Tiskane izdaje
V devetdesetih letih je bila zaposlena pri evropskem komisarju za zunanje zadeve Hansu van den Broeku kot govornica. Van den Broeku je Slovenija podelila zlati častni znak svobode za zasluge in osebni prispevek pri mednarodnem uveljavljanju mlade države. Van der Laanova se je prvič resno začela ukvarjati s Slovenijo pred Evrosongom 2002, ker so se zaradi zmage transvestitske skupine Sestre na Emi v Sloveniji slišali kritični glasovi. Je namreč tudi odločna zagovornica gejevskih pravic, okolja in enakopravnosti žensk.
Kako to, da se nekdanja evroposlanka, predsednica pomembne nizozemske liberalne stranke D66 in poslanka nizozemskega parlamenta odloči živeti v glavnem mestu Slovenije?
Prišla sem z možem, ki je dobil službo v evropski agenciji za sodelovanje energetskih regulatorjev ACER, njen sedež pa je v Ljubljani. Po dolgoletnih in intenzivnih izkušnjah v politiki sem se odločila nekoliko umakniti. Ko sem bila aktivna političarka, sem bila zasedena 24 ur na dan, nato sva pred devetimi leti dobila sina, za katerega je v prvih letih bolj skrbel mož. Zdaj sva se skupaj odločila, da bi morda bilo dobro uravnotežiti najini karieri, zato tokrat jaz sledim njemu. Na izbiro je imel več različnih možnosti za službo, na koncu je dobila Ljubljana prednost pred, denimo, Čadom in tega sem zelo vesela.
Evropa je že nekaj let v krizi, še zlasti na njenem jugu. Ste optimistka ali pesimistka glede prihodnosti Evrope?
Evropa nima druge možnosti, kot da je uspešna in gospodarsko močna. Brez tega ne bomo zmogli braniti evropskih vrednot v globaliziranem svetu. Ko govorimo o tem, se moramo zavedati, da gre za zelo kompleksne stvari. Predvsem moramo razumeti fenomen ameriškega potrošništva v kombinaciji s puritanskimi religioznimi pogledi na družbo in z zelo razklano ameriško politiko. Na drugi strani je treba razumeti tudi materializem, ki je zelo značilen za Azijo pa tudi Afriko, ki se hitro razvija. Evropo v tem svetu vidim kot otok, kjer se zavzemamo za človekove pravice, enakost, demokracijo in drugačen pogled na družbeno ravnotežje – v Evropi ne živimo za delo, ampak delamo, da živimo. Razvili smo socialne modele, ki so pod pritiskom, a so še vedno nad vsemi modeli, kot jih poznamo po svetu. Za primer vzemimo ameriški socialni model, kjer je ženska lahko srečna, če si lahko izbori dvotedenski starševski dopust; tam je to vrednota in ženske se hvalijo, da so na delovnem mestu v desetih dneh po porodu. Vse to ustvarja zelo nezdrava družbena okolja.
V ZDA ste živeli.
Tam sem odraščala do polnoletnosti, nato se je družina preselila na Nizozemsko, a se v ZDA pogosto vračam. Menim, da so se ZDA na poti razvijanja demokracije izgubile – o tem priča proračunska blokada, ki jim jo je uspelo rešiti tik pred zdajci. To je zame simptom, da je ameriški polarizirani politični sistem pred zlomom. Če primerjam ZDA z EU, imamo tu veliko bolj uravnotežen sistem, veliko več prostora za družine in različne družbene skupnosti. Prav tako nimamo prevladujoče tržne logike, ki bi prodrla v vsako poro družbenega sistema. V ZDA se je to zgodilo zaradi enormnih količin denarja, ki ga tržne sile kanalizirajo skozi volilni sistem, to pa je spremenilo ameriški politični sistem v stroj, kjer večina volivcev glasuje proti svojim interesom. Nesprejemljivo je, da je na milijone ljudi v demokratični državi nezaposlenih, da živi toliko otrok v revščini. Evropski model je na pravi poti, a ga drugi ne bodo posnemali, če bodo Evropejci revni.
