Ljudje imamo v sebi utopični moment, ki se ga ne da nevtralizirati

Programski direktor EPK Mitja Čander meni, da ljudski revolt in EPK kažeta novo vitalnost mesta.

Objavljeno
14. december 2012 13.45
Slovenija, Maribor, 13.12.2012 - CANDER Mitja, programski direktor EPK foto:Tadej Regent/Delo
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
Maribor je v teh dneh na naslovnicah predvsem kot središče ljudskega revolta; zaključek projekta Evropske prestolnice kulture, ki poteka v teh dneh, je tudi zato zastavljen drugače. Se kulturna in družbena dinamika komplementarno dopolnjujeta ali izključujeta? Programski direktor EPK Mitja Čander meni, da oboje dokazuje novo vitalnost mesta; kakšen je bil vpliv enoletnega kulturnega prestolovanja na te dogodke, pa bo pokazala prihodnost – če Maribor ne bo spet postal plen novega populizma in demagogije, temveč mu bo uspelo na temelju kultiviranega dialoga odpreti novo poglavje, bo v tem zagotovo tudi delež EPK.

Je tako imenovana mariborska vstaja ob načrtovanem velikem finalu zasenčila EPK in delno degradirala načrt drugačne mestne identitete?

Vsekakor so to izjemne okoliščine. Doslej še ni bilo Evropske prestolnice kulture, ki bi v enem letu iz mirnega, celo zaspanega mesta prerasla v tako impulzivni center sprememb. Danes Maribor zagotovo ni več mesto, kjer bi se človek ustavil - kot se je nekoč izrazil Goran Bregović –, zgolj če bi mu počila pnevmatika, temveč je izjemno dinamično mesto, ljudski revolt pa seveda ne pomeni degradacije kulturnih projektov. Tudi v Londonu, Parizu, Rimu ali Atenah so takšni protesti stalnica, pa zato pomen teh mest kot kulturnih metropol ni nič manjši.

Teze, da je prav EPK vzpodbudil novo državljansko samozavest in pogum, se vendarle zdijo nekoliko pretirane?

Krožijo različne teorije: od razmišljanj, da so relacije zelo prepletene, do prepričanja, da ni med EPK in protesti nobene povezave. Letos smo z zelo različnimi prijemi res poskušali animirati ljudi in jim vzbuditi samozavest, saj so projekti segli tudi zunaj polja umetniškega in so promovirali ustvarjalnost na najrazličnejših področjih, pa tudi vzajemnost, solidarnost in predvsem odpor proti apatiji in fatalizmu, ki je bil v Mariboru vedno zelo navzoč, vendar so ti protesti predvsem izraz nezaupanja in besa ljudi nad politično in gospodarsko elito in ni mogoče enostavno vleči vzporednic z EPK. Zdaj se bo marsikdo poskušal samooklicati za iniciatorja vstaje. Pravzaprav se to že dogaja. Vendar je treba upoštevati, da protestniki niso amorfna homogena masa, temveč so posamezniki, ki so jih k uporu vodili različni vzgibi.

Koliko so točne govorice o tem, da ste tudi vi v igri za novega župana?

Povsem netočne so. O tem nikoli nisem razmišljal in tudi nikoli ne bom. Me pa veseli, če se pojavljajo tudi takšne zamisli, ker s tem projekt EPK ter moje delo in delo celotne ekipe dobi potrditev. Menjava župana pa je seveda le prvi korak pri uveljavljanju sprememb. Na tem področju potrebujemo osebnost, ki bo sposobna reforme temeljnega ustroja delovanja mesta. Če ga ne bomo dobili, bomo prihodnje leto ob tem času vsi zelo slabe volje.

Glede na to, da ste šahist, je bil za vas EPK verjetno podoben simultanki na tisoč poljih?

