Kolikšne bi bile danes obresti, če bi vam Julij Cezar posodil zlatnik?

Osnovna motivacija za delo je danes torej denar. Če denar ne bi bil več potreben, bi ta motivacija izginila.

Objavljeno
08. april 2012 23.13
Sašo Tomažič
Sašo Tomažič

V kapitalističnem ekonomskem sistemu obdobjem velike gospodarske rasti in blaginje sledijo obdobja kriz in recesije. Ta pojav je leta 1819 prvič sistematično obdelal J. C. L. de Sismondi in kot glavni razlog za pojav kriz navedel preveliko proizvodnjo in premajhno potrošnjo. To se zgodi zaradi velikih razlik med bogatimi in revnimi.

Od takrat večina ekonomistov priznava obstoj ekonomskih ciklov. Mnenja se razlikujejo zgolj glede vzrokov za nastanek kriz in njihovega trajanja. Različni ekonomisti so odkrili obstoj različnih ekonomskih ciklov in jih klasificirali glede na dolžino njihovega trajanja, vendar moderna makroekonomija ne ponuja dovolj potrditev za tezo, da si ti ciklusi sledijo v regularnih časovnih intervalih. Ekonomskih kriz zato za zdaj ni mogoče vnaprej točno napovedati. Skoraj zagotovo pa vemo, da bodo prej ali slej prišle.

Trenutno krizo je bilo torej pričakovati, čeprav ni bilo mogoče vnaprej napovedati, kdaj se bo začela, kakšen bo njen obseg, in še vedno ni mogoče napovedati, kdaj in kako se bo končala. To je odvisno predvsem od (ne)ustreznosti ukrepov, ki jih bodo sprejele vlade, da bi izšli iz krize. Neustrezni ukrepi lahko krizo samo še poglobijo, privedejo do velikih socialnih nemirov in v skrajnem primeru do revolucij ali vojn.

V zadnjih sto letih je bilo kar nekaj ekonomskih kriz: depresija v ZDA v letih 1920 in 1921, za katero je bila značilna izredno velika deflacija (padec cen) in upad gospodarstva, zlom borze na Wall Streetu v letu 1929 in velika depresija, ki mu je sledila in se je zares končala šele z drugo svetovno vojno, črni ponedeljek 1987, ko so ogromnemu padcu borznega indeksa v Hongkongu sledili padci indeksov na vseh drugih borzah, posojilna kriza v letih 1980 do 1990 v ZDA, razpočen internetni balon v letu 2000, bančna kriza na Irskem v letih 2008 do 2010 in trenutna kriza so le nekatere med njimi.

Skupno vsem tem krizam je, da nobena med njimi ni nastopila naravno, zaradi kake naravne nesreče, na primer poplave, potresa, suše ali pandemije, ampak zaradi nepremišljenega in nepravilnega ravnanja na finančnih trgih in borzah oziroma zaradi ekonomskega sistema, ki tako ravnanje dopušča. Zato lahko trdimo, da so bile vse ekonomske krize ustvarjene umetno.

Tržno gospodarstvo in regulacija

Stalno ponavljanje ekonomskih kriz je prepričalo tako ekonomiste kot tudi politike, da popolnoma liberalno tržno gospodarstvo ne deluje, predvsem pa se ni samo sposobno izvleči iz teh kriz. Če ne prej, je to postalo popolnoma jasno v času velike gospodarske depresije v ZDA v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Med letoma 1933 in 1936, v času prvega mandata predsednika F. D. Roosevelta, je kongres ZDA sprejel vrsto ekonomskih in socialnih programov, ki so znani pod skupnim imenom New Deal (nova gospodarska politika).

Ukrepi v okviru New Deala so zajemali od denarne politike, povišanja davkov, regulacije bančništva, transporta, kmetijstva in cen določenih proizvodov do zaposlovanja žensk, vzpodbujanja umetnosti, uvajanja javnih del, vzpodbujanja razvoja ruralnih območij in povečanja moči sindikatov. Vsi ti ukrepi so pomagali okrepiti in oživeti gospodarstvo, vendar niso bili v celoti uspešni, predvsem ne glede zmanjševanja stopnje brezposelnosti. Žalostno dejstvo je namreč, da si je gospodarstvo ZDA popolnoma opomoglo šele z udeležbo v drugi svetovni vojni, predvsem zaradi velikega porasta vojaške industrije.

