Manj znano iz zgodbe o Franji

Ta torek – 26. novembra – bi partizanska zdravnica Franja Bojc Bidovec (1913–1985) dopolnila sto let. Doživela jih ni, živi pa v zgodbi, ki se po njej imenuje. Ta je znana, v njej pa so tudi manj znani ali neznani odlomki in poudarki …

Letos so kar tri obletnice povezane z zgodbo partizanske bolnice Franje: sto let od rojstva doktorja Viktorja Volčjaka, ki jo je ustanovil, sto let od rojstva doktorice Franje Bojc Bidovec, ki jo je najdlje vodila, in 70 let od začetka njenega delovanja. Viktor Volčjak se je rodil 15. septembra 1913 v Virmašah pri Škofji Loki, Franja Bojc 26. novembra 1913 v Nemški vasi pri Ribnici; njuno bolnico so začeli graditi novembra 1943, prve paciente pa je sprejela 23. decembra istega leta. Legendarno in tudi po svetu znano zgodbo slovenske vojne partizanske bolnice (SVPB) Franje poznamo. Zato bi rad ob njenih obletnicah izpostavil le nekaj manj znanih poudarkov.

Viktor v senci Franje

Prvi bi lahko bil pomislek, da se v tej zgodbi vloga zdravnice Franje poveličuje (preveč poudarja) v primerjavi z vlogo njenega kolega Viktorja. Franja je po njej imenovano bolnico resda skoraj ves čas vodila, ustanovil pa jo je Viktor, ki je bil tudi njen prvi predstojnik. Ko je vodenje bolnice januarja 1944 predal Franji, je potem še lep čas skrbel za njeno oskrbo in varnost. Bil je namreč načelnik sanitetnega odseka IX. korpusa. Bolnica Franja pa je bila (ob SVPB Pavli) glavna in danes najbolj znana zdravstvena ustanova te legendarne partizanske formacije, ki je predstavljala udarno moč združenega gorenjsko-primorskega partizanstva. Osebni odnosi med zdravnikoma so bili sicer ves čas zelo dobri; Franja je Viktorju izkazala veliko spoštovanje tudi v spominski knjigi (Ni neskončnih poti, 1984), ki jo je napisala svojemu sinu. »V resnično pomoč so nam v življenju lahko le ljudje, ki jim zaupamo, dragi sin. Zame je bil tak doktor Viktor Volčjak.«

Na vprašanje, zakaj je Franja javno bolj znana od svojega kolega, ni težko odgovoriti. Milojka Magajne, ki vodi Cerkljanski muzej, mi pojasni, da je tako preprosto zato, ker je v imenu bolnice ime njene prve dame, njene zdravnice. Poimenovanje po njej pa je predlagal ravno – Viktor Volčjak. V svojih spominih (v zborniku Partizanska bolnišnica Franja, 1983) je zapisal: »Partizanskim bolnišnicam v Kočevskem Rogu so nadeli kar tako razna imena, ki niso ničesar označevala: Jelendol, Jelenbreg, Zgornji in Spodnji Hrastnik, Pugled, Leseni Kamen in podobno. Kaj ne bi bilo bolj ustrezno, da bi te zdravstvene ustanove nosile imena zdravnic, medicink in bolničark, ki so v njih delale in trepetale za usodo njim zaupanih ranjencev? […] Zdravstveni delavci na Primorskem so pokazali nekaj več domiselnosti […] Poleg znanih bolnišnic 'Pavle' v Trnovskem gozdu in 'Franje' v soteski Pasice pri Cerknem je v samotni zidanici nad Erzeljem v Vipavski dolini delovala še majhna partizanska bolnišnica 'Vera', na desnem bregu Soče pa 'Lidija'. Na Kambreškem je sprejemala ranjene borce v svoje zavetje bolnišnica 'Jakob Završnik'. Denimo, da bi dopis 'Jakoba Završnika' zašel v roke nepridipravu: to bi le-ta razmišljal, kdo neki je ta Jakob, kaj dela in misli, ali je naš ali ni! Ime mu ne bi ničesar odkrilo, saj je to izmišljeno ime iz moje rosne mladosti, ko so dejali: poet naj bo!«

Ko je bil bodoči zdravnik še dijak škofijske gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano, je pisal pesmi in jih v glasilu Domače vaje objavljal pod Jakobovim imenom. Bolnico, ki jo je ustanovil na zahodni meji, je torej imenoval po svojem psevdonimu, druge po imenih svojih kolegic. In ime SVPB Franja je tako postalo bolj slavno od imena njenega avtorja.

