Kot da bi vozil 200 km na uro, potem pa vse pade na sobno temperaturo

Nedelja. Zjutraj je natančen in točen. Obrit, nadišavljen, s skrbno ovito ruto okrog vratu, spočit, kot da se ne bi še ponoči z avtomobilom cijakal iz Leskovca, kjer je bil na filmskem festivalu predsednik žirije. Ampak viski h kavi lahko naroči uro kasneje, ura je zakonsko prezgodnja. Seveda je Ljubljančan. V sedmem razredu je postal punk rocker in ustanovil punk bend Doza. Kasneje je kot pevec ustvarjal v skupinah VIA Ofenziva in Bordel. Po moščanski gimnaziji se je vpisal na AGRFTV. Leta 1997 je v kinematografe prišel njegov prvi celovečerec Outsider, ki je, kot sam pravi, s 95.000 gledalci pometel s svetovno konkurenco in postal po vseh republikah nekdanje Jugoslavije kultni film. Leta 2002 je po romanu Draga Jančarja zrežiral film Zvenenje v glavi. Oba filma sta prejela mednarodne nagrade in bila slovenska predstavnika za nagrado oskar. Med letoma 2004 in 2005 je bil njegov scenarij Don't cry for me Europe izbran za prestižno delavnico Equinoxe, Berlin Coproduction Market in Cannes Screenplay Market. Košakova svetovalca za scenarij sta med drugim James V. Hart, pisec Coppolove Drakule, in Lorenzo Semple jr., scenarist Batmana. Te dni je v kinodvorane prišel njegov najnovejši celovečerec z naslovom Stanje šoka.

Kaj ste tako dolgo počeli v Berlinu?

Saj sem bil tam samo eno leto, za ene vojaški rok, trinajst mesecev.

Leta 2004 so na Filmskem skladu zavrnili scenarij za moj film Stanje šoka. Mama mi je rekla, da scenarij ni tako slab in naj ga kam pošljem. Prevedel sem ga v angleščino in ga poslal na delavnico Equinoxe Germany. Čez en mesec so me poklicali in mi povedali, da sem skupaj še z osmimi avtorji izbran za delavnico. Naši tako imenovani svetovalci so bili ljudje, ki so sodelovali s Polanskim, Spielbergom, Soderbergom, Coppolo, Kazanom ... Na prvi večerji pa mi avtor scenarijev, kot so Metulj, Trije kondorjevi dnevi, skratka legenda, Lorenzo Semple jr., reče, da je moj scenarij najboljši od vseh.

Kaj pomeni, če Semple reče, da je vaš scenarij dober?

Ja, fajn je. Vprašal me je, ali je res tako smešno v moji deželi, pa sem rekel, da je. Da je lahko nekdo voditeljica na televiziji, nato pa poslanka. Potem sem kmalu dobil še nemškega producenta, druge evropske koproducente, nato pa so me na Filmskem skladu z vsemi temi priporočili trikrat zavrnili. Besen sem bil zaradi takšne frustracije, da sem si kupil enosmerno vozovnico za Berlin. S kolegico sem bil zmenjen, da bi tam posneli omnibus, kratki film. Tako sem spoznal tudi glavnega igralca Martina Mariona. Poklical me je že prvi dan, ko sem prišel v Berlin. Nekoč je bil pri meni, z njim tudi bobnar Iggyja Popa, in gledali smo grobo verzijo Outsiderja. Bil mu je zelo všeč. Potem je zginil z mojega obzorja. Kmalu zatem sem na svoj blog zapisal, da bom gastarbajter, ker da grem v Nemčijo, in Martin me je poklical. In pomislil sem, da bi lahko igral Ahmeda v mojem kratkem filmu. Nalepil sem mu brke ... in hitro ugotovil, da ima to, čemur v ZDA pravijo star quality.

Kaj to pomeni?

V Ameriki so vsi igralci odlični, ampak na primer De Niro ima pa star quality, vsi gledalci vedno navijajo zanj. Zato sem vesel, da je Martin v Portorožu dobil nagrado.

