Tiskane izdaje
Oprema
Moja kuharska oprema samohranitelja je v bistvu skromna. Žlica je stara skoraj toliko kot jaz. Na njej je kratica U. S., kar pomeni United States, na drobno obsega še napis Wallco Stainless. Očitno je iz zalog ameriške vojske ob koncu druge svetovne vojne. Take žlice je kupila moja mama okrog leta 1947. Ne vem, od kod so se vzele kar tri male žličke, ki jih skoraj nikoli ne uporabljam. Na eni piše Zwilling J. A. Henckels, na drugi Meta 1870 in na tretji Kordun. Imam dvoje vilic, čeprav bi ene zadoščale. So iz produkcije Davida Mallorja iz Velike Britanije. Imam tudi jedilni nož istega izdelovalca. Ga skoraj nikoli ne uporabljam. Med različnimi noži in pipci uporabljam največ nož, na katerem piše Prizren. Je torej iz kosovsko-albanske produkcije. Ko sem ga dobil v dar, je imel ročaj iz srnjakove noge in pripadajočega kopita. To se mi je zdelo grobo. Aktualni ročaj je iz plemenitega oreha in sem ga naredil v moji mizarski delavnici. Tak, kot je sedaj, je res zelo lep. Zanimiv je nenavadno oblikovan angleški žepni nož z napisom: Rodger, Sheffield, England. Bistvo tega noža je velikanski trn za razvozlavanje, očitno je bil narejen predvsem za mornarje. Hranim tudi škatlico, v kateri sem ga nabavil. Na njej dvoumno in pomenljivo piše: »I cut my way.« Imam kar dve kastroli, kot smo včasih rekli kuhinjskim posodam, čeprav bi bila ena v bistvu čisto dovolj. Ena je še stara železna črna Eterna iz celjske produkcije Ema, druga je iz nerjavečega jekla. Ko to pišem, sem odkril, da je znamke RIM Edelstahl Oesterreich Special Sandwich Boden. Ponev je skoraj nova, znamke Tefal Durabasse Tehnology, Made in France. Je ne uporabljam veliko, saj lahko vse spečem, če kaj pečem, v kastroli. Velika skleda za solato je znamke H&C Chodau. Kupil sem jo na ljubljanskem bolšjem sejmu, potem ko sem prejšnjo, na mojo veliko žalost, po nesreči razbil. Na to skledo sem bil zelo navezan. Še sedaj mi je hudo zanjo. Na njej je spodaj pisalo Kahla, Czechoslovakia. Nekaj krožnikov različne velikosti je iste znamke. Gre za češki porcelan iz obdobja med obema vojnama. Imam vsaj tri skodelice. Največ pijem čaj iz ene z odbitim ročem. Na dnu piše: L Hergestelt in der DDR. Mislim, da sem jo pridobil na enem od mojih kolesarskih potovanj. Kozarcev imam brez števila. Jih, sam ne vem zakaj, nekoliko zbiram. Med njimi naj bi bila največ vredna čaša s precej okorno gravuro dvoglavega orla iz domnevno 16. stoletja. Napisal sem »naj bi bila«, to pa zato, ker je pecelj tega steklarskega izdelka v treh kosih. Iz te čaše je nazadnje pil moj oče, ki jo je dobil od svojih otrok za osemdesetletnico. Čašo je potem enkrat po nerodnosti razbila moja mama. Tako je vsaj rekla, saj se z očetom nista najbolj razumela. Mogoče jo je razbila podzavestno, zanalašč. To se je zgodilo po smrti očeta.
Kumare lupim s silno pripravno majhno zadevo brez oznak. Na rezine jih narežem z ribežem Jumbo. Plastični okvir je že zlomljen, vendar še dobro služi svojemu namenu. Pranju solate in druge zelenjave se skušam izogibati. Če ne gre drugače, to opravim v rdečem cedilniku iz plastike znamke Curver. Star odpirač za steklenice sem imel, še preden sem postal samohranilec. Mislim, da je iz zapuščine moje stare matere po očetovi strani. Čaj si kuham in grejem na aparatu Bosch, Made in Slovenia. Dobil sem ga v dar, ko sem razstavljal neke svoje stvari v Nazarjah, kjer take aparate izdelujejo. Hladilnik je iz znane tovarne v Velenju. Je najmanjši iz njihove ponudbe. Za moje samohranilstvo je bil do sedaj zmeraj dovolj velik.
