Tiskane izdaje
Kot večno zeleno melodijo je v samostojni Sloveniji mogoče slišati zahtevo, naj se že enkrat konča ukvarjanje s preteklostjo in naj se ukvarjamo s prihodnostjo. Zelo poenostavljeno se takšna praksa upravičuje z geslom, da je treba pojasnjevanje zgodovinskega razvoja in oblikovanje ukrepov za znosno sožitje državljanov in državljank »očistiti ideoloških primesi«.
Za tem všečnim izveskom se skriva takšna ideološka usmeritev, ki sicer površinsko priznava civilizacijske vrednote (kot so od francoske revolucije naprej svoboda, enakost, solidarnost), globinsko pa celovito razdira družbene temelje za njihovo uresničevanje pri večini prebivalstva.
Vrsta vsakodnevnih dogodkov opozarja na to, da gre v sedanjosti za izrazito napetost in nasprotje med dvema temeljnima usmeritvama, ki sta zakoreninjeni v preteklosti in sta se najbolj jasno izrazili v najbolj usodnem obdobju druge svetovne vojne. Ločnica med njima je odnos do NOB in socializma. Na eni strani je poveličevanje vrednote samostojnosti in demokratične države, ki se opira na predelano podobo zgodovinskega razvoja pred osamosvojitvijo. Po zmagovitem pohodu pomladnih strank skozi družbeno urejevalne ustanove se sistematično goji in razmnožuje nevednost o bistvenih značilnostih predosamosvojitvenega družbenega razvoja, lažne in prikrojene razlage pa postajajo samoumevne »resnice« v izobraževanju (celo v družboslovnem raziskovanju), javnem govoru in sporazumevanju ter političnem odločanju. Tako je (bila) olajšana pot za vzpostavitev surovih kapitalističnih odnosov, ki naj bi le omogočali, da bi slovenska družba spet postala »normalna«.
V imenu odpravljanja »komunizma«, ki ima v slovenskih okoliščinah oznako najhujšega totalitarizma, zato od začetka samostojnosti potekata silovito zavračanje in uničevanje vsega, kar je bilo ustvarjenega v socialistični ureditvi, ki je bila plod narodnoosvobodilnega boja. Prav v tem boju se je upor zoper nacionalno ogroženost povezal z uporom zoper izrazito družbeno neenakost v času pred okupacijo. Silovita in vsestranska oživitev kapitalizma v sodobni neoliberalistični obliki predpostavlja in ponovno ustvarja razmere velike družbene neenakosti. Celovito vedenje o možni (in v začetni stopnji že preskušeni) bolj pravični družbeni urejenosti je v sedanjosti za nosilce »normalnega« vzorca razvoja nevarno, zato nasprotujejo slehernemu »ideološkemu« delovanju in »nenormalnemu«, »odklonskemu« zgodovinskemu spominjanju.
Resnične vsakdanje izkušnje, ki v sedanjosti večino prebivalstva v Sloveniji potiskajo v položaj hlapca, spodbujajo spraševanje o tem, kakšno mesto v množični zavesti imajo pretekla dogajanja, ki so omogočila preživetje (NOB) in soliden razvoj narodne skupnosti v času do nastanka in delovanja samostojne države. Ali drugače povedano: kakšne so posledice protikomunističnega cunamija.
V nadaljevanju predstavljam spreminjanje nekaterih značilnih stališč na podlagi raziskav slovenskega javnega mnenja v letih od 1992 do vključno 2012, ki so bile izvedene v Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Odkrivanje stališč odraslih prebivalcev vedno poteka na reprezentativnem vzorcu, v natančno določenem času in s spoznavnimi orodji, ki zagotavljajo zanesljivost in veljavnost zbranih podatkov.
