Manfred Schlumberger: »Še vedno smo na isti ladji«

Če bo Angela Merkel privolila v velike kompromise, ki jih pričakujejo številne tuje vlade, bo to ogrozilo njen položaj doma, verjame predstojnik investicijskega oddelka BHF Bank Manfred Schlumberger.

Napovedujete, da bodo obresti ostale nizke, Nemčija pa bo še naprej jamčila za Evropo. Ali lahko morebitne težave s sestavljanjem nemške vlade to otežijo?

Delovanje nemške vlade je ta čas omejeno, saj gospa Merklova potrebuje koalicijskega partnerja. Poleg tega je Alternativa za Nemčijo, ki je kritična do evra, skorajda prišla v parlament in kanclerka bo pri svojih odločitvah morala upoštevati tudi takšno razpoloženje med prebivalstvom. Nov odpis grških dolgov bo po mojem prepričanju prišel v vsakem primeru, a se bo najbrž malo zavlekel, ker bo morala nemška vlada upoštevati domača nasprotovanja.

Ali ne bodo socialdemokrati ali zeleni, če bodo šli v koalicijo, Merklove pripravili k večji pomoči tem državam?

Obe stranki sta res zelo evropsko naravnani, a morata tudi sami paziti – zaradi ljudskega nezadovoljstva je FDP pravkar odšla iz parlamenta. Paziti pa mora tudi CDU in gospa Merklova je v preteklosti dokazala občutek za to. Če bi bila CDU pripravljena na prevelike kompromise, ki jih pričakujejo številne tuje vlade, bi to ogrozilo tudi njen položaj.

Evropi zdaj napovedujejo gospodarsko izboljšanje. Ali je to že rezultat varčevalne politike, ki jo je zahtevala tudi Angela Merkel?

Varčevalna politika najprej zmanjšuje rast in delovna mesta, kar so bridko izkusile številne južnoevropske države, po drugi strani pa vsaj po mojem mnenju ni alternative. Nemčija ne more jamčiti za vse. Zaradi evra ima država tudi nekatere prednosti, z nemškega stališča imamo prenizke obresti in preveč šibko valuto in s tem pridobivajo podjetja, a je to le ena stran podobe: vsi, ki nalagajo denar ali varčujejo za starost, trpijo, saj ne dobijo nikakršnih obresti več. Evropa se res izvija iz recesije, toda rast bo še naprej zelo skromna in z njo južnoevropske države še ne bodo mogle nižati brezposelnosti, pa čeprav bi bilo to nujno.

Bodo torej argumenti, da evro ne more dobro poskrbeti za vse, še glasnejši?

Evro je bil politični in ne gospodarski projekt. Samo gospodarsko pravzaprav ne bi mogel delovati, saj se gospodarstva evropskih držav preveč razlikujejo in že pred uvedbo so propadli vsi poskusi povezovanja evropskih valut. V prihodnjih letih bo evro vsekakor reševala politična volja in pripravljenost Evropske centralne banke, da naredi vse, kar je treba za njegov obstoj, ali se lahko na dolgi rok obdrži z vsemi svojimi članicami, pa je zame veliko vprašanje.

Pa lahko skupna evropska valuta res preživi s tako visoko brezposelnostjo v Grčiji, Španiji in drugod?

Dolgoročno te države politično ne bodo zdržale tako visoke brezposelnosti; da bi jo zmanjšale, bi morale pridobiti konkurenčnost in rast. Evro, ki zdaj v primerjavi z dolarjem celo pridobiva, je zanje predrag in prinaša velike težave s konkurenčnostjo, to pa lahko brez svoje valute povečujem le tako, da zmanjšujem plače in povečujem produktivnost. V Grčiji in drugod nižanje plač že neznansko boli, žal pa ni videti tudi hitrega naraščanja produktivnosti brez nenehnih odpuščanj. Ta metoda za dolgoročno ustvarjanje rasti je brutalna, preprostejše bi bilo razvrednotenje valut, a te opcije z evrom nimamo.

Druga opcija bi bila, da bi Nemčija več trošila.

Drži, a tudi sam sem Nemec in lahko rečem: evro nam seveda prinaša prednosti, nismo pa pripravljeni svojih otrok obremeniti z masivnimi dolgovi. Ta čas so ti le številke na papirju, milijardne številke, ki jih nihče dobro ne doume, kritično pa bo, če se bodo pokazale kot višanja davkov, kot dejanska obremenitev proračuna. Če bo dejansko prišlo do transferja, ki ga bo poravnavala Nemčija, se bodo tudi Nemci ohladili. Mislim, da bi se to zgodilo v vsaki državi; ko gre za denarnice, se pripravljenost zniža, in to se bo pokazalo tudi v politiki. V tem primeru bo močnejša tudi Alternativa za Nemčijo.

Nekateri ekonomisti pri tem opozarjajo, da bi tudi Nemčija že potrebovala reforme, da je današnji uspeh posledica ukrepov, ki jih je pred desetletjem sprejemal socialdemokratski kancler Gerhard Schröder.

Dejansko se je v preteklem desetletju nemška država konkurenčno masivno povečala, to pa je tudi dodalo k evropskim problemom. Nemčija se je v odnosu do njih okrepila, druge pa oslabile. Francija gre tudi zdaj ravno v nasprotno smer s svojim 35-urnim delovnim tednom in ponovnim odpoklicem upokojevanja pri 65 in 67 letih, italijanske reforme so se upočasnile. Če bo Nemčija izvedla še več reform, se bo vse še poslabšalo, in res se zdaj plače v Nemčiji povečujejo, da bi se vsaj znotraj Evrope nemška konkurenčnost malo zmanjšala. S tem pa se nemška konkurenčnost zmanjšuje tudi v primerjavi z ZDA in Azijo.