Na koncu naj omenim še srce in bistvo mojega samohranilstva – to je električni kuhalnik ali rešo, kot tudi rečemo, z eno ploščo znamke SI.VA Homeline iz nemške produkcije. Je, če se ne motim, četrti po vrsti. Prejšnji trije so bili italijanski Ardes, ki so omagali, ker sem pooooooozabil nanje, ko so bili prižgani. To je menda vsa moja samohranilniška oprema, pa še te je, tako se mi večkrat zdi, preveč. Če sem čisto natančen, imam, mimo ene ribniške kuhalnice, še kos prirezanega lesa in deščico za rezanje. Oboje je bilo iz bukovine izdelano v moji mizarski delavnici.
Kuhalnik
Kot sem že omenil, je bil moj prvi kuhalnik znamke Ardes, Made in Italy. Ko sem ga doma vzel iz škatle, sem se začel ozirati okrog sebe in iskati prostor zanj. Hitro sem ugotovil, da bivalni prostori niso primerni za kuhanje in za nameščanje kuhalnikov. Nekateri morebitni bralci bodo pripomnili, češ da spadajo aparati, na katerih se kuha, v kuhinjo. Temu moram kar takoj ugovarjati. Kuhalne naprave ne spadajo v kuhinjo ali kakšen drug stanovanjski prostor. Pri kuhi se sprošča sopara in pogosto neprijetne vonjave. Ni prijetno, če celo stanovanje zaudarja po vampih, kuhani cvetači ali praženem krompirju. Niti najboljše nape in druge prezračevalne naprave ne morejo biti kos omenjenim duhovom. Zato sem postavil svoj prvi kuhalnik in vse druge za njim na balkon. Mislim, da je balkon najboljši možni prostor za kuhalne naprave. Stanovanje je tako zanesljivo brez neprijetnih kuhinjskih duhov. Nameščanje kuhal na balkone vsem toplo priporočam. Kjer ni balkonov, bi se dala zadeva urediti na nekoliko prirejenih okenskih policah. Pri hišah z vrtom v načelu ne bi smelo biti težav, pri večstanovanjskih hišah, blokih in stolpnicah se lahko stvar zaplete.
Če bi še kdaj komu načrtoval kuhinjo, bi bile kuhalne plošče nameščene na nekakšne tirnice. Ko bi bila zadeva pripravljena za kuhanje, bi se po tirnicah odpeljala skozi odprtino v steni na zunanjost stavbe. Odprtina bi se avtomatsko odpirala in zapirala, tudi kuhala z lonci bi bila lahko opremljena z elektroniko in avtomatiko. Če bi bilo treba jed premešati, dodati nove sestavine ali jed dosoliti, bi lahko, razumljivo, napravo začasno potegnil v notranjščino in potem seveda nazaj itn. Ponuja se pomisel na senzorje, hidravliko, nadzorne kamere, dodajalce sestavin, mešalne naprave in podobno. Ustvarjalna fantazija bi se lahko ob teh napravah neverjetno sproščala. To bi bila velika priložnost za fabrikante kuhinj! Ne vem, kako bi se take kuhinje imenovale. Tračna kuhinja ne zveni dobro, zunanja kuhinja ni dosti boljše. Dišeča kuhinja se lepo sliši, vendar naj pripomnim, da v taki kuhinji, vsaj v načelu, ne bi nič dišalo. V taki kuhinji ne bi smrdelo. To je osnovna misel opisane kuhinje. V modi so kratice za označevanje vsemogočega; mogoče bi bilo najbolj enostavno imenovati moje kuhinje kar KBS (kuhinje brez smradu), sčasoma bi bile lahko to kuhinje Kabes ali Kubes.
Kuhinja
Rešo na moji balkonski kuhinji stoji na hotaveljski kamniti plošči, široki 30 centimetrov, potem je približno 15 centimetrov prostora do hladilnika, ki je širok 65 centimetrov. Vse skupaj meri 110 centimetrov in stoji na precej starem altdojč predalniku, kjer hranim živila, ki ne sodijo v hladilnik, in vse kuharske pripomočke. V vsem samohranilskem obdobju nisem imel potrebe po kakšni razsežnejši kuhinji.
