Konec dela? 
Ne še

Eden največjih izzivov, ki ga pred gospodarsko politiko držav postavlja današnji trenutek, je pomanjkanje dela.

Objavljeno
12. november 2011 16.24
Posodobljeno
12. november 2011 18.13
Žiga Turk
Žiga Turk
Lenuhom se to komajda zdi problem, večina pa se zaveda, kako pomembno je delo – da človek najde smisel v družbi, vlogo v družini ipd. Delo daje življenju smisel. Služba pa plačo.

Izobilje

Kompjuterizacija, avtomatizacija, robotizacija in številne druge inkrementalne inovacije so tako povečale učinkovitost v kmetijstvu, industriji in storitvah, da se razviti svet srečuje s presežkom kapacitet. Pojav je opisal že Marx, a kot posledico narave kapitalizma. Osebno se pridružujem tistim, ki pravijo, da tokrat ne gre za običajno ciklično krizo, ko smo pač v dobrih časih postavili preveč tovarn pralnih strojev, da bi vse, kar lahko proizvedejo, ljudje tudi v slabih časih pokupili.

Hitrost avtomatizacije, ki sledi Moorovemu zakonu na vseh področjih industrije in storitev hkrati, in vstop dveh milijard ljudi in pol na svetovni trg dela po koncu hladne vojne kažeta, da gre za nekaj drugega. Slednje je še posebej težavno zato, ker ti dve milijardi in pol ljudi veliko dela in malo kupuje.

Avtomatizacija govori o tem, da gre za spremembo gospodarske paradigme, podobno tisti, ki je ljudi s kmetij v nekem trenutku pognala v tovarne. Nekoč je 95 odstotkov ljudi pridelovalo hrano, da bi bilo sto odstotkov sitih. Danes hrano prideluje nekaj odstotkov ljudi. V prihodnosti bo vse industrijske izdelke naredilo nekaj odstotkov ljudi.

Kaj bodo delali vsi drugi, pa je stvar premisleka. Storitve so del rešitve, da bi vsi drug drugemu kuhali kavo, pa ne bo šlo. Rešitve ponuja pet politično-ekonomskih skupin.

1. Ludisti – Ludistična rešitev je, da pač delamo manj. Skrajšamo delovni čas, toleriramo še daljši študij, še bolj zgodnje upokojevanje. Ali pa delamo zastonj. Z Jeremyjem Rifkinom sem imel nekaj zanimivih pogovorov, tudi o njegovi knjigi The End of Work. Nekdo drug je napisal knjigo The Four Hour Workweek in dokazal, da se da za preživetje dovolj zaslužiti, če na teden delaš štiri ure. Seveda pa preostanek časa ne brskaš po ipadu in ne greš na smučanje, ampak v slabo zakurjeni sobi bereš stare knjige iz knjižnice. Če bomo delali malo manj, bomo živeli veliko slabše.

2. Nezmerna levica
– Nezmerno levičarska rešitev je, da ustvarjamo nepotrebno delo, da država generira povpraševanje tam, kjer ga zasebnik za svoj denar ne bi. Lahko mečemo pesek s kupa na kup ali pa, tako kot nekoč v Egiptu, gradimo piramide. Lahko investiramo v infrastrukturo, ki je ne potrebujemo ali si je ne moremo privoščiti. Lahko se gremo politične investicije, ki prinašajo delovna mesta, kakršna obstajajo iz časov prejšnjega sistema in še zdaj propadajo; kjer je delovno mesto, morda je tudi delo, ni pa iz tega dela dobička.

3. Zmerna levica – Zmerna levičarska rešitev je, da problem izobilja in pomanjkanja povpraševanja rešimo tako, da več denarja damo oz. pustimo tistim, ki še ne živijo v izobilju. Ki nimajo stanovanja in se drenjajo pri starših, ki še nimajo vsak svojega avtomobila, LCD-televizije, sušilca za perilo. Z davčno in socialno politiko pač več dohodka pustimo revnim, z regionalno politiko več sredstev namenimo manj razvitim delom države, da lahko vlagajo v infrastrukturo, ki jo res potrebujejo. Del takih rešitev je davek na premoženje, v nasprotno smer, zmanjšanje kupne moči revnih ljudi z realnimi potrebami, pa je povečanje davka na dodano vrednost.

Podobna rešitev, a z druge strani, je podpora podjetništvu, ki bi brez podpore delalo majhno izgubo, je pa strošek s tem manjši od stroškov socialne podpore. Sem sodi socialno podjetništvo. Slabost v primerjavi s prvo rešitvijo je, da tu država izbira dejavnosti, ki jih bo subvencionirala. Tega pa država ne zna. Od države podprto socialno podjetništvo lahko postane tudi nelojalna konkurenca preostalemu podjetništvu, zato je potrebna pazljivost.