Evropski model pomeni državo blaginje. A ravno novi nizozemski kralj Viljem Aleksander je v prvem nagovoru narodu dejal, da je država blaginje stvar 20. in ne 21. stoletja. Da posamezniki ne bodo mogli več računati na državo, ampak bodo morali poskrbeti sami zase.
Nizozemski kralj predvsem prebere tisto, kar mu napiše predsednik vlade, ker kralj uradno nima osebnih pogledov na javne zadeve.
Je to trend, ki smo mu in mu še bomo priča, ko bomo imeli vse manj države blaginje zaradi varčevalnih ukrepov?
Pri razumevanju države blaginje je treba biti pazljiv. Ta ne pomeni, da lahko prideš v državo, nič ne delaš in prejemaš denar za nedelo. Solidarnost se na neki točki konča. Državo blaginje razumem tako: v vsaki družbi bodo ljudje, ki iz različnih razlogov ne bodo sposobni ali zmožni preživeti.
Podobne razprave imamo tudi v Sloveniji, vse skupaj pa je začinjeno še z varčevanjem. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Splošno znano je, da Slovenija potroši več denarja, kot ga ima. Prisotna je bojazen, tako v Bruslju kot v državah članicah EU, da je Slovenija naslednja država, ki bo prisiljena zaprositi za pomoč. Očitno je, da se vlada trudi preprečiti takšen scenarij, država pa je dobila tudi podaljšan rok za ureditev javnih financ. Zato je razumljiv strah pred politično nestabilnostjo, ker bi to oviralo, če ne popolnoma ustavilo reformni program. Zdaj je slovenska dnevna politika ključna za Bruselj. Ste imeli v Sloveniji priložnost gledati dansko politično dramo Borgen?
Seveda. Na nacionalni televiziji ravno vrtijo prvo sezono, in to pod naslovom Oblast.
Na Nizozemskem predvajajo že tretjo sezono in prijatelji mi na družbenih omrežjih opisujejo, kaj se dogaja, jaz pa jim odgovarjam, da nanizanko ne le gledam, ampak jo v Sloveniji neposredno doživljam. Glavna igralka, ki igra lik danske premierke, je neverjetno podobna slovenski premierki Alenki Bratušek. Tudi vse ostalo, kako se koalicije spreminjajo, kako ljudje odstopajo in kako se zapletajo in razpletajo politične spletke, spominja na slovenski politični prostor.
Po drugi strani je to precej strašljivo, saj je Slovenija res lepa dežela z delovnimi in resnicoljubnimi ljudmi. Razumem, da je večina današnjih težav dediščina neuspele privatizacije, zato so prisotne dileme, kaj bi bilo, če v zadnjih dveh desetletjih ne bi naredili vseh teh napak, da jih ne bi plačevale sedanje generacije. Vse to so občutljive politične teme, ker ni jasno, kako se z njimi spopasti in jih rešiti. Ta problem se navezuje na drugo veliko travmo slovenske družbe – drugo svetovno vojno. Prav neverjetno je, da se vsak daljši in bolj poglobljen pogovor s Slovencem konča v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.
To ste opazili? Kaj menite o tem?
Nova država je kot oseba. Ko jo prvič vidiš, se zaljubiš, vse je tako lepo, navdihujoče in vse se zdi idealno. Ko pa to osebo spoznaš bolje, najprej opaziš, da gospodarstvo ni v najboljši kondiciji. Slovenija je bila zvezdnica pred desetimi leti, zdaj je pred tem, da konča v resnih težavah. Če se še bolj poglobiš, ugotoviš, da slovenska travma korenini daleč v preteklosti, česar se zaveda zelo malo ljudi zunaj Slovenije. Ta travma ima veliko vlogo pri sedanji paralizi. Zaradi nje je težko definirati kolektivno vizijo, kako naprej, če imaš nasprotujoče si podobe o tem, kaj si v preteklosti počel.