Druga svetovna vojna, OF in izdaja
Da je bila druga svetovna vojna usoden dogodek, ki je razdelil slovenski narod, se je odločilo največ anketirancev leta 1995 (62,7 odstotka), 2003 (60 odstotkov) in zlasti 2012 (66,3 odstotka). Večina anketiranih odraslih se je v vseh treh opazovanih letih strinjala s stališčem: »Zaradi nemške in italijanske okupacije se je slovenski narod leta 1941 znašel v življenjski nevarnosti«: 1995 – 78,0; 2003 – 77,7 in 2012 – 68,0 odstotka. Ob zmanjšanem deležu tako mislečih v zadnjem merjenju (2012) je treba poudariti, da se ni povečal delež tistih, ki se ne strinjajo (s 7,3 je padel na 4 odstotke), temveč se je izrazito povečal delež nevednih – skoraj za štirikrat (in je leta 2012 19,7 odstotka). V tej spremembi je mogoče uzreti učinke izobraževanja, medijskega delovanja in političnega javnega govora v zadnjem desetletju, če omenimo le najpomembnejše »producente pomenov«.
Bistvene dosežke in zgodovinsko vlogo OF, katere ustanovitev in delovanje sta bila enkraten pojav v takratni Evropi, je ob koncu druge svetovne vojne Bogo Grafenauer (Osvobodilna fronta v slovenskem narodnem razvoju) ocenil tako: »Osvobodilna fronta in njen z uspehom izvedeni štiriletni osvobodilni boj pomenita v vsej slovenski zgodovini doslej najmočnejšo prelomno črto. [...] Največji uspeh Osvobodilne fronte je prav v tem, da je v interesu narodne skupnosti premagala strankarske vezi, strnila ves slovenski narod ne glede na svetovnonazorske ali sociološke razlike in ga povedla v boj za svobodo. Izrabila je edinstveno priliko, da je za cela desetletja pospešila slovensko politično zrelost. [...] Privedla nas je v prostor, kjer se začne veliko vsestransko svobodno narodno delo.«
In kako v zadnjih dveh desetletjih odrasli prebivalci Slovenije vrednotijo OF? »Če se Slovenci pod vodstvom komunistov in Osvobodilne fronte leta 1941 ne bi uprli, bi kot narod verjetno izginili,« je ves čas prepričanih večina anketiranih. Čeprav se je njihov delež od leta 1995 do 2012 nekoliko zmanjšal (z 59,1 na 53,6 odstotka), še vedno več kot polovica vprašanih vidi v OF glavno silo, ki je s partizanskim bojem zagotovila preživetje narodne skupnosti. Spet se kaže, da se je zelo povečala nevednost (2012 – 19,8 odstotka), očitno pa zmanjšalo nestrinjanje s tem stališčem (od 23,2 do 13,8 odstotka).
Ob pogostem krčenju celovitega delovanja OF na komunistično revolucijo in partizanskega boja na »drugi tabor« v državljanski vojni (ki da so jo povzročili komunisti) je vredno spoznati, kako se je v času od leta 1995 do 2012 spremenil odnos do trditve: »Glavna napaka je bila, da so Osvobodilno fronto in upor proti okupatorju organizirali in vodili komunisti.« Od leta 1995 do 2012 se je zmanjšal delež tistih, ki zavračajo to trditev (s 40,2 na 31,5 odstotka), podobno močno delež tistih, ki se strinjajo s to trditvijo (s 30,9 na 20,4 odstotka), zelo pa se je povečal delež nevednih: z 10,0 na 28,5 odstotka vprašanih, medtem ko je delež neodločenih nespremenjen (okoli 19 odstotkov).
Podobno se je spreminjal odnos do prepričanja, ki je bilo v jedru prizadevanj za uničevanje pripadnikov OF (izražalo ga je geslo »Smrt OF!«), da je »komunistična revolucija predstavljala večjo nevarnost za slovenski narod kot okupacija«. Medtem ko je leta 1995 to trditev zavračalo 46,4 odstotka, se je ta kategorija leta 2012 zmanjšala na 34,6 odstotka; zmanjšal se je tudi delež tistih, ki se strinjajo s to trditvijo, s 24,8 na 18,9 odstotka. Neodločenih je ves čas okoli petine (18,7 in 19,9 odstotka), zelo je narasel delež nevednih (z 10,2 na 26,6 odstotka).