4. Podjetna desnica – Normalna kapitalistična rešitev je, da pač delamo stvari, ki jih je kdo pripravljen plačati. To so tisti, ki imajo realne potrebe in denar. Na Zahodu imajo denar, pri potrebah so pa zelo izbirčni (glej naslednjo točko), v razvijajočih se državah imajo pa oboje. V slovenskih razmerah to pomeni, da imamo kaj prodajati na hitro rastoče trge ali pa smo poddobavitelj tistim, ki to znajo; da odpiramo trge nekdanje Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, Kitajske, Latinske Amerike …

5. Ustvarjalna desnica – Najtežje je prodajati tistim, ki vse že imajo. Ki so izbirčni. To zahteva največ znanja in ustvarjalnosti, ustvarja pa najboljša delovna mesta in največje dobičke. Tistim, ki že imajo avto za premikanje, zna Seaway prodati še jadrnico, Pipistrel pa letalo. In kdor nima denarja za to, mu Akrapovič proda vsaj izpušno cev za motor. In še je takih primerov. Vsem je skupna blagovna znamka, visoka tehnologija in izdelek, ki ne ponuja samo funkcije, ampak nekaj več. Nekateri bi rekli smisel, drugi, da budi čustva. Nekaj več kot le funkcija je tudi v dobrem občutku, če proizvajaš čisto elektriko iz solarnih panelov, pridelaš zdravo hrano ali prodajaš v biorazgradljivi embalaži. To ni socialno podjetništvo, to je podjetništvo, ki trka na vrednote ljudi.

Ustvarjanje novih potreb, realnih ali navideznih, je tisto, kar žene gospodarski razvoj. Kdor tu lahko naredi prispevek, ustvarja dobro plačano delo in dosega velike dobičke. Narobe bi bilo misliti, da se to v zgodovini dogaja prvič, je pa proces zdaj zelo intenziven. Tudi potrebo po stolih je moral nekdo iznajti. Prej je za sedenje zadostovala zadnjica. Celotna zgodovina civilizacije je izumljanje stvari, ki jih v bistvu ne potrebujemo. Če ne bi bila, bi še vedno živeli v jamah. Potrebuješ kaj drugega kot debelo kožo mamuta, na katero se zlekneš, in topel ogenj, da te greje?

Tudi nova ekonomija je še vedno ekonomija

Svet s hitrimi koraki napreduje v ekonomijo smisla pri stvareh, ki so znane. Hkrati pa išče nove potrebe in nove paradigme, da bodo ustvarile delo za tiste, ki jih bodo nadomestili avtomati. Oboje je še vedno ekonomija, v kateri veljajo finančne zakonitosti in kjer ne zmagujejo samo bolj ustvarjalni, ampak tudi bolj konkurenčni in podjetni. Defetistično do človeške ustvarjalnosti bi bilo pričakovati, da se bo razvoj kar ustavil.

Kriza, v kateri smo, nam govori, da ne smemo biti izbirčni. Da moramo Slovenci v razvojne politike vključiti vse, kar ni izrazito neumno, torej odgovore zmerne levice ter podjetne in ustvarjalne desnice. Ob teh ne smemo pozabiti na storitve, predvsem na področju logistike, zdravja, turizma in staranja, kjer se bodo lahko zaposlili ljudje, ki ne znajo ravno načrtovati jadrnic, a so jim Kitajci ali roboti prevzeli delo za strojem.

Gozdovi in les so v kontekstu trajnostnega razvoja še en element, ki zasluži nekaj posebne pozornosti, sicer pa država ne sme izbirati zmagovalcev in določati, kaj naj bi se podjetjem splačalo. Nikoli nismo imeli državne strategije, da bomo izdelovali jadrnice in letala. Prej so ta podjetja izjema in so nastala kljub slabim razmeram za zdravo podjetništvo v Sloveniji. Če bomo izboljšali razmere za zdravo podjetništvo, v katerem zmagujejo najbolj inovativni in ustvarjalni in kjer vir bogatenja ne morejo biti lastninske špekulacije, prisesanost na državni proračun ali povezanost v cehe in forume, jih bo še več.

Ni naključje, da so najboljša slovenska podjetja tista, ki delajo reči, ki jih država niti pod razno ne kupuje: ne kupuje ne jadrnic, ne izpušnih cevi za motorje, ne semantičnih vložkov za splet 2.0. Je pa naročala veliko gradbenih del.

Imamo rezerve

Časi so težki. Naštetim strukturnim premikom se je pridružila finančna kriza, ki ima v Evropi svoje korenine v leta dolgem trošenju prek lastnih zmožnosti. V Sloveniji nas z optimizmom lahko navdaja dejstvo, da je pri nas še dosti realnih potreb, ki bodo ustvarjale domače povpraševanje, veliko družin brez stanovanja in regij brez primerne infrastrukture. In da imamo še veliko rezerve, ko gre za vzpostavitev socialno-tržnega gospodarstva in pravne države, ki bo izboljšala razmere za tradicionalne in ustvarjalne podjetnike. V tiste slednje mora biti usmerjenih tudi največ razvojnih politik. Kako in kaj prodajati tistim, ki že vse imajo. Ali pa vsaj tistim, ki plačajo. ¾ Foto Leon Vidic Ustvarjanje novih potreb, 
realnih ali navideznih, je tisto, kar žene gospodarski razvoj. Kdor tu lahko naredi prispevek, ustvarja dobro plačano delo 
in dosega velike dobičke.