V poklicni karieri sem delovala tudi na mednarodnem kazenskem sodišču, kjer smo se ukvarjali z zločini proti človečnosti. V stiku sem bila z različnimi izvedenci, ki so se ukvarjali z vprašanji zločinov proti človečnosti in genocida ter kako se soočati z nacionalnimi travmami, ki se pojavijo po takšnih zločinih. Kar se je zgodilo v Sloveniji, predstavlja nacionalno travmo: imeli ste okupacijske sile, težko ste oblikovali nacionalno identiteto, niste imeli svobodne volje izražanja, kdo ste – za državo je to isto kot za osebo, ki je posiljena. Če se to ponovi večkrat, se pojavi travma, s travmami pa se je najbolje soočiti z odkritim pogovorom. Brez tega ni mogoče odpreti novega poglavja v življenju. Ta slovenska travma je bila zame pravo odkritje, saj ob prihodu v to deželo nisem ničesar vedela o tem. Morali bi opazovati naše prijatelje z vsega sveta, ki so nas obiskovali čez poletje – vsi po vrsti so bili navdušeni nad Slovenijo, a ko sem spoznala dušo dežele, mi je to zlomilo srce. S to vašo travmo se je treba nekako soočiti, ker se bo sicer zelo težko spopasti z izzivi prihodnosti.
Prebivalci Slovenije so veliki pesimisti zaradi slabega stanja gospodarstva, o zgodovini pa pravijo, da se s tem ne želijo ukvarjati, da je treba pogled usmeriti naprej, ne nazaj.
To je razumljivo, saj ko se ladja potaplja, je treba poskrbeti za to, da so luknje v trupu zadelane in da ne nastajajo nove. Zato se strinjam, da je zdaj na dnevnem redu ena in edina naloga – da se ladja ne potopi. Ko govorimo o pesimizmu, je treba reči, da s prebivalci Slovenije delijo te občutke mnogi prebivalci Evrope. Najbolj prisoten je strah, ki je posledica dejstva, da se je nad Evropo zgrnil efekt popolne nevihte – prisotne so posledice konca hladne vojne, globalizacije, povezljivosti prek interneta, vzpona novih gospodarskih sil, kitajske dominacije in posledice arabske pomladi. Ko se vse to zgodi v relativno kratkem časovnem obdobju, se je v Evropi začelo zastavljati vprašanje, ki si ga nismo od konca druge svetovne vojne: ali bodo naši otroci živeli bolje od nas. In to vprašanje je strašljivo. Na koncu dneva si vsak želi, da bi bilo našim otrokom bolje kot nam.
Ključni izziv pred vsemi nami je, kakšno družbo si želimo. Najbolj se bojim reakcije ljudi, da bi se odtujili, ko bi vsak poskrbel le zase, za svojo družino ali podjetje, in da jih okolica ne bi preveč zanimala. Mogoče je to naraven človeški odziv na krizo, a je tudi zelo problematičen. Vzemimo za primer bankirje, ki so povzročili velike težave v bančnem sistemu, a kljub temu še vedno prejemajo velike denarne dodatke in imajo hiše v eksotičnih krajih, preostali pa moramo pokrivati bančne izgube. To vzbuja občutek jeze in nepravičnosti. Če politika ne najde pravih odgovorov in rešitev, bodo ljudje še bolj jezni in prestrašeni, politiki pa bodo plačali ceno za to.
Ciljate na prihodnje evropske volitve?
Kar se je pravkar zgodilo na lokalnih volitvah v Brignolesu, kjer je zmagala radikalna desna stranka Nacionalna fronta, se lahko ponovi v celotni Evropi. Stranke, ki so ksenofobne ali islamofobne, ter stranke antiestablišmenta in antievropske se bodo na evropskih volitvah prihodnje leto odrezale zelo dobro.
Ste prepričani?
