Tiskane izdaje
Obrazi so embalaža politike. Število novih obrazov v državnem zboru je največje po letu 1990. Zagotovila, da bo nova embalaža po volitvah prinesla tudi novo vsebino, nimamo. Če je Zoran Janković med predvolilno kampanjo prevozil 5500 kilometrov in si z osebnim stikom z ljudmi zagotovil najvišjo volilno podporo, bodo v prihodnosti o uspešnosti vladajoče koalicije, ki jo skuša sestaviti, odločali povsem drugi kriteriji. Odgovor na vprašanje, ali bo nova politična embalaža prinesla tudi novo vsebino, bo najtesneje povezan z vprašanjem, kako Janković razume koncept vladavine prava. Ali obstaja vsaj minimalna možnost, da bi bil ob razumevanju in uveljavljanju koncepta vladavine prava bolj moderen od predhodnikov?
Darko Kranjc, predsednik SMS-Zelenih, je sredi predvolilne kampanje izstrelil misel, da bi morali osamosvojiteljem čestitati in jih nagraditi, hkrati pa bi jih morali umakniti iz političnega življenja. Celo besedo lustracija je uporabil. Kranjc si z izrečeno mislijo sicer ni pridobil dovolj simpatij, da bi bila njegova stranka izvoljena v državni zbor. Res pa je, da so pravkar končane volitve iz državnega zbora in vlade odnesle skorajda vse osamosvojitelje. Le Janez Janša, Borut Pahor in Roberto Battelli, ki so v državni politiki neprekinjeno od leta 1990, so bili ponovno izvoljeni v državni zbor. Na seznamu izvoljenih bi politični arheolog našel še enega poslanca, ki je imel poslansko izkaznico tudi leta 1990. Roman Jakič, zdaj član Jankovićeve Pozitivne Slovenije, je bil leta 1990 študentski poslanec v zboru združenega dela. Tedaj je bil včlanjen v ZSMS-LS, predhodnico LDS.
Izredne volitve so dramatično prečistile politične vrste. Dve tretjini parlamenta bodo sestavljali novinci. Če so bile dosedanje parlamentarne ekipe sestavljene iz velike večine moških in zelo malo žensk, bo po novem v državnem zboru slaba tretjina žensk. Spomeničarjev parlamentarne demokracije v parlamentu praktično ne bo. Hkrati je prelom še bolj globok. V parlamentarni posadki lahko z mikroskopom iščemo ljudi, ki so bili aktivni v gibanjih za demokratizacijo Slovenije in za postavitev države. Nekako dve desetletji po osamosvojitvi smo dobili nov obraz politične elite. Ni jasno, kakšno vsebino ta novi obraz prinaša. Jasno pa je, da se je s temi volitvami končalo pomembno zgodovinsko obdobje.
Nekoč je bil Jaša Zlobec
V petek, 2. decembra, tik pred volitvami, smo izvedeli, da je umrl Jaša L. Zlobec. Tako kot Jaša Zlobec simbolizira celo generacijo politično dejavnih osebnosti, njegova smrt simbolizira prelomnost teh volitev. Nekaj dni po njegovi smrti sem govoril z Igorjem Omerzo, raziskovalcem arhivov udbe. Poročal mi je o obsežni dokumentaciji, ki jo je odkril v arhivih tajne policije in ki priča o tem, kako so v sedemdesetih in osemdesetih letih Jašo Zlobca nadzorovali. Vendar nadzor in šikaniranje oblastnih organov nista ubila njegovega državljanskega poguma.
Če je bil na začetku sedemdesetih med tistimi, ki so vodili študentski upor in pisali ter urejali študentsko Tribuno, je sredi sedemdesetih delal za Radio Študent. Pozneje je z neverjetnimi gverilskimi prijemi rušil nepisana cenzorska pravila na televiziji, v osemdesetih je bil eden pobudnikov ustanovitve Nove revije, peticije za ukinitev smrtne kazni, peticije za spremembo tistega dela ustave, ki je partiji zagotavljala avtomatično oblast, redni sodelavec Mladine, član odbora za varstvo človekovih pravic na Kosovu, eden od pobudnikov zborovanja v podporo kosovskim rudarjem v Cankarjevem domu, soustanovitelj Tomšičeve socialdemokratske stranke ...