Nekega dne je Franja sporočila na štab korpusa, naj ji pride njen kolega nujno na pomoč, da bi operiral hudo ranjenega borca, ki je imel prestreljen spodnji del trebuha. Oprtal je veliko zdravniško torbo, sedel na motorno kolo in odbrzel po cesti Čepovan–Dolenja Trebuša–Želin–Cerkno. V vasi Reka (nad njo so Divje babe, tu je bila doma takrat 12-letna deklica Nedeljka/Dominika Kacin, ki je postala pisateljica in žena legendarnega partizana Dušana Pirjevca) vidi, kako mu ženske, ki so delale na polju, mahajo in nekaj kažejo. Ustavi in hoče stopiti do njih, kar zasliši za seboj ropot težkega železja. Nemški tank! Požene, a takoj dohiti sprednji del nemške kolone, ki ga je tank ščitil. Spredaj predhodnica na motorjih, za njo trije tovornjaki. Kaj zdaj? Vozi za njimi, kot da nič ni. V Želinu, kjer kolona nadaljuje naravnost proti Idriji, pa zavije levo proti Cerknemu. »Nedaleč od križišča ležita na cesti kurir in njegov konj. Plin, še več plina, motor zarohni … Vozilo ustavim šele v Logu pri Metodu in Katarini Mlakar, kjer smo partizani vedno dobrodošli.« Katarina ga zvedavo pogleda in reče: »Hadú zdílan ste uidet. Jelte, de bi an pažíerk žgajne?« »Ja, pretresen sem, cesta je slaba,« odvrne Volčjak in ga zvrne.

Po operaciji v Franji (pacient je vojno preživel) se je vračal po isti poti in v Želinu oprezal, ali je cesta tokrat prazna. Nemška kolona, ki jo je srečal prejšnji dan, se je vračala iz Grahovega v Baški grapi, kjer je na vlak oddala pošiljko živega srebra. Na Reki se ustavi, da bi se zahvalil vaščankam, ki so mu mahale v svarilo. »Sežem v torbo in izvlečem dve tablici čokolade, ki sta pred kratkim padli z neba. Ženske molčijo. Ko mi pogled ošine močno napet popek tretje žene, sežem še enkrat v torbo: 'Tole bo vašemu prišlo prav,' ponudim ji cucelj, najmanjši preostali delček zaloge iz neke 'osvobojene' lekarne.« Šele tedaj se oglasi najzgovornejša: »Ui ste pa an čudn partezán, imate čo'rna bráda, úoste se z matúorjem u nímšk kalúon. Zdej nam pa še šejnke dajete, ka ih ni 'nkúod'or za dabit.« Upam, da prevod iz cerkljanščine v slovenščino ni potreben. Volčjakov narečni zapis je narečno pravilno priredil dr. Marko Razpet, ljubljanski profesor, doma iz Planine nad Cerknim. Ureja Crkljansku naričnu spletiše , na katerem najdete še veliko takih sočnih cvetk.

Viktor in Franja v nemilosti

Širši javnosti ni znano – in to bi bil drugi poudarek tega zapisa –, da sta bila oba zdravnika julija 1944 aretirana in podvržena naporni preiskavi. Viktorja so zaprli, bil je »v šotoru pod stražo«, Franja pa je bila »internirana« v korpusni ambulanti, kjer je ob preiskavi lahko delala. V tem postopku jima je slabo kazalo in bogve, kako bi se vse skupaj končalo, če se zanju ne bi zavzeli nekateri njuni ugledni kolegi; med njimi je bila najbrž odločilna beseda, ki jo zastavil dr. Bogdan Brecelj. Izpuščena sta bila šele septembra, ko sta se lahko vrnila vsak na svojo dolžnost. Franja se je vrnila v svojo bolnico, Viktorja pa so poslali urejat partizansko zdravstvo na desnem bregu Soče, ki so ga nameravali osvoboditi in zediniti v povojno Slovenijo. Krivo obtožbo sta zagrešila predvsem dva, oba politkomisarja. Prvi je bil Alojz Herman Dušan, komisar bolnice in primer človeka, ki ga najdemo v vseh krajih in časih – je len in nesposoben, svojo nezmožnost pa kompenizira tako, da spletkari proti sodelavcem. Drugi je bil Branko Karapandja Matjažek, po rodu hrvaški Srb (iz Gorenje Dubrave pri Ogulinu), takrat namestnik politkomisarja XXXI. divizije; v bolnico je prišel kot ranjenec, potem pa ves čas negodoval, češ da ni bil primerno oskrbljen in da se mu tudi sicer ni posvečalo njegovemu položaju primerne pozornosti. Proces je v celoti dokumentiran in strokovno povzet v arhivskem zborniku Partizanski zdravniki in pravniki med stroko in politiko (1996).