Vsekakor. Gre za trend, ki ga po Evropi lahko opazujemo že nekaj časa. Občutek imam, da so ljudje razočarani nad delovanjem EU in da bodo na volitvah dobili priložnost za kaznovanje etablirane politike. Zdaj smo pred izzivom, ali je edina alternativa res le še nacionalizem. Evropa je premajhna, da bi si lahko dovolila tako nevarne izlete.
Kje v tem vidite liberalce?
Politike ne dojemam samo kot področja strank, ampak bolj kot orodje za spreminjanje sveta. O politiki razmišljam zunaj koncepta politične skupine. V teh skupinah je veliko različnih ljudi, delimo pa jih lahko na dobre in slabe, seveda pa v vsaki strankarski skupini obstajajo tudi veliki politični egi. V vsaki politični skupini imamo tudi idealiste, ki si resnično prizadevajo spreminjati stvari na bolje in ne želijo prepuščati politike testosteronskim mačistom. Moj recept za uspeh je, da se je treba povezovati in sodelovati z ljudmi, s katerimi deliš skupne vrednote, ne glede na to, iz katere politične skupine prihajajo.
Kaj menite o slovenskih strankah, ki se ponašajo z liberalnostjo? Tu je tudi stranka PS, ki še vedno niha med socialnimi demokrati in liberalci.
V Sloveniji sem prišla do še enega zanimivega odkritja, in sicer: s komerkoli govorim, se zgraža nad politiki, da so vsi kriminalci in da ne vidijo nobene razlike med njimi. Druga stvar, ki jo opažam, je apatija. Ljudje so tako zelo razočarani nad politiko, da ne vidijo nobenega razloga, da bi se udeleževali volitev. Če imamo v ozračju jezo in apatijo, je vsaki politični stranki ali vladi težko delovati v takšnem okolju. Glede slovenskih liberalnih strank bi bilo dobro, če bi lahko bolj tesno sodelovale. Politike ne dojemam kot delitve na desno in levo, ampak kot delitev politikov, ki so progresivni in konservativni. Velikokrat se zgodi, da so levičarske stranke konservativne, saj si želijo ohranjati status quo in ne želijo sprememb, četudi je jasno, da bo čez čas zmanjkalo denarja. Želim si, da bi se progresivne politične sile začele povezovati na evropski in na slovenski ravni glede konkretnih vprašanj. Verjamem, da danes ljudi veliko bolj zanimajo konkretni problemi kot pa posamezne politične stranke.
Katere so teme, ki ločijo progresivce in konservativce?
Osnovna ločnica, kot jo sama vidim, je optimizem. Progresivci verjamemo, da če imajo ljudje svobodo in prostor za razvoj svojih zmožnosti, bodo v življenju počeli prave in dobre stvari. Konservativci na drugi strani menijo, da če človeku prepustiš preveč prostora, se lahko zgodi, da se bo začel obnašati iracionalno. Progresivci se zavzemamo za spremembe in pri tem poskušamo izpeljati stvari tako, da bo od tega imela korist večina ljudi, konservativci pa kljub zavedanju, da se populacije starajo, da nas Kitajska prehiteva in da je naše okolje vse bolj obremenjeno, vztrajajo pri ohranjanju stvari takšnih, kot so. In te sile obstajajo na obeh straneh političnega spektra.
Tu naletimo na misel, da je treba spremeniti vse, da se ne bi spremenilo naše življenje.