Med nasprotniki in izničevalci partizanskega boja ter vloge Osvobodilne fronte je ena od priročnih trditev, ki naj bi izhajala iz čistega rodoljubja, naslednja: »Upor proti okupatorju je povzročil preveč žrtev, zato bi bilo pametneje čakati na zmago zaveznikov.« Zavračanje te trditve je od leta 1995 do 2012 očitno oslabelo, saj se je delež tistih, ki se z njo ne strinjajo, zmanjšal z 58,2 na 45,9 odstotka; oslabelo je tudi strinjanje s to trditvijo (ustrezna deleža sta 18,1 in 13,2 odstotka), nekoliko se je okrepila negotovost (delež neodločenih se je povečal s 13,7 na 15,6 odstotka v letu 2012), zelo se je povečal delež nevednih (z 10,1 na 25,3 odstotka). Medlost in brezbrižnost se torej razraščata na duhovnem in moralnem obzorju vedno večjega števila odraslih in potiskata iz zenita odločnost in pokončnost.
Geslo Tujega nočemo, svojega ne damo!, ki je odmevalo po Sloveniji, ko je bila ogrožena ena od največjih pridobitev NOB za narodno skupnost (vrh je bil 1953), se v zgodovinskem spominu premika na obrobje. O tem govorijo spremembe v odnosu do trditve: »Po zaslugi NOB v Sloveniji smo Slovenci po koncu druge svetovne vojne dobili nazaj precejšen del svojega narodnega ozemlja.« Od leta 1995 do 2012 se je delež tistih, ki se strinjajo s to trditvijo, zmanjšal s 47,0 na 40,5 odstotka, zmanjšal se je tudi delež tistih, ki se ne strinjajo (s 27,1 na 17,5 odstotka); povečal pa delež neodločenih (s 15,9 na 20,8 odstotka) in zlasti nevednih (z 10,1 na 21,2 odstotka). Tako bledi tudi spomin na Kočevski zbor, na katerem je bila sprejeta zgodovinska odločitev o vrnitvi Primorske k matičnemu narodu. Negotovo in majavo poznavanje zgodovinskih dejstev o razvoju slovenske narodne skupnosti v globalno (in evropsko) neugodnih okoliščinah ne more biti dober porok za varno prihodnost.
Vrednotenje upora in kolaboracije
Glede na dolgotrajno izpostavljenost sprevrnjenemu »simbolnemu žarčenju« in enostranskemu prikazovanju zgodovinskega dogajanja je smiselno vprašanje, kolikšna je v zavesti odraslih prebivalcev Slovenije (še) vsebnost »pozitivnega moralnega kapitala«, ustvarjenega zlasti v času narodnoosvobodilnega boja, in kako se v stališčih ljudi kažejo učinki takšne usmeritve. Primerjava podatkov o odnosu do domobranstva in partizanov, ki so bili zbrani v letih 1994, 2003 in 2012, kaže naslednje.
Prvič, negativen odnos do pojma »slovensko domobranstvo« se je od leta 1994 do 2012 okrepil (delež se je povečal s 37,0 na 47,7 odstotka), medtem ko ostaja delež tistih s pozitivnim odnosom sorazmerno nizek in bistveno nespremenjen (v ustreznih letih 17,0 in 16,9 odstotka).
Drugič, negativen odnos do besede »slovenski partizani« je ves čas šibek, delež tako ocenjujočih se prav tako ni bistveno spremenil (1994 – 12,5 odstotka, 2012 – 11,2 odstotka). Pozitiven odnos do besede slovenski partizani pa se je očitno okrepil: v ustreznih letih se je povečal z 41,1 na 57,3 odstotka (že leta 2003 je presegel polovico – 51,6 odstotka).