Čeprav je imel New Deal veliko nasprotnikov, so številni ukrepi obveljali vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, tako imenovane zlate dobe kapitalizma, ko je spet prevladalo mišljenje laissez faire, ki je zahtevalo ponovno deregulacijo gospodarstva.

Varčevanje ne oživlja

Finančno pomoč nesolventnim državam je EU vezala na stroge varčevalne ukrepe. Predvsem naj bi se zmanjšale javna poraba in socialne pomoči, kar naj bi prihranilo nekaj proračunskega denarja in tako povečalo solventnost teh držav.

Varčevalni ukrepi pa imajo lahko izredno negativne posledice na gospodarsko rast. Zmanjšanje javne porabe hkrati pomeni, da veliko podjetij, ki so poslovala z državo, izgubi posel. Nekatera gredo zato v stečaj, druga pa so prisiljena odpustiti veliko delavcev. Tudi zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju z namenom varčevanja povečuje splošno brezposelnost.

Zaradi večje brezposelnosti upada kupna moč prebivalstva, kar pa ima negativen vpliv tudi na gospodarske subjekte, ki niso neposredno vezani na poslovanje z državo, saj zaradi zmanjšane kupne moči ne morejo več prodati svojih izdelkov oziroma storitev. Tudi tu začne prihajati do odpuščanja in s tem nadaljnjega zmanjševanja kupne moči. Sistem zaide v spiralo, ki vodi samo navzdol.

Zaradi zmanjšane gospodarske aktivnosti se zmanjša tudi priliv davkov v proračun, tako da imajo v končni fazi varčevalni ukrepi ravno nasproten učinek, kot bi ga želeli. Namesto da bi se proračunski primanjkljaj zmanjševal, se začne dolgoročno samo povečevati.

Ukrepi, ki so jih sprejeli v ZDA v okviru New Deala, s katerim jim je vsaj deloma uspelo preseči krizo, so bili daleč od varčevalnih ukrepov; prej bi lahko trdili nasprotno.

Kriza in vzroki

Doslej smo govorili zgolj o simptomih gospodarskih kriz in o bolj ali manj uspešnih ukrepih za njihovo odpravljanje, pozornosti pa nismo posvečali globljim vzrokom, ki do kriz v prvi vrsti sploh pripeljejo. Vzroki za nastanek kriz so vgrajeni v samo jedro kapitalističnega ekonomskega sistema. To je tudi razlog za njihovo ponavljanje, ne glede na ukrepe, ki se sprejemajo za odpravljanje njihovih simptomov.

Odpravljanje vzrokov pa je dolgotrajnejši proces. Za to ne zadoščajo več zgolj administrativni ukrepi, temveč je za spremembe potrebna tudi sprememba v zavesti in moralnih vrednotah vseh ljudi. Potrebne so namreč določene spremembe prav v temeljih družbenoekonomskega sistema.

Karl Marx je sicer predvideval, da se lahko te spremembe zgodijo dokaj hitro, z revolucijo. To predvidevanje se je izkazalo za popolnoma napačno. Kot je ugotavljal že armenski mislec G. I. Gurdjieff pred začetkom oktobrske revolucije v Rusiji, revolucija ne more prinesti nič dobrega. Z njo pride na oblast le najbolj agresiven del prebivalstva, ki je edini sposoben izpeljati revolucijo. Nova oblast se tudi ne spozna na vodenje države. Po revoluciji neselektivno zavrže vse stare vrednote, ne glede na to, ali so bile dobre ali slabe, in uvede nove, ki pa so popolnoma nepreverjene, saj se še niso izkazale v zgodovini.

Za spremembe v družbenoekonomskem sistemu je torej potreben evolucijski proces. Da bi ta proces lahko potekal v pravi smeri in bi se dolgoročno izognili ekonomskim in socialnim krizam, pa moramo dobro poznati vzroke za njihov nastanek.

Kapitalizem se približuje svoji meji

Mehanizmi, vgrajeni v kapitalistični ekonomski sistem, zelo vzpodbudno delujejo na povečevanje gospodarske aktivnosti. V tem pogledu se je kapitalizem izkazal bolje od vseh drugih ekonomskih sistemov, saj je vzpodbudil izjemen napredek in izjemno izboljšanje življenjskega standarda v zahodnem svetu, kjer se je kapitalizem najprej uveljavil.