Nemogoče je ohranjati stvari takšne, kot so, če se ves svet dramatično spreminja. Evropa ni samozadosten otok, ki se ga nevihte ne bodo dotaknile. Manjša ko je država, bolj je odvisna od neviht, ki divjajo v okolju. Zakaj je Nizozemska, ki je majhna država, relativno uspešna? Ker ima popolnoma odprto in svobodno ekonomijo, celoten BDP ustvari s trgovino in izvozom v Nemčijo. Če gre dobro naši sosedi, tudi Nizozemska napreduje. Zanimivo je, da ima Slovenija še vedno nacionalnega letalskega prevoznika, kajti Nizozemska ga že nekaj časa nima. Ko ugotoviš, da letalski prevoznik že nekaj let ne ustvarja dobička, se človek vpraša, čemu neki bi slovenski davkoplačevalci vzdrževali podjetje, ki ustvarja izgubo. Ker to pomeni le, da je manj denarja za šolstvo in druge bolj pomembne projekte na različnih področjih. Sprašujem se, zakaj ljudje v Sloveniji to dopuščajo.
Ste že slišali za nacionalni interes?
Da, ampak zakaj je v državni lasti še vedno toliko podjetij? Vzemimo primer Mercatorja – zakaj še ni bil prodan? Kot tujka to težko dojemam. Razumem, da obstaja državni interes v energetskih družbah, ampak da ima država oziroma vlada toliko lastnine v gospodarskih družbah, pa nima nobenega ekonomskega smisla. Če je tako, je to v skladu z nekim političnim interesom in konkretnimi osebami. Je to v nacionalnem interesu ali gre za interese posameznikov? To so zelo zanimiva vprašanja. Ko govorim s Slovenci, zaznavam, da prevladuje splošen občutek prevaranosti – da so bili oropani. To slišim od mnogih iz vseh političnih strank.
Če bi bila članica parlamenta, bi nemudoma sprožila preiskovalno komisijo, ki bi poskušala priti zadevi do dna – koliko je bila vredna skupna lastnina ob osamosvojitvi in kaj se je s tem nato zgodilo. Katera podjetja so se prodajala, kdo jih je vodil, kakšne plače so imeli odgovorni in podobno. Pri tem je ključna transparentnost, da bi ljudje izvedeli, kaj se je zgodilo. Mogoče se v procesu privatizacije ni zgodilo nič nezakonitega, potem bi lahko zaprli to poglavje in se znebili občutka, da so bili Slovenci oropani.
Na koncu bi verjetno ugotovili, da so bili v rop vključeni vsi z leve in desne politične scene.
Zanimiva ocena, kar lahko le potrjuje, da se v majhnih družbah vsi poznajo in da so povezani. Če bi to bil sklep, da imajo vsi interes, da sistem deluje tako, kot je deloval, bo cena še vedno visoka in plačala jo bo celotna skupnost. Ne delam si iluzij, da bom Slovenijo razumela dovolj dobro, da bom razumela vse njene gospodarske in družbene procese, ampak zavedati se je treba, da je Evropa postala pozorna in da zelo podrobno spremlja, kaj se dogaja.
Kaj menite o trenutni vladi Alenke Bratušek?
Je na dobri poti, ampak o tem odločajo finančni trgi, evropska komisija in Mednarodni denarni sklad (IMF). Ko spremljam mednarodne odzive na vladne ukrepe, lahko ugotovim, da zaradi odločitev ob reševanju bančnega sistema z likvidacijo dveh bank ni nastala panika, prav tako ni prišlo do bistvenih premikov v ocenah bonitetnih agencij. Vlada z ukrepi hodi po robu, a trenutno se zdi, da je narejeno vse, kar je treba. Ko sem prišla v Slovenijo, sem pri sebi naredila seznam, kaj vse bi bilo treba spremeniti, in večina stvari s tega seznama je obkljukanih – gre denimo za privatizacijo Adrie Airways, prodajo družbe Mercator ali uvedbo nepremičninskega davka.
Imela sem privilegij, da sem bila na kosilu s predsednico vlade Alenko Bratušek v družbi predsednika ALDE (Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo) Grahama Watsona, kjer sva jo prepričevala, zakaj se Pozitivna Slovenija lahko dobro znajde v liberalni politični skupini. Dobila sem občutek, da je predsednica vlade odločena izpeljati vse naloge, a problem v Sloveniji je, da težava niso nameni, ampak implementacija. To je izziv za vsako vlado.
