Krhka Evropa v času sprememb

Kriza je pokazala, da je Evropska unija odpornejša, kot je bila videti pred letom, dvema. Tedaj je bila na robu tega, da izgubi bitko. Toda največji evropski problemi niso ekonomski. So politični. Kako bo EU zagotovila oboje, učinkovitost in demokratično legitimnost, pridobila javnost za nadaljnjo integracijo? Hkrati je Unija čedalje obrobnejša v svetu, mnogi trendi so se obrnili: Evropa ne potrebuje Turčije nič manj, kot Turčija potrebuje Evropo.

Strateški forum na Bledu je bil letos posvečen spremenjeni Evropi v spremenjenem svetu. Organiziran je bil osmič zapored, postal je največja razprava o mednarodnih odnosih v tukajšnjem prostoru, vendar obenem edina. Vsakoletna konferenca z zmesjo globalnih in regionalnih tem je pritegnila kakih petsto gostov: po enega predsednika in premiera, deseterico zunanjih ministrov, številne predstavnike mednarodnih organizacij in nacionalnih bank, gospodarstvenike, akademsko srenjo. Vélikih imen tokrat ni bilo, v poudarjeno evropsko naravnani razpravi – o tem, kam gre Evropa, o prihodnosti ekonomske in monetarne unije – so predvsem umanjkali predstavniki EU; v debati o Turčiji je bilo pogrešati koga iz držav, ki nasprotujejo njenemu članstvu in bi znal pojasniti, kako si predstavlja evropsko zunanjo politiko brez Turčije.

Celina je sredi najgloblje povojne krize. In vendar ni pričakovati revolucije, kajti Evropa je potrpežljiva; niti razpada EU, ker je povezava trdnejša, kot se zdi. Toda po dogodkih v Grčiji leta 2010 nekdanjih gotovosti ni več. Po tem, kar se je letos zgodilo na Cipru, so tabuji padli. Številna pravila se pišejo na novo. Kriza je razgalila pomanjkljivosti ekonomske in monetarne zgradbe in do roba zaostrila odnose med državami članicami. Glavno vprašanje je, ali se je sredi krize enotne valute in sprememb v svetovnem okolju sposobna relativizirati, kakor se je venomer doslej. Osrednje dileme so povezane z nadaljnjo integracijo. Binarna logika preproste izbire med »Združenimi državami Evrope« in »apokalipso zdaj«, ker naj bi bil mogoč samo »federalni skok« naprej ali pa je to začetek konca Unije, je umišljena, razlaga nizozemski politični filozof Luuk van Middelaar v svoji knjigi o Evropi in prehodu v Unijo. Številne analize ugotavljajo, da se nadnacionalne ideje o evropski federaciji zaradi problematičnosti sprememb pogodb in hotenj vodilnih držav članic umikajo medvladnemu pristopu. Prihodnja integracija bo očitno počasna.

Blejske razprave so poleg problematike tesnejše povezanosti EU, ki temelji na bančni, ekonomski in politični uniji, načele širša strateška vprašanja. Med drugim vodne izzive v regiji MENA, to je na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, ki je ena od velikih tem prihodnosti. Omizje o mednarodnem kazenskem pravosodju kot pogoju za uspešno gospodarsko prihodnost je vzelo pod drobnogled povezavo med pravičnostjo, človekovimi pravicami, mirom in ekonomskim razvojem ter posebno pozornost namenilo pravicam žensk in otrok. Ena od razprav je bila, kot običajno, namenjena odnosom med Evropsko unijo in Balkanom oziroma prihodnji širitvi. Kdo je naslednji? Kljub globini krize je evropska povezava še vedno vabljiva za države zunaj nje in pogovor, na katerem je bilo več vodij diplomacij iz regije, je bil poziv k nadaljevanju širitve.

Trije predsedniki

Osrednja razprava o spreminjajoči se Evropi v spremenjenem svetu je bila predsedniška in glavni govorec je bil predsednik republike Borut Pahor. Razlagal je svojo vizijo Združenih držav Evrope. Avstrijski predsednik Heinz Fischer je govoril o spremembah kot glavnem elementu današnjega časa in se pri nadaljnjem poglabljanju Evropske unije zavzel za postopnost, s kakršno je kontinent v preteklih šestdesetih letih postal Unija. Problemi EU so bolj politični kakor ekonomski, je evropsko zgodbo povzel italijanski premier Enrico Letta. »Kriza je pokazala, da je potrebne 'več Evrope', vendar potrebujemo predvsem učinkovitejšo Unijo.«

Za spopad s krizo so potrebne močne skupne institucije, po evropskih volitvah prihodnje leto potrebujemo konvencijo o prihodnosti Unije in neke vrste novo evropsko ustavo, je rekel tukajšnji predsednik. »Ni zagotovil, da bi Evropa lahko preživela brez poglabljanja integracije, ohranjanje statusa quo je korak nazaj.« Zdaj češ da je čas za vizijo, je zatrdil Pahor, brez tega bo prevladal evroskepticizem in na evropskih volitvah leta 2014 bi lahko dobili najbolj evroskeptičen parlament v vsej zgodovini.

