Komu je pisal John Lennon?

Če bi Lennon živel danes, bi bil najbrž aktiven bloger in tvitar. Tako kot je bil nekoč obseden avtor pisem bralcev.

Objavljeno
02. november 2012 12.07
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Letos je toliko zanimivih polstoletnih pop obletnic. Petdeset let Jamesa Bonda, petdeset let Rollingov, petdeset let Beatlov. Jarvis Cocker, pevec skupine Pulp, pravi, da smo danes vsi tako ali tako le otroci odmeva, da živimo v popularni kulturi, ki vseskozi gleda nazaj čez ramo in išče inspiracijo v neskončni energiji prejšnjega stoletja. »Rojeni smo po veliki eksploziji in obsojeni, da vse življenje gledamo nazaj ter skušamo priti čim bliže trenutku, ko se je zgodil veliki pok. Danes vam bodo kozmologi znali povedati vsak detajl o tem, kaj se je dogajalo v vesolju po velikem poku, vzroka zanj pa še vedno ne znajo razložiti.« Tako kot je težko, skoraj nemogoče, razložiti nastanek fenomena, imenovanega The Beatles.

Na tisto slavno vprašanje, Rollingi ali Beatli, bi seveda odgovorila Beatli. Vedno. Fantje iz delavskega razreda brez formalne izobrazbe, brez podpore velikih studijev in z neverjetno ustvarjalno močjo. Glasba Beatlov se je (drugače od Rollingov, ki še danes zvenijo enako kot pred petdesetimi leti) vseskozi razvijala, vsak njihov album je nekaj novega, eksperimentirali so, bili pogumni, umetniki, njihova poetika je vseskozi rasla, kot da gre za nekaj organskega. Nikoli se niso ustavili v času. In Lennon je bil velika umetniška sila skupine, imel je toliko talentov. Vedno moj najljubši Beatle.

Ko sem brala knjigo John Lennon, Pisma (Modrijan, prevedla Maja Novak), ki jo je uredil Hunter Davies, avtor ene najbolj znanih biografij o Beatlih, sem bila presenečena nad tem, kako obsesiven avtor pisem je bil Lennon. Če bi bil danes še živ, bi bil najbrž aktiven bloger in tvitar. Pisal je dolga pisma, kratka sporočilca, kartice, polne humorja, prijazna pisemca oboževalkam, dolge nakupovalne sezname, sezname opravil za svoje hišne pomočnice, ves čas je izpolnjeval ankete in večino svojega pisanja opremil z duhovitimi in odličnimi risbami. Ko je izpolnjeval obrazec za seznam Who's Who, je napisal zelo kratek in jedrnat življenjepis: »Rojen leta 1940. Živel. Srečal Yoko in se poročil.«

Nekatera pisma so ljubezenska, druga sovražna, nora, politično angažirana, pretresljiva, poetična. Skoraj vsa so polna njegovega odličnega humorja. Urednik knjige jih je iskal desetletja, pri Lennonovih prijateljih, znancih in zbiralcih, ter jih letos izdal z blagoslovom Yoko Ono, ki je med drugim v uvodu zapisala, da je nekaj okoli teh pisem vsekakor res, in sicer da John Lennon v njih nikoli ni leporečil. Korespondence med Johnom in Yoko ni. Od prvega dne, ko sta se spoznala, sta se redkokdaj ločila, če sta se že, sta se vsaj dvajsetkrat na dan pogovarjala po telefonu, tudi takrat, ko sta za nekaj časa prekinila zvezo. Davies je ugotovil, da je mnogo pisem izginilo, nekaj jih je žal varno skritih pri bogatih zbiralcih, ni pa jih bilo malo, ki so jih lastniki raztrgali na majhne koščke in prodajali oboževalkam. Lennonova prva žena Cynthia jih je, ker je potrebovala denar, veliko prodala, nekaj preveč žalostnih pa uničila.

Beatlomanija, začetek

Prvi Johnovi zapisi so še iz njegovega otroštva, ko je pri dvanajstih pisal svoj doma narejeni časopis in prav tako doma narejeno knjigo Zakladi umetnosti in poezije. Kot je dobro znano, je odraščal pri svoji teti Mimi, ker je njegova mama Julia imela svojo družino. Še prej ga je oče Fred, ki je delal kot strežaj na potniških ladjah, želel odpeljati s seboj na Novo Zelandijo, vendar mu je mama to preprečila in petletnega fantka postavila pred izbiro: ali ona ali oče. John naj bi se bil sprva odločil za očeta, ko pa je videl, da mama odhaja, je stekel za njo. Julia ga je potem dala v rejo svoji sestri. Ko je John imel osemnajst let, je njegova mama umrla.