Franja je svoje doživetje krivih obtožb opisala v knjigi. Zagrešila naj bi dve vojaški kaznivi dejanji: »razkrajanje notranje povezanosti in borbenega razpoloženja med partizani« ter »omalovaževanje zastave zavezniške države«. In dva disciplinska prestopka: »nemarno in netočno izvrševanje dolžnosti« ter »nezadosten nadzor in skrb za zaupane ranjene tovariše«. Tako v pravnem jeziku. V politkomisarskem pa je šlo v teh rečeh za strokovne napake, sabotažo, politične nepravilnosti in karakterne slabosti. Njen tedanji zagovor je dokumentiran v zapisnikih zaslišanj, globlje pa je vso zadevo tudi sama razumela šele pozneje, ko je pisala knjigo.

Franjin hišni politkomisar Dušan je v zapisniku zaslišanja (Na položaju, 10. 8. 1944) med drugim v svoji latovščini izjavil: »V teku časa sem opazil, da pravilno razmerje med upravnikom in menoj peša, česar se takoj v početku nisem niti zavedal. Razmerje je postalo počasi zelo nepravilno, nezdravo, kar je kvarno vplivalo na splošno dobrobit postojanke. Njen rastoči vpliv in padec moje delavnosti sta bila kmalu vidna. Ponašanje upravnice tov. Bojc Franje, ki se je kazalo v absolutističnem diktiranju in komandiranju, je rastlo z vse večjim in rastočim vplivom san. ref. IX. korpusa, ki pa v svojem bistvu ni bil pravilen v smislu naše borbe. Vse bolj je izgledalo, da sem že postal samo figura kot pa resnična osebnost, ki naj jo predstavlja politkomisar v naši vojski. Ne samo, da nisem imel soodločujoče besede, še več, moji predlogi, ukazi in navodila se sploh niso upoštevala …«

Franja je razmerje s komisarjem videla drugače. »V bolnišnici Franja sem imela težave s komisarjem. Ker ni znal ali ni zmogel vseh svojih dolžnosti, mi je bil kaj malo v pomoč. Delo je moralo biti opravljeno, če naj bi življenje v bolnišnici teklo, kakor je treba, zato sem morala pogosto poleg zdravniških prevzeti tudi obveznosti, ki so sodile v komisarjevo področje. Ob evakuaciji ranjencev je izgubil živce, pa sem morala sama poskrbeti še za zavarovanje in konspiracijo, ko sem podpisala nekomu dovolilnico, je bil pa užaljen, ker je bilo na njej moje ime. Prepričan je bil, da mu jemljem ugled. V marsičem se nisva strinjala, hudo sva si prišla navzkriž zaradi njegovih metod zasliševanja kulturnika, vendar nikoli nisem razmišljala o teh nesoglasjih, ker me je preveč zaposlovalo delo. Kakor se je izkazalo pozneje, pa je naš komisar dosti tuhtal in komaj čakal priložnosti, da mi pokaže svojo moč.« Franjo navajamo po njenih spominih, lahko bi jo tudi po zapisniku dolgih zaslišanj Na položaju ; bistvene vsebinske razlike ni, vendar se spomini lepše berejo.