Tretjič, pri obeh pojmih se je zmanjšal delež neodločenih od približno tretjine (1994 je pri partizanih 34,7 odstotka, pri domobrancih 30,1 odstotka) na dobro petino, medtem ko je malo takšnih, ki ne vedo, kakšen je njihov odnos pri partizanih (1994 – 11,6 odstotka, 2012 – 8,9 odstotka) in domobrancih (15,9 odstotka, 12,5 odstotka).
Kljub različnim oblikam upravičevanja kolaboracije slovenskih posvetnih in cerkvenih oblasti, ki se po letu 1990 nenehno porajajo, večina odraslih anketirancev razume to kot zavržno dejanje, preprosto kot hlapčevstvo in izdajo (1995 – 52,3 odstotka). Da je pomen, ki ga ima beseda »izdaja«, povezan s konkretnimi nosilci in da ne sodi na smetišče zgodovine (kamor ga nekateri tako goreče potiskajo), kaže strinjanje s trditvijo: »Boj domobranskih enot na strani okupatorja je bil dejanje izdaje lastnega naroda.« Od leta 1995 do 2102 se je delež tistih, ki se (zelo) strinjajo s to trditvijo, sicer zmanjšal (z 59,8 na 49,7 odstotka), vendar še vedno predstavlja polovico odraslih vprašanih. Ob tem, ko se je prepolovil delež tistih, ki zavračajo to trditev (s 15,5 na 7,3 odstotka), se je močno povečal delež nevednih: z 10,2 na 29,1 odstotka.
Za kaj in za koga so se borili partizani in domobranci?
Glede na trdovratno prakso predelovanja zgodovinske podobe slovenske družbe je zanimivo spoznati, kako so se spreminjali pogledi na vlogo partizanov in domobrancev. Podatki raziskav slovenskega javnega mnenja v letih 1990, 1993, 2001, 2005, 2007 in 2011 kažejo naslednje značilnosti:
Od leta 1990 do 2011 se je občutno povečal delež tistih, ki so prepričani, da so partizani bili pravičen boj (od 39,6 do 48 odstotkov) – teh je skoraj polovica. Glede na strankarsko pripadnost so leta 2011 nad povprečjem (48 odstotkov) pripadniki strank SD (75 odstotkov), Zares (67 odstotkov), Desus (66 odstotkov) in LDS (58 odstotkov); pod povprečjem pa pripadniki SLS (37 odstotkov), SDS (30 odstotkov) in NSi (26 odstotkov).
V vseh meritvah je zelo malo ljudi sprejelo sprevrnjene razlage, ki partizanski boj enačijo z »boljševistično«, komunistično revolucijo – njihov delež je stalno pod 9 odstotkov. Po podatkih iz leta 2011 je precej nad povprečjem NSi (21 odstotkov), pod povprečjem pa le SD (5 odstotkov) in Zares (5 odstotkov).
Podpora domobrancem (ob hkratni kritiki sodelovanja z okupatorjem) se je zmanjšala z 20,16 odstotka leta 1990 na 12,6 odstotka leta 2011. Po strankarski pripadnosti so med podporniki domobrancev leta 2011 nad povprečjem (13 odstotkov) pripadniki strank SLS (30 odstotkov), SDS (26 odstotkov), NSi (21 odstotkov) in LDS (16 odstotkov); pod povprečjem pa SD (3 odstotkov), Desus (6 odstotkov), SNS (9 odstotkov) in Zares (10 odstotkov).
Deleži nevednih se od leta 1990 do 2011 gibljejo med četrtino in petino, kar je vsekakor veliko. Res pa se je povečal delež tistih, ki si mislijo kaj drugega (s 5,0 leta 1990 na 10,3 odstotka leta 2011), kar ne preseneča glede na pogosto pristransko delovanje zlasti elektronskih medijev.
