Konkurenca med sužnji

Morate tudi vi delati na dopustu, me je razumevajoče vprašala soseda, ki je z družino počitnikovala v zgornjem apartmaju. Na mizo je položila prenosni računalnik in velik kup papirne dokumentacije, ki jo je morala prepisati za službeni arhiv. Sedela sva na balkonu in tipkala. Večerna burja je upogibala trdoživi borovec, ki je skrbel za senco v najini počitniški pisarni.

Opazil sem, da moja naključna sodelavka zelo počasi išče črke na računalniški tipkovnici, zato je za prepisovanje dokumentov porabila veliko časa. Naslednji dan sem ji omenil, da lahko njeno delo precej pohitriva. Z mobilnim telefonom sem fotografiral nekaj dokumentov, jih prenesel na računalnik in jih obdelal s programom za prepoznavanje besedila. Fotografirane strani sem pretvoril v besedilne dokumente, v katerih je morala samo preveriti oblikovanje in ročno popraviti kako narobe zapisano besedo. Nad rezultatom je bila navdušena in do večera je njena papirna gora skoraj skopnela.

Le kaj se bom pogovarjala na kavi, ko se bom vrnila na delo, se je zamislila. Vse sodelavke bodo še cel teden tarnale, kako so morale ves dopust prepisovati dokumente, ona pa se je s tujo pomočjo »izognila delu«. Ali pa ji bo šefinja prihodnjič naložila še več dela, ki ga bo morala prav tako opraviti v prostem času. Zato je sklenila, da bo raje tiho. Rešitev enega problema je nepričakovano prinesla drugega, kar je pogosta usoda tehnološke iznajdljivosti, ko trči ob ustaljene družbene odnose in človeško naravo.

S podobno dilemo sem se prvič srečal pred dobrimi petnajstimi leti. Na študentskem servisu sem ponudil delo z računalnikom in kmalu so me poslali k prvi stranki. Naloga je bila preprosta: ročno vnašanje neurejenih podatkov v elektronsko zbirko. Ker pa mi je enolično opravilo zelo hitro začelo presedati, sem se problema lotil drugače in skupaj s programerskim znancem sestavil računalniški program, ki je enotedensko delo opravil v nekaj urah. Na dosežek sem bil neznansko ponosen – a le do trenutka, ko sem ga predstavil naročniku.

Tudi on je bil zelo zadovoljen z učinkovitostjo programa, saj je v trenutku izračunal, da mi bo za opravljeno delo namesto enega tedna plačal le nekaj delovnih ur. Moje proteste je zavrnil z utemeljitvijo, da je »namesto mene delal računalnik«, in mi ponudil še več dela po enaki urni postavki. Ko je še naglas pomislil, da bi se lahko zaradi mojega programa poceni znebil vseh drugih študentov, sem vzel svojo napotnico in se poslovil.

Takšno izkoriščevalsko razmišljanje mi ni bilo blizu. Tedanje idealistične poglede na uporabo novih informacijskih orodij so oblikovali računalniški vizionarji iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so verjeli, da se bomo ljudje s pomočjo računalnikov znebili večine duhomornih, nepotrebnih in garaških opravil – tako fizičnih kot umskih – ter se posvetili odnosom, ustvarjanju, osebni rasti in življenjskim radostim. Izjemne priložnosti sem videl v zbiranju in analizi podatkov, saj sem si zamislil neštete načine, kako bi z odgovorno rabo informacijskih strojev povečali učinkovitost organizacij, izboljšali izrabo omejenih naravnih virov in omogočili bolj razsvetljeno politično odločanje. Vendar sem čutil, da naša družba ne more izrabiti potencialov novih informacijskih orodij, dokler ne bomo presegli kratkovidne izkoriščevalske miselnosti, ki je nisem okusil samo pri svojem prvem naročniku, ampak sem jo pozneje zaznaval v številnih podjetjih in organizacijah, o katerih sem pisal.

Na nevarnosti tehnološkega izkoriščanja je opozarjal že eden izmed začetnikov umetne inteligence in oče kibernetike Norbert Wiener. V knjigi Cybernetics je leta 1948 zapisal, da učečim se strojem sicer lahko naložimo vsa neprijetna, naporna, nevarna in celo suženjska človeška opravila, vendar jim bomo s tem nujno določili vlogo novodobnih sužnjev – neskončno izkoriščanih garačev brez delavskih pravic, dopusta ali minimalne plače (razmišljanja o odgovorni uporabi umetne inteligence je pozneje objavil v zbirki esejev Human Use of Human Beings). Wienerja niso skrbele pravice strojev, ampak je iz zgodovine industrijske revolucije sklepal, da bodo na svobodnem in konkurenčnem kapitalističnem trgu tudi človeške delavce kmalu prisilili v tekmo s pametnimi stroji, ki jih upravljajo matematični algoritmi. Sužnju pa je lahko konkurenčen kvečjemu še bolj izkoriščan suženj.