Začetek beatlomanije označuje letnica 1963, ko je izšel njihov drugi singel Please Please Me, nastopali so na televiziji, imeli razprodane nastope in postajali vedno bolj popularni. Že leta 1961 so ustanovili klub oboževalcev in tajnica kluba je za pisma oboževalk uporabljala kar domači naslov, vendar ji je to oče kmalu prepovedal, njihova hiša je bila namreč poplavljena s pismi za Beatle, njihova domača pošta pa se je izgubljala. Glasbene revije so poročale o vsem, kar so rekli ali naredili Beatli, njihove pesmi so kraljevale na prvih mestih lestvic. Leta 1963 so nastopili na dobrodelni prireditvi Royal Command Performance, na kateri je John rekel znameniti stavek, da naj tisti, ki sedijo na poceni sedežih, ploskajo, drugi pa samo rožljajo z nakitom! In se že izpostavil kot veliki predrznež, ki se ne boji nikogar.

Vse je teklo zelo hitro, oni pa so bili še vedno samo fantje iz Liverpoola, ki še vedno živijo pri starših. Oboževalkam so kar sami pisali prijazna pisma. Ohranjeno je pismo, ki ga je John napisal Sylvii in Kathy in v njem navedel domače naslove vseh štirih Beatlov. Pismo je zmečkano in večkrat zalepljeno, saj je bilo za mladi dekleti strasten predmet poželenja, stiskanja in poljubljanja. Ena od oboževalk je Johnovo pismo iz šestdesetih let dve desetletji kasneje prodala, ker sta se ji pokvarila štedilnik in pralni stroj. Takrat je zanj dobila 440 funtov, danes bi bilo vredno okoli 15.000 funtov.

Vrh slave

Leta 1964 so Beatli zavzeli ZDA. Najprej so nastopili v oddaji Eda Sullivana in dosegli nov svetovni rekord v televizijski gledanosti. Imeli so turnejo, v štiriintridesetih dneh kar dvaintrideset koncertov. Leta 1965 so nastopili na newyorškem stadionu Shea, kamor je prišlo 55.600 ljudi, kričanje je bilo takšno, da nihče, niti Beatli, ni ničesar slišal. John je takrat dejal: »Koncerti Beatlov nimajo nič skupnega z glasbo. Sprevrgli so se v peklemanske plemenske obrede.« Sledile so turneje na Japonskem in Filipinih, ki so bile polne kaosa in norosti. Ko je leta 1966 John izjavil, da so popularnejši od Jezusa, so v ZDA zagorele njihove plošče. Leta 1967 je bilo živih nastopov konec, zaprli so se v studio. Umrl je njihov menedžer Brian Epstein. V Johnovo življenje se je vrnil njegov oče Fred, ki je imel devetnajstletno punco.

Potem je prišla Indija. Beatli so odšli v predgorje Himalaje k maharišiju. Meditirali so in se pogovarjali. Ringo je z ženo pobegnil že čez deset dni, saj mu je zmanjkalo konzerv s pečenim fižolom, ki jih je prinesel s sabo iz Londona. Najdlje, kar nekaj mesecev, sta tam ostala George in John s svojima soprogama. Kmalu so se začele pojavljati govorice, da je mahariši prevarant, nor na denar. V knjigi je objavljeno Johnovo pismo, ki ga je napisal nekemu gospodu Bulliju, ki je slavnega Beatla prosil za denar, da bi lahko odšel na potovanje okoli sveta. V njem mu je John povedal, da mu seveda ne more poslati denarja, ker ima takšnih prošenj preveč, ampak »tudi 'reven' uradnik lahko obpotuje svet – kot ga marsikdo – vključno z mojimi prijatelji, nekateri so z mano na tej akademiji, vsi enako 'revni'. Vse, kar potrebujete, je iniciativa – če je nimate, vam svetujem, da poskusite s transcendentalno meditacijo, s katero vse postane mogoče.«