Če vemo, kaj vse je v sedemdesetih in osemdesetih letih počel Jaša Zlobec, razumemo tudi konec socializma in prehod v parlamentarno demokracijo. Zlobec pooseblja generacijo, ki je ob velikem osebnem tveganju tkala gosto omrežje, sestavljeno iz podpisnikov peticij, članov različnih uredništev, govornikov na javnih tribunah, aktivistov gibanj ... Ta gibanja niso bila členjena na levico ali desnico. Niti niso bila partijska opozicija. Dramatično so presegala vprašanja, s katerimi se je ukvarjala partija. Zavezništva, ki se zdijo danes nemogoča, so bila tedaj samoumevna. Jaša Zlobec je bil hkrati med ustanovitelji stranke, ki se danes imenuje SDS, in med poslanci organizacije, ki se danes imenuje LDS. Hkrati je bil med pobudniki Nove revije in avtorji Mladine. Hkrati se je boril za človekove pravice kosovskih Albancev in beograjskih intelektualcev. Študentsko gibanje iz šestdesetih in sedemdesetih let je povezoval z demokratičnimi gibanji v osemdesetih letih.
Del teh omrežij se je leta 1989 in 1990 preoblikoval v stranke. Če je kontinuiteto med demokratično civilno družbo iz sedemdesetih in osemdesetih let ob prehodu v demokracijo poosebljal dr. France Bučar, prvi predsednik večstrankarskega parlamenta, je med letoma 2008 in 2011 to kontinuiteto poosebljal predsednik parlamenta dr. Pavle Gantar, na začetku sedemdesetih let aktivist študentskega gibanja, v osemdesetih pa praktik in teoretik novih družbenih gibanj.
Ljudi, ki bi simbolizirali prizadevanja za vzpostavitev parlamentarne demokracije in neodvisne ter pravne države, v novem parlamentarnem sklicu praktično ni. Ni ljudi iz novih družbenih gibanj, ni ljudi iz Nove revije, ni ustanoviteljev političnih strank, niti ni ljudi iz ZSMS, ki so leta 1988 in 1989 po eni strani zagotavljali infrastrukturo za delovanje novih političnih pobud, po drugi strani pa so se sami pripravljali na preoblikovanje ZSMS v LDS. Ni mirovnikov in ni herojev osamosvojitvene vojne. Ni ustanoviteljev Demosa in praktično ni članov prve Peterletove vlade. Edini, ki je preživel turbulenco letošnjih volitev in ima hkrati v biografiji zapisano sodelovanje v civilni družbi v osemdesetih letih in delovanje ob postavljanju države v devetdesetih letih, je Janez Janša.
Da bi razumeli, za kako globoko spremembo gre, si privoščimo enostaven miselni eksperiment. Si lahko predstavljamo, da v jugoslovanskih oblastnih organih leta 1965 skoraj ne bi bilo partizanov? Seveda Slovenija in SFRJ nista primerljivi, saj se v Sloveniji oblast redno menjuje na neposrednih volitvah. Zato so spremembe v strukturah oblasti hitrejše. Kljub temu pa se zdi osupljivo, da je družba, ki je globoko zakoreninjena v tradiciji, na volitvah izvedla tako drastičen preobrat.
Stara in nova oblast
Kakšno oblast smo imeli zadnji dve desetletji? Stari dobri Max Weber je v razmislek ponudil tri tipe oblasti. Za karizmatični tip oblasti je značilno, da voditelj legitimnost črpa iz osebnih izjemnih sposobnosti. Legitimnost ima, denimo, zaradi junaštva v boju, skorajda nadnaravnih vrlin, ki ga ločujejo od običajnih smrtnikov. Karizmatični voditelj je prepričan, da ima poslanstvo ...
Za tradicionalni tip oblasti je značilno spoštovanje bolj ali manj starodavnih običajev. Oblast je dedna, prenaša se s patriarha na sinove. Ali pa patriarh oblast prenese na izbranca.
Za moderni tip oblasti je značilna vladavina prava. V tem tipu oblasti ne vlada niti karizmatični voditelj niti patriarh, ki je oblast podedoval in jo bo predal naslednikom, pač pa vladajo zakoni, ki se uresničujejo prek dobro delujoče birokratske mašinerije. Oblast je legitimna, ker po eni strani sama spoštuje zakon, po drugi strani pa ob pomoči instrumentov, ki jih ima, zagotavlja, da zakon spoštujejo vsi.
Dejanska oblast, torej oblast, ki jo srečamo v vsakdanjem življenju, navadno ni povsem enaka tipom, ki so definirani v klasičnih teoretskih besedilih. Za Slovenijo velja, da v zadnjih dveh desetletjih moderni tip oblasti gotovo ni prevladoval. Odnos do vladavine prava je »sproščen«, skrajno ležeren. Težko bomo našli politika, ki bi mu bilo jasno, da državi vladajo zakoni, ne pa vladajoča koalicija. Celo odločitve ustavnega sodišča so bolj priporočila kot nekaj, kar bi veljalo dosledno spoštovati. In birokratska mašinerija ne deluje po jasnih in predvidljivih pravnih algoritmih, pač pa v enakih situacijah ponuja različne odgovore.