Glede na trdoživa prizadevanja, da bi pripadnike domobranske vojske razglasili za edine prave borce za slovensko domovino in vzorne domoljube, je zanimiv vpogled v spreminjanje ocen o tem, za čigave interese so se borile partizanska vojska na eni in domobranske enote (ki so prisegle Hitlerju) na drugi strani. Podatki meritev SJM od leta 1995 (prek 2003) do 2012 kažejo dve tendenci. V času od leta 1995 do 2012 se je očitno zmanjšal delež prepričanih, da so se domobranci borili za slovenske interese (z 31,4 na 21,2 odstotka). V istem obdobju je delež tistih, ki se s tem ne strinjajo, ostal praktično enak (40 odstotkov, nekoliko se je povečal leta 2003 – na 45,4 odstotka) in je dvakrat večji od prve kategorije; izrazito se je povečal delež tistih, ki ne vedo odgovora – teh je dobra petina; visok je tudi delež neodločenih (16,5 odstotka).
Šibko poznavanje konkretnih zgodovinskih dogajanj se krepi, kar je zlasti problematično, kadar gre za nevednost o delovanju ključnih organiziranih družbenih sil, ustanov (institucij) in organizacij v prelomnem obdobju druge svetovne vojne na Slovenskem. Težnje, da bi se uravnotežilo vlogo vseh vpletenih v tem času, so v javnem govoru stalno navzoče (pod geslom »vsi so ubijali«), čeprav so v popolnem neskladju z resnično izredno velikim neravnovesjem v razpolaganju z oblastjo in družbeno močjo ter vsestranskimi sredstvi prisile. Posledice takšnih stališč je mogoče zaslediti v ocenjevanju vloge slovenske Cerkve v domobranstvu. Po podatkih SJM od leta 1995 do 2012 se je očitno zmanjšal delež tistih, ki se strinjajo s trditvijo: »V slovenskem domobranstvu je imela odločilno vlogo slovenska katoliška cerkev s svojo protikomunistično politiko« (od 62,0 do 47,8 odstotka). Res je, da se je nekoliko zmanjšalo tudi nestrinjanje (z 11,5 na 9,1 odstotka), hkrati pa izrazito povečala nevednost (s 13,5 na 30,6 odstotka). Ob takšnem »stanju duha« ni težko prepričati nevednih, kdo je bil »pravi rodoljub« in kako velika krivica se je godila Cerkvi (kot največji žrtvi), ki da je zgolj sledila naukom Jezusa Kristusa.
Ob močni nevednosti se zlahka ohranjajo razlage, kot je naslednja: »Zaradi partizanskega nasilja je bila ustanovitev domobranske vojske nujno dejanje samoobrambe.« Od leta 1995 do 2012 sta se sicer zmanjšala deleža tistih, ki se strinjajo s to trditvijo (s 27,0 na 16,5 odstotka), in drugih, ki trditev zavračajo (z 41,7 na 32,9 odstotka), vendar se je zelo povečal delež nevednih (s 14,8 na 31,7 odstotka). Domnevamo lahko, da se bo nevednost še povečevala, kajti vedno več bo odraslih, ki so se izobraževali v samostojni Sloveniji, v kateri je pouk o prelomnem obdobju druge svetovne vojne in NOB skrčen na minimum, dovolj pa je na primer prostora za pouk o »šegah in navadah«.
Partizani – za slovenstvo!
Podatki SJM od leta 1995 do 2012 kažejo, da je stalno in prevladujoče prepričanje, da so se partizani borili za interese slovenskega naroda (73,8 in 72,5 odstotka). Delež tistih, ki se ne strinjajo, se je v tem času prepolovil (z 12,2 na 6,1 odstotka), medtem ko se je precej povečal delež nevednih (z 2,1 na 13,0 odstotka).
