Ko zapusti – naj bo mož, ljubimec, okolje –, odide za zmeraj. Reče zbogom.

Ne mara balasta, v jeziku že ne. Verjame v prečiščenost, v slog brez pridevnikov. Pridevniki sami po sebi ne povedo nič, če ni opisov in primerjav. Kaj pa lahko pokaže beseda »velik«, na primer? Milijon pogledov. Verjame tudi v hitrost pisave, tako kot je naglo teklo Franzu Kafki. Saj ne da bi se primerjala z njim, nikakor ne, a fascinacija je očitna. Navdušuje se nad njegovo sposobnostjo »snemanja« z besedami in obžaluje njegovo življenjsko usodo: posmrtno dosega praški pisatelj vse konce sveta, toda živel je kratko in trpeče, bolj kot čutiti je znal le pisati ljubeče. Jacqueline Raoul-Duval si zna predstavljati, kakšen je bil, saj se je podpisala pod odmevno knjigo o njegovih štirih ženskah: Kafka, večni zaročenec. Prevedena je v številne jezike, tudi v slovenščino; avtorica je o njej pred kratkim govorila v Ljubljani.

Pariz in Tunizija sta življenjska prostora Jacqueline Raoul-Duval,­ v Pragi še ni bila: začuda, ko pa nenehno brska po Kafki. »Morda jo bom obiskala, ko se ne bom več tako navduševala nad njim.« Nad vsem, kar je napisal. Za zdaj se, precej v njenem ospredju je.

Večni zaročenec

Kafka jo fascinira, »že zato, ker je umrl tako mlad, komaj 40 let je imel, in ker je imel toliko dobrih lastnosti«. Predvsem ga občuduje, ker je za vsako ceno hotel resnico: četudi je trpel in bil nesrečen. Resnica je bila zanj strast, laži ni prenašal, ni bilo mogoče, da bi lagal, tudi kompromisi niso bil njegov slog. »Bil je iskren in pošten do popolnosti.« In hkrati omahujoč in naporno neodločen, vsaj pri ženskah. Pisma govorijo o večnem boju med bi in ne bi, med bom in ne bom, med hočem in nočem. »Zato pa so ga tako zelo privlačili odločni ljudje.« Felice Bauer, njegov oče ...

V resnici sploh ni bil toliko zaljubljen v ženske: ob Felice še v Julie, Mileno in Doro, o katerih piše avtorica, ampak bolj v idejo, da so njegove. »Nobene potrebe po bližini ni čutil. Nasprotno, ženska je morala biti daleč od njega.« Strastno ji je hotel le pisati – njegova pisma so sijajna, polna ljubezni in hrepenenja –, ne pa je fizično čutiti. Ljubil je z besedami, naslado je občutil literarno. »Strah ga je bilo, da bi v živo razočaral, ker morda ne bi bil fizično in sentimentalno na primerni ravni. Ker mu je oče od nekdaj govoril, kako je zanič in za nobeno rabo, je bil prepričan, da ni in ne bo nikoli dovolj dober.«

Tudi kot pisec je prišel na koncu do »žalostnega« spoznanja, da so njegovo delo samo fragmenti in da je njegovo življenje niz nedokončanosti. »Lotil se je italijanščine, pa jo je opustil, učil se je francoščine in je prav tako odnehal, bil je sionist in antisionist, učil se je angleščine ... Obstajajo odlomki, v katerih se je ustavil sredi stavka, ker je pisal v tramvaju. Ostali so nedokončani, saj ni nikoli bral za sabo, zaradi potrebe, da piše naprej in kjerkoli. In zato je na koncu rekel: za sabo puščam samo fragmente, nič dokončnega.« V romanih Grad in Proces prav tako ni postavil zadnje pike.