Kapitalizem pa se hitro približuje svoji meji. V času, ko je vsega primanjkovalo, so bili mehanizmi, ki so stalno pospeševali gospodarsko rast, izredno dobrodošli, vendar je gospodarska rast prišla do točke, ko je, vsaj v zahodnem svetu, vsega dovolj ali celo preveč.

Danes ni več problem narediti, temveč je problem prodati. Zato se vzpodbuja potrošnja, ustvarjajo se umetne potrebe in iščejo stalno novi trgi. Vse to pa je omejeno. Potrošnja se ne more neskončno povečevati in tudi novih trgov ni neskončno veliko. Obstajajo meje, ki jih postavlja narava.

Ko se začnemo približevati tem mejam, bodisi lokalno bodisi globalno, pa postanejo vzroki, ki povzročajo ekonomske krize, bistveno bolj dejavni. Povečevanje učinkovitosti nima več želenega učinka. Ker ni mogoče prodati vsega, kar lahko s povečanjem učinkovitosti proizvedemo, pride do odpuščanja odvečne delovne sile, vse večje brezposelnosti in upadanja kupne moči. Gospodarstvo se spet znajde v krizi. Bolj ko se bomo na globalni ravni približali omenjenim omejitvam, hujše bodo krize, ki se bodo pojavljale.

Dobiček je osnovno gonilo kapitalistične ekonomije in osnovni vzrok za nastanek kriz. Želja po dobičku predstavlja v kapitalizmu osnovni motiv za gospodarsko aktivnost. Želja imeti oziroma imeti čim več je močno prisotna v človekovi zavesti. Pogosto se imeti skorajda enači z biti. Že star pregovor namreč pravi, več ko imaš, več veljaš.

Ravno želja po dobičku pa je tista, zaradi katere so v kapitalizem vgrajeni mehanizmi, ki vodijo v krize. Kapitalistični ekonomski sistem že v svojem imenu izraža pričakovanje, da bo kapital sam po sebi prinašal dobiček, da se bo sam po sebi množil.

Kapital, ki se sam po sebi oplaja, na neki način spominja na piramidne sisteme, za katere je splošno znano, da zelo hitro odpovejo in so zato v večini držav prepovedani. V najpreprostejši obliki piramidnega sistema mora vsak za vstop v sistem plačati določen znesek. Ko je v sistemu, lahko pridobiva nove člane. Znesek, ki ga novi člani vplačajo, se po nekem ključu razdeli med vse, ki so v tako nastali piramidi nad njim.

Sistem na začetku deluje odlično. Ko član pridobi dva ali tri nove člane, pokrije svoj vložek, vsi nadaljnji člani, ki jih pridobi, kakor tudi vsi člani, ki jih pridobijo ti člani, pa predstavljajo čisti dobiček. Ker imajo obstoječi člani realne dobičke, na začetku ni težko prepričati vedno novih članov, da se vključijo v sistem. Ker pa potrebno število članov, ki se morajo na novo vključiti, da bi sistem deloval, izredno hitro narašča, sistem tudi izredno hitro doseže svojo mejo, ko ni več mogoče pridobivati novih članov. Takrat sistem razpade. Tisti na dnu piramide ostanejo praznih rok. Ves dobiček, ki so ga ustvarili člani višje v piramidi, je šel na njihov račun.

Zelo podobno delujejo mehanizmi, ki omogočajo kapitalske dobičke, le da tu stvari tečejo nekoliko počasneje, zato faza, ko je na videz vse v redu in vsi udeleženci služijo, traja precej dlje, vendar tudi ti prej ali slej pridejo do meje, ko to ni več mogoče. Takrat nastane kriza.

Obresti in dolžniška kriza

Med osnovnimi mehanizmi za ustvarjanje dobička iz kapitala je posojanje denarja za obresti. Velikost obresti ni odvisna od tega, kaj in kako posojilojemalec s tem denarjem naredi. Po določenem času je dolžan vrniti glavnico z obrestmi pa tudi obresti na obresti (obrestno obrestni račun).

Ves denar, ki je v obtoku, je na neki način sposojen, pa naj gre za posojila bankam, posojila podjetjem, posojila fizičnim osebam ali bančne depozite. Torej tudi na ves denar tečejo obresti.