Yoko Ono, članico umetniškega gibanja Fluxus, je prvič srečal na njeni razstavi v Londonu, ko je pojedel jabolko, ki je bilo del razstave, kar se je umetnici zdelo res prostaško. Yoko Ono je bila doma iz premožne japonske družine, ki je imela več kot trideset služabnikov. Njen oče je bil predsednik tokijske banke v New Yorku, zato so se preselili v ZDA. Zanimivo je, da je študirala na umetniškem kolidžu, na katerega je hodila tudi Linda McCartney. Kmalu po tem, ko sta z Johnom začela živeti skupaj, sta začela pripravljati performanse in razstave. Leta 1968 sta recimo uprizorila hepening, ko sta v zrak spustila 365 balonov s sporočilom in prošnjo, naj vsak, ki ga najde, piše Johnu. Prišlo je okrog sto pisem. Leto dni kasneje, ko sta se poročila, sta se odločila, da bosta cel svet povabila na medene tedne v svojo spalnico. Bead Peace se je zgodil v amsterdamskem hotelu Hilton, ležala sta v postelji in dajala intervjuje, ki jih je John začinil s humorjem, sarkazmom in gesli proti vojni v Vietnamu.

Jabolko spora

Beatli so ustanovili svojo družbo Apple in vsi štirje postali direktorji. Zaposleni v Applu, sedež katerega je bil na Savile Rowu 3 (danes je tam, kljub množičnim protestom, ameriška trgovina z oblačili Abercrombie and Fitch), so razmetavali z denarjem, ves čas so naročali novo pohištvo, ki je izginjalo, kupovali so na tone kaviarja ter šampanjca in pekli tortice s hašišem. Poslovni imperij je postal velika farsa. Beatlom je grozil bankrot. Iz poslovnih zagat jim je pomagala newyorška odvetniška pisarna Eastman & Eastman. Paul se je kmalu poročil z Lindo, hčerko bogatega odvetnika, ki ga John, George in Ringo niso prenašali in mu v formalnem pismu tudi prepovedali, da bi bil njihov pravni zastopnik, lahko pa da je zastopnik Paula McCartneyja. Beatli so se leta 1970 končno razšli.

Iz tega obdobja je ohranjenih kar nekaj duhovitih in jedrnato kratkih razglednic, ki jih je John napisal Ringu. Kratke in jedrnate. Recimo: »A si ti vedel, da smo najmlajši dolgočasneži leta?!?!«, »Mi smo tukaj, vi ste tam. Taka je resnica, kot jo poznamo.« in »Ne hodi po travi!«.

John je postajal vedno bolj politično aktiven. Leta 1969 je pisal ministrskemu predsedniku Haroldu Wilsonu, da vrača red britanskega imperija, »v znak protesta proti britanskemu posredovanju v tisti zadevi z Nigerijo in Biafro, proti naši podpori Ameriki v vietnamski vojni in proti temu, da Cold Turkey (singel benda Plastic Ono) drsi navzdol po glasbenih lestvicah«.

Družil se je s Tariqom Alijem, Britancem pakistanskega rodu, ki je bil takrat, kot je še danes, zelo glasen levičarski aktivist. Tariq je pripravljal novo levičarsko revijo Red Mole (Rdeči krt) in upal, da bo John zanjo prispeval kaj denarja. Ohranjeno je pismo, v katerem mu je John napisal, da pač denarja ne bo dal, da bi to bilo »čisto zapravljanje denarja izkašljati petnajst tisoč funtov za to, da bi natisnili še več besed«, da ne podpira nasilne revolucije, ampak le »revolucijo skozi umetnost«. Kasneje je Tariqovi fundaciji sicer podaril 3000 funtov, a mu je očital meščansko poreklo in oxfordsko izobrazbo.

