko živeli, kadar niso imeli denarja za sobo, so spali kar na smetišču na Zelenem vencu. Pozimi so največkrat našli zavetišče v pravoslavnih samostanih.

Ko so se začele balkanske vojne, se je Princip s prijatelji odpravil v Prokuplje, da bi se priključil vojski, ki jo je vodil Vojin Tankosić, major srbske vojske in član tajne organizacije Ujedinjenje ili smrt oziroma Crna ruka. V vojaški štab so prišli, ravno ko je major nekemu fantu dal na glavo škatlico cigaret ter jo od daleč prestrelil. Ko je Tankosić videl Pincipa, mu je dejal, da je preveč šibek za vojsko, in ga odslovil, česar mu bolehen mladenič ni nikoli odpustil. Kasneje je na sodnem procesu o majorju dejal, da je bil naivnež, da se je sam samo predtvarjal, da je šibek.

Ko je Princip v časopisu prebral, da Ferdinand prihaja v Sarajevo, je prijatelju Nedeljku Čabrinoviću, dejal, da je to odlična priložnost za atentat. Podala sta si roke.

Čabrinović je bil človek z bombo. Rodil se je v Sarajevu in kasneje živel v Trebinju. Njegov oče je bil policijski vohljač, ki je imel majhno kavarno. Bil je brutalnež, ki je pretepal ženo in otroke. Nedeljko ga je sovražil. Oče, ki mu je vedno zažgal vse knjige, mu je ves čas očital, da je nesposoben. Postal je tiskarski vajenec in ker je sodeloval pri tiskarski stavki, je bil izgnan iz Sarajeva. Kasneje je na sodišču dejal, da se je vse življenje hotel za to ponižanje maščevati oblastem. Princip je o njem rekel, da je lahkoveren in da preveč zaupa ljudem. Med obema glavnima akterjema je ves čas vladalo rivalstvo. Nesamozavestni in labilni Čabrinović je tekmoval z mirnim in zbranim Principom. Pridružil se jima je še Trifko Grabež. Potrebovali so orožje. Priskrbelo jim ga je tajno društvo Črna roka, ki ga je vodil Dragutin Dimitrijević - Apis. Mnogi zgodovinopisci verjamejo, da so srbske oblasti vedele, da se pripravlja napad na Franca Ferdinanda, vendar o tem niso obvestile Avstrije. Milan Ciganović, junak balkanskih vojn, je fante na Avali učil streljanja. Princip je bil najboljši strelec.

28. maja so se odpravili iz Beograda proti Sarajevu. S sabo so imeli šest bomb in tri revolverje. Potovanje je trajalo osem dni, čez mejo so jim pomagali različni vodniki in kmetje, ki jih kasneje na sodišču niso hoteli izdati. Čabrinović je bil tako navdušen nad častno nalogo, ki je bila pred njimi, da je mnogim vodnikom kar naprej kazal bombe, zato sta mu jih prijatelja odvzela. Vsi trije so navdušeno brali zgodbo ruskega pisatelja Leonida Andrejeva Povest o sedmih obešenih, ki govori o mladih fantih, ki so umorili nekega dostojanstvenika in jih je kasneje prevzela mistična igra bližajoče se smrti. Zdaj so oni bili ti mladi fantje.

V Sarajevu so se jim pridružili še ostali mladoletni zarotniki.

Iz perspektive atentatorjev

Bil je vroč poletni dan. 28. junija 1914 so atentatorji natančno vedeli, po kateri poti se bo peljal prestolonaslednik, saj so jo oblasti dan prej objavile, da bi le na ceste prišlo čim več ljudi. Čabrinović je na dan atentata razdelil vse svoje borno imetje in ko je od doma odhajal proti centru mesta, mu je sledil njegov pes, nesel ga je nazaj domov in ga zaprl. Dobili so se v slaščičarni. Čabrinović je snedel tri kolače. Dan prej se je z nekaj prijatelji, ki niso nič vedeli o atentatu, zmenil, da bi se skupaj fotografirali. Prišel je samo eden. Čez nekaj dni je svet obkrožila fotografija mladeniča s pristriženimi brki, trdim belim ovratnikom, črno obleko in s črno pentljo okoli vratu, ki je poziral s prijateljem. V žepu je imel jutranjo izdajo srbskega časopisa Narod, uvodnik je bil posvečen obletnici bitke na Kosovu, nič pa ni pisalo o obisku Franca Ferdinanda v Sarajevu. Potem je odšel proti Appelovem nabrežju. Tam se je šest mladih zarotnikov, eden od njih je imel komaj šestnajst let, razdelilo v tri skupine po dva in se razporedilo po ulici.

Princip se je sprehajal po nabrežju že od devetih zjutraj, tam je srečal nekdanjega sošolca, ki je bil sin državnega tožilca. Mislil je, da če bo z njim, ne bo tako sumljiv agentom, ki jih je bilo povsod polno. Nekaj tednov kasneje je oče tega fanta proti Principu napisal obtožnico, sin mu je povedal, da je atentator tistega jutra dejal: »Po smodniku diši!«

Ko se je konvoj prvič peljal mimo zasede atentatorjev, nihče ni naredil nič, eden od zarotnikov se je kasneje izgovarjal, da je kratkoviden, drugi je dejal, da se mu je zasmilila Sofija, tretji ni vedel, v katerem avtu je nadvojvoda. Edini, ki je stopil v akcijo oziroma vrgel bombo, je bil Čabrinović, ki so ga vsi imeli za najbolj nezanesljivega. Kasneje je pripovedoval, da ga je Ferdinand, ko je zalučal bombo, pogledal z zelo srepim pogledom. Najprej se je vrgel na tla in ko je bomba eksplodirala, je pojedel strup in prek ograje skočil v Miljacko. Strup očitno ni deloval, ko so ga prijeli, je dejal: »Jaz sem srbski junak.«

Na sodišču je Čabrinović ves čas govoril o tem, kako zelo je trpel, ker ga prijatelji niso jemali resno. Ko je zalučal bombo, je hotel vsem dokazati, da nimajo prav. Po atentatu je postal drug človek, ves čas se je trudil sebi in sodišču dokazovati, da ima Principa za sebi enakega.

Princip je zaslišal eksplozijo in mislil, da je vse končano. Videl je, kako so aretirali Čabrinovića, in razmišljal, da bi ga ustrelil in potem še sam naredil samomor. Tedaj je izvedel, da se atentat ni posrečil. Po nekih teorijah, predvsem ameriških in angleških zgodovinarjev, je šel na sendvič v Moritz Schiller's delicatessen, čeprav je malo verjetno, da so takrat v Sarajevu prodajali sendviče. Kar naenkrat se je tik pred njim ustavil avtomobil, v katerem je bil prestolonaslednik, čigar šofer je ugotovil, da je zavil v napačno ulico.

Sam je kasneje pripovedoval: »Tisti hip me je prevzel neki čuden občutek in s pločnika sem pomeril v prestolonaslednika; to mi je bilo toliko laže, ker je avtomobil na ovinku zmanjšal hitrost. (...) Mislim, da sem dvakrat ustrelil, morda tudi večkrat, ker sem bil ves iz sebe. Ali sem zadel žrtve ali ne, ne morem povedati, kajti še tisti trenutek so me ljudje začeli pretepati.« Pomagal mu je Mihajlo Pušara, igralec in pevec ter aktiven mladobosanec, ki je odrinil orožnika, ki je hotel zaustaviti Principa. Po atentatu se je Princip hotel ustreliti, a ga je že napadla množica, bombe, ki jih je imel okoli pasu, so se zakotalile po cesti, a k sreči niso eksplodirale.

Dedijer pravi, da vsa dejstva dokazujejo, da je bil sarajevski atentat delo idealističnih amaterjev in da je bila zarota izvedena primitivno. »To je bila prava zaseda bosanskih hajdukov, starih agrarnih teroristov. Atentat na Franca Ferdinanda je bil izvršen, kakor bi ga opravili Principovi predniki Čeke, ki so tudi dobili ime po tem, ker so čakali sovražnika v zasedi in ga potem udarili po glavi.«

Sojenje in kazen

Zanimivo je, in danes se sliši dokaj neverjetno, ampak mladim teroristom so oblasti omogočile sojenje; lahko so govorili o svojih idealih, o stvareh, v katere verjamejo, proti monarhiji ... in proces je lahko spremljala javnost. Spisi iz zaslišanj so se ohranili. Prvi, ki jih je zaslišal, je bil sedemintridesetletni sodnik Leo Pfeffer, ki je prihajal iz Karlovca. Ko je prvič zaslišal Principa, je opazil, da je težko govoril, saj je bil zelo pretepen. Takšen je tudi na znameniti sliki, po kateri ga danes poznamo – zabuhel od udarcev. Pfeffer je opazil, da je nizke rasti, tih in skromen. Njegove svetlo modre oči niso bile divje, zločinske, ampak bleščeče, mirne. »Iz njih je sevala prirojena inteligenca, pa tudi urejenost, skratka, energičnost ...« Princip je povedal, da mu je iz srca žal, da je ustrelil ­Sofijo.

Avstrijske oblasti so začele po atentatu preganjati Srbe v Bosni, prebivalstvo je ropalo in uničevalo srbske lokale in trgovine. Zaprli so mnoge srbske intelektualce, trgovce, duhovnike. Med njimi tudi Iva Andrića, ki je kasneje v svojem dnevniku napisal, da sam nima moči, da bi moril ljudi. (»Naj živijo tisti, ki zaprti, molčečni v temnih sobah, pripravljajo upor in si izmišljajo zmeraj nove prevare. A jaz nisem to. A naj živijo tudi oni.«) Srbska cerkev je sicer atentatorje razglasila za antikriste. Aretirali so tudi mnoge nedolžne kmete srbske narodnosti in jih v istem zaporu, v katerem so bili atentatorji, obešali na dvorišču. Principa je to, da so trpeli nedolžni ljudje, zelo prizadelo, še bolj je bil odločen, da morajo biti sami odgovorni za svoja dejanja. A vendar so na mučnih zaslišanjih nekako izvlekli iz njih imena mnogih, ki so sodelovali pri atentatu oziroma zaroti.

Pred sodišče je tako stopilo 25 obtoženih, sodniki so bili iz Ukrajine, Nemčije in Italije. Sojenje je spremljalo šest novinarjev, trije iz Sarajeva, dva z Dunaja in eden iz Budimpešte. Nastopilo je 80 prič. Čeprav so bili med atentatorji tudi Hrvati in Muslimani, so želele to avstro-ogrske oblasti prikriti, da bi bilo jasno, da gre za zaroto Srbov.

Atentatorji so bili zelo dobro artikulirani. Princip je dejal: »Hudodelec nisem, ker sem spravil s sveta nekoga, ki je delal zlo. Mislil sem dobro. (...) Sem nacionalist Jugoslovan s težnjo, da se vsi Jugoslovani zedinijo v kakršnokoli državno obliko in osvobodijo Avstrije.« Čabrinović je dejal, da je maščevanje človekova moralna dolžnost. Govoril je, da je hotel s svojim dejanjem osvoboditi južne Slovane, saj nimajo dovolj pravic, in da je njihov kulturni razvoj ogrožen. Na trenutke je postal tako čustven, da so vsi jokali, najbolj hudo mu je bilo, ker so ubili Sofijo in je njene otroke prosil za milost. Oba glavna obtoženca sta med seboj ves čas tekmovala za prevlado in pozornost, tekmovala pri tem, da bi dokazala, kdo je pogumnejši in bolj odločen.

Principa je pred smrtno kaznijo rešila napaka popa, ki se je zmotil pri njegovem rojstnem datumu. Obsojen je bil na dvajset let težke temnice, s postom enkrat na mesec. Čabrinović je dobil enako kazen, vendar brez posta. Ostali so dobili od šestnajst do deset let ječe. Starejše od dvajset let so obsodili na dosmrtni zapor ali pa so obesili. Le pet najmlajših je iz ječe prišlo živih. Najdlje je v ječi živel Princip.

Zapornike so iz Sarajeva preselili v vojaške ječe v Terezinu na Češkem. Tam so bili vklenjeni v desetkilogramske verige. Čabrinović je neozdravljivo zbolel za tuberkulozo. Zelo bolnega ga je nekoč obiskal Franz Werfel, avstrijski ekspresionistični pesnik in pisatelj. Videl je popolnoma shujšano postavo, ki se je svetlikala s fosfornim sijajem. »In zdaj je tu stal deček v rumeni tuji svetlobi svoje celice, zavržen in ponošen rekvizit tragedije, nezaveden, vendar po vsem, kar mu je bilo dodeljeno, višji človek; to bedno telo, ki popušča, ni bilo samo žrtev temnice in sovraštva monarhije, vsakteri od milijonov padlih v vojni ga je neprizanesljivo malce mrtvil.«

Princip je bil nekaj časa z verigami priklenjen na steno celice, nihče mu ni smel nameniti niti besede. Imel je štirideset kilogramov. Umiral je kot kakšen junak iz Dumasovih romanov, ki jih je nekoč tako rad bral. Po vsem telesu je imel velikanske tuberkulozne rane. Najbolj, bolj kot hrano in toploto, je pogrešal knjige. Zrastla mu je dolga brada. Sklep na desnem komolcu mu je tuberkuloza tako uničila, da so mu zgornji in spodnji del roke zvezali s srebrno žico. Umrl je le nekaj mesecev pred razpadom habsburške monarhije 28. aprila 1918. Shiral je zaradi tuberkuloze.

Na stenah njegove celice so kasneje našli verz: »Naše će sene hodati po Beču, lutati po dvoru, plašiti gospodu.« (Naše sence bodo hodile po Dunaju, blodile po dvoru, strašile ­gospodo.)