Pri povprečni 5-odstotni obrestni meri za različna posojila se količina denarja, ki ga je treba vrniti, v 14 letih približno podvoji. Upniki morajo po 14 letih vrniti dvakrat toliko denarja, kot so si ga izposodili. Torej morajo od nekod dobiti nov denar, ki ga pa ni, saj smo že na začetku povedali, da je ves denar izposojen. Za vračilo obresti je torej treba izdati nov denar. Ker pa se ta spet posoja za obresti, celoten dolg samo narašča.

Vidimo, da obresti slej ko prej nujno pripeljejo do dolžniške krize, to je do točke, ko dolgov z obrestmi nikakor ni mogoče vrniti.

Še bolj očitno postane to v daljšem časovnem obdobju. Pri obrestno obrestnem računu namreč dolg narašča po eksponentni funkciji časa. Dolg začne po določenem času tako hitro naraščati, da preseže vse smiselne meje.

Za ilustracijo si oglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi si v času Julija Cezarja (leta 100 pred našim štetjem) nekdo izposodil 10-gramski zlatnik po 5-odstotni letni obrestni meri, plačljivi v zlatu, njegovi potomci pa bi morali ta dolg danes vrniti. Maso zlata, ki bi jo morali vrniti, lahko izračunamo po enačbi:

m=10g ×1,052112 ~ 5,64×1045g

To je masa, ki je enaka masi tri tisoč milijard Sonc, pri čemer je masa Sonca tristodvajsettisočkrat večja od mase Zemlje. Pravzaprav je to masa, ki je približno enaka masi celotne galaksije.

Stvari, ki so jih povedali različni modreci v zgodovini, so imele ponavadi zelo konkretne in praktične razloge. Verjetno je ravno to razlog, da je Mohamed prepovedal posojanje denarja za obresti in je to v islamu še danes prepovedano.

Na problem nezmožnosti plačevanja obresti je že leta 1996 opozarjal nemški profesor Bernd Senf, ki je v svoji knjigi Megla okrog denarja napovedal scenarij, ki trenutno poteka.

Nezmožnost stalne rasti

Drug mehanizem za ustvarjanje dobička iz kapitala pa je vlaganje. Tu je, v nasprotju z obrestmi, dobiček odvisen od tega, kaj se je z vloženim kapitalom naredilo.

Da bi vložki lahko stalno prinašali dobiček, da bi delnice oziroma drugi vrednostni papirji rasli, mora biti zagotovljena tudi stalna gospodarska rast. Gospodarska dejavnost, ki jo ponavadi merimo kar z ustvarjenim bruto nacionalnim prihodkom, se mora vsako leto povečati za določen odstotek. Običajno začnemo govoriti o krizi že, ko se odstotek gospodarske rasti na letni ravni nekoliko zmanjša, mnogo preden se gospodarska rast popolnoma ustavi.

Tudi pri stalni gospodarski rasti gre za eksponentno funkcijo; torej velja za količino produktov, ki bi jih morali po daljšem časovnem obdobju proizvesti, enak izračun, kot smo ga uporabili pri izračunu obresti. Tudi tu pridemo v daljšem obdobju do popolnoma nesmiselnih in neustvarljivih številk.

Da bi torej v nekem omejenem obdobju lahko zagotovili stalno gospodarsko rast, mora vmes gospodarstvo močno upasti, kar se dogaja v hudih krizah, ali pa se mora veliko stvari uničiti, kar se dogaja v vojnah.

Razlogi ekonomske nestabilnosti

Pomemben razlog za nestabilnost ekonomskega sistema je v sistem vgrajena pozitivna povratna vezava. O pozitivni povratni vezavi govorimo, kadar vzrok povzroči posledico, ta vpliva nazaj na povečanje vzroka in s tem tudi povečanje posledice in tako dalje, dokler se proces zaradi določenih zunanjih vzrokov oziroma zakasnitve povratnega vpliva ne obrne v drugo smer.

V teoriji sistemov je znano dejstvo, da so sistemi s pozitivno povratno vezavo nestabilni. Oglejmo si to na primeru sodobnega gospodarstva. V obdobju gospodarske rasti so ljudje zaposleni in dobivajo dobre plače. Ker imajo dovolj denarja, tudi veliko trošijo, kar vpliva nazaj na povečanje proizvodnje, povečanje dohodkov in ponovno povečanje potrošnje. To je tipična pozitivna povratna vezava.