Boril se je za osvoboditev političnih zapornikov, še posebej za prostost Masuda Radžavija, in se za pomoč obrnil kar na kraljico. Ohranjen je osnutek pisma: »Vaše veličanstvo, v našem imenu in imenu naših prijateljev vas ponižno prosimo za milost in prizanesljivost do zdaj že svetovno znanih sedemintridesetih političnih zapornikov, zlasti do dvaindvajsetletnega študenta Masuda Radžavija. Mir in ljubezen, John & Yoko Lennon.«

Težave s Paulom

Posebno poglavje je namenjeno Johnovemu odnosu s Paulom McCartneyjem, ki sta sestavljala enega najbolj ustvarjalnih in plodovitih duetov vseh časov. Kdo je bil kriv za njune večne spore? Kdo od njiju je imel prav? Avtor knjige ugotavlja, da je bilo njuno sodelovanje že od začetka polno ljubosumja in tekmovalnosti. Imela sta različen značaj, različne vrline in prepričanja. »John je menil, da je Paul včasih preveč uglajen, plehek, šarmanten, izmuzljiv. Paul je menil, da zna biti John včasih preveč okruten, grob in krivičen. Po pravici povedano, je bil kdaj pa kdaj vsak od njiju povsem podoben onemu drugemu.«

O tem sporu priča zelo znano pismo, ki ga je leta 1971 John pisal Lindi McCartney (v imenu Paula) in v katerem nam hitro postane jasno, kako zelo so bili skregani zakonci Lennon in McCartney. Pismo se začne zabavno in nesramno: »Draga Linda in Paul, bral sem vajino pismo in se spraševal, katera tečna oboževalka Beatlov v srednjih letih ga je napisala. Upiral sem se želji, da bi pogledal na zadnjo stran in izvedel, kdo neki je to, se spraševal. (...) Glej hudiča – Linda je!« In nadaljuje: »Ne sramujem se Beatlov – (saj sem jih jaz ustvaril) – pač pa nekaterega sranja, s katerim smo se sprijaznili, da smo lahko postali tako veliki – mislil sem, da do določene mere vsi tako čutimo – očitno ne.«

Pranje umazanega perila med njima se je nadaljevalo v javnosti. Paul je v intervjuju za glasbeno revijo Melody Maker izjavil, da »John in Yoko nista kul« ter da mu je Imagine sicer všeč, da pa je bil naslednji Johnov album preveč političen. Glede komada How Do You Sleep, ki mu ga je posvetil John, je rekel: »Komad se mi zdi bedast. Pa kaj, če živim s heteroseksualci!« John je napisal odgovor in zahteval, da mu na reviji dajo zanj toliko prostora, kot so dali Paulu za intervju. Revija je nekaj vrstic – še danes se ne ve, kaj – črtala. Ker se je bala tožbe. »Dragi Paul, Linda et vsi tamiceni McCartneyji ...« je začel John in napadel vsako Paulovo besedo v intervjuju. Ko se je spominjal kakšnih detajlov iz časa Beatlov, je v oklepaj zapisal (starčkovi spomini).

Poštni predal

John je v tistem času postal aktiven avtor pisem bralcev. Pisal je glasbenim kritikom, če so slabo pisali o njegovi glasbi, revijam, ki so objavljale kaj iz njegovega življenja, produkcijskim hišam, ki so kupile pravice za komade Beatlov. Živel je v New Yorku, ki ga je ljubil: »New York mi je všeč zato, ker tam nimajo časa za prazno vljudnost. Kar se tega tiče, so mi podobni. Ponavadi so napadalni in ne marajo zapravljanja časa.« Čeprav je bil v ZDA, je redno bral britanski tisk. Ko se je nekoč v The Sunday Timesu neki učitelj pritoževal, da otroci ne znajo več brati, in je za to krivil televizijo, mu je John, ki je bil fanatični gledalec televizije in je gledal vse, tudi otroške programe, napisal odlično pismo, v katerem je branil dobre oddaje za otroke, še posebej Sezamovo ulico.

Zaradi njegovih političnih prepričanj in mirovništva je več ameriških senatorjev menilo, da bi bilo najbolje, da bi ga deportirali, in ko mu je potekel vizum, so ga želeli izgnati iz države (zeleno karto je dobil šele leta 1976). Prvega aprila leta 1973 je v prostorih ameriške odvetniške družbe sklical tiskovno konferenco in oznanil rojstvo države Mutopije. »Po Johnovih besedah je bila Nutopija država brez ozemlja, meja, potnih listov. Kdorkoli je kdaj slišal zanjo, je samodejno postal njen državljan in veleposlanik. Zastava Nutopije je bil papirnati robček.«