V prvih sekundah se zdi, kot da gledamo Dragana Nikolića v mlajših letih...

Mogoče pa res. Pa veste, kako je Nikolić prišel na film?

Povejte.

Živojin Pavlović ga je za svoj film Ko bom mrtev in bel izbral iz množice zato, ker ni mogel umakniti pogleda z njega. To je to zvezdništvo. Magnet. Lepo, da vas spominja nanj. Nikolić je eden mojih ljubših igralcev.

Nikola Kojo.

Eden boljših igralcev nekdanje Jugoslavije. Vedno sem si želel delati z njim. To vlogo sem pisal zanj. V Srbiji sta trenutno dva top igralca, med starejšo generacijo Petar Božović, drugi pa je Nikola. Stoji kot batina. Ni me strah delati s težkimi igralci – boljši ko so, boljši je film. Mnogi pa se jih ustrašijo.

Gledalci, ki bodo videli Stanje šoka, utegnejo, predvsem zaradi njegovega nadrealističnega dela, reči, da ima Košak rad Kusturico, Fellinija...

Imam jih rad, Buñuela tudi. Ena od osnov dobre dramaturgije je, da moram kot režiser prikazati, kaj si junaki želijo. To sem lepo ponazoril s sanjami glavnega junaka. Zdaj me že napadajo, da gre za scenarij, podoben tistemu iz filma Zbogom, Lenin. Ampak bila sta napisana v istem času. Tema filma je čisto druga. V mojem govorimo o kapitalizmu, pri Leninu pa fingirani socializem še traja... Seveda imam rad nadrealizem. Zdi se mi zanimivo, da sem prvič posnel komedijo – po dveh tragedijah. Nočem, da mi junaki vedno umrejo. Danes je težko posneti komedijo, živimo v preveč ciničnih časih.

Morda samo težko prenašamo ko­medije.

Gotovo. Zadnjih dvajset let živimo v razočaranju. V socializmu nihče ni muljal, ni se kradlo tako kot danes, čeprav smo živeli v totalitarnem sistemu, brez politične svobode. Za delavce je bil tisti čas boljši. In ravno slednje postavljam v filmu na tehtnico. Godard snema filma Socializem. Torej sem v pravem času na pravem mestu. Socializem proti kapitalizmu. Vsi se zdaj sprašujejo o tem. Pred petimi leti smo dosegali gospodarsko rast, vsi so razmišljali o jahtah, bogastvu, zdaj pa... kriza. Mislim, da sem zelo zanimivo prikazal presek današnje družbe, od delavca do direktorja.

Tranzicijske tajkunčke s Petkovškovo vlogo ...

Tako je. Primož Petkovšek Petko je sploh naredil eno svojih najboljših vlog. Odlično je upodobil nacionalista.

Kaj se je zgodilo v Portorožu?

Porazna projekcija, asinhrona, luč v projektorju je bila prešibka, film je bil pretemen ... Toda občinstvo se je vseeno hihitalo. Festival bi moral najprej poskrbeti za brezhibne projekcije.

Ste pričakovali več nagrad?

Nič nisem pričakoval.

Je Outsider vaš najboljši film?

Ne bi rekel. Mislim, da je Stanje šoka bolj zrel.

Vsak režiser bo rekel, da je njegov najnovejši film njegov najboljši.

Ne nujno. Boste videli, ko ga boste gledali v dvorani. Bil je najtežji za zrežirati.