Davek na nepremičnine, ki je v drugih državah običajen, je v Sloveniji povzročil veliko razburjenja. Kako kot liberalka gledate na ta davek?
Na splošno lahko rečem, da tržne ekonomije zahodnega tipa poznajo nepremičninski davek. Ta davek vsebuje ključni element, in sicer, da so prazne stavbe problem za ekonomijo. Pomembno je, da imamo različne stopnje davka za enostavnejše stavbe in za stanovanjske enote. Nedopustno je, da obstajajo lastniki, ki imajo v lasti prazne stavbe več let brez prave funkcije, ko pa bi lahko v njih izvajali različne družbenokoristne programe, imeli šole, vrtce ali pa stanovanja. Ta so zlasti pomembna za mlajše generacije, če niso imeli sreče, da bi podedovali nepremičnine od starih staršev.
Presenetljivo je, da so cene nepremičnin v Ljubljani zelo visoke, saj so na ravni cen v Haagu – in to ob dejstvu, da je povprečna plača v Sloveniji veliko nižja. Tu je veliko stvari zelo dragih, kar me je napeljalo k spraševanju, ali v Sloveniji resnično deluje tržna logika. Nepremičninski davek mora biti zastavljen tako, da rešuje problem praznih stavb – te morajo biti v polni funkciji, ker lahko le tako ustvariš primerne cene na trgu nepremičnin. Od tega imajo lahko koristi predvsem mlajše generacije, ki si šele zagotavljajo streho nad glavo.
Nepremičninskemu davku oporeka veliko interesnih skupin, najglasnejši in najbolj odločni so upokojenci.
Nihče si ne želi previsokih davkov, vendar mora družba, pri tem pa nosi največjo odgovornost politika, ugotoviti, kaj je dolgoročno dobro za vse in kaj kratkoročno za specifično skupino. Tudi na Nizozemskem smo imeli velik problem starejše populacije, ki je živela v prevelikih nepremičninah. Na eni strani smo imeli upokojence s hišami, v katerih so živeli sami, na drugi mlade pare, ki niso zmogli najema stanovanja za sprejemljivo ceno. Na Nizozemskem smo proučili celoten nepremičninski trg: kakšen je trg za najem bivanjskih enot, kakšen je trg, namenjen prodaji, in kakšno je stanje na hipotekarnem trgu. Vse to smo integrirali v delujočo celoto. Uvedli smo tudi nekaj izjem, recimo, da se ti davek zniža za vrednost obresti, ki jih plačuješ za nepremičninski kredit. To se sliši dobro, a smo dosegli le, da so imeli od tega največ koristi premožnejši. S tem problemom se mora Nizozemska šele soočiti, a za take reči si je treba vzeti čas in sklepati kompromise.
Zanimivo je, da imate na Nizozemskem tudi upokojensko stranko tako kot v Sloveniji.
Res je, a nima tako pomembne vloge in vse kaže, da se bo razcepila, saj so pri voditelju stranke odkrili določene nepravilnosti in je moral odstopiti. Stranka 50+ je zdaj pred dilemo, ali je stranka enega interesa ali zgolj stranka enega nastopača. Kar je po svoje zelo značilno za sedanje čase, ko imamo veliko političnih strank, ki dejansko funkcionirajo kot stranka enega človeka. To pa je vedno nevarno.
S tem imamo veliko izkušenj tudi v Sloveniji. Zakaj so po vašem nevarne?