V tem ni videti nič slabega, vsaj dokler se proces ne obrne. Proces se lahko obrne zaradi različnih vzrokov.

Zaradi dolžniške krize, ki smo jo že obravnavali, gredo podjetja v stečaj in delavci izgubijo delo. Kupna moč prebivalstva se zmanjša, zato je potrebno zmanjšanje proizvodnje, kar pa pomeni ukinjanje delovnih mest in s tem ponoven padec kupne moči. Sedaj deluje pozitivna povratna vezava v drugo, neželeno smer.

Drugi pomemben razlog, da se proces obrne v nezaželeno smer, je modernizacija proizvodnje in uvajanje novih tehnologij. Ker je gospodarstvo profitno usmerjeno, skuša z novimi tehnologijami znižati stroške dela in s tem povečati profit. Pride do odpuščanja odvečne delovne sile, kar spet zmanjšuje kupno moč, in proces se obrne v neželeno smer.

Potrebna je sprememba zavesti

Da bi lahko začeli odpravljati temeljne vzroke za nastanek kriz, se moramo najprej dobro zavedati, da so take spremembe nujno potrebne. Zato je potrebna sprememba zavesti. Predvsem se moramo znebiti enačenja med biti in imeti. Na to enačenje najbolj vpliva družbena klima. Biti oziroma obstajati kot socialno bitje namreč pomeni biti cenjen, tako v ožji družbi prijateljev kakor tudi v širšem družbenem okviru.

Ker je imetje v družbi najbolj cenjeno, želimo imeti bistveno več, kot v resnici potrebujemo. Večina bogatih ljudi nikoli ne more porabiti svojega denarja oziroma uporabljati vsega svojega imetja. Kljub temu večina teži k še večjemu bogastvu, saj jim to daje družbeno priznanje in moč.

Po drugi strani pa tudi uspehe na vseh drugih področjih ocenjujemo z denarjem. V golfu, na primer, je lestvica najboljših igralcev v evropski turneji urejena kar po njihovih zaslužkih. Prvi na lestvici je tisti, ki največ zasluži. Podobno je tudi v drugih športih, glasbi, umetnosti in znanosti. Veliki uspehi se nagrajujejo z velikimi denarnimi nagradami. Če ne prinesejo denarja, pravzaprav niso pravi uspehi.

V zgodovini so se vzpostavile različne pozitivne moralne vrednote, kot so dobrota, poštenost, požrtvovalnost, solidarnost, sočutnost, nesebičnost, čast in pogum. Čeprav jih je trenutni vrednostni sistem potisnil v ozadje, pa so to vrednote, ki so se vzpostavile v evolucijskem procesu in omogočale lažje preživetje in kvalitetnejše življenje celotne družbe.

Upanje kljub vsemu obstaja

Stephane Hessel, član francoskega odporniškega gibanja in eden od avtorjev deklaracije o človekovih pravicah, v svoji majhni knjižici Dvignite se poziva, da ne smemo ostati pasivni, temveč moramo nekaj storiti, da se upremo vse večjim razlikam med revnimi in bogatimi. Pri tem pa moramo namesto nasilja izbrati nenasilje in se opreti na upanje.

In upanje obstaja. Postopno se v ljudeh prebuja zavest, ki dobička ne postavlja na vrh vrednostnega sistema. Vse bolj se prebuja tudi ekološka zavest pa tudi zavest, da je treba nekaj narediti za skupno in ne zgolj za osebno dobro.

Veliko ljudi je pripravljeno prispevati skupnosti tudi brez plačila. To se je zelo široko uveljavilo predvsem pri računalniški programski opremi in informacijskih sistemih. Tako nastaja veliko brezplačne programske opreme kakor tudi Wikipedija, ki je postala najobsežnejša enciklopedija na svetu.