Vsi mislijo, da je debitantski film najboljši. Kubrick je nekoč rekel, da so njegovi kritiki vedno govorili, da je bil njegov prejšnji film boljši, sam pa se je čudil, hudiča, mar nič ne napredujem?! Pomembno je, kako vse skupaj poteka na retrospektivah – takrat se vidi, kako avtor ustvarjalno raste. Kako pa naj se razvija v Sloveniji, ne vem! Država da vsako leto denar za 120 gledaliških predstav, potem naj da še za dvanajst filmov! In potem se nam bo zgodil tudi Cannes; sicer nikoli ne bomo v pravi kondiciji, ni namreč mogoče delati filmov na vsakih pet, šest let in pričakovati, da bodo vrhunski. Kritika preveč pričakuje od slovenskega filma. Vsak nov film čaka na nož. To neprimerno razmerje pri deljenju denarja med gledališčem in filmom se vleče že petnajst let – slovenski film je v tem času dobil 300 mednarodnih nagrad. Prvič sem sodeloval z montažerjem Andrijo Zafranovićem, ki je montiral filme po vsej Jugoslaviji. Rekel je, da je Slovenija, ko gre za film, najbolj napredovala. Ko sem v osemdesetih letih prišel na AGRFTV, je bil to poskus samomora – kinodvorane so bile prazne, slovenskega filma nihče ni maral. Dva uspešna režiserja sta naredila samomor, Žare Lužnik in Blažič. Film je zelo napredoval.

Zakaj nikoli ne igrate v svojih filmih?

Ne, ne, ne... Ko si enkrat režiser, si režiser, čeprav je v režiserju vedno del igralca.

Vi ste lik za film.

To mi je nekoč rekel tudi Dušan Jovanović. Da zakaj nisem jaz igral Prešerna.

Odlično!

Saj bi lahko igral, tako kot je to počel Polanski. No, igral sem v četrtem letniku gimnazije Moste, in to v istem dramskem krožku kot Metod Pevec. Pokojna profesorica Potokarjeva je kar nekaj ljudi »spravila« na AGRFTV, Pevca, Čušinovo, mene... V Ljubljani so imele gimnazije takrat izjemno dobre gledališke krožke. No, profesorica me je ves čas prosila, naj igram, in v četrtem letniku sem privolil, da odigram eno nosilnih vlog v Ionescovih Nosorogih. Težka drama. In takrat, ko smo se pojavili birokratje v drugem dejanju, smo doživeli aplavz na odprti sceni. In to v okrogli dvorani Cankarjevega doma. Toda najpomembneje je, da ima režiser igralce rad. Če jih ima, jih zna tudi odpreti. Na filmu je najhuje, če režiser dokazuje svoj ego. Takrat je treba ego potisniti na stran. Na koncu ni važno, kaj je bila čigava ideja, pomemben je izdelek. Če je dober, je vse v redu, če je slab, se pa lahko v nedogled pregovarjamo, kdo je kriv. Sicer pa je pri meni tako, da ko se ladja potaplja, sem sam najbolj miren. Koncentracija je pomembna. In odprtost.

Kakšne filme snemate?

Kakšne? Takšne, ki bi jih sam rad gledal v kinu. V resnici se zelo malo ukvarjam s formalističnim pristopom k filmu. Posnamem ga tako, kot čutim, da ga moram posneti. Ne strinjam se z logiko, da mora biti vse v enem kadru in da je zdaj to največja čarovnija. Sestavljam, montažno in časovno, prostor. Z izgubo dialoga moj film ne izgubi veliko.

V čem je problem Slovenije?

Da smo ujeti v avstro-ogrske klešče. Zakaj mislite, da gre na praznovanje novega leta v Beograd 50.000 Slovencev? Da lahko plešejo po mizi, razbijajo kozarce. Manjka nam sproščenosti. Zato pa je agresija na cestah, alkoholizem. Smo Slovani, ki znamo trpeti.

Ljubljana–Zagreb–Beograd.

Ma, vse tri prestolnice imam rad.

Drži, da JLA, rizi-bizi in konjak Zvečevo niso vredni nostalgije?

Drži (smeh).

Kaj je narobe z rizi-bizijem?

Vse.

V preteklosti sva se ob srečanjih večkrat zapletla v pogovore o novem valu. Ga je še mogoče živeti?