K zanesljivosti te ocene lahko prispeva tudi sprejemanje trditve: »V času druge svetovne vojne je bila partizanska vojska edina prava slovenska vojska.« Kljub razglašanju, da se je prava slovenska vojska borila za vero in proti »komunizmu«, podatki kažejo, da večina misli drugače. V zadnjih sedemnajstih letih se je okrepilo prepričanje, da je bila edina prava slovenska vojska partizanska (65,5 odstotka leta 1995 in 69 odstotkov leta 2012). Ob tem, ko je tako prepričanih več kot dve tretjini anketiranih, že dobra petina ne ve, kako bi se opredelila glede partizanske vojske. Če ob tem upoštevamo, da se je začelo v javnih medijih opuščati ustrezne oznake partizanske vojske (in jih nadomeščati s posplošenim »odporniškim gibanjem), je ob naraščajoči nevednosti mogoče pričakovati razširjanje in utrjevanje zvodenele in zlagane podobe o partizanskem narodnoosvobodilnem boju.
V času nenehnih poskusov zmanjševanja pomena OF in partizanskega boja je vredno pozornosti spreminjanje ocene o tem, »kakšno podporo med slovenskim prebivalstvom sta imela Osvobodilna fronta in partizanstvo«. Po podatkih SJM se je delež tistih, ki menijo, da sta OF in partizanstvo imela podporo večine ali velike večine prebivalstva, od leta 1995 do leta 2012 nekoliko zmanjšal (z 61,4 na 55,7 odstotka), nekoliko se je zmanjšal (že tako majhen) delež tistih, ki so ocenili, da je šlo za podporo (le neznatnega) manjšega dela prebivalstva (s 7,4 na 4,3 odstotka), pa tudi, da je bila podporna približno polovica prebivalstva (s 25,6 na 19,2 odstotka). Izjemno se je povečalo število nevednih: s 5,0 na 20,6 odstotka.
Glede podpore slovenskemu domobranstvu večina ocenjuje, da so ti uživali podporo manjšega (neznatnega) dela prebivalstva, čeprav se je delež od leta 1995 do 2012 zmanjšal (s 63,2 na 51,6 odstotka). Ob zanemarljivem deležu tistih, ki menijo, da je velika večina podpirala domobranstvo (5,8 odstotka leta 2012), se je zelo povečal delež nevednih (z 11,5 odstotka leta 1995 na 27,5 odstotka leta 2012).
O ponosu na zmago
Splošni podatki SJM leta 2007 o ponosu na vlogo Slovencev pri zmagi nad nacizmom in fašizmom se očitno razlikujejo, če jih opazujemo glede na starost, zaposlitev, kraj bivanja in spol. Navajam le nekaj deležev, ki najbolj odstopajo od povprečja.
Zelo očitno se kaže generacijska razlika, saj se z upadanjem starosti zmanjšuje delež ponosnih, povečuje pa delež nevednih. Tako je pri tistih, ki so stari manj kot 30 let, nasploh najnižji delež ponosnih na zmago (68 odstotkov v primerjavi s povprečnim – 75-odstotnim deležem) ter precej nadpovprečen delež nevednih (24 odstotkov v primerjavi s povprečnim – 17,8 odstotka).
Po ponosu na zmago nad nacizmom in fašizmom najbolj izstopajo navzgor od povprečja prebivalci Notranjsko-kraške regije (96 odstotkov), Zasavske (90 odstotkov), Ljubljane (86 odstotkov), Goriške (82 odstotkov) in Spodnjeposavske (80 odstotkov). Nadpovprečno ponosni so višje in visoko izobraženi (80 odstotkov) ter vodilni in vodstveni (85 odstotkov). In še glede spola: moški so nekoliko bolj ponosni od žensk (77 – 72 odstotkov).
Odnos do pojmov socializem
O spreminjanju množične zavesti veliko pove tudi odnos do pojmov socializem in kapitalizem, ki so ga anketiranci izražali v raziskovanju od leta 1993 do 2011. V tem času se je zelo povečal delež tistih, ki imajo pozitiven odnos do pojma socializem (od 17,9 odstotka 1993 do 44 odstotkov 2011), hkrati pa močno povečal delež tistih, ki imajo negativen odnos do kapitalizma (z 29 na 40 odstotkov).
Spreminjanja odnosa gotovo ni mogoče pojasniti poenostavljeno z »jugonostalgijo«, temveč s hitrim razkrajanjem institucionalno zagotovljene socialne varnosti večine prebivalstva. Pri ocenjevanju ene in druge ureditve gotovo ni šlo (in ne gre) za »ideološko« pristransko prakso, temveč za neposredno življenjsko izkušnjo na ključnih področjih uresničevanja sistema družbene blaginje. V postsocialističnem obdobju so se namreč hitro razblinile rožnate obljube in pričakovanja o tem, kako bo »demokracija« prinesla boljše možnosti življenja, na kar se je skrčilo javno predstavljanje prednosti mnogostrankarske politične ureditve ob zamolčevanju ekonomske vsebine, ki se je vezala na »stare demokracije«.
Večina prebivalstva v socialističnem obdobju ne vidi le slabosti, strahu in zatiranja. Tako je v vseh meritvah od leta 1992 do 2011 prepričanih manj kot 10 odstotkov, najbolj so takšne ocene izražene pri pripadnikih NSi. Se je pa delež tistih, ki označujejo ta čas kot »napredek in dobro življenje«, s 14,5 leta 1992 zvišal na 24,8 odstotka leta 2011 (najnižji je delež pri pripadnikih NSi). Kljub temu se ocena o totalitarizmu in »svinčenem času« ne umika iz javnega govora. Čeprav se je delež tistih, ki socialističnemu obdobju pripisujejo »marsikaj dobrega, pa tudi marsikaj slabega«, zmanjšal (od 67 odstotkov leta 1993 na 55,2 odstotka leta 2011), je ta ocena še vedno najbližja več kot dobri polovici prebivalstva.
Javno mnenje ni razklano na pol
Rezultati raziskovanja slovenskega javnega mnenja prepričljivo kažejo, da državljanska zavest ni razklana na pol, temveč asimetrično, pri čemer se opazno krepi pozitivno vrednotenje NOB in socializma. Ta tendenca prevladuje pri tistih, ki si oblikujejo stališča na podlagi izkušenj, merjenih z merili razmer za dostojno in človeka vredno življenje. Pomanjkanje primerljivih izkušenj v različnih sistemih družbene blaginje in izobraževalni primanjkljaj v oblikovanju (za)vedenja o celovitem zgodovinskem dogajanju verjetno prispevata k temu, da se (zlasti pri mlajših) povečuje kategorija neodločenih in predvsem nevednih. Kolikor se bo takšna usmeritev nadaljevala, se bo postopno krčil tudi moralni kapital, ki je bil pridobljen pred zasukom političnega sistema.
Prav opiranje na ta kapital lahko pripomore k iskanju izhodov iz sedanje vsestranske krize. Ne gre za to, da bi pri načrtovanju prihodnjega razvoja preprosto upoštevali »stare recepte«, temveč da bi njihove sestavine prilagodili novim zahtevam. To pomeni, da bi kot družba težili k ustvarjanju razmer, v katerih bodo spoštovane in sistemsko varovane vrednote, kot so svoboda, ustvarjalnost, samostojnost, enakost, pravičnost. Samo tako se lahko zmanjša pritisk ene same možnosti – nadaljevanje obstoječega stanja, ki brez korenitih sprememb vodi v novi kolonializem in splošno revščino. Za upor zoper to smer razvoja so potrebni tudi ozaveščeni in pogumni ljudje. Vstajniško gibanje je pokazalo, da takšni ljudje so in da se njihovega glasu ne more kar preslišati.
***
Prof. dr. Maca Jogan je zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani.
