Tiskane izdaje
»Škoda je, da jih nismo pobili še več!« – Dwight Eisenhower
»Najlepšo pesem miru pojejo mrtvi vojaki.« – Mehmet Jasin
Med letom proti Torontu v časniku preberem žalostno zgodbo o Adnanu Farhanu Abdulu Latifu iz Jemna, ki je po več kot desetletju življenja za rešetkami ta mesec umrl v ameriškem koncentracijskem taborišču v Guantánamu.
Zgodba je še posebej pretresljiva zato, ker je Adnan, ki je imel šele 36 let, umrl nedolžen. Bil je med prvimi, ki so ga januarja 2002, nekaj mesecev po izbruhu tako imenovane vojne proti terorju, privlekli v Guantanamo. A so kmalu ugotovili, da pravzaprav ne predstavlja nobene resne nevarnosti za ameriško državo. Zato so pristojne vladne službe že za časa Georgea Busha predlagale, naj ga premestijo iz Guantanama. Takšnega mnenja je bila tudi nova Obamova administracija, toda Adnan je kljub temu ostal za rešetkami. V Pentagonu so se namreč bali, da bi se nedolžni jetnik ob morebitni vrnitvi v Sano že iz nekakšnega maščevanja lahko pridružil teroristom. Zato so ga ponujali drugim državam, ki pa so se ga iz razumljivih razlogov branile z vsemi štirimi.
Leta 1994, ko je bil star osemnajst let, je Adnan v Jemnu doživel hudo prometno nesrečo. Zdravil se je v Jordaniji. Sedem let kasneje, bilo je usodnega leta 2001, je odšel na dodatno zdravljenje v Pakistan. Tamkajšnje oblasti so ga ujele blizu meje z Afganistanom in ga kot mnoge druge Arabce v državi izročile Američanom. Ti so bili trdno prepričani, da gre za bojevnika Al Kaide, ki se je zagotovo uril pri talibih, zato so ga že kmalu po zajetju, bilo je januarja 2002, poslali v Guantanamo.
Adnan je dobršen del ujetništva preživel v samici in velikokrat je gladovno stavkal. Večkrat je tudi poskušal storiti samomor, zato je bil v Guantanamu pogosto pri psihiatrih. Leta 2010 je zvezni sodnik Henry Kennedy ml. končno le razsodil, da je bila njegova aretacija nezakonita, saj vlada do takrat še ni dokazala, da naj bi bil jemenski zapornik v resnici pripadnik Al Kaide. Toda Adnan je kljub temu ostal v Guantanamu. Po več kot desetletju poniževanj in mučenj v taborišču na Kubi je sredi letošnjega septembra umrl. Njegovi rablji so ga očitno psihično zlomili. A umrl je nedolžen. Brez enega samega dokaza o kakršni koli krivdi.
V naslednjih dneh sem v Torontu skrbno brskal po ameriških in kanadskih časopisih. Pričakoval sem namreč žolčne medijske reakcije na smrt po krivem ožigosanega in zaprtega Jemenca. A jih ni bilo. Adnanova smrt ni zanimala nikogar. Tako kot nikogar ne zanima usoda preostalih 167 jetnikov, ki zlomljeni, ponižani in nedolžni še naprej, že več kot desetletje, gnijejo v Guantanamu, eni največjih sramot našega časa. A molk pogosto pove veliko več kot najgostejši dež plehkih, največkrat povsem nepotrebnih besed.
Adnanova tragedija ima veliko skupnega z zgodbami, ki jih že leta vztrajno opisuje James Bacque, znan kanadski pisatelj, publicist in zgodovinar. Bil je eden redkih, ki je pogumno dregnil v travmatično temo, o kateri še danes vsi molčijo. Zanimalo ga je namreč, zakaj je moralo v ameriških in francoskih taboriščih po drugi svetovni vojni umreti skoraj milijon nemških vojnih ujetnikov, še pol milijona pa jih je umrlo v Sovjetski zvezi. O tem je napisal odmevno knjigo, ki je v Nemčiji čez noč postala velika uspešnica, v ZDA in Franciji pa je bila dolgo ignorirana. V slovenščino so jo prevedli pri založbi Ciceron. Njen naslov je bil Druge izgube. Po rubriki, v katero je ameriška vojska v svojih statistikah suho vpisovala ujetnike, ki so v povojnih taboriščih umrli ali pobegnili. A pobeglih je bilo zelo malo. Druge izgube so zato praviloma vselej pomenile zgolj smrt …
Z Jamesom Bacquom, ki jih ima že čez osemdeset, sva se dobila v uglednem teniškem klubu na St. Clair Avenue v Torontu. V klubu, ki sta ga v letih pred drugo svetovno vojno ustanovila njegova starša. Med pogovorom o knjigi, ki jo zna tako rekoč na pamet, v hipu postreže s pričevanjem ameriškega vojaka Martina Brecha, ki je spomladi leta 1945 stražil v taborišču v Andernachu. Tam je bilo zaprtih od petdeset do šestdeset tisoč nemških vojakov, ki so spali na zemlji in jedli travo. Ko jim je poskušal pretihotapiti nekaj hrane, ga je nadrejeni nahrulil: »Ne prinašaj jim ničesar! Naša politika je, da ti ljudje ne smejo dobiti hrane! Če te še kdaj dobimo, boš ustreljen!«
Stražarji so nekega dne odprli vhod v taborišče. Ujetniki so kot ponoreli stekli do Rena, da bi se napili vode, stražarji pa so jih med tekom postrelili. Trupla so potem odvažali kar s tovornjaki …