V tisti Jugoslaviji smo potrebovali trideset let, da je zrasla prva urbana generacija, ki ni zrasla ob harmonikah. Moja mama posluša Mauricea Jarra, ko sem se rodil, so bili Beatlesi, Stonesi, povsod kitare ... Prvi rock se je zgodil leta 1977 z nastopom Bjelog dugmeta. Predstavljajte si, da smo imeli svoje bende pri trinajstih, štirinajstih in da jih je večina razpadla, ko smo morali v JNA. Jugoslavija je torej potrebovala trideset let, da je prišla urbana generacija, ki je našla svoj izraz. Odvijala se je sočasno kot podobni pojavi po vsem svetu. Še bolj zanimivo pa je – in o tem bi bilo vredno posneti dokumentarec –, da gre za pojav celotnega vzhodnega bloka. V Tallinnu sem spoznal igralca, s katerim nameravam sodelovati, in mi je rekel, da je bil panker – samo letnici sva izmenjala, 78–81. Po vsej vzhodni Evropi so imeli pank, poljski pank, jugoslovanski pank, estonski pank ... Nihče ni napisal zgodovine panka vzhodnega bloka. To bi bilo zanimivo. Na zahodu je pank hotel rušiti establišment, delno jim je uspelo, večinoma pa ne ... Diskografska industrija jih je lepo progutala, se spomnila novega vala, ga zapakirala in prodala. Na Vzhodu pa je bil totalitarizem in pank ter novi val sta veliko pripomogla k temu, da se je zgodila demokracija. Ta gibanja so pomenila več, kot danes ocenjujejo razni sociologi. Kaj je pank pomenil za razpad vzhodnega bloka? Hipiji, dolgi lasje, saj to je tudi bila kontrakultura, toda ni bila dovolj direktna, pank pa je bil neposredno zaničevanje partijskih simbolov, ena generacija je preprosto rekla fuck off. Ta leta so me formirala, vesel sem, da sem rasel v tako zanimivem času. Današnja mladina ima veliko težjo nalogo: vsi so obsedeni s facebookom, ogromno glasbe, a prave kontrakulture pa je zelo malo.

Lahko podrobneje razložite?

Ni velikih bendov in glasba je postala nepomembna. Med MTV in Pink tv ni razlike. Kje je danes veliki prerok, Jim Morrison ali Rotten? Ni ga. Kje so današnji Beatlesi? Kam se zadeve premikajo? Metafora za današnji svet ni Orwell, temveč Huxley. Zaradi tega mi je bilo tako všeč Zvenenje v glavi. Zaradi košarkarske tekme se zgodi revolucija v zaporu. Ta film sem prikazal natančno tam, kjer se je ta upor zgodil: v zaporu na Dobu, v jedilnici. Navadno si film v jedilnici ogleda 20 ljudi. Tu pa jih je prišlo 150. Sedeli smo, Jernej Šugman, Potočnik, Petkovšek in jaz. Malce me je bilo strah, dva varnostnika brez pištol in 150 zapornikov. Mislil sem si, zdaj bo zapornike »odneslo« in bo revolucija. Pa se jim je zdel film čudovit. In na koncu sta se mi zamenjali še fikcija in realnost: do Potočnika je prišel zapornik in se mu predstavil, da je Johan, torej junak, ki ga je Potočnik upodobil v filmu.

Še vedno mislite, da je človek v Sloveniji odvisen od zamer?

Seveda. Ta prostor bi se moral sprostiti. Nekaj podobnega mi govorijo kolegi režiserji iz Zagreba, Beograda, Sarajeva ... V Sloveniji se takoj zameriš, tudi ko nekaj blekneš, čeprav nisi tako mislil. Ali pa zamerijo, če si z lepo žensko. Lahko, da sem spal s kakšno punco, v katero je bil ta in ta zaljubljen, in zato ne bom dobil denarja na skladu, na primer.

Vi imate sploh sloves strašnega šarmerja, ko gre za ženske ...

No, ja...