Metafora je kar ustrezna, ob programu je bilo treba odigrati še neštete druge partije. V času mojega mandata je odstopil predsednik sveta zavoda oziroma kar dva, predsednik programskega sveta, v. d. generalnega in finančnega direktorja, zamenjala se je vlada, ministri za kulturo, samostojnega ministrstva sploh več nimamo, na koncu je odšel še mariborski župan ... To priča o izredno nestabilnih razmerah za izpeljavo projekta. Vendar to še zdaleč ni bilo najhuje. Največji problemi so bili pri infrastrukturi in financah. Infrastrukturni del EPK je polom, ključne investicije niso bile izpeljane, zato smo morali ob umestitvi programov ob scenariju A pripraviti še scenarij B, včasih, zlasti pri izpeljavi programa Terminal 12, pa nam ni preostalo drugega, kot da smo uporabili scenarij C. Kar se tiče financ, nikoli nismo vedeli, s kakšno vsoto lahko razpolagamo; ob tem smo morali omejevati različne kulturniške, pa tudi politične apetite, saj je marsikdo EPK obravnaval kot nekakšno rojstnodnevno torto, pri kateri je največji kos samoumevno namenjen prav njemu.

Pritiski so se, denimo z Draganom Živadinovom, stopnjevali skoraj do fizičnega obračunavanja.

Bilo je veliko peripetij, predvsem pa je bilo napačno izhodišče posameznih avtorjev. Ponavadi so prišli z vprašanjem, koliko denarja bodo dobili, na podlagi tega pa bi potem pripravili projekt. Moje stališče je bilo obratno: zahteval sem, da najprej predstavijo program, potem pa bomo mi skrbno proučili predloge in se odločili, če in s kakšnimi sredstvi ga bomo podprli.

Je mogoče zdaj reči, koliko partij se je končalo z remijem ali porazom?

Nekaj je bilo tudi porazov. Nobenega turnirja ni mogoče dobiti s samimi zmagami, razen če si Bobby Fischer. Ampak Fischer je bil samo eden. Sicer pa simultanko igramo še naprej. Ni jasno, kako bomo nadaljevali delo do konca junija 2013, ko se izteče mandat zavodu Maribor 2012, saj finančni viri niso zagotovljeni, še manj, ali in kako bi lahko z manjšo ekipo delovali tudi v prihodnjih letih.

Hans Magnus Enzensberger, eden od gostov Terminala 12, je izpostavil silovito vrenje tam okoli leta 1800, ko so umetniki in razumniki iz drobcev zgodovine, mitov, legend in zgodb sestavili identiteto in mitologijo posameznih narodov. Tukaj se ponuja primerjava z EPK, ki si je med drugim zastavil tudi nalogo obuditi celovito mitologijo mesta, na voljo pa ste imeli le eno leto.

Ena od prioritet je bila mestotvornost. Številna mesta, zlasti manjša, se izgubljajo v identitetni krizi, povezani s postindustrijskimi procesi; konkretno je to najbolj vidno pri umiranju starih mestnih središč, življenje se seli v sterilne nakupovalne centre na obrobje. Naloga je bila obuditi mestno jedro z mikrolokacijami, ki bi ob programu izpostavljale tudi identitetne plasti, ki so se nalagale v različnih časovnih obdobjih. Teh se pri nas skoraj ne zavedamo, kot da bi se naše življenje začenjalo ex nihilo in kot da so naši problemi in težave edinstveni, čeprav je bilo pred nami nešteto človeških zgodb. Ob tem smo načenjali tudi nekatere tabu teme, denimo vlogo in pomen Nemcev pri konstituiranju mesta, pa medvojnega meščanstva, vse tja do fenomena nogometa in majhnih, neznanih osebnih usod, saj le vse to skupaj odraža urbano mitologijo vsakega mesta.

Iz časa okoli leta 1800 je tudi Herderjeva skovanka zeitgeist. Kakšen je torej v Mariboru duh časa?