S komisarjem Matjažkom, ki je bil z višjega položaja in njen pacient, je bilo še huje. »Imel je zlomljeno nogo visoko v stegnenici in zato skrajšano skoraj za petnajst centimetrov. Z njim sem doživela eno najtežjih življenjskih izkušenj. Teoretično sem vedela, kako mi je ravnati z Matjažkovo nogo, a nisem imela ustrezne opreme. Partizanska improvizacija z obližem in obtežitvijo ni hasnila, zato z zdravljenjem nisem bila zadovoljna nič bolj kot ranjenec sam. Ta pa je godrnjal tudi zaradi hrane, ležišča in postrežbe. Ni mogel razumeti, da mu ne nudimo več kot drugim …« Iz ustne pripovedi zaupne in zanesljive osebe je avtorju teh vrstic znano tudi dejstvo, ki ni dokumentirano: da si je srbski komisar, ki je bil nasilne narave, od mlade zdravnice zahotel še drugačne kot zgolj zdravniške oskrbe. Rešil jo je stražar v položaju, ko se ga je branila in imela od njegovega navala že potrgano obleko. Odtlej je vedno pazila, da se ni nikoli znašla z njim na samem; poleg tega je prosila stražarje, da so imeli njo in njega vedno na očeh. Med osebjem bolnice je bila zelo priljubljena in ji je bilo ves čas zares v oporo.

Komisarju Matjažku se je še bolj kot zdravnica zameril zdravnik. »Za vse te nepravilnosti in slabo stanje v san. ustanovah smatram odgovornega sa. referenta IX. korpusa dr. Volčjaka. V jeseni [1943], ko smo osvobodili Žiri, ker ni bilo zdravnikov, smo mobilizirali tudi njega ter ga postavili za sa. referenta divizije z nalogo, da organizira bolnico … Ker pa tov. dr. Volčjak ni bil star partizan in ni imel izkušenj, še manj pa organizatorske sposobnosti, mislim, da je to vzrok naši slabi saniteti. Tov. dr. Volčjak je bil do svojega vstopa v NOV klerikalec in ni sodeloval v OF … V naše vrste hoče uvesti aristokratski duh in postavlja ter povzdiguje samo sebi simpatične ljudi … Ko je mene prvič obiskal v bolnici, je izjavil: 'Bodi srečen, da si prišel k nam, ker leta 1942 so partizani takšne slučaje streljali' …« (Na položaju, 14. VII. 1944)

Pa ni šlo samo za načelne zamere. Šlo je tudi za zelo konkretne, zlasti za hrano. Danes, ko smo vsega siti, to težko razumemo, med lačnimi je drugače. Matjažek: »Bili smo stalno lačni, težji ranjenci so morali jesti isto hrano kot osobje. Večkrat so morali jesti tudi fižol, kar ni bilo v korist njihovemu zdravljenju. Mleka sploh nismo dobili nikoli. Bolniki so dajali denar intendantu, da jim kupi jajca, medtem ko so bila jajca v zalogi, odnosno v magazinu. Tudi ko sem imel vročine 40 stopinj C, nisem dobil druge hrane kot ostali, nekoč so mi prinesli osladkano, vročo vodo. Ko smo se morali seliti, smo opazili velike zaloge vsake vrste živeža …« Ja, glad, taka in drugačna, ima velike oči.

Kot rečeno, so bila za umik obtožnice morda odločilna mnenja kolegov obeh zdravnikov. Zaslišan je bil tudi dr. Franci Derganc, vodja kirurške ekipe IX. korpusa, ki je občasno, zlasti v bolj zahtevnih primerih, operiral tudi v Franji. »Nekega popoldneva so me poklicali na rob gozda, v katerem je bil štab IX K, člani sodnega odseka Boris Puc, Dani Dougan, Kobe in Peterin. Prečitati sem moral nepodpisan zapisnik, v katerem je bilo prikazano zdravniško delo dr. Volčjaka in dr. Franje kot namerno škodljivo za ranjene partizane, torej sabotersko. Sodniki so želeli od mene strokovno mnenje. Povedal sem jim, da so obdolžitve skonstruirane, strokovno neutemeljene in zlonamerne. Moje mnenje so zapisali. Eno izmed obdolžitev sem si zapomnil. Dr. Volčjak da ni preskrbel za zdravljenje prelomov stegnenic posebnih igel ali žebljev, ki se zavrtajo naravnost v kost, