Knjiga nas ne briga

Ta teden smo prav na svetovni dan knjige na kulturni strani Dela lahko prebrali, da Slovenec na leto v povprečju kupi eno do dve knjigi in zanje zapravi 25,50 evra. Podatek se mi zdi katastrofalen. Res je, da imamo dokaj dobro obiskane knjižnice, v katere je včlanjen povprečno vsak četrti Slovenec, a vendarle, dejstvo je, da kupujemo premalo knjig, zato jih tudi izdajamo vedno manj.

Svetovni dan knjige in avtorskih pravic smo (na pobudo Evalda Flisarja) po katalonskem vzoru že pred leti tudi pri nas spremenili v praznik branja, letos smo 23. april podaljšali v Noč knjige. Različne prireditve so se po Sloveniji dogajale do poznih ur. V Španiji je navada, da si na ta dan, ko je umrl Miguel­ de Cervantes, prijatelji podarijo vrtnico in knjigo, da to laže storijo, knjigotržci znižajo cene. Letos so tako Španci samo na ta dan pokupili milijon in pol knjig.

Glede knjig imamo pri nas vedno polna usta besed o identiteti, jeziku, o tem, da smo narod pesnikov, a nekateri mehanizmi, ki bi povečevali zanimanje za branje in nakup knjig, še vedno ne delujejo. Težko je, recimo, napisati članek o bestselerjih, saj jih sistematično spremljamo šele nekaj let, prav tako nimamo konstantne in pregledne raziskave o bralnih navadah.

A vendar se mi zdi optimistično, da je vsaj v glavnem mestu zanimanje za branje, pisanje in navduševanje nad knjigami vedno večje. Še zlasti med mladimi, kar v komorno hermetičen in dolgočasen prostor, kamor si nekateri želijo stlačiti knjige in branje, vnaša več kot potrebno dinamiko.

Če je bilo v devetdesetih letih v trendu sodobno gledališče, ki je v svojo orbito privlačilo talentirane, vitalne, svetovljanske in sodobne režiserje, igralce, plesalce, dramaturge, publiciste, glasbenike in scenografe, ki so se med drugimi zbirali okoli revije Maska, se mi zdi, da je v današnjem času to literatura.

Kako dobre članke in eseje lahko beremo na spletnih straneh Air Beletrine, kako dobre dogodke in večere organizirajo pri literarno-umetniškem društvu LUD Literatura ali pri paraliterarni organizaciji in časopisu I.D.I.O.T. Literarni večeri v Trubarjevi hiši literature so polni, na Metelkovi prav tako. Tu so še Knjigobežnice, ki bralce spodbujajo, naj v poljubnih ali določenih javnih prostorih (zdaj imajo po različnih mestih že postavljene posebne hišice s knjižnimi policami) puščajo prebrane knjige neznanim najditeljem oziroma novim bralcem. Obiski tujih pisateljskih zvezd so, žal, redkejši, a so vedno razprodani.

Bilo je nekoč ...

Če si želimo pogledati na horizont prihodnosti, moramo najprej pogledati, kaj je za nami. Kaj je torej z bralno kulturo Slovencev? V preteklost sem se podala s pomočjo dobre Delove dokumentacije. Prvo, kar med orumenelimi časopisnimi listi pade v oko, je, da so vsi naslovi člankov v zvezi s knjigo, tam od leta 1969, bolj ali manj katastrofični: Konec knjige, Naša varljiva prijateljica knjiga, Država proti knjigi, Po čem je svobodna beseda na Slovenskem, Strah pred knjigo, Kmalu brez Slovenskih knjig, Subvencioniramo gnojila, ne poskrbimo pa za knjigo ... Kar v bistvu ni nič novega.

V daljnih sedemdesetih in osemdesetih sta bili narejeni zelo natančni raziskavi o bralni kulturi in slednjo je njen avtor Gregor Kocijan (v drugi raziskavi je z njim sodeloval Martin Žnideršič) leta 1980 kot podlistek objavljal v Delu. Naročnik raziskave je bil Raziskovalni center za samoupravljanje. Raziskava je pokazala, da se branje povečuje; leta 1974 je bilo kar 47,6 odstotka takšnih, ki niso vse leto prebrali niti ene knjige, šest let kasneje jih je bilo le 33,7 odstotka.

Najbolj popularni žanri so takrat bili zgodovinska proza in dela starejše slovenske književnosti, dela o NOB in drugi svetovni vojni. Kocijan opaža, da se pred omenjene tematske skupine, žal, vedno bolj »vrivajo prozna dela s poudarjeno ljubezensko zgodbo«. Slovenska sodobna proza se je znašla za kriminalkami, pustolovskimi romani in življenjepisi velikih mož. Poezija je bila bolj brana od dram, na koncu lestvice so bili eseji in znanstvena fantastika.

Ženske so bile tudi takrat boljše bralke in najraje so čitale povesti z ljubezensko zgodbo, življenjepise in romane o sodobnem življenju. Moški so brali zgodbe iz NOB, pustolovske romane in znanstveno fantastiko.

Glavne ugotovitve raziskave so bile: da ni pomanjkanje časa glavni vzrok, da ljudje ne berejo knjig (branje jih pač ne zanima); da je več kot polovica nebralcev prenehala brati po koncu osnovne oziroma srednje šole; da je poseganje po strokovni in znanstveni knjigi skromno (»Enako velja za družboslovno knjigo, ki jo bere le petina anketiranih, kar je glede na to, da smo vsi samoupravljavci, nezadovoljivo.«). Avtor raziskave ugotavlja, da bralci premalo upoštevajo slovensko književnost, še posebej dela, ki so izšla po drugi svetovni vojni, in da se prehitro zadovoljijo s povprečno literaturo.

Katere knjige so bile uspešnice v obdobju 1978–1979? Zmagala je partizanska Ukana Toneta Svetine, prvi del romana (bilo jih je pet) je izšel leta 1965 in takoj postal ultimativni bestseler, ki je imel velikanski finančni uspeh in je danes skoraj povsem pozabljen. Roman so menda v več kot milijon in pol izvodih izdali tudi v Sovjetski zvezi, vendar so ga tam ponekod malo priredili oziroma cenzurirali. Ukani so na lestvici najbolj branih sledili: Lev Nikolajevič Tolstoj: Ana Karenina, Anna Wambrechtsamer: Danes grofje celjski in nikdar več, Annemarie Selinko: Désirée, Fran Saleški Finžgar: Pod svobodnim soncem, Arthur Hailey: Letališče, Anne in Serge Golon: Angelika, Heinz G. Konsalik: Ognjeni cvet, Marie Louise Fischer: Senta, Heinz G. Konsalik: Kirurginja, Magda Stražišar: Ciganka, Josip Jurčič: Deseti brat, Karlo Štajner: 7000 dni v Sibiriji, Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni, Jakob Sket: Miklova Zala, Ernest Hemingway: Komu zvoni, Jack London: Dolina meseca, Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir, Ivan Cankar: Na klancu, Marija Jurić - Zagorka: Čarovnica z Griča. Zanimivo, da je med njimi kar šest ženskih avtoric.

Še nekaj statistike: leta 1960 je na leto izšlo 739 naslovov knjig, leta 1977 jih je bilo 1855. Leta 2012 je bila ta številka občutno in razumljivo višja – 5851 naslovov knjig in brošur, a vendar za 2,3 odstotka manj kot prejšnje leto.

Zbirke in knjigarne

V sedemdesetih in osemdesetih letih smo bili Slovenci nori na knjižne zbirke. Leta 1983 je bilo kar 20.000 naročnikov zbirke Prešernove družbe, Mohorjeva družba jih je imela kar 40.000, klub Svet knjige (Mladinska knjiga) pa je imel rekordnih 170.000 članov, tako imenovana knjiga četrtletja je izšla v 40.000 izvodih. Bralci so bili najprej zelo navdušeni nad tem, da so štirikrat na leto na dom dobili ličen katalog Sveta knjige, naročali ali se prepustili izbrani knjigi četrtletja, dokler ta knjižni klub ni prišel na slab glas, češ da je kot kakšna verska sekta, iz katere skoraj ni bilo mogoče izstopiti.

Drugače so imeli takrat Slovenci zelo radi zbirke knjig, ki so bile videti lepo na grdih omarah v dnevnih sobah, ki so ponavadi imele zelo malo prostora za knjižne police. S temnim lesom so se najbolj ujemali rdeče-črni usnjeni hrbti knjig Naša beseda, ki jih sicer nihče ni bral.

V članku v Nedeljskem dnevniku iz leta 1981 je Jože Javoršek kritično pisal o tem, da v Sloveniji pravzaprav nimamo tradicije knjigarn.

Kako so torej nekoč knjige prihajale do bralcev? Javoršek opisuje, da so jih založbe po pošti pošiljale naročnikom, ti so naročilnice zanje našli v časopisih, veliko so jih kupovali v prednaročilu in pri trgovskih potnikih, ki so jih prodajali od vrat do vrat, uspešne so bile omenjene tradicionalne knjižne zbirke oziroma knjižni klubi in šele na koncu in zgolj po naključju so bralci odšli v knjigarne, ki so bile nekoč predvsem papirnice. Javoršek poetično piše: »Če se sprehajaš po knjigarnicah v Londonu, v San Franciscu, v Tokiu, v Parizu ali pa tudi v kateremkoli majhnem kulturnem mestu, boš doživel, da so te knjigarnice večinoma nekakšna kulturna svetišča. Brž ko se začneš razgledovati po policah, zraste v tebi senca, ki te kakor Virgil Danteja spremlja od knjige do knjige, jih razlaga, jih odlaga, jih kliče pred tvojo zavest in uvaja v tvoje kulturne želje.« O prodajalcih v naših knjigarnah pravi, da dobiš vtis, da prodajajo zeljnate glave; ne poznajo avtorjev in naslovov, prav tako knjigarne ne znajo promovirati pisateljev, niso opremljene z lestvicami, kritikami, kot je to praksa v tujini.

Dejansko so se pri nas začele dobre knjigarne rojevati šele konec prejšnjega tisočletja (knjigarno Vale-Novak so na Wolfovi ulici v Ljubljani odprli leta 1998). Trenutno imamo okrog sto knjigarn. Po večjih slovenskih mestih je še danes situacija s knjigarnami zelo slaba, rešujejo jih uspešne in idej polne majhne založbe z dobrim izborom knjig in zanimivim kulturnim programom. Takšna je, recimo, založba in knjigarna Goga v Novem mestu. V Ljubljani je kar nekaj dobrih knjigarn, je pa žal pred meseci zaprla vrata knjigarnica z odličnim izborom angleških knjig Behemot, zaradi česar je glavno mesto izgubilo še tisto malo duha po svetovljanstvu.

Visoke številke

V raziskavi o bralnih navadah in kupovanju knjig iz leta 1999 se je število tistih, ki niso prebrali nobene knjige, od zadnje raziskave leta 1980 sicer povečalo (44 odstotkov anketirancev), a je na drugi strani zrasel delež bralcev in rednih bralcev: 10 odstotkov ljudi je prebralo več kot 20 knjig na leto, takšnih, ki so prebrali manj kot 20 knjig, je bilo 25, od ene do treh knjig pa 21 odstotkov. Raziskava je pokazala, da število prebranih knjig narašča z izobrazbo in višjimi dohodki, da so največ brali v osrednji Sloveniji, najmanj rednih bralcev je bilo na obalno-kraški regiji. Bralk je bilo več kot bralcev, predvsem so brale veliko leposlovja in manj znanstvenih knjig. Kar 61 odstotkov bralcev si je leposlovna dela izposojalo v knjižnici. Ob koncu tisočletja so bili najbolj brani žanri ljubezenske zgodbe, potopisi, kriminalke in detektivke, zanimanje je padlo za romane o drugi svetovni vojni in povesti o našem sodobnem življenju. Opazno se je povečalo zanimanje za tako imenovane knjige za osebnostno in duhovno rast.

Avtorji raziskave so ugotovili, da se je občutno zmanjšal nakup proznih del: kar za 25 odstotkov manj so kupovali domačih avtorjev in za 23 odstotkov tujih.

Žal teh podatkov ne moremo primerjati s stanjem stvari, saj aktualne obširnejše razi­skave o bralnih navadah nimamo oziroma jo bomo, kot obljubljajo na javni agenciji za knjigo, dobili do jeseni 2014. Prav tako je težko sestaviti lestvice najbolje prodajanih oziroma branih knjig za daljša obdobja, saj natančnih podatkov ni. Koliko natančno se je prodalo Svetinove Ukane, sploh ne vemo.

V Delovem članku iz leta 2002 je nekaj uspešnic ter številk zbrala kolegica Tanja Jaklič. Seveda je treba upoštevati, da so nekatere najbolj uspešne na prodajnih mestih že dolga desetletja, recimo, Martin Krpan, Pod svobodnim soncem ali Butalci. Na vrhu je Levstikov Martin Krpan (230.000), sledijo Fran Saleški Finžgar: Pod svobodnim soncem (190.000), Butalci Frana Milčinskega z ilustracijami Franceta Podrekarja (117.000) Prešernove Poezije (98.000), Miha Mazzini: Drobtinice (54.000), Medeni tedni Pavla Zidarja (54.000). Med bestselerje se uvrščajo Premiki Janeza Janše – prodani v 63.000 izvodih, tudi Misli o zavedanju in življenju Janeza Drnovška so bile svojčas popularne, bralci so kupili več kot 20.000 izvodov. Drobtinice Mihe Mazzinija iz leta 1987 so še vedno uspešne, pred kratkim so že drugič izšle v Veliki Britaniji, tokrat pri škotskem založniku, in so v časopisu Guardian pred mesecem dobile izvrstno kritiko.

Kaj pa zdaj?

O trendih branja v zadnjih desetih letih smo vprašali Roka Gregorina, analitika za področje založništva v Mladinski knjigi, ki pravi, da so bili na slovenskem knjižnem trgu do leta 2010 podatki o knjižnih uspešnicah v knjigarnah zelo slabo pokriti, kot da bi se jih sramovali. »Posamezne knjigarne so sestavljale svoje lestvice, ki so bile le marketinško orodje za knjigarne same. Šele z vzpostavitvijo lestvice Naj 10 v slovenskih knjigarnah, ki jo objavlja Gospodarska zbornica Slovenije, smo dobili relativno dober vpogled v uspešnice. Lestvica Naj 10 je imela tudi nekaj metodoloških težav, poleg tega ves čas ne sodelujejo vsi knjigotržci. GZS objavlja lestvico za odrasle in lestvico za mladino in otroke. Odrasla lestvica dovolj dobro odraža stanje uspešnic, medtem ko mladinska in otroška lestvica zaradi omenjenih težav ni prav relevantna, zato bom govoril le o knjigah za odrasle.«

Pred Gregorinom se nihče ni resno ukvarjal z uspešnicami na slovenskem knjižnem trgu, sam jih preučuje v okviru doktorskega študija in zajema podatke od leta 2010 ter jih črpa predvsem iz Mladinske knjige, kjer je zaposlen. Povsem drugače je z najbolj branimi knjigami v knjižnicah. Na Cobissu je mogoče dobiti lestvico stotih najbolj branih knjig že za leto 2002.

»Na knjižničnih lestvicah najbolj branih knjig prevladujejo, in to z 'ustavno večino', ljubezenski romani, prav na vrhu se pojavljajo tudi največje svetovne uspešnice drugih žanrov. Ljubezenskim romanom po zastopanosti med prvimi stotimi sledijo domača branja, ki so vezana bolj na šolsko polje kot na knjižni trg. V zadnjih letih sta se prav na vrh knjižnične lestvice izposoj uvrstila biografija Borisa Cavazze Vesne Milek in Čefurji raus! Gorana Vojnovića.

Knjigarniške lestvice so precej bolj raznorodne, praviloma se na vrh uvrščajo največje svetovne uspešnice (Dan Brown, E. L. James ...), visoko so vedno tudi knjige s področja popularne psihologije in osebnostne rasti (Louise L. Hay z Življenje je tvoje, Jorge Bucay z več naslovi, Rhonda Byrne s Skrivnostjo), vedno je prostor tudi za kuharske knjige, praviloma povezane s TV-oddajo, in najpopularnejše slovenske avtorje leposlovja in publicistike.«

V zadnji petletki, ugotavlja Gregorin, je bila najbolje prodajana knjiga v slovenskih knjigarnah Življenje je tvoje (Louise L. Hay). V zadnjem desetletju se je na celotnem slovenskem trgu najbolj prodajala knjiga Vsa čuda sveta – več kot 90.000 izvodov.