Prihodnje leto bo ključno; to je hkrati priložnost za nov način zbiranja predsednikov evropske komisije in evropskega sveta, izbire bi morale bolj odražati voljo ljudi, namesto da kravje kupčije sprejemajo voditelji na nočnih sejah, je rekel italijanski premier. Kot prvo evropsko prioriteto je omenil reševanje brezposelnosti mladih, izgubljene generacije, ki odhaja s trebuhom za kruhom, s čimer se evropska politika ne zna spopasti. EU bi se morala bolj ukvarjati z zelo konkretno politiko in vsakdanjimi problemi, je pripomnil Letta, ki opaža, da Evropa izgublja Evropejce in s tem vezivo, ki drži politično skupnost skupaj.

Avstrijski predsednik Heinz Fischer, med trojico za omizjem tisti z najdaljšim stažem, je načel vprašanje demokracije na evropski ravni in tega, da instrumentov nacionalne demokracije ni mogoče spremeniti v evropske. Skrbi ga odmaknjenost politike, ki je postala vsesplošen problem. Rekel je, sprememb pogodb EU ni mogoče izvesti na hitro, izrazil je skepso glede preuranjenih korakov, poudaril je potrebnost dobre presoje in nevarnost, ki jo prinaša nepotrpežljivost.

Pomenljiva vprašanja so prišla iz avditorija. Imate vi, ki ste razmeroma mlad politik, povedati še kaj drugega, kaj drznega, inovativnega, presenetljivega in ne samo prekopiranih idej o Združenih državah Evrope, je na predsednika Pahorja naslovil vprašanje mladenič iz občinstva. Ali Italija obžaluje 50 milijard evrov, ki jih je za pomoč ostalim državam članicam dala iz svojega proračuna samo zaradi časovnega okvira ali zaradi same solidarnosti, se je na izjavo premiera Lette navezalo naslednje zoprno vprašanje. Premore Evropska unija ekonomsko strategijo, s katero se bo lotila sprememb v svetu, predvsem, kako ustvariti nova delovna mesta za Evropejce, je načelo bistvo vprašanje profesorja z ljubljanske fakultete. Kaj pa čedalje globlji prepad med vizijo elit in javnim mnenjem, je zanimalo kitajsko spraševalko. Vprašanja so obvisela v zraku. Neodgovorjena.

70 stopnic

Pri reševanju krize evrskega območja so bili v preteklih dveh letih narejeni pomembni koraki in redkokdo bi pričakoval, da bomo zdaj tu, kjer smo, se je »zmerno optimistično« začela razprava o prihodnosti ekonomske in monetarne unije. »Če je v tej krizi treba prehoditi sto stopnic, jih je bilo 70 že narejenih,« je stanje stvari povzel finski minister za evropske zadeve in zunanjo trgovino Alexander Stubb. »Govorica o propadu evra je potihnila,« se je strinjal slovaški zunanji minister Miroslav Lajčak.

Razmere nemara niso več akutne, vendar ostajajo kronične, je uvodoma rekel voditelj, urednik britanskega Financial Timesa. Ekonomsko omizje – med drugimi prvi ekonomist Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) Erik Berglöf in namestnik direktorja za evropske zadeve Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Philip Gerson – je bilo enotno, da je treba nadaljevati z začrtanimi ukrepi in reformo ter vzpostavitvijo bančne unije in tesnejšega fiskalnega povezovanja.

Kljub nekaterim dobrim novicam iz evroobmočja kriza ni mimo, vendar nastajajo prvi elementi bančne unije in Unija ima še vedno »mehko moč«, kar kaže tudi skorajšnja pridružitev Latvije evroobmočju, je pripomnil Berglöf. Ukrepom, sprejetim v preteklih letih, recimo stalnemu mehanizmu za reševanje evra (ESM), morajo slediti novi koraki, je komentiral Gerson. Po besedah guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca je bančna unija nujen korak in neposreden odziv na krizo, o dinamiki evroobmočja je rekel, da Sloveniji članstvo vsekakor koristi, čeprav občuti zadrgnjenje zahtev. Slovenija je poskusni zajec, to ste povedali, brez da bi izrekli, ga je parafraziral moderator Lionel Barber.