Lep primer, kako tudi v okvirih obstoječega ekonomskega sistema delovati neprofitno, so socialna podjetja. Koncept socialnih podjetij si je zamislil Muhamad Junus, ki je ustanovil banko Gramin v Bangladešu. Ta banka daje majhna posojila (nekaj dolarjev do nekaj deset dolarjev) z zelo nizkimi obrestmi najrevnejšim prebivalcem v Bangladešu in jim s tem omogoča, da se postavijo na svoje noge. Socialna podjetja še vedno služijo denar, vendar ne stremijo h kopičenju dobička, temveč dobiček namenjajo socialnim koristim. Zanimivo je, da je bila tudi večnacionalna družba Danone pripravljena ustanoviti podružnico, ki deluje na način socialnega podjetja in proizvaja jogurte, ki vsebujejo precej za zdravje potrebnih sestavin, ki jih prebivalci Bangladeša ne dobijo v svoji običajni prehrani.

Drug zanimiv primer preoblikovanja kapitalizma so banke s časovnimi dolarji, ki so jih ustanovile nekatere lokalne skupnosti v ZDA. Tu gre za vzpodbujanje vzajemne pomoči. Vsakdo, ki nekaj naredi za lokalno skupnost, dobi toliko časovnih dolarjev, kolikor ur je potreboval za opravilo. Te dolarje porabi, ko nekdo drug zanj opravi delo, ki traja enako časa. Pri tem je ena ura vredna en časovni dolar, ne glede na to, ali je to obrtnik, zdravnik ali odvetnik. Zanimivo je tudi, da vlada v ZDA dela za časovne dolarje ni obdavčila.

Veliko držav namenja velik del bruto domačega proizvoda za skupne potrebe, kot so brezplačno šolstvo, zdravstvo, pokojnine, pomoč brezposelnim, in tudi za javno infrastrukturo, tako da postajajo države vedno bolj socialne. V zadnjih desetletjih je ta delež stalno naraščal, žal pa se je ta trend ob zadnjih krizah obrnil.

V Italiji so uvedli trgovine, v katerih lahko reveži s posebnimi karticami brezplačno »kupujejo« osnovne potrebščine.

Progresivno obdavčenje, ki je najbolj izrazito na Švedskem, uvaja v sistem negativno povratno vezavo. Ustvarjanje profita prek določene meje tako izgublja smisel, kar povzroči bistveno pravičnejšo distribucijo dobrin. V podobni smeri bi delovalo progresivno obdavčenje dobičkov in kapitala.

Vsi ti procesi že vodijo v pravi smeri, to je v smeri stabilnejšega in hkrati tudi pravičnejšega ekonomskega sistema.

Denar v resnici 
ne bi bil več potreben

V sodobnem ekonomskem sistemu se vse vrti okrog denarja. Denar potrebujemo za preživetje. Potreben je za nove investicije. Denar lahko posojamo ali investiramo in z njim ustvarjamo profit. Ko iz že omenjenih razlogov začne primanjkovati denarja, pa nastopi ekonomska kriza.

Večinoma prevladuje mnenje, da je bilo pred uvedbo denarja gospodarstvo menjalno – torej da je vsakdo zamenjal svoje pridelke za druge pridelke, ki jih je potreboval. Vendar je tak način izredno nepraktičen, saj je zelo težko najti nekoga, ki ima stvar, ki jo ti potrebuješ, on pa ravno potrebuje tisto, kar imaš ti.

Menjalno gospodarstvo se zato ni nikjer uveljavilo. Veliko družb pa je delovalo na podlagi darilnega gospodarstva. Ljudje so v takem gospodarstvu dali viške svojega pridelka na voljo skupnosti brez eksplicitnega zagotovila, da bodo dobili nekaj v zameno. Tako gospodarstvo je bilo značilno za Indijance na severozahodu Severne Amerike, prebivalce tihomorskih otočij, Novo Gvinejo in druge. Različni načini darovanja skupnosti so del religioznih obredov v budizmu, hinduizmu, islamu in judovski religiji.

V času pomanjkanja, ko se večina bori za preživetje, tak način gospodarstva zagotovo ni primeren za širšo skupnost. Še vedno pa se obnese v manjših skupnostih, na primer v okviru družine, kjer se je večinoma ohranil do današnjih dni.

Čeprav se morda sliši utopično, pa bi bila darilna ekonomija za današnji tehnološko visoko razviti zahodni svet ustrezna rešitev. Produktivnost je tu namreč že dolgo dovolj visoka, da zlahka zadosti osnovnim (dejanskim) potrebam celotne populacije.