»Slovenski avtorji se zelo pogosto znajdejo na lestvici Naj 10. Leta 2012 je bila pesniška zbirka Angeli Toneta Pavčka celo najbolje prodajana knjiga na celotnem slovenskem knjižnem trgu. V zadnjih petih letih so vrhove osvajali Čefurji raus! (Goran Vojnović), Cavazza (Vesna Milek), Tito in tovariši (Jože Pirjevec), Ljubezen skozi želodec (celotna serija, Valentina in Luka Novak) in Ihanova Hvalnica rešnjemu telesu.«

Tudi po najnovejših svetovnih bestelerjih Slovenci hitro posegamo, med dobro prodajanim branjem se znajdejo takoj, ko izidejo v angleščini. »Ponavadi so na policah slovenskih knjigarn ob enakem času, ko izidejo v tujini. Vse velike svetovne uspešnice se prevedejo v slovenščino, navadno izidejo nekoliko kasneje kot prevodi na bližnjih trgih (Hrvaška), največje globalne uspešnice praviloma postanejo uspešnice tudi v slovenščini.«

Francoska založnica Teresa Cremisi je pred kratkim v intervjuju za Sobotno prilogo dejala, da v vseh evropskih državah obstajajo elite, ki berejo, in te elite se ne manjšajo. Kako je s tem pri nas – ali so redni bralci nekakšna konstanta? »Mislim, da branje knjig ni stvar elit, berejo (tudi v drugih evropskih državah) pripadniki vseh družbenih slojev. Razen če družbo razčlenimo na bralce in nebralce in bralce označimo za elito bralcev, kar pa je nesmiselno.«

Glede bralnih navad v Sloveniji nimamo resne raziskave, zato je težko ugotavljati, ali zanimanje za knjigo pada ali raste. »Le sumimo lahko, da upad nakupovanja na določenih prodajnih poteh odraža večjo prodajo na drugih. Enako lahko le sumimo, glede na knjižnične statistike, ki izkazujejo konstantno rast obiska in izposoje.«

Zakaj tako slabo kupujemo knjige? Zaradi cene, knjižnic? »Odločitev je stvar posameznika in tega, koliko je pripravljen za to odpreti denarnico. Vsak založnik bo vedno stremel k temu, da bo prodal čim več knjig. V zadnjem desetletju se je s pojavom mehkovezanih knjig za množični trg in cenejših vrst, predvsem priročnikov, knjiga cenovno močno približala bralcem, prav tako s prisotnostjo na netipičnih prodajnih mestih, kjer knjige z nizkimi cenami vabijo kupce, da jih položijo v nakupovalne vozičke. Bralci se lahko odločijo tudi za knjižnice, kjer knjižne vsebine dobijo praktično zastonj v dobro organizirani in založeni knjižnični mreži in prav po slednjem bralci najbolj posegajo.«

Kakšne se mu zdijo slovenske knjigarne? »Ponudba v slovenskih knjigarnah je odraz produkcije in dogajanja na slovenskem založniškem trgu.« Kaj trenutno bere Rok Gregorin? Zgodovino pornografije Gorana ­Tribusona.

                                                                              * * *

V nasprotju s Slovenijo lahko v Veliki Britaniji natančno sestavijo lestvico bestselerjev, in to za 40 let nazaj. Leta 1974 je namreč lestvico najbolj branih knjig v državi začel vsak teden objavljati časopis The Sunday Times in prav ta mesec so pripravili pregled stotih knjig, ki so v zadnjih 40 letih najbolj navduševale Britance. Takšna lestvica je dejansko nekakšen kulturni arhiv države in ta v Sunday Timesu velja za eno najstarejših. (The New York Times jo je začel objavljati že leta 1931.)

Pri dnevniku ugotavljajo, da so to časopisne strani, ki so zelo dobro brane, radi jih preučujejo založniki, avtorji in seveda bralci, ki si želijo biti informirani o najnovejših in najuspešnejših knjigah. Lestvica, ki zajema skoraj pol stoletja, je pokazala, da so na Otoku bralci zelo ambiciozni: presenetljivo je zmagala knjiga Kratka zgodovina časa Stephena W. Hawkinga, sledita ji Leto dni v Provansi Petra Mayla in Divji labodi Jung Changa. Vse tri imamo prevedene v slovenščino.

                                                                                * * *

Umberto Eco pravi, da ljubimo sezname, ker se v njih poigravamo z neskončnostjo in s tem, da jo skušamo omejiti. Seznami so, po njegovem mnenju, tesno povezani z izvorom naše kulture, saj kultura ustvarja red in naredi svet za oprijemljivo snov ter opisuje nepojmljivo. Seznami so vedno dober atlas za pot do knjige.