Od kriznega menedžmenta smo prešli k iskanju sistemskih rešitev, je dejal Lajčak in izrazil prepričanje, da po krizi nikoli več ne bo, kot je bilo. Od predstavnika Portugalske, ki je sprejela ene najbolj težkih ukrepov, pa kljub temu ni izšla iz krize, je bilo slišati optimistično oceno. Evropa je inovacijska platforma, je izjavil Carlos Moedas, državni sekretar v kabinetu premiera Coelha, in kot glavno prioriteto navedel izvedbo strukturnih reform. Po njegovih besedah bi jih morale uveljaviti vse članice.

Zelo precizno liberalnoekonomsko oceno je dal finski minister Stubb. Splošno stanje ni tako slabo, kot smo mislili, vendar se je treba zdaj osredotočiti na rast; te zadnje ne bodo zagnale ne EU ne članice, ključ je v podjetništvu in konkurenčnosti; potrebne so strukturne reforme, nadaljnja liberalizacija enotnega trga in globalna prosta trgovina. Finska perspektiva je izzvenela kot en sam optimizem. Grčije, najbolj tegobnega primera evropske krize, njenega obupnega finančnega bremena, ekonomskega zloma, političnega stresa in humanitarne katastrofe, se ni želel dotakniti nihče. Potrebno je nadaljevanje strukturnih reform, sicer pa se Grčija kar dobro spopada s tem, je suho rekel nordijski minister.

Bil je tudi govorec na uradnem kosilu blejskega strateškega foruma. »EU bo iz krize izšla močnejša, kot je bila,« je povedal Stubb. Evropska povezava gre pač vsakih deset let skozi krizni cikel, zato je tudi tokratni ne bo uničil, podobno kakor je niso poprejšnji. Prihodnje povezovanje pa bo očitno počasnejše. Ne glede na protievropska gibanja, tako na levi kot na desni, in oboja so nacionalistična, usmerjena proti političnemu esteblišmentu in proti integraciji, imenovani nima dvomov – prevladala bo evropska smer.

Turčija v Evropi

Omizje o Turčiji in njenem dolgem, polstoletnem razmerju z EU je načelo temo, ki je tačas med najpomembnejšimi vprašanji evropske zunanje politike. Velika, vojaško, geostrateško pomembna in zunanjepolitično ambiciozna Turčija v času pripravam na intervencijo zoper Sirijo vstopa še bolj v ospredje. Je vnovično opozorilo o tem, da Evropa brez Turčije ne more imeti skupne zunanje politike.

»Ne ena ne druga stran si ne more privoščiti razkošja, da bi zanikala vzajemni obstoj in vpliv, koristi in prednosti, ki jih prinaša sodelovanje,« je komentiral bivši veleposlanik Murat Bilhan, direktor platforme za mednarodne odnose na univerzi za kulturo v Istanbulu. Po profesorjevem prepričanju Evropa ne bo mogla v nedogled vzdrževati protiturških stališč oziroma ignorirati turških interesov. Predstavnik turške vlade, diplomat z zunanjega ministrstva Mehmet Hasan Göğüş, je spomnil na obupne frustracije, ki jih prinaša dolgo evropsko-turško razmerje. Nezadovoljstvo Turčije zaradi zastoja v približevanju Evropski uniji je zelo veliko in javno zaupanje v Unijo se je močno zmanjšalo, sta povedala oba turška gosta. Tudi slovenski udeleženec, obrambni minister Roman Jakič, je opozoril na nedopustnost dvojnih standardov v zvezi s turškim približevanjem povezavi.

Islamski demokraciji je bil ponujen obet članstva leta 1963, v evropski čakalnici je uradno od leta 1999, odkar je država kandidatka. A to je proces brez rezultata. Muslimanska Turčija prevprašuje evropsko identiteto: v domišljiji mnogih Evropejcev je nadomestek za Severno Afriko, težko ji priznavajo, da je del evropske zgodovine. Ko Evropa govori o Turčiji, ima še vedno pred očmi zemljevid iz leta 1453 in padec Konstantinopla. Evropa je »intelektualni konstrukt«, je nekoč izjavil Eric Hobsbawm, na vzhodu nima meje. Meja med evropskim in neevropskim je od nekdaj stvar politike. Ali pripadaš Evropi, je stvar privoljenja.

Franco Frattini, predsednik Italijanskega združenja za mednarodne organizacije, nekdanji zunanji minister in evropski komisar, je strnil svojo analizo v nekaj bistvenih tez: Turčija je že del Evrope; evropski interes, da postane članica EU, je prav tako močan kakor turški interes; potrebni so praktični koraki za oživitev turškega približevanja. Če hočemo več Evrope, potrebujemo več Turčije, skratka, evropski projekt ne bo nikoli docela uresničen brez Turčije, je povzel Frattini.