Njegove napovedi je začel pol stoletja pozneje najbolj dosledno uresničevati ameriški poslovnež in ustanovitelj največje spletne prodajalne Amazon Jeff Bezos, ki ga je z Wienerjevo kibernetsko teorijo seznanil prijatelj in vpliven internetni ideolog Stewart Brand (ta je Wienerja pogosto citiral, a pri tem dosledno spuščal vsa njegova opozorila pred kapitalističnim izkoriščanjem in tržno tekmo). Bezos je hotel ustvariti idealno trgovino, s katero bo odpravil vse ovire med potrošnikom in storitvijo. V tej popolni trgovini je ponudba izdelkov neskončna, cene najnižje in dostava najhitrejša. Amazon mora v vsakem trenutku obdelati še tako neobičajno naročilo, zanj pobrati najnižjo maržo, plačati najnižji davek in ga brez zamude poslati na kateri koli naslov na svetu.

To »nečloveško« nalogo je Bezos zaupal Wienerjevim učečim se matematičnim strojem, ki so lahko edini izpolnili njegove zahteve. A je enako nečloveško učinkovitost pričakoval tudi od sodelavcev, ki so se morali podrediti tempu neumornih algoritmov. Bezosovo prizadevanje za »popolno učinkovitost« je pomenilo, da amazonovci skoraj niso imeli pravice do dopusta, bolniške, normalnega delovnika ali družinskega življenja. Ameriški mediji so v zadnjih letih večkrat poročali o skoraj suženjskih delovnih razmerah v Amazonovih distribucijskih središčih, kjer so nezavarovani in slabo plačani delavci kot človeški roboti neumorno izpolnjevali navodila računalniških nadzornikov. Tekme z računalniškimi algoritmi Bezos ni vsilil samo zaposlenim, ampak tudi vsem drugim: partnerjem, dobaviteljem, proizvajalcem in tekmecem. Zelo podobno so v zadnjih dvajsetih letih ravnali bezosi v drugih gospodarskih panogah, njihov vpliv pa je globalen.

Slovenskih delavcev zato ne čaka več samo konkurenčna tekma z učinkovitejšo ali cenejšo delovno silo z vsega sveta, kar radi poudarjajo domači politiki in načrtovalci gospodarskih strategij. Novih meril ne bodo postavljali stereotipi o natančnih Nemcih, marljivih Kitajcih, podjetnih Američanih in poceni Romunih. Globalna ekonomija je tako pospešena, kompleksna in abstraktna, da lahko dodano vrednost, gospodarsko rast in večjo produktivnost dosežejo samo neskončno hitri in vedno enako spočiti stroji – roboti in vrstice računalniških programov, s katerimi ljudje ne moremo in ne smemo tekmovati, če hočemo ohraniti človeškost in se izogniti novi suženjski zakletosti.

Protisuženjska gospodarska in socialna politika ne pomeni gospodarskih ukrepov, ki so jih v nedavnem predvolilnem boju omenjale slovenske politične stranke: privatizacije, plačilne discipline, tujih naložb, nižjih davkov, odpravljanja birokratskih ovir, več sociale in utrjevanja pravne države. Razčlovečenja dela ne more preprečiti ohranjanje domačega lastništva, saj za delavca ni velike razlike, če se mora prilagajati zahtevam »prijateljskega« ali »sovražnega« algoritma. Učinkovita protisuženjska politika bi morala uvesti varovalko, ki človeku omogoči preživetje tudi takrat, ko izgubi tekmo z učinkovitejšim strojem in ostane brez prihodka. Najbolj obetavna varovalka, ki preživetja ne pogojuje več z nujnim opravljanjem plačanega dela in človeka trajno obvaruje pred neomejenim izkoriščanjem, pa je ideja o univerzalnem temeljnem dohodku – enotnem znesku, ki ga družba nameni vsakemu članu ne glede na starost, premoženje in zaposlitveni status.

Ideja univerzalnega temeljnega dohodka je uresničljiva, osvobajajoča in bi spodbudila humano uporabo informacijskih strojev, ki jo je pred več kot petdesetimi leti zagovarjal Norbert Wiener. Vendar bo postala verjetna šele takrat, ko bodo imeli ljudje med političnimi in gospodarskimi odločevalci vplivnejše zaveznike kot želja po izkoriščanju nečloveške konkurenčnosti strojev.