S Kafko, ki je bil navdušenec nad naravo in športom, vegetarijanec in naturist, simpazitira, kako ne bi, saj je njegova velika bralka, čeprav se strinja, da je mestoma tudi precenjen: »Seveda je mogoče, zakaj pa ne.« Obsedajo ga brezštevilne podrobnosti in drobne nepomembnosti, ki »v književnosti sicer niso napaka. Tudi Flaubert je bil zelo močan v detajlih«. A Kafka hoče vedeti vse, kar preveč: v pismih sprašuje žensko po obleki, kaj je nosila prej in kaj potem, silno ga zanima njena šminka, kaj je jedla ... »Poznati hoče vsako podrobnost. Ko gre v gledališče, ima vedno v žepu beležko.« Zapisuje podrobnosti, snema prizore kakor da s kamero, piše izjemno hitro: Preobrazbo je napisal v dvajsetih dneh, Sodbo v eni noči. »In za povrhu ima izjemen spomin za najmanjši detajl.« Zaradi pikolovske narave si ga je še danes mogoče slikovito predstavljati, ga kar slišati, kako govori.« Ji gre včasih zato malce na živce? »Da, tudi nervira me, sploh kadar se pritožuje. Čeprav se je svojih napak dobro zavedal. Ker je bil duhovit, je v nekem pismu Maxu Brodu zapisal: Začenjam s tarnanjem, zato da me boš čim prej prepoznal ...«

Pisanje je bilo zanj kakor naslada in vitalna potreba, v nasprotnem bi znorel ali umrl od žalosti. Za Jacqueline Raoul-Duval ni nuja, piše rada, res rada, ampak tudi brez shaja, po teden dni, prav tako dva. Ni kot Kafka, ki so ga kar naprej obsedale besede in je ogromno bral: »Iz njegovega Dnevnika je očitno, da je prebral vsaj po knjigo na dan, njegova knjižica je bila ogromna.« Francoska pisateljica zna, drugače, ohranjati mero.

Svetovljansko mesto luči

V Pariz je prišla pred dvainpetdesetimi leti. Danes je Francozinja, Parižanka iz četrti Marais, in komaj kaj še Tunizijka, Judinja iz Tunizije, sprva pa to ni bilo samoumevno. »V Tuniziji trajajo poletja pet mesecev, predvsem v Sfaxu, kjer smo živeli.­ Bila sem vsa zagorela, pravzaprav črna, ko sem avgusta prispela v Pariz. Čudili so se mi, imeli so me za črnko z zelenimi očmi.« Sprememba je bila očitna: predvsem v mentaliteti. Francozi so v njej porajali občutja ponižanosti, zdeli so se ji arogantni in nič kaj ljubeznivi. »V Tuniziji smo se lahko pri prodajalcih sadja, na primer, vsega dotikali, lahko si vzel sadež, ga pojedel ..., v Franciji pa ne. Spominjam se, kako sem jih že prvi dan skoraj dobila po prstih, ko sem hotela seči po sadju. Jaz sem tisti, ki strežem, je bil strog prodajalec. Prvih nekaj mesecev mi zato ni bilo lahko; pa ne zaradi Pariza, ki je fantastično mesto izjemnih priložnosti. Ampak ker sem bila kot učiteljica takoj v stiku z učenci, sem se začela kmalu počutiti kot doma.« In kar je morda nenavadno: v Tunizijo se ni več vrnila. [Samo enkrat se je odpravila tjakaj kot pisateljica predstavljat knjigo in je ostala teden deževnih dni. Ni več prepoznala nekdanje domovine. Razočaranje je bilo veliko.] »Ko zapustim – naj bo mož, ljubimec, okolje –, grem za vedno.« Reče zbogom. »Tunizija je preteklost. Jaz pa nisem nostalgična.« Zato ne dela primerjav med Francijo in Tunizijo.

Seveda pa z zanimanjem spremlja dogajanje na drugi strani Sredozemlja in jo veseli, da so v tunizijski pomladi ženske odigrale pomembno vlogo. »Toda arabske države je težko premakniti. Islamizem je tudi v Tuniziji zelo močan. Islamisti ne popuščajo, nova ustava je manjše zlo, a zmage še ni. Arabske države so v resnici grozne, krvi in nasilja je ogromno: vsako jutro poslušam po radiu, kako so v Kairu ali Libiji ali že kje odjeknile bombe.« Vse to jo žalosti, saj dobro ve, da znajo biti v arabskih državah zelo gostoljubni, imajo lep odnos do življenja, prefinjenost višjih slojev je poudarjena. »Po svoje je težko razumeti, da se jim ne uspe osvoboditi islamizma.« Včasih, ko je bila še otrok, je bilo drugače. »Obiskovala sem francoski licej, kamor smo hodili od tunizijskih Judov in nekaj muslimanov do Špancev, Grkov, teh je bilo res veliko, pa še Maltežani. Takšna je bila moja Tunizija. Zdaj je drugačna.« Ni več bogata v pestrostih, Jacqueline Raoul-Duval pa potrebuje svetovljanskost.