V Mariboru sem odraščal, tukaj sem deloval do 26. leta, nato pa sem desetletje preživel v Ljubljani. Spomnim se proletarskega značaja mesta in njegovih lumpenproletarskih potez. Veliko industrijsko mesto je bilo vedno pod budnim očesom in patronatom partije, konec osemdesetih let preteklega stoletja pa se je vendarle v mestu izoblikovala tudi civilna družba, denimo s Katedro. V naslednjih dveh desetletjih se je Maribor izgubljal v iskanju novega modela, ki pa mu ga ni uspelo najti. Ko sem se pred dvema letoma vrnil, sem dobil vtis letargičnosti; mestno središče je bilo zvečer mračno, na ulicah ni bilo ljudi, kulturne institucije so bile pogosto zaprte v svoj vrtiček, ki so ga sicer skrbno obdelovale, a posebne želje po večji povezanosti ni bilo čutiti. Prej občutek ogroženosti, če bi se ustaljeni vzorci delovanja spremenili. Številni intelektualci, s katerimi sem se pogovarjal, so se umaknili v svoj notranji azil, brez pravega dialoga z mestom so živeli nekakšno vzporedno življenje. Letošnje leto je na vseh teh področjih predstavljalo premik. V Maribor je prišlo veliko tujcev, poleg umetnikov tudi turisti, kar je ob kulturnih programih sprožilo novo dinamiko. Zame je zelo pomenljivo že to, da v zadnjih šestih mesecih nisem več slišal za Maribor tako značilnih tožb, da je za vse kriva Ljubljana.

Vendar so bili tudi odzivi na EPK iz mariborskih intelektualnih krogov zelo polarizirani, slišali smo zgolj zelo navdušene ali zelo kritične tone.

Tisti, ki so proti, so bili proti, še preden se je EPK sploh začel, nekateri tudi zato, ker njihov program ni bil sprejet ali financiran toliko, kot bi si želeli. Kritika me sploh ne moti; moti pa me, če kritiki ne znajo predlagati svoje vizije, vsaj nobene uporabne. Boris Vezjak je denimo predlagal, da bi ves proračun za program po nekem ključu razdelili kulturnim institucijam in društvom v mestu, te pa naj z njim počnejo, kar se jim zahoče – to se mi zdi povsem zgrešen in neresen koncept. Kar se tiče denarja, je sedemnajst milijonov evrov za program solidna vsota, vendar gre za pet odstotkov denarja, ki ga iz proračuna na leto za kulturo namenjajo država in občine; teh nekaj odstotkov je bilo predmet silnih polemik, kako in zakaj se porabi večina denarja, pa očitno nikogar ne zanima. In vendar se prav to meni zdi osrednji problem: če bomo zgolj vzdrževali stanje, bomo prej ali slej priča imploziji kulture, edina preostala preokupacija kulturnikov bo, ali je dovolj denarja za plače in kakšna bo višina subvencij.

Boris Groys, še eden od letošnjih gostov v Mariboru, mi je v pogovoru dejal, da je največja današnja iluzija, da ljudje več nimajo iluzij. Tako EPK kot t. i. mariborska vstaja to potrjujeta.

Teze o koncu zgodovine so se izkazale za napačne, ljudje imamo v sebi utopični moment, ki se ga ne da nevtralizirati. Seveda pa je pomembna vsebina tega utopičnega momenta. Razpon sega od postopnih evolucijskih sprememb, kjer v skupnosti posameznik ohrani svoje individualne specifike, do revolucionarnih preobratov, kjer posameznik v kolektivu povsem izgubi svojo vrednost. Odločno sem proti kolektivnim utopijam, kjer je posameznik zgolj delček v ogromnem kolesju zgodovine – v 20. stoletju smo na primerih fašizma, nacionalnega socializma in komunizma imeli dovolj svarilnih zgledov. Pri izvajanju projekta EPK je bil prav tako potreben kanček utopične perspektive, brez tega ni prave energije; enako velja za proteste, kjer pa so verjetno predstave o utopičnem zelo različne, zato nas čaka še zelo razburkano obdobje.