Lep primer, da tak sistem lahko deluje, ko je vsega dovolj, je samopostrežni zajtrk v hotelu. Hrane je dovolj in vsakdo lahko vzame, kolikor hoče. Ko nekdo pride prvič, si mogoče vzame več, kot lahko poje, vendar kmalu ugotovi, da to ni potrebno, saj vidi, da lahko, če je še lačen, vzame spet. Večina hotelov je uvedla samopostrežne zajtrke in tudi druge obroke, ker se tako zmanjša poraba hrane, saj je treba zavreči bistveno manj hrane kot pri klasični postrežbi.

Podobno bi se z uvedbo sorodnega sistema tudi v širši družbi zmanjšala celotna poraba, saj ne bi bilo nobene potrebe več za kopičenjem dobrin. Obenem pa bi se zmanjšala tudi količina človeškega dela, saj je danes potrebno bistveno več dela, da se proizvode proda, kot za to, da se jih proizvede.

Potrebna je nova 
motivacija za delo

Danes ima večina ljudi delo za nujno zlo, za nekaj, kar je potrebno, da zaslužimo denar, ki ga potrebujemo za preživetje in zabavo. Večinoma štejemo za delo opravila, ki jih moramo opravljati, za zabava pa opravila, ki nas veselijo.

Osnovna motivacija za delo je danes torej denar. Če denar ne bi bil več potreben, bi ta motivacija izginila, produkcija bi tako upadla, da ne bi bilo več zagotavljanja osnovnih potreb. Znova bi se pojavila potreba po denarju in ekonomskem sistemu, ki vzpodbuja proizvodnjo.

Če bi torej želeli odpraviti denar, bi bilo treba to narediti zelo postopoma in hkrati graditi novo motivacijo za delo, ki bi slonela na pozitivnih moralnih vrednotah.

Postopno odpravljanje potrebe po denarju je možno s postopnim večanjem socialnih ugodnosti, ki jih ponuja družba. Trenda povečevanja deleža bruto nacionalnega dohodka, namenjenega sociali, ne bi smeli v nobenem primeru obrniti. Poleg brezplačnega šolstva, zdravstva in javne infrastrukture bi lahko postopoma začeli zagotavljati tudi brezplačno hrano, stanovanja in javni prevoz. Denar bi bil še vedno potreben za nadstandardne in luksuzne stvari in storitve, ki niso nujno potrebne za normalno preživetje. Potreba po lepšem in boljšem bi še vedno zagotavljala motivacijo za delo, zlasti glede na dejstvo, da potreba po delu stalno upada.

Vzporedno z večanjem sociale pa bi bilo treba dvigati zavest in vzpostavljati pozitivne vrednote. To je pomembno predvsem pri vzgoji na vseh ravneh, v družini, šoli in javnih medijih.

Ljudje večinoma radi delamo, vendar ne, ko je to nekaj, kar moramo in kar nas ne veseli. Brez dela postane življenje dolgočasno. Ker postaja zaradi izredno hitrega napredka tehnologije potrebno vedno manj človeškega dela, bi lahko delo sčasoma postalo privilegij in ne obveznost. Ljudje bi delali predvsem tisto, kar jih veseli, tako da delo in zabava ne bi bila več tako strogo ločena. Seveda pa bi moralo delo v dobro skupnosti pridobiti tudi ustrezno družbeno priznanje. Podobno kot v športu in glasbi bi v ta namen lahko uvedli lestvice, na katere bi se uvrstili posamezniki, ki so največ naredili za dobro družbe na posameznih področjih. Lestvice bi lahko delovale na podobnem principu, kot trenutno deluje facebook s svojimi »všeč mi je« ali youtube, kjer se pomembnost prispevkov ocenjuje glede na število ogledov.

Je to utopija? Vsekakor je, če se bodo stvari še naprej razvijale tako, kot se zdaj, če bodo vsi ukrepi, ki se sprejemajo za reševanje kriz, samo utrjevali obstoječi ekonomski sistem in poglabljali naslednje krize. S pravilnimi ukrepi in postopnim odpravljanjem vzrokov kriz in dvigovanjem zavesti pa je to vsekakor mogoče.

Dr. Sašo Tomažič je profesor na fakulteti za elektroniko ljubljanske univerze.