Pariz je svetovljanski. »Imam tudi francoske prijatelje, a še več je takih, ki prihajajo od drugod in živijo v Parizu. Zadnjič sem priredila čajanko za prijateljice. Šest nas je bilo. Kanadčanka, Alžirka, Italijanka, Libanonka, Sirka in jaz.« Francija je sijajna, čeprav ve, da je družba različnih obrazov, partikularizmov. Zaveda se, da se bogati getoizirajo in so reveži getoizirani. »Da, to drži vedno bolj.« Presednik François Hollande je obljubil spremembe, a kaj bi lahko storil v manj kot dveh letih proti desetletjem in stoletjem družbene razslojenosti ...

»Mandat je začel težko. Vsi smo ga imeli za omahljivca in premehkega politika, ki je pogosto kaj predlagal, nato pa je svoj predlog brž umaknil. Zdaj kaže veliko več gotovosti in poskuša storiti, kar je obljubil. Zdi se mi, da se popravlja. In ljudje, s katerimi se je obkrožil, so strokovnjaki: [Laurent] Fabius je odličen zunanji minister, notranji minister [Manuel] Valls kaže veliko odločnosti. Tudi zaradi njih je Hollandov položaj trdnejši.« Ljubezenska afera z Julie Gayet, ki je v medijih odjeknila januarja, zdaj pa o njej ne govorijo več, mu je tako in tako bolj koristila kot škodila. »V očeh ženske publike je kot ljubimec videti simpatično. Valérie Trierwei­ler ni bila zelo priljubljena, neka ženska je predsedniku nekoč, medtem ko je na ulici stiskal roke državljanom, zaklicala: Morate se znebiti Valérie, ne maramo je.« Ampak šalo o družicah na stran, v Franciji obstaja tudi nevarna ženska: političarka Marine Le Pen. »Vsak dan pridobiva. Kriza je zanjo izjemna priložnost.«

Grenkoba ljubezni

Jacqueline Raoul-Duval je prvo knjigo leta 1974 napisala o Tuniziji: Voir la Tunisie [Videti Tunizijo], zdaj pripravlja La nuit de noces [Poročno noč], v kateri piše o svojem prvem zakonu. Med drugim se je podpisala še pod Un amour amer [Grenka ljubezen] – da bi poravnala račune s pokojno mamo. Mame so lahko trdosrčne, njena je bila, včasih naredijo škodo, ki je nič ne more popraviti. »Hotela sem biti drugačna. Mogoče sem prav zaradi nje boljša mama svojima otrokoma. A naučila me je nekaj pomembnih reči: reda in zahtevnosti do sebe, da dobro opravim nalogo. Pa še čistoče. Pri njej je bila strašno stroga. Nam, otrokom, pet nas je bilo, je tako drgnila kožo, da nas je skoraj odrla.« Posledično so vsi zrasli v urejene osebe, Jacqueline Raoul-Duval je videti kot iz škatlice. Pa oče? »Že mlad se je nehal biti z ženo. Ni zmogel. Umrl je pri 56 letih.«

Življenje je prekratko, zato pisateljica noče z ničimer odlašati. »Ne jutri, naredi danes, stori takoj.« Spoznanje ni povezano z modrostjo, ki pride z leti, ampak se zgleduje po sinu – znanem in večkrat nagrajenem pisatelju Sergeu Bramlyju – in po hčeri. »Znata živeti, zavedata se, da je treba užiti vsak trenutek. Z ničimer ne varčujeta, kar občudujem. Veliko sta me naučila. Verjamem, da otroci naučijo starše več kot starši otroke.« O pravih poudarkih, smiselnih razmerjih ...

Jacqueline Raoul-Duval piše dopoldne in nekako do poznega popoldneva, ko se odpravi na bazen. »Pisanje je zanimiv proces, saj vodi v očiščenje, katarzo; kadar pišem, se počutim kot detektiv, ki se podaja za besedami.« Pogosto jih odkrije med plavanjem. »Savna in bazen odpirata um. Saj veste, med športom se sproščajo endorfini. Hormoni sreče nam pomagajo, da hitreje najdemo rešitve.« Odpravljajo blokade.

Pravi še: Srečo ima, kdor je spreten z ­besedami.