Pred leti ste mi razlagali, kako da ste vztrajno dvorili neki bavarski grofici. Kako se je izšlo?

Bavarski? Verjetno je bila poljska. Ni se izšlo. Mi je pa kasneje uspelo pri neki drugi lepotici modre krvi ... Saj režiser vendar mora biti šarmer. Njegovi filmi morajo biti odsev njegove notranjosti. Najhuje je, če med gledanjem filma gledalec ne začuti režiserjevega temperamenta. Ste se kdaj vprašali, zakaj vam je neki film všeč, drugi pa ne?! Režija filma je zapeljevanje gledalca.

Saj zato od vas pričakujem epski film ...

Dokler bo tako malo denarja ...

Recimo nekaj takšnega, kot je Lovec na jelene, kaj takšnega, kot je zadnja scena v tem filmu.

V gledališču nikdar nisem videl tako dobre scene. Odraščal sem ob čudovitih filmih »novega Holivuda«, vse do nastopa Spielberga, potem se je vse sprevrglo v otroške filme. Lucas in Spielberg sta znižala starostno mejo gledalca, danes gledajo filme v kinodvoranah večinoma otroci.

Kaj boste še snemali?

Imam kar nekaj idej. Predvsem mi je všeč, da sem v nekakšni duhoviti fazi.

Kaj je za vas duhovito?

Duhovit človek je tisti, ki zna reagirati – biti mora izjemno bister. Duhovito je, kot pove že beseda sama, povezano z duhovnostjo. Recept za komedijo je: igralci igrajo smrtno resno, situacija pa je duhovita. Ne obratno. In to so Američani takoj poštekali v scenariju Stanje šoka, da če nekdo pride iz norišnice, ga nihče ne jemlje normalno – to je tisti ključ, obrat, ki film dela duhovit in napet.

Kaj je na snemanju najpomembneje?

Temperatura kadra, energija, ujeta skozi oko kamere. Če imaš pravo temperaturo, se začenja magija. Film je hudo privlačna reč in dober film dobesedno začutiš po nekaj kadrih, vse štima. Zato lahko dober film gledaš večkrat, magija te odpelje. Sam gledam kakšne filme tudi več kot petdesetkrat, preprosto uživam ob gledanju in vedno znova odkrijem kak detajl.

Kaj lahko še pričakujemo od vas?

Če se bodo v Sloveniji zadeve s filmom uredile, lahko marsikaj ... Mislim, da potrebujemo deset, dvanajst milijonov evrov na leto za film, sicer bomo umirali na obroke. Režiserji so skregani med seboj, zato ker jih je petnajst, na leto pa se financira samo tri, štiri projekte.

Zaradi tega se kregate?

Ja. Pričakujem, da bomo kmalu imeli takšnega ministra za kulturo, ki bo, če citiram Mitjo Rotovnika, »rešil slovenski film«. Zakaj se pa v gledališčih nihče ne razburja? Oni nimajo težav z denarjem.

No, ni ravno tako.

Nič ne vem, da bi jim šlo slabo. Končali smo isto akademijo, ampak mi, filmski režiserji, ne moremo delati. Drugače nas morajo začeti obravnavati, mi, filmski režiserji, pišemo tudi scenarije, naj še gledališki pišejo svoje drame. Naštejte mi pet novih dramatikov! Jih ni. Takoj pa lahko našteješ deset filmarjev, ki niso slabi scenaristi. Morali bi se začeti zavedati, da ne živimo več v času besed, ampak v času podob, Slovenija proizvaja premalo podob, zato nihče ne ve, kje Slovenija je. Danci namenijo filmu 50 milijonov evrov na leto, pa jih je samo pet milijonov. In imajo super režiserje.

Kdo so dobri filmski režiserji v Sloveniji?