Še bolj grozljiva je zgodba, ki mu jo je povedal Jozef Plemper, preživeli ujetnik iz Remagena. Neke noči aprila ’45, ko je v dežju ležal v taboriščnem blatu, ga je iz popolne otopelosti predramilo presunljivo kričanje in stokanje. Nekaj deset metrov pred seboj je zagledal žaromete buldožerja, ki je ujetnike žive zasipaval v jarke. Ti so v smrtnem strahu divje kričali: »Morilci!«
Američani so z ujetniki ravnali tako, kakor so se nad taboriščniki nekoč znašali nacisti. »Bilo je kot v Buchenwaldu ali Dachavu!« je ves šokiran vzkliknil francoski stotnik Julien, ko je stopal med živimi mrtveci v enem od taborišč. Vogezi so v času takoj po vojni, kot so izjavljali preživeli, postali eno samo taborišče smrti …
Dejstvo je, da je Dwight Eisenhower, poveljnik ameriških sil v Evropi, general s petimi zvezdicami in kasnejši predsednik ZDA, zelo sovražil Nemce. Prvi visoki uradnik Bele hiše, ki je že med vojno začel resneje razmišljati, kaj storiti s povojno Nemčijo, je bil finančni minister Henry Morgenthau. Toda Fred Smith je v zapisniku s tajnega sestanka avgusta 1944 na britanskih tleh opozoril, da je za Morgenthauovim projektom pravzaprav stal kar sam Eisenhower. Ta je na tem pogovoru brez ovinkov dejal, da mora nemške voditelje in pripadnike SS brez vsakega dvoma doleteti smrtna kazen, toda kaznovanja s tem kajpak še ne sme biti konec …
Njegov nastop je močno spominjal na znani dialog iz časa teheranske konference, ko je Stalin med večerjo dejal, da bi morali po vojni na enem mestu zbrati 50.000 nemških častnikov in jih postreliti. Winston Churchill je bil ogorčen. Franklin Roosevelt, ki je opazil, da se napetost med zaveznikoma nevarno zaostruje, je zato, da bi pomiril strasti, predlagal neumen kompromis: postrelili naj bi samo 49.000 nemških jetnikov …
Eisenhowerjeva politika do Nemcev je bila neusmiljena. To je potrdil tudi general George Patton. V dnevniških zapisih je priznal, da je Eisenhower vsem podrejenim dal jasno vedeti, da pričakuje od njih popolno lojalnost, če bi kdaj prišlo do kakšne javne preiskave za storjene zločine. Od generalov je zahteval solidarnost. Zakaj? »Ker je proti Nemčiji uporabljal gestapovske metode!« je kratko in jedrnato odgovoril Patton, ki je nasprotoval takšni ameriški politiki.
Ta je samo med vojnimi ujetniki, ki jim je Eisenhower (podobno kot George Bush med tako imenovano vojno proti terorju) spremenil status – razglasil jih je namreč za razorožene sovražne sile –, zahtevala najmanj milijon mrtvih, vsaj pet milijonov žrtev pa je bilo v letih takoj po vojni tudi med nemškimi civilisti.
A uradna zgodovina o tem v glavnem molči. Dobršen del dokumentacije o ameriških zločinih v Nemčiji je uničen. Dvorni zgodovinarji, kot jim pravi James Bacque, so iz Eisenhowerjevih biografij odločno črtali tudi zlovešči stavek, ko je v korespondenci z generalom Georgeom Marshallom potožil, »da je škoda, ker nismo mogli pobiti še več Nemcev«. In začuda je o ameriških zločinih dolgo molčala tudi uradna nemška zgodovina. Erich Maschke in Rudiger Overmans sta denimo število povojnih žrtev zmanjšala na minimum. Da ne bi užalila ameriških »prijateljev« in da bi hkrati prikrila strahotno nemško povojno ponižanje. Celo Willy Brandt je takrat izjavljal, da se je treba »zadržano izogibati nesporazumom in ne izzivati razprav, ki bi lahko odprle stare rane in ne bi rabile spravnim prizadevanjem nemške zunanje politike«.
James Bacque takšnemu ravnanju na kratko pravi cenzura. Svobodo obveščanja je zamenjala svoboda propagande. Ameriška vojska je med povojno okupacijo Nemčije skrbno nadzorovala poročanje medijev in novinarske članke jasno delila na naklonjene in nenaklonjene. To sta Pentagon in Bela hiša počela tudi med tako imenovano vojno proti terorju, ki je prinesla nove »druge izgube«, nova taborišča in nove tajne zapore. Celo na evropskih tleh. James Bacque trdi, da se taboriščem Amerika ni nikoli odpovedala. Pozna jih že od genocida nad indijanskimi staroselci. Guantánamo je zato zgolj nadaljevanje politike, ki traja in nikoli ni imela prav veliko skupnega z demokracijo.
Tudi nesmiselne povojne poboje v Sloveniji je mogoče razumeti kot nekakšno posnemanje krvave politike, ki so jo zavezniki v letih po vojni trdo vadili na nemških ujetnikih. Nova slovenska država je zunajsodne povojne eksekucije seveda odločno obsodila. In prav je tako. A hkrati se je paradoksno ujela v past, iz katere skorajda ni rešitve. Ker ni nikoli obsodila ne ameriških povojnih znašanj nad Nemci ne zlorab in zločinov nad nedolžnimi žrtvami tokratne ameriške vojne proti Afganistanu in Iraku, te je povrh vsega celo voljno podprla, je uradna Ljubljana s tem pravzaprav (ne)hote legalizirala tudi povojne poboje na domačih tleh. Med zločini in zločinci namreč ne more biti razlik. Obsodba – in kazen – morata biti za vse enaki.