Tega leta je za več kot leto dni zapustil Yoko Ono in se z ljubico May Pang odselil v Los Angeles, veliko pil in se drogiral ter poskrbel za veliko škandalov. V lokalu Troubadour je motil nastopajoče in glasbenik Todd Rundgren je v intervjuju za Melody Maker povedal: »John Lennon ni nikakršen revolucionar. Jebeni idiot je.« John se je na njegovo pismo odzval z napadom (glasbenika je preimenoval v Trolo Runkelbunklja) in opravičilom hkrati. V tistem obdobju, ko je veliko pil, se je v pismih nasploh veliko opravičeval znancem, sodelavcem, prijateljem in natakaricam. Leta 1975 mu je Yoko dovolila, da je prišel nazaj, vrnil se je k Mami, kot jo je klical. Kmalu se jima je rodil sin.

Zadnji dnevi

Ko je leta 1967 umrl menedžer Beatlov Brian Epstein, je Hunter Davies za The Times napisal daljšo osmrtnico. Časopis ga je zaprosil, naj jo napiše še za Beatle, za vsakega posebej. Bili so slavne osebnosti in časopis je moral, tako kot za vse velike ljudi, imeti pripravljenih nekaj besed o njih. Ko jim je to nekoč, ko so bili skupaj v studiu, povedal, so vsi zmajali z glavo in rekli: »Kako grozno!« Samo eden od njih je na vsak način hotel izvedeti, kaj je napisal, in to je bil John.

Konec sedemdesetih let je John živel skoraj puščavniško družinsko življenje. Izo­gibal se je sladkorju, jedel neoluščeni riž, igral se je s sinom Seanom in ohranjal stike s sorodniki v Veliki Britaniji. Ogromno je bral; romane, poezijo, časopise. Ni več maral, da ga ljudje nadlegujejo. Imel je paranojo, da ga FBI zasleduje in da prisluškujejo njegovemu telefonu. Kasneje se je izkazalo, da je bilo to res. Oboževalci so se spraševali, kje sta John in Yoko. Napisala sta pismo New York Timesu. Danes se zdi to skoraj nepredstavljivo, ampak časopis je to njuno pismo objavil čez celo stran. John Lennon in Yoko Ono sta imela neverjeten vpliv in moč. Pismo sicer ni nič posebnega, v njem med drugim piše: »Vzljubila sva lončnice, o katerih je bil eden od naju sprva prepričan, da nama kradejo zrak! Vzljubila sva hrup velemesta, ki nama je do tedaj paral živce.«

Iz tistega časa so ohranjeni seznami nakupov in naročil, ki jih je John pisal za svoje pomočnike. »Luč v kuhinji (žarnice) / medeni bomboni / prezračevalna naprava v kuhinji je 'zahajcala' (nekaj je narobe) / zelje / olje iz grozdnih pešk (vprašaj(?) kje / čebula / grah (N. B. pri Korejcu imajo oluščenega!) / sezamovo olje / paradižnik / jagode / jogurt (samo Columbia) / mleto meso (za mačko).« Ljudje ljubimo sezname, pravi Umberto Eco, v njih se poigravamo z neskončnostjo in s tem, da jo skušamo omejiti.

John se je naučil jadrati in 4. junija 1980 na dvojamborniku Megan Jaye s prijatelji odplul iz Newporta, namenjeni so bili na Karibe. Sredi Atlantika jih je zajela močna nevihta. »John je bil prepričan, da je vsega konec in da ga čaka smrt. Vreščeč in prepevajoč mornarske pesmi je zagrabil krmilo v upanju, da bo varno popeljal ladjo v mirnejše vode. Pristali so na Bermudih in se vanje zaljubili. Najel je hišo in ostal dva meseca, prišla sta še Yoko in Sean. Tam je začel nastajati njegov zadnji album Double Fantasy.

Osmega decembra 1980 sta zakonca Lennon dala intervju za radijsko postajo RKO. Malo kasneje je na ulici podpisal album svojemu bodočemu morilcu. Z Yoko sta šla v studio in delala šest ur. Po telefonu je klepetal s teto Mimi. V studiu sta dala avtogram dekletu v telefonski centrali po imenu Ribeah Love. Okoli pol enajstih sta zapustila studio. Dvajset minut kasneje je bil John mrtev.

Avtogram za Ribeah Love (Ljubezen) je bil zadnji Johnov rokopis.