Mad Men: ko so bili viski 
in cigarete nekaj običajnega

»Ljubezen? Ljubezen ne obstaja. To, čemur praviš ljubezen, smo si izmislili ljudje, kakršen sem jaz, da bi prodajali najlonke,« je svoji večerni spremljevalki utrujeno pojasnil Don Draper, glavni reklamarski umetnik v newyorški oglaševalski agenciji Sterling Cooper. Bogate dedinje Rachel Menken odgovor ni navdušil, zato je odšla, še preden sta pokadila vsak svojo cigareto in prebrala jedilnik. Draper se je odpravil domov, kjer so ga pričakali lepa soproga in speča otroka.

Glavnemu liku televizijske nanizanke Oglaševalci (Mad Men) se je iztekel še en naporen oglaševalski dan. Obisku pri ljubici je sledilo naporno uvajanje nove tajnice, ki ni vedela, da se na novem delovnem mestu ne spodobi skrivati lepih nog. Neroden povzpetniški kolega mu je skoraj uničil sestanek z eno najpomembnejših strank – pro­izvajalcem cigaret –, ki so ga zaskrbele zlonamerne medijske objave o škodljivosti kajenja. Na drugem sestanku ga je pričakala ženska in mu, kako nezaslišano, začela soliti pamet o oglaševanju. Zato je moral vznemirjene živce ves čas umirjati 
z oblaki tobačnega dima in s kozarci kanadskega viskija, da je lahko nadležnega naročnika v ključnem trenutku razveselil z novim genialnim­ sloganom.

Zasebne in poklicne zagate, s katerimi se spoprijema Don Draper, že peto sezono povezujejo televizijske like, ki pripovedujejo zgodbo o začetkih oglaševalske industrije, hkrati pa so postavljeni v širše družbeno in kulturno okolje povojne Amerike. Ustvarjalci Oglaševalcev so šestdeseta leta prejšnjega stoletja povzeli v nekaj preprostih točkah. Moški so nosili oglate suknjiče in si oblikovali brezhibne pričeske 
s kilogrami briljantine. Ženske so lovile njihove poglede z ošiljenimi nedrčki in iskale načine, kako se poročiti s šefom. Viski in cigarete so bili nekaj običajnega, saj so pili in kadili celo ginekologi (med ­pregledom) in nosečnice. Prav tako so bile jasne družbene vloge, saj so moški služili denar, ženske so bile tajnice ali gospodinje, afroameričani so vratarili, homoseksualci so se skrivali, judje pa so nastopali 
v politično nekorektnih pisarniških šalah.

Avtorji Oglaševalcev zelo natančno sledijo nekaterim drugim uspešnim televizijskim serijam, ki so jih ustvarjalci postavili v neobičajna okolja – pogrebne zavode (Pod rušo), na psihiatrične fotelje (In Treatment) in med mafijske botre (Sopranovi). Vendar so bila ta okolja vedno le prizorišča, na katerih so nastajali tradicionalni melodramatični zapleti. Prav zato Oglaševalci niso bili zasnovani kot »resna« ali celo »kritična« nanizanka o šestdesetih letih, oglaševalski panogi in spolni diskriminaciji, kar so med ogledovanjem prve sezone upali številni navdušeni televizijski kritiki in opisovalci popkulturnih fenomenov.

Za izjemno podrobno kostumografijo, razkošno produkcijo, dobro napisanimi dialogi in zgodovinskimi referencami (predsedniška kampanja Richarda Nixona …) se namreč skrivajo zelo preverjene sestavine milničaste televizijske zabave: neskončno število likov, ki se zapletajo v intimna razmerja in pisarniške spletke. Skrivnostni grehi iz preteklosti po več sezon preganjajo glavne junake in prepletajo njihove usode, etične dileme oglaševalskih »norcev« pa imajo podobno vlogo kot nasilje v filmih Quentina Tarantina – vlogo humornega vložka.
Zato so Oglaševalci zelo podobni oglaševanju – lepo produciran izdelek, ki se kljub navidezni samoironiji­ jemlje čisto preveč resno.