Sodobne slovenske kuhinje so obsežne instalacije, pogosto so tako velike, kot da bi šlo za obrate družbene prehrane. In res, marsikatera kuhinja lokalov v bolj eksotičnih južnih deželah Evrope je mnogo manjša, kot so omenjene slovenske kuhinje. Vsota vseh naprav, pultov, omaric in podobnega znaša včasih kar orjaških osem tekočih metrov! Nimam pojma, kako naj bi prišla tako velika kuhinja do izrabe in veljave, pa čeprav gre za družinsko kuhinjo, skratka gre za napravo, kjer se s prehrano oskrbuje več oseb. In res, v novodobnih družinskih kuhinjah se ponavadi bolj malo dogaja. Novodobne gospodinje za kuho nimajo prav veliko časa, najrajši kaj na hitro pripravijo, kupujejo že napol pripravljeno hrano in, tudi to se dogaja, naročajo prehrano kar iz bližnje picerije ali makaronerije. Ob sobotah in nedeljah, ko je čas dopustov in praznikov, ko bi bil čas za kakšne kuharske podvige, gredo na vikend nekam na morje, v hribe, v tuje kraje, skratka so zdoma. Takrat kuhinje še posebej samevajo. Orjaške kuhinje po slovenskih domovih stanejo na kupe denarja, še posebno ker je važno, kakšnih znamk so posamezni aparati in kje je bila kuhinja v celoti narejena. Od njih je bolj malo haska, kuhinje po slovenskih domovih so slabo izkoriščene; lastniki in lastnice pripominjajo, da imajo tudi drugi take kuhinje in da tudi oni ne morejo in mogoče celo ne smejo imeti drugačnih. Jaz pravim temu vedenjska manipulacija s širokimi ljudskimi množicami ali pa: obdajanje z nepotrebnimi stvarmi.
Recepti z opombami
Glavnino mojega samohranilništva sestavljajo krompir, makaroni, polenta, pšenica in riž. Včasih repertoar dopolnjujem z ješprenom, lečo, čičeriko, ajdo v zrnju in mogoče še s čim podobnim. Na spisku ni fižola. Mehiški, argentinski in kanadski fižol po evro in pol za kilogram se nikoli do mehkega ne skuha, slovenski, najbolj je cenjen sivček, je na voljo samo na tržnicah in je sedemkrat dražji od uvoženega fižola!
Smo sredi poletja in kilogram novega krompirja stane en evro. Septembra in oktobra bo kilogram krompirja stal še mnogo manj. Krompir kuham zmeraj neolupljen v slani vodi. Pri lupljenju surovega krompirja gre zmeraj nekaj sredice v nič, to se mi zdi potratno. Skuhanega skušam čim bolj olupiti, potem ga kar na krožniku zmečkam z vilicami, posolim in nekoliko zabelim z oljem. Včasih nekoliko potresem s sladko rdečo papriko. Nič ni narobe, če se krompirja skuha nekoliko več, ohlajenega in zrezanega na rezine popečem na olju tako, da pridobi nekaj hrustljavosti. Tako popečen krompir je res zelo okusen. Kupujem samo slovenski krompir, čeprav je v trgovinah na voljo tudi krompir iz Egipta, Cipra, Italije, Francije in verjetno še od kod.
Najcenejši zavitek makaronov oziroma testenin za reveže stane borih 50 centov. Kakšen uvožen izdelek te vrste z različnimi dodatki lahko stane kar tri evre in še več. Vmes je po različnih cenah na voljo še na desetine različnih testenin različnih proizvajalcev, barv in oblik. Nekaj teh proizvodov sem preizkusil in imam vtis, da med dragimi testeninami in tistimi za reveže ni kakšne velike razlike po okusu in po uporabnosti. Makarone oziroma testenine skuham v slani vodi. Vode dam v kastrolo zmeraj rajši več kot premalo zato, da se makaroni ne primejo dna kastrole ali celo ne prismodijo. Ko so skuhani, jih z ostankom vode vred stresem na krožnik, zabelim z oljem in potresem z ribanim sirom ali rdečo papriko. Včasih med skuhane testenine zmešam žličko peperončina. Zanimive so cenovne primerjave. Čaj, cockta ali malo pivo stane v kakšni gostilnici sredi mojega rodnega mesta kar dva evra in pol. Za ta denar se dobi kar pet zavitkov makaronov za reveže. Vsak zavitek zadošča vsaj za pet obrokov, kar pomeni, da si lahko skromnejši državljan za ta denar pripravi kar 25 obrokov makaronov. V skrajnih razmerah se da preživeti za dva evra in pol skoraj cel mesec! Tako prehranjevanje je vse prej kot kakšno razkošje, vendar le opredeljuje pojem lakote in robne razmere preživetja.