Profesionalno sem se veliko ukvarjala z državami, v katerih je zelo živ kult osebnosti. Zato še kako velja rek, da moč kvari, absolutna moč pa kvari absolutno. Ves čas mojega političnega udejstvovanja sem poskušala predvsem razumeti, kako deluje moč. Ta se bo širila in krepila, dokler ji bo to dopuščeno. Zato tu ni vprašanje, ali si ljudje želijo moči, ker si te vedno želijo, ampak, ali smo pripravljeni ustaviti širjenje politične moči in ali smo jo pripravljeni omejiti v ustavnih, zakonskih in vrednostnih okvirih demokracije. To bi morali početi člani stranke, mediji in splošna javnost. Le tako je mogoče preprečiti zlorabo politične moči. Zato so toliko bolj pomembni mehanizmi ravnotežja in nadzora. Problematične so politične stranke, pri katerih vodstvo stranke določa liste kandidatov za volitve. Če vsi volijo stranko zaradi voditelja, v kakšnem položaju so preostali člani stranke – so v položaju reči vodji, da je ubral napačno pot?
Ključni element demokracije je, da so ljudje v stranki izvoljeni neposredno z jasnim mandatom, ker imajo poslanci tako dovolj moči reči, da zapuščajo stranko, a ohranijo sedež v parlamentu. S tem lahko poslanci ostanejo zvesti volivcem in ne vodstvu stranke. Znotrajstrankarska demokracija je najboljše merilo za razkrivanje, ali so posamezniki predani demokrati ali ne. So kongresi in konference dovolj odprti forumi za člane strank, da vodstvu, morda celo predsedniku vlade, na strankarski konferenci zastavljajo neprijetna vprašanja? Demokratični principi morajo biti zelo ukoreninjeni v družbi, če želimo, da demokracija deluje. Bom navedla primer.
Moj devetletni otrok obiskuje v Ljubljani britansko osnovno šolo, kjer imamo zelo angažiran svet staršev. Sestavljajo ga starši tujcev in slovenskih učencev. Opazila sem, da so slovenski starši zelo presenečeni nad načinom delovanja staršev iz tujine, saj vodstvu šole zastavljamo različna vprašanja, včasih tudi neprijetna – želimo imeti vse informacije, o šolninah, o plačah učiteljev, o prehrani in podobno. To so povsem običajna vprašanja, saj plačujemo za šolo, s katero funkcioniramo v nekakšnem partnerstvu. Slovenski starši so bili nad tem na začetku presenečeni, saj so bili navajeni otroka zjutraj pred šolo odložiti in popoldne prevzeti. Bistvo demokracije se dogaja v vseh aspektih vsakdanjega življenja, na delovnem mestu, v šoli ali v politični stranki.
Menda ste se začeli učiti slovenščine. Kako napredujete?
Slovensko razumem zelo malo. Trenutno lahko naročim le kruh ali kaj podobnega, moja želja pa je, da bi lahko razumela poročila na radiu ali televiziji.
Nameravate ostati v Sloveniji dlje časa?
O tem z možem še nisva razmišljala, saj se mu pogodba o zaposlitvi izteče čez pet let. Potem jo lahko podaljša, lahko tudi ostaneva v Sloveniji do upokojitve, lahko pa se jutri odpraviva na drug konec Evrope.
To sprašujem zato, ker me zanima, ali imate interes za aktivnejše sodelovanje v slovenski politiki.
Zastavili ste mi zanimivo vprašanje. Nekaj podobnega me vpraša mnogo Slovencev, ko se pogovarjamo o razmerah v državi. Opažam, da je v Sloveniji prisotno veliko zaupanje v tujce, saj mi veliko ljudi pravi, da komaj čakajo na prihod trojke, ker da sami ne boste zmogli urediti nereda v državi. Za resno delovanje v politiki je potrebno dvoje: da se razumeš, predvsem pa, da lahko nekomu zaupaš. Načrt liberalcev je – kar žal še ne bo uresničljivo na evropskih volitvah prihodnje leto –, da bi oblikovali evropsko listo in ne nacionalne liste kandidatov. Primer: na Portugalskem ni liberalnih strank, zakaj potemtakem Portugalci ne bi volili zame, ali pa zakaj nemški liberalci ne bi volili zame, ki sem bolj socialna liberalka, in ne za FDP, ki je postala preveč tržno liberalna. Z evropskimi listami ne bi bili več omejeni v nacionalnih okvirih.
