Ko s(k)rbijo prsti

Odgovor ministrstva za finance na negativno mnenje Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o predlaganem državnem holdingu ta teden ni prišel kot končna in primerna rešitev, marveč kot nova šahovska poteza. Žal. Vroč avgust je, in ko sem v takih poletnih okoliščinah pisal sredin komentar, so se prsti na tipkovnici obnašali temu primerno, torej samovoljno in kar preveč sproščeno. Najprej – v mislih sem imel partijo šaha, ki jo očitno igra Janševa vlada – se mi je beseda partíja zapisala z veliko (torej Partija), nato sem ugotovil, da se mi je povrh sploh zapisala narobe in se je zatipkana verzija brala kot Patrija. Ko se mi je v naglici to zgodilo dvakrat zaporedoma, sem ugotovil, da gre za več kakor naključje in se je članek pravzaprav začel pisati, še preden sem se za vsebino zares odločil.

Vzrok, da so se misli zagozdile v kolesje črkovnega stroja, se seveda skriva v avgustovskem dogajanju, ki je bilo pravzaprav tema sredinega komentarja. Če skrajšam poanto, sem se (skupaj z ekonomistom Igorjem Mastenom) vprašal: zakaj se, ko poslanci brezskrbno ležijo po plažah, vlada po nujnem postopku ne ukvarja z ustanovitvijo slabe banke, namesto s holdingom, za katerega je še čas? To bi bilo namreč edino sporočilo, ki bi potešilo skrb EU in mednarodnih (finančnih) institucij, poleg tega bi trasiralo najprimernejšo pot za jesensko razpravo o zlatem fiskalnem pravilu.

V imenu domovine

Odgovor je mogoče iskati predvsem v dveh nasprotnih smereh. Prva je nevednost. Vlada se v tem primeru ne bi zavedala usodnosti in pomena popolne upravljalske ločitve paradržavnih skladov (institucij) od dnevne oblasti, zato se je v novem predlogu vrnila k nekoliko bolj ohlapni obliki teh institucij, torej k modelu, značilnem za Drnovškove vlade in za Pahorjevo agencijo za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), ki je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (še) ni toliko grajala. Toda z rdečo podčrtano bistvo kritike OECD je bilo ravno v tem, da je treba iz modela izgnati vse sledi vpliva dnevne politike in da je z novimi institucijami treba potegniti ostro ločnico med slabimi terjatvami in dobrimi naložbami. Iz diplomatsko ostre kritike je vlada zanesljivo razbrala sporočilo, celo (nekje v nadaljnjih potezah) je obljubila, da bo izdvojila slabe naložbe, zato je mogoče dvomiti o njeni nevednosti, poleg tega ravno hitrost novega predloga dokazuje, da je zmožna določati stopnjo pomembnosti, torej tudi vsebino sporočila.

Druga smer bi bila obrnjena; namreč, da vlada natančno ve, kaj dela, vendar se ne želi odpovedati prvotnemu interesu po političnem obvladovanju enajstmilijardne državne srebrnine, zato v inteligentni in prebrisani šahovski igri preizkuša skrajne meje, ki jih še preneseta OECD (in EU) na eni strani, na drugi pa domača strokovna in civilnodružbena, predvsem sindikalistična javnost.

Ta smer razmišljanja se zdi najbolj verjetna in tu nastopi avgustovski moment, »skupna jedra« slabih upravljalskih praks, ki niso značilna le za to, temveč za vse dozdajšnje vlade, pa ne le v osamosvojeni državi Sloveniji, temveč tudi v njenih zametkih pred drugo svetovno vojno in po njej, v katerih so se plodno mešali pojmi politične (šahovske) partíje, Pártije in Patri(j)e, to je domovine proti državi oziroma lobijsko-politično-korupcijskih poslov v imenu države proti transparentni in predvsem sistemsko nadzorovani uporabi javnega denarja.

Zdi se namreč, da avgustovska – in bati se je, da slabonamerna – marljivost vlade premišljeno sovpada z dopustniško odsotnostjo poslancev parlamenta. Tu bi nastopil moment Partije, tudi model je znan in vedno smo mu priznali spretnost. Spomnimo se, kako so še ne tako davno nazaj partijsko organizirani sindikati družbenih podjetij delavski razred poleti razposlali in posejali po počitniških kapacitetah, potem pa se je prav v imenu delavskega razreda začela vsakoletna kadrovska in seveda organizacijska partija šaha: rošade, preskoki, pozicioniranje kraljev in kraljic, loščenje trdnjav, kalibriranje tekačev in, seveda, markiranje kmetov, ki bodo padli za višje cilje.

Ime igre je bilo vedno obramba domovine, tu nastopi moment Patri(j)e in danes, toliko let po začetku nikoli končane tranzicije, že vsakdo v Sloveniji lahko razume, kako aktualni predsednik vlade pooseblja ta nacionalna čustva.

S perilom v roki

Ta teden sta v Odmevih nacionalne TV na vprašanja novinarke glede državnega holdinga odgovarjala ekonomska strokovnjaka, dr. Boris Pleskovič in Borut Jamnik. Prvi, ki je bil v nasprotju z drugim blizu Peterletove (Demosove) vlade, ni pustil nobenega dvoma o strokovnem stališču, da morajo zdravo državno premoženje upravljati profesionalci, izbrani na mednarodnem razpisu, in ti ne smejo biti pod nikakršnim vplivom (dnevne) politike, plačani pa naj bi bili po učinku oziroma donosnosti na kapital. Gre za podobno stališče temu, ki ga zastopajo t. i. mladoekonomisti.

Res. Poglejmo v logiko številk, da bi videli, kako resnično škodljiva in neproduktivna je plenilska narava velike (patrijsko-partijske) koalicije nacionalnega interesa: slovenska državna »srebrnina« po zagotovilih strokovnjakov že dolga leta tako rekoč ne proizvaja omembe vrednega donosa, politične, lobijske in ideološke skupine pa med seboj tekmujejo zgolj za njen razrez. Slovenci so v povprečju le redko razumeli dimenzije številk kapitala, hudomušneži so dejali, da ne razumejo niti količine ničel, ki se nizajo za zneskom, višjim od cene povprečnega avtomobila. Za povprečno dobrega velja profesionalni menedžer, ki kapital na letni ravni varno oplemeniti za najmanj deset odstotkov. To laično rečeno pomeni, da bi Slovenija na letni ravni od »srebrnine« enajstih milijard lahko prigospodarila dobro milijardo evrov. Če bi imel tak menedžer zaradi uspešnosti nagrade iz dobička milijon evrov na mesec, to ne bi pomenilo nič v primerjavi s koristjo za državo.

Toda slovenska politika svojo upravljalsko blokado prevaja ljudem v razumljivi jezik plač in na tej ravni diskvalificira, izključuje, skratka počne vse, da se ne bi videlo, kako slabo gospodari, kako je zaradi plenilskih apetitov pripravljena zapraviti celo zunanjo in notranjo suverenost države. Janševih glasil (na primer Demokracije) ta trenutek ne zanimajo realne številke, ki stojijo za skorajšnjo vladno polomijo, temveč prešteva ekonomsko nepomembne evre za reprezentanco v palači predsednika države, pri tem si pomagajo celo s propagando o spodnjem perilu uslužbenk kot proračunski postavki predsednikovega urada.

Propaganda spodriva racionalnost in strateškost in zdi se, da je temeljno opravilo te vlade bolj moralno mazanje ljudi in netenje ideoloških strasti kot kaj drugega, nato pa pranje »umazanega perila« pred mednarodno javnostjo. Slaba banka kakor da je postala sinonim in ogledalo slabe vlade; kakor bi nekdo táko banko z njenimi spodletelimi in umazanimi naložbami vred želel skriti pod blišč državne srebrnine podobno, kot bi svojo pretkano šahovsko igro želel zaviti v celofan priporočil OECD in slovenskega parlamenta.

V nizkoogljični demokraciji

Pod črto vsega dogajanja bi lahko postavili, da se zaradi morebitnih slabih posledic dogaja nekaj nacionalno prelomnega, nekaj, kar presega tako miselne dimenzije kakor politično zmogljivost aktualne oblasti. Slovenija je nenadoma tudi na družbeni ravni postala nekakšna »slaba banka«. Tega si na politični ravni ne prizna, simptomi kužnosti pa se že krepko zajedajo v socialno strukturo družbe. Čiste drže ni vzdržal noben tradicionalni ideološki tabor in od silnega družbenega premoženja je ostalo poslednjih enajst milijard evrov. Simbol še neustanovljene, a nujno potrebne slabe banke ni le pozlačena rdeča zvezda na (črnem) avtocestnem križu, bolj od nje se svetijo zlati cerkveni zvonovi, ki so v gospodarski izpeljavi Zvona 1 in Zvona 2 v NLB menda pridelali relativno največjo izgubo. Od vsega »zlatega« sta ostala le ne zadosti plemenitena državna srebrnina in (zaradi velike javnofinančne luknje) zahtevek mednarodnih institucij po zlatem fiskalnem pravilu.

Po drugi strani in končno rečeno pa se kot simbol te vlade kaže nasedla investicija TEŠ 6. Ta ima vse predpisane elemente slovenske zmešnjave, zaradi katere se nam misli lahko zagozdijo v kolesje črkovnega stroja: preračunano in zarotniško intrigo, lobijsko-korupcijsko pokritje s partijskimi varovalkami ter veliko poetskega naricanja o interesu nacionalne samopreskrbe in o ljubezni do energetsko samozadostne domovine. Demiurge nacionalnega interesa ni sram kot po tekočem traku izdelovati nacionalne oksimorone, na primer: z lignitno investicijo v TEŠ 6 gradimo prihodnost nizkoogljične Slovenije.

Janševa oblast kakor da izkazuje podobno namero: politični vpliv iz države izganja z nastavljanjem politično najbolj preverjenega kadra, saj samo ta razume, kako se ustavlja preverjene kadre; Partijo izganja s partijskimi metodami in upa na demokratični uspeh. Sporočilo OECD, ki bi moralo biti tudi zahteva državljanov do njenih upravljavcev, pa ostaja: transparentnost institucij upravljanja je zahteva, ki ne prenese obvodne šahovske partije, ne prenese partijskih metod in ne prenese domovinskega čustva, ki se je praviloma izkazovalo kot alibi za preddemokratična ravnanja, zaradi katerih pravzaprav sploh in v vseh pogledih potrebujemo slabo banko.