Ne bi izpostavljal posameznikov, mislim, da celotna generacija, pa tudi mladi, ki prihajajo. Kjerkoli po svetu lahko prikažemo retrospektivo slovenskega filma zadnjih dvajsetih let. To veliko pove. Od režiserja tudi ne gre pričakovati, da bo vsak njegov izdelek mojstrovina, tudi Kubrick je pet let razmišljal, kaj bo počel. Po Outsiderju so vsi preveč pričakovali, normalno. Tudi The Clash so imeli prvo ploščo dobro, drugo so kritiki sesuli, tretja je bila vrhunec njihove kariere. Po dobrih prvencih vsi čakajo, kaj bo ...

Kot gledalec pričakujem, da bo vsak vaš film dober.

Saj se trudim. Saj nisem nobenega filma podbacio. So pač različni med seboj. Pričakovanja so prevelika, zlasti če delaš na pet, šest let, ko se mučiš z nabiranjem denarja. Prvič sem delal s producentom, Danetom Hočevarjem, ker je bil odličen.

Kakšna je vaša sanjska ekipa?

Je še nimam. Moč Emirja Kusturice je bila v tem, da je imel sanjsko ekipo, Filača, Bregovića, Kreko, Zafranovića ... Zagotovo bom še naprej sodeloval z Zafranovićem in bolgarskim skladateljem Valdobrevom, ki je kompatibilen z vsemi produkcijami. Pa še igralec je, nastopa v gledališču. Ko so Kusturico kupili Francozi, so rekli, da hočejo celotno ekipo – on pa jo je uničil, prvi je šel Andrija Zafranovič, potem Vilko Filač... Ne bom pljuval po njem, ker je moj kolega, ampak njegovi zadnji filmi niso več tako dobri.

Tako kot od marsikoga niso.

Lahko sodelujem s komerkoli, sem komunikativen človek.

Iz kakšne družine izhajate?

Iz prave ljubljanske.

Imate visoke stropove v stanovanju?

(smeh) So dovolj visoki. Hiša. Nismo vsi umetniki, moj dedek je režiral v teatru, njegov mentor je bil Srečko Kosovel, ker je bil tudi pesnik. Oče in mama sta ekonomista, smo znana kardiološka družina, mi smo operirali maršala, marsikomu smo srček popravili. Med nami so arhitekti, odvetniki. Sem iz fine, poštene družine. Kinderstube [dobra vzgoja] človeku ostane. Če se kot otrok naučiš obnašati, to ostane vse življenje. Slovenija je imela nesrečo, da je dvakrat prišlo do revolucij, ker so neurbani ljudje prevzeli urbana središča; prvič se je to zgodilo leta 1945, uničili so kavarne, vse, kar je bilo meščanskega, drugič se je to zgodilo leta 1991. Poln kufer imam tega, da za vse vedno krivijo Ljubljano: nismo imeli enega predsednika ali premiera, ki bi bil Ljubljančan. Malo ministrov. Z moje gimnazije je samo eden človek, ki je viden v javnosti, Vanja Vardjan, urednik zabavnega programa na nacionalni televiziji. Ne prenesem, da nekdo reče, da bomo delali nekaj po domače. Kaj po domače?! Obstajajo pravila, ki se jih je treba držati. Podobno je v Holivudu. Vsi pravijo, kako težko je tam delati. Prepričan sem, da če posnameš en dober film, ti bodo dali možnost za snemanje drugega. Obstaja kriterij, ki ni nelogičen.

Si želite v Holivud?

Nikoli ne veš, kam te življenje pripelje. Seveda bi poskusil, zakaj pa ne. V Berlinu sem se čudovito počutil, samo nemški producenti so preveliki ziheraši in nikoli ne vložijo prvega denarja v nenemškega režiserja. Se pa hitro pridružijo kot koproducenti, če zavohajo, da bi znal biti kak tuji film zanimiv. Ne vem, odlično sem se počutil z ameriškimi advisorji; ko se pogovarjaš z njimi, je tako, kot da bi vozil 200 km na uro, in potem se vrneš domov in vse pade na sobno temperaturo. Kaj čmo, takle mamo …