Za deset kilogramov težko vrečo navadne pšenice v zrnju sem dal zadnjič v trgovini tri evre in pol. Manj je ni bilo mogoče nabaviti. Pri kmetih bi bila še cenejša. Iz enega kilograma pšenice je mogoče skuhati vsaj deset krožnikov kuhane pšenice. Iz desetih kilogramov kar sto krožnikov. Tak obrok bi stal tri cente in pol. Za deset evrov bi bilo mogoče v res ekstremnih razmerah s pšenico preživeti skoraj celo leto! Toliko v opomin tistim, ki na veliko razlagajo, kako je življenje v dandanašnjih časih drago. To seveda ni res. Osnovne življenjske potrebščine niso bile nikoli – res čisto nikoli – tako poceni, kot so sedaj. Treba se je le zamisliti v življenje v vseh mogočih obdobjih slovenske zgodovine, od koliščarjev na Barju, Praslovanov, Marije Terezije in Tita do osamosvojene, neodvisne, parlamentarne, republike Slovenije. Ob tem se je treba spomniti še na spise Jakoba Aleševca, Ivana Cankarja, Ksaverja Meška, Zofke Kveder, Franceta Bevka, Prežihovega Voranca, Milana Puglja, Frana Milčinskega ... in nam bo življenjska shema v starih časih še bolj razvidna. Pred kuho je prav, če se pšenica namaka nekaj ur v vodi. Potem se kuha v vreli vodi kot makaroni ali riž, dokler se posamezna zrna ne zmehčajo in razpočijo, takrat je pšenica skuhana.
Kupujem samo instant polento. Tisti, ki se spoznajo na kuharijo mnogo bolj kot jaz, pravijo, da med instant polento in navadno polento ni nobene razlike po okusu. Zavitek koruznega zdroba za polento stane od 50 do 60 centov, če gre za najcenejšo ponudbo. Kot pri makaronih tudi dražja polenta ni ne vem kako drugačna ali boljša po okusu. Priprava je zelo enostavna. V slan krop se vsipa ob mešanju koruzni zdrob. V nekaj minutah je polenta pripravljena. Prav je, če se med tem meša. Na ta način pripravljena polenta se skoraj ne more prismoditi. Za samohranilce je to velika prednost. Prismojena hrana je skoraj največja sitnost, ki se lahko primeri samohranilcu; o tem kasneje. Skuhano polento zabelim z oljem. Ohlajeno včasih zrežem na rezine in popečem na olju do hrustljavosti. Taka polenta je še okusnejša kot samo skuhana.
V velikih trgovinah z živili je na voljo menda od 30 do 40 vrst riža z vseh koncev sveta. Vsega ni mogoče preizkusiti. Po mojih izkušnjah najcenejši zavitki riža niso najslabši ali vsaj niso dosti slabši od dražjih zavitkov. Cene riža so podobne cenam makaronov oziroma testenin. Od pol evra za zavitek do treh evrov in več. Z rižem ravnam podobno kot z makaroni. Včasih ga kuham skupaj s porom, menda sem ga nekajkrat kuhal skupaj z mlado čebulo. V bistvu imam kuhan riž najrajši brez dodatkov. Zabelim ga z oljem in to je vse.
Priprava ješprena, leče, čičerike, prosa, pšeničnega zdroba, ajde v zrnju in še česa se ne loči od že opisanih postopkov in jih ne bom posebej popisoval.
Zelenjava
Najbolj cenim solato iz rdečega radiča in zelene solate v glavah. Da je solata iz omenjene zelenjave okusna, se razume samo po sebi. Pomembno je tudi to, da te zelenjave pred pripravo ni treba prati, saj so listi med seboj na tesno brez nesnage. Tudi z zeljem je podobno. Kumare in buče je treba samo olupiti. Tudi s tem ni veliko dela. Dobra naj bi bila solata iz paprike in paradižnikov. Pa kaj, ko je večina te zelenjave v današnjih časih precej brez okusa. Všeč mi je solata iz surovega naribanega koromača.