Pa bo evrska kriza dosegla tudi nemško gospodarstvo ali pa je to dovolj navzoče na drugih trgih, da jo bo lahko še naprej ignoriralo?

V preteklih letih je nemško gospodarstvo izgube v delih Evrope uravnotežilo na drugih trgih. Dokler bo konkurenčnost visoka, bo Nemčija lahko tako delala, na dolgi rok pa tudi to ne bo delovalo. Najpomembnejši nemški trgovinski partnerji so še vedno v Evropi, še vedno sedimo na isti ladji.

Zdaj se tudi doslej hitro razvijajoče se države v razvoju srečujejo s težavami.

Te države imajo svoje težave, pa čeprav so malo podobne tudi evropskim. Kitajsko prizadeva kreditni balon, ki se v zadnjem času še posebej kaže kot nepremičninski, in če hočejo Kitajci svoje gospodarstvo spodbuditi z nizkimi obrestmi, tvegajo, da se bo razpočil. Brazilija ima povsem drugačne težave; tarejo jo previsoka zasebna zadolžitev, visoka inflacija, velika potreba po tujem kapitalu, to dvoje prizadeva tudi Indijo in še pomanjkanje političnih reform ter tog trg delovne sile. Vse to se bo še poslabšalo, če bodo v ZDA resnično začeli z višanjem obrestnih mer. V preteklih letih smo se tako osredotočali na težave v Evropi, da smo spregledali še večje v hitro razvijajočih se državah.

Si torej Evropa že lahko malo oddahne, da ni več največja težava, ali pa ji bodo težave drugje le še poslabšale položaj? Se lahko že primerjamo z ZDA, ki so ta čas videti bolj uspešne, ali pa moramo tudi tam za ocene najprej počakati na konec priliva poceni denarja?

Ne le Nemčiji, vsej Evropi težave v hitro razvijajočih se državah nič ne pomagajo, saj vsi pridobivamo od držav, v katere izvažamo. Če bodo te v težavah, bodo tudi naše težave le še večje. Ameriško gospodarstvo pa je ta čas najbolj dinamično. Pustimo ob strani absolutne številke rasti, ki so na Kitajskem precej višje, a Kitajska tudi potrebuje višjo rast, ta čas so najbolj dinamične ZDA. Že malo višje obresti, ki jih je nedavno sprožila Fed z napovedjo manjšega nakupa obveznic, pa so takoj povzročile negativno reakcijo na nepremičninskem trgu, ki se je v preteklih dneh letih močno okrepil, a seveda predvsem zaradi zelo nizkih obresti. Po mojem mnenju se je ameriška centralna banka prav zato odločila, da bo omejevanje nakupov obveznic prestavila na kasneje, saj se je ustrašila, da bodo težave na nepremičninskem trgu oslabile tudi gospodarsko rast.

Ali lahko Fed sploh še čaka z omejevanjem nakupov obveznic? Ali pa je ameriško gospodarstvo spet tako odvisno od nepremičnin, da bo morala počakati?

Ameriško gospodarstvo je žal res zelo odvisno od nepremičninskega trga, zelo pozitivna pa je poceni energija. Poceni energija, pridobljena s črpanjem fosilnih goriv iz skrilavcev, zelo pomaga ameriškemu gospodarstvu, ZDA so pomembno pridobile konkurenčnost. Tudi plače se niso tako zelo povečale kot v hitro razvijajočih se državah, po drugi strani pa so zelo odvisni od nizkih obresti in jih bo morala centralna banka še dolgo ohranjati nizke. Četudi Fed prihodnje leto morda ne bo več kupovala obveznic za 85 milijard evrov na mesec, ampak le še 75, obresti bodo morale ostati nizke.

Kaj torej kot investitor predlagate svojim strankam, kam naj vložijo denar?

Zaradi vsega navedenega je le malo alternativ tako imenovanim vrednostnim predmetom, torej delnicam in nepremičninam v državah, v katerih še ni bilo nepremičninskega balona, na primer v Nemčiji. Zdaj, ko rast v hitro razvijajočih se državah v razvoju ni več tako visoka, odsvetujem investiranje v zlato, drage kovine ali surovine. Delnice in nepremičnine na zdravih nepremičninskih trgih pa bodo še pridobivale, in dokler so obresti nižje od inflacije, tudi nima smisla vlagati v rente.

S tem soglašajo tudi vsi tisti Grki, Španci in drugi, ki zdaj v Nemčiji kupujejo hiše in stanovanja.

Videti je, kot da so grški investitorji pokupili cele predele nemških mest, z begom kapitala z evrskega obrobja je v Nemčijo priteklo veliko denarja, zlasti v nepremičnine.

Po raziskavi ECB pa je povprečni Grk ali Ciprčan tako in tako bogatejši od povprečnega Nemca.

Bojim se, da te statistike držijo. Dopustoval sem v Grčiji in v tamkajšnjih marinah lahko res vidite veliko jaht z grškimi zastavami. Veliko premožnih sem srečal tudi sam, problem je, da mnogi od njih ne plačujejo davkov ali pa jih plačujejo zelo malo. V Nemčiji ljudje plačujejo davke, ker jih je skoraj nemogoče utajiti, zato je Nemcem tudi težko dopovedati, naj plačujejo višje davke za subvencioniranje držav, kjer vsaj bogati ne plačujejo davkov. Zelo razumem trpljenje tistih velikih delov prebivalstva, ki nimajo dela, nikakršnega razumevanja pa nimam za bogate, ki državi ne prispevajo svojega deleža.