Bolj od vladavine prava so v zadnjih dveh desetletjih prevladovali vzorci, značilni bodisi za karizmatični bodisi za tradicionalni tip oblasti. Za nespodobno velja, če vladarju, ki se je izkazal v vojni ali drugih prelomnih okoliščinah, očitamo ležeren odnos do spoštovanja zakonov. Bolj konkretno: očitek osamosvojiteljem, da so brutalno kršili človekove pravice številnih izbrisanih, je razumljen kot napad na najsvetlejše pridobitve osamosvojitve. Argument, da so zlorabe dopustne, ker so si podobne prijeme dovolili že predhodniki, je v političnem govoru pogosto prisoten.
Ali lahko z globoko spremembo personalne sestave politične elite pride tudi do spremembe prevladujočega tipa oblasti? Bolj direktno: ali lahko Janković deluje drugače, bolj moderno? Odgovor ni enoznačen. Če Jankovića presojamo po načinu vodenja, lahko ugotovimo, da je dovolj moderen. Ve, da sam ni najpametnejši na vsakem področju. Naloge zna prenesti na sposobne sodelavce. Zaradi te sposobnosti je lahko učinkovit. Ilustrirajmo: kot župan je celotno urbanistično politiko zaupal podžupanu Koželju.
Po Janezu Drnovšku, ki je vodenje vlade končal leta 2002, je Janković prvi, ki v državno politiko prinaša gospodarske izkušnje. Bolj natančno: operativnih gospodarskih izkušenj ima več od Drnovška, četudi Drnovšku ne moremo očitati, da je bil ekonomski analfabet. Pred vstopom v vlado je vodil trboveljsko banko, kot član zvezne skupščine se je ukvarjal z ekonomsko politiko, kot predsednik zveznega predsedstva je pokazal, da o ekonomiji ve več od ostalih članov predsedstva skupaj. Janković biznis nedvomno razume. Ve, kaj je investicija. In zelo natančno razume, kaj so investicijski stroški.
Po letu 2002 so vlado vodili politiki, ki so skoraj celotno kariero preživeli v državnem aparatu. Če so prvi štirje predsedniki vlade – Peterle, Drnovšek, Bajuk in Rop – študirali ekonomijo, zadnja dva, Janša in Pahor, nista sedela v predavalnicah ekonomske fakultete.
Vendar se Jankovićeva modernost meša s predmodernimi elementi. Na državni politični oder je po eni strani stopil kot karizmatični gospodarski voditelj in župan z izjemnimi osebnostnimi lastnostmi, ki se drži načela, da so problemi rešljivi, če se jih lotijo ljudje z izjemnimi sposobnostmi. Hkrati je na politični oder vstopil kot poklicana osebnost, torej kot človek, ki sta ga dva očeta naroda, Janez Stanovnik in Milan Kučan, pozvala, naj stvari prevzame v svoje roke. Jankovićev odnos do prava je bil v času županovanja nenavaden. Zdelo se mu je, da mora kot župan osebno preganjati napačno parkirane avtomobile.
Med predvolilno kampanjo vladavina prava ni bila rdeča nit njegovih nastopov. Bolj natančno: o tem konceptu ni govoril. Vzbudil pa je pozornost protikorupcijske komisije, ko je nastopil z oceno, da korupcija v državi ne predstavlja večjega problema.
Če na Jankovićev odnos do vladavine prava gledamo benevolentno, lahko rečemo, da bo to poglavje svoje politike še moral napisati. Morda ob tem obstaja tudi srečna okoliščina. Janković se je politično vsaj deloma profiliral tudi kot ne-Janša. In Janšev odnos do vladavine prava je predmoderen. Volilno geslo SDS, da namesto pravne države potrebujemo pravično državo, predpostavlja, da nekje obstaja pravičnost, ki je globlja od prava. Ob tem pa ni jasno, kaj naj bi bil kriterij te pravičnosti. Kdo te kriterije postavlja? Je Janković lahko bolj moderen?
Prvi empirični test, kakšen je Jankovićev odnos do vladavine prava, ima najverjetnejši mandatar že na mizi. Bo uresničil odločbe ustavnega sodišča, ki še niso uveljavljene, četudi bi že morale biti?