Sublimno je treba interpretirati kot prepoznavanje življenja v umetnosti in ne kot prepoznavanje umetnosti v življenju – ta Lyotardova misel bi morala biti vodilo pri takšnih projektih, kot je EPK.

Zagotovo, to ni kakršen koli projekt, ni predstava, ni festival, ni razstava, ki bi jo pripravil kurator; vse dosedanje prestolnice, ki so se odločile za takšen princip, pa naj je bil še tako vrhunski, so zgrešile namen, ker so se izgubile v abstraktnosti. Izhodišče mora biti vedno konkretno mesto, kot realna posoda delovanja, kakor je lepo rekel Jack Lang med obiskom v Mariboru, univerzalnega recepta ni, vsako mesto mora najti svoj slog in vsebino. In predvsem stik z občinstvom; to ni fraza, obiskovalce je treba animirati, tudi zrevoltirati, vse prepogosto se kultura pri nas obravnava kot dekoracija, kot entertainment za elito. EPK je poskušal kulturo spet umestiti v središče družbenega dogajanja in prepričan sem, da nam je to precej tudi uspelo. Če nič drugega lahko citiram Klemna Brvarja, ki je posrečeno dejal, da se je letos v Mariboru vsak »spotaknil ob kulturo«, ker se ji preprosto ni bilo mogoče izogniti.

Kar se tiče gostov iz tujine, se zdi, da je bilo to izvedeno pomanjkljivo. V portugalskem Guimarãesu je moral vsak tuji umetnik ostati v mestu tudi do mesec dni in pripraviti projekt z domačimi avtorji. V Mariboru je šlo predvsem za kratka gostovanja z vnaprej pripravljeno produkcijo.

Tukaj je bila omejitev predvsem denar, lastna produkcija z renomiranimi tujimi umetniki bi zahtevala precej višje finančne vložke, kar nekaj tovrstnih projektov z manj znanimi ustvarjalci je bilo tudi izvedenih. Je pa EPK zgolj ena postaja na poti k redefiniranju kulture. V prihodnje bo nedvomno treba tudi zaradi ekonomske krize začeti razmišljati mednarodno, koprodukcije s tujimi producenti bodo nujne. Lahko si le želimo, da bi drugi sledili, denimo, zgledu Karmine Šilec, ki je v sodelovanju s Heinerjem Goebelsom in festivalom Ruhrtrienale pripravila izjemen projekt.

Predvsem pa začeti uživati v ustvarjalnosti; vodilo Jana Fabra, da »uživa v ustvarjanju in uživa, ko drugi ustvarjajo«, za nas ne velja, če posebej težko uživamo ob ustvarjalnosti drugih.

Tukaj se kultura ne razlikuje od drugih družbenih področij. Zelo težko se veselimo uspehov drugih, preveč je zavisti, tudi škodoželjnosti in minimaliziranja dosežkov. V okviru EPK smo skušali preseči tudi takšne trende, kar pa bo dolgotrajen proces, saj so to zelo trdno zakoreninjene slovenske karakterne poteze.

Ki verjetno izvirajo predvsem iz nesamozavesti?

Najbolj glasni so praviloma frustrirani zaradi svoje omejene pozicije, iz katere ne znajo najti poti niti v vseslovenski, kaj šele tudi v mednarodni prostor, zato so cinični do tistih, ki jim to uspeva.

Ta samozaverovanost se je pokazala tudi pri zelo skromnem obisku pogovorov z dvanajstimi misleci in kulturniki, z izjemo Garija Kasparova je bila dvorana napol prazna.