Por, zelje, kislo zelje in repo, mlado čebulo, cvetačo, rdečo peso, kumare, buče, včasih tudi šparglje skuham v slani vodi do mehkega in potem pripravim s kisom in oljem kot solato. Na take solate se dobro poda kakšno kuhano jajce. To se le redkokdaj zgodi. Tak dodatek se mi zdi bolj ali manj nepotrebna kuharska komplikacija. Nič ni narobe, če se take solate še nekoliko popoprajo.
Skrajni domet mojih kuharskih veščin so frtalje. Za frtalje pride v poštev vsakršna zelenjava, posebno taka, ki je že v cvetu in otrdela. Regrat, radič, rukola, meta, špinača, perje od kolerabe, blitva in še kakšna druga zelena povrtnina. Na olju popečem posoljeno zelenjavo tako, da skrepeni, potem umešam na vse to kakšno jajce ali dve – in frtalja je gotova. Frtalja iz paradižnikov, paprike, čebule in jajc se imenuje sataraš. Imam knjigo: Ljubiša Grlić: Užitne divje rastline. Kaj vse raste v naravi in je vsaj za silo užitno! V skladu s to knjigo sem poizkusil solate in frtalje iz poganjkov orlove praproti, regačice, kopriv, čemaža, divjega hmelja, bezga, cikorije, vrtne kreše ... Kakšno rastlino sem verjetno pozabil. Poizkusil sem že navadni morski koprc, to je rastlina z mesnatimi listi, ki raste tik ob morju. Grlić v svoji knjigi pripominja, da naj bi se ta rastlina uživala le v veliki sili in lakoti. Za vse te divje rastline velja, da so precej grenkobne, vsekakor z njimi ne gre pretiravati.
Olje
Skoraj pri vseh jedeh, ki jih prakticiram kot samohranilec, omenjam olje. Zmeraj ga dodajam na koncu, ko so jedi že skuhane. Izjema so popečene jedi in frtalje. Olje mi dobavljata Milena in Franko Miklavčič iz Semedele pri Kopru. Je pridelek iz njunih oljčnikov. Milena je mimogrede še vodja laboratorija za kemijsko raziskavo olivnega olja. V primeri z navadnimi jedilnimi olji iz sončnic ali oljne repice je sorazmerno drago, to jemljem v zakup kot posebno razkošje moje kuharije. Enkrat sem sodeloval pri obiranju oljk pri Miklavčičevih. V celem dnevu sem jih nabral 80 kilogramov. Iz tega se iztisne približno osem litrov olja. Toliko olja je vredno približno sto evrov. Po študentovskih tarifah bi dobil za svoje delo približno 60 do 70 evrov, saj sem obiral cel dan. Milena je vse obirače postregla z izbrano hrano in pijačo. Če se vse sešteje in premisli, stane pobiranje skoraj toliko kot končni izdelek. Kje so še vsi drugi celoletni stroški z oljkami in oljčniki. To kar tako, mimogrede, tistim, ki pripominjajo, da je olivno olje predrago. Nabrane oljke smo še isti dan zvečer peljali v neko torkljo, kjer so pri priči iztisnili nabrane olive. Tudi to je seveda nekaj stalo. Olje je bilo nekoliko zelenkasto in je, sveže iztisnjeno, res izjemnega okusa in vonja. Vanj smo namakali kruh. Olivno olje in kruh je tudi drugače čisto spodoben obed, zraven se prilega sir in kakšna vložena oliva. Naštetega ne zamenjam za raznorazne pice ali celo, bognedaj, fastfud od nekje izza vogala.
Brez mesa
Moje samoprehranjevanje je v bistvu vegetarijansko. V moji kuhinji na balkonu ni bil spečen še noben zrezek, niso bila popražena še nobena jetrca, ni bila še skuhana goveja juha. Pred leti sem bil na pol poslovno v neki klavnici. Več kot mučno je bilo gledati govedo, kako se vzpenja na svoji zadnji poti. Tudi glasovi, ki so jih živali oddajale, so bili pretresljivi, mislim, da so živali čutile, kakšna usoda jih čaka. Od takrat sem do mesa in mesnih jedi zadržan. Doma sem vegetarijanec, na obiskih, sprejemih, povabilih, svatbah, sedminah, otvoritvah, potovanjih z vegetarijanstvom ne kompliciram. Včasih mi kdo pokloni klobaso ali salamo; darov ne mečem stran. Čisto načelno ne jem odojkov, žrebičkov, kozličkov in jagenjčkov. Spominjam se, da smo stanovski kolegi na nekem izletu obiskali farmo jelenov. Mlade živali je druščina božala, dame so vzneseno vzklikale nad njihovo prisrčnostjo. Ogled se je končal v gostilni, kjer je druščina mirne duše naročila golaž iz prav takih mladih živali, ki jih je pred tem ljubkovala in občudovala. Meni se je zdelo to etično neusklajeno. Vem, da je bil ta dogodek tudi ena od izkušenj za mojo mesno vzdržnost. Nekateri morebitni bralci bodo pripomnili, češ, saj so rastline tudi živa bitja. Tukaj moram zavzdihniti: Popoln je samo Vsevišnji in tisti, ki ga – ni.
Čistila
V mojem samohranilstvu skorajda ni čistil, pomivalnih praškov, detergentov in vsega, za kar se včasih sliši izraz »kuhinjska kemija«. Kadar temeljiteje pomijem umivalnik, si pomagam z nekim sredstvom, ki diši po limoni. To se bolj redko dogaja in plastenko s tem sredstvom imam že zelo dolgo. V njej je tekočine vsaj še za nekaj prihodnjih let. Če bom jutri kuhal riž, se mi ne zdi potrebno ne vem kako čistiti kastrolo, v kateri so se danes kuhali makaroni. Kastrola je po kuhanju krompirja v bistvu sterilna, ne vem, zakaj ne bi smel brez pomivanja v njej skuhati, na primer, svežega zelja. Če želim, da kastrola blesti kot nova, skuham v njej kislo zelje. V mojem samohranilstvu kastrol ne pomivam. Stvar se zaplete, kadar pozabim na prižgani kuhalnik in se stvari v kastroli najprej primejo, potem prismodijo in končno zažgejo na posodo. Takrat ponavadi pregori tudi kuhalnik in moram nabaviti novega. To je najhujše, kar se more zgoditi v mojem samohranilstvu. Z drgnjenjem se zoglenele hrane ne da odstraniti iz posode. Ob teh nesrečah si pomagam s solno kislino. Običajno solna kislina čez noč do popolne čistoče razje zažganine. Nekateri moji znanci namigujejo na ekološko problematičnost tega postopka. Naj pripomnim, da je solna kislina prisotna v želodcih sesalcev kot kemikalija, ki odločilno prispeva k prebavi. Mislim, da je solna kislina ekološko mnogo manj nevarna kot kakšno jedko čistilo, čeprav diši po limoni.
Koliko skuham in koliko pojem
Skuham si zmeraj natančno toliko, kolikor imam namen použiti, zato ostankov hrane v mojem samohraniteljstvu ni. V vseh letih mojega samohraniteljstva se ne spominjam, da bi kdaj zavrgel kakšno hrano. Vsak prebivalec moje domovine, tako sem bral v časopisu, naj bi zavrgel v povprečju 72 kilogramov različne hrane na leto. Slovenci v celoti torej 1.400.000 kilogramov različnih jestvin. Amerikanci menda zavržejo na leto celo 142 kilogramov hrane na prebivalca. To so velike številke, ob katerih bi se bilo treba zamisliti. No, ne mislim ne vem kako moralizirati, vsekakor štejem to početje za moralno in etično zavrženo. Jaz pa ne zavržem ničesar. Izjeme so že omenjeni neprijetni dogodki, ko se hrana prismodi in zažge. Krožnik po jedi ponavadi poližem, prav tako tudi žlico in vilice. Kar ostane, včasih splaknem nad umivalnikom z mrzlo vodo. Ker ni večjih koščkov hrane, se umivalnik, kjer to počnem, nikoli ne zamaši. Zato ne uporabljam sredstev za čiščenje odtokov, ki bazirajo, kolikor vem, na precej močni solni kislini.
Česa ni in kaj še je
Ne kupujem gazirane ali negazirane vode v plastenkah. Zame je voda iz ljubljanskega vodovoda dovolj dobra. Ne kupujem niti drugih vsemogočih pijač, sokov, tonikov, ledenih čajev, slatin in energijskih napitkov ... v že omenjenih plastenkah ali pločevinkah. Kokakole, na primer, gotovo nisem okusil zadnjih dvajset let. Piva doma ne pijem, imam pa v zalogi zmeraj kakšno steklenico vina, ki ga nabavljam v Vipavski dolini na kmetiji, kjer je bila doma moja roditeljica. Jabolčni sok mi občasno dobavlja Maks iz Janč. Sladkorja v mojem samohranilstvu ni. Živim v celoti brez sladkorja. Ne nabavljam nobenih sladkarij: piškotov, bonbonov, napolitank, čokolade, karamel, tort in tortic, da ne naštevam naprej. Je pa res, da dobim včasih marmelado, štrudelj, piškote ali napolitanke iz domačih produkcij v dar, to pač hvaležno sprejmem in pojem. Včasih iz kakšnega lokala prinesem domov vrečico ali dve sladkorja, ki ga stresem v domači kis, da pridobi kislost.
Zmrznjene predpripravljene hrane za pogrevanje v pečicah še nisem nikoli kupil. Ne spominjam se, kdaj sem nazadnje kupil in pojedel, denimo, golaž ali vampe iz konzerv. Konzerv v načelu v moji kuhinji ni, izjema je kakšna konzerva s koruzo, mogoče včasih tudi fižola. Včasih sem precej cenil vloženo tunino. Potem sem nekje videl, kaj počnejo ribiči s temi živalmi, in sem odnehal. Se zgodi, da nabavim vložene olive, kumare, rdečo peso, ajvar in morda še kaj. Najrajši imam izdelke iz znane kamniške tovarne. Zmeraj imam v zalogi jogurt, sir, včasih skuto. Cenim suhe fige, ki naj bodo po možnosti iz Dalmacije ali albanske, mandlje, ki so ponavadi iz Kalifornije, afriške datlje, prekmurske bučnice, lešnike in še kaj, kar sodi med suho sadje in semenje. Od sadja so jabolka v velikanski prednosti pred vsem drugim.
Tako to je, tako to gre
Naslov tega spisa je Kuharska knjiga za samohranilce. Naslov je pretenciozen, to ni nobena knjiga, še celo daljši spis tole besedilo ni. Popisujem svoj način prehranjevanja, ki prav gotovo ne temelji na debelih kuharskih knjigah. To, kar popisujem, vendarle v mojem življenju nadomešča te debele knjige. Vsa ta leta mojega samohranilstva živim čisto zložno in zadovoljno, vsaj kar zadeva prehrano. Mojih samohranilskih navad se nisem naveličal in se jih, kot kaže, tudi ne bom. S pripravo jedi ne zgubljam veliko časa, čeprav mi priprava vsega naštetega ni odveč, mislim, da pri vsem skupaj celo uživam. Ali drugače povedano: ravnanje po mojih samohranilskih principih se mi zdi prijetno.
V časopisih in revijah večkrat berem o kuharskih dosežkih v nekaterih izbranih slovenskih lokalih. Kaj vse spravijo skupaj kuharski virtuozi! Po svoje jih občudujem, čeprav me, na primer, marinirana gosja jetra v čokoladni omaki s karijem, pomarančami in prekajeno polenovko čisto nič ne vznemirjajo. Kar zadeva vrhunsko kuharijo, sem kot ljudje brez posluha, ki pravijo, da je glasba organiziran ropot.
Omenil sem že, da ne bi rad preveč moraliziral. Vendar naj pripomnim, da bi bil svet precej manj utrujen, če bi se široke ljudske množice ravnale po mojih vzorcih in napotkih. Moje ravnanje ne bo spremenilo navad mojih rojakov, sveta še toliko manj. To vem zagotovo, tega si ne domišljam, saj nisem prismojen optimist.
Pred letom dni ali nekaj takega sem kupil posebno kuharsko budilko, ki me z zvonjenjem opozori, da voda že vre ali da je ta ali ona stvar skuhana. Dokler ne zazvoni, lahko v miru berem časopise. Odkar imam to budilko, so nesreče z zažganimi posodami in pregorelimi rešoji nehale. Tako to je, tako to gre.