To veliko pove o strukturi prostora. V Maribor so prišli ljudje svetovnega formata. Namesto da bi tukajšnja inteligenca z obema rokama zgrabila priložnost, da jim prisluhne in z njimi vzpostavi dialog, so se večinoma odločili za abstinenco. Glasni in pametni smo le takrat, ko smo sami s seboj in razpredamo zgolj o lokalnih in nacionalnih problemih, ko pa se soočimo z zunanjim svetom in bi morali odpreti širše, vsaj evropske teme, utihnemo. Vesel sem, da so bili pogovori posneti in bodo predvajani na nacionalni televiziji. Tako bo njihova odmevnost primerna.

Globalnega dosega verjetno nikoli ne bomo imeli, lahko pa se v koncentričnih krogih širimo vsaj na območje Srednje Evrope, ki ga je poskušal osmisliti Drago Jančar, nato pa je ta ideja skoraj zamrla.

Tako je bil zastavljen program Kulturne ambasade. Posebno pozornost smo namenili sosednjim državam in jugovzhodni Evropi, zlasti zelo tesno sodelovanje z avstrijskim Gradcem je pomemben nastavek v tej smeri. Za poglobitev takšnega sodelovanja pa je potrebno več časa in dolgoročno zastavljeno sodelovanje vseh partnerjev, Maribor ima res predvsem srednjeevropski doseg.

Treba pa se bo znebiti slovenskega prastrahu, ki v sosednjih narodih še vedno vidi zgodovinske nasprotnike in hegemone.

Maribor je zrasel iz mednacionalnega konflikta, ki je globoko zasidran v slovenski podzavesti, vendar je bila ravno Srednja Evropa nekdaj sinonim za zgolj ohlapno zarisane nacionalne meje, veliko mest je bilo nacionalno zelo pisano strukturiranih. Po drugi svetovni vojni so postale nacionalne meje bolj jasne, prebivalstvo bolj homogeno. Zdaj je čas, da se pretok spet vzpostavi. Imamo veliko identitetnih krogov, ob Srednji Evropi še Balkan in Mediteran, kar ne bi smel biti hendikep, temveč prednost, iz katere lahko črpamo samozavest in suverenost.

EPK se zaključuje. Kaj se bo zgodilo 1. januarja 2013? Za dva zelo pomembna glasbena festivala, Festival Maribor in Choregie, je že jasno, da ju zaradi pomanjkanja sredstev več ne bo. Perspektiva se zdi zelo črna.

Rešitev je enostavna. Slovenija je v finančni perspektivi 2007/14 od 4,1 milijarde evrov sredstev iz strukturnih skladov počrpala le 1,7 milijarde, celotna severovzhodna Slovenija pa je z državnim vložkom desetih milijonov z epekajem vendarle dosegla veliko pri kulturnem in tudi ekonomskem ter turističnem razcvetu regije. Mislim, da ne bi smel biti problem tudi v prihodnje pridobiti vsaj deset milijonov evrov na leto za ta namen, potrebna je le politična volja.

S tem bi se v prihodnjih letih ukvarjal tudi zavod Maribor 2012, seveda v spremenjeni zasedbi?

Idej je veliko. Ena od njih je ustanovitev agencije z majhno organizacijsko strukturo, ki bi se posvetila kulturni produkciji v tem delu Slovenije in delovala pri promociji celotne slovenske kulture v tujini, denar pa bi črpala predvsem iz omenjenih evropskih skladov.

Očitno ste se zelo vživeli v svojo vlogo. Boste v prihodnje predvsem kulturni menedžer?

Pripravljen sem sodelovati pri tem projektu, primarno pa sem pisatelj, esejist, skratka človek besede. EPK me ni utrudil, res pa je bil takšen intenzivni družbeni angažma naporen. Potrebujem tudi samoto in avtorefleksijo, v naslednjih mesecih se bom posvetil predvsem pisanju.

Odhajate torej za nekaj časa v klavzuro?

Lahko bi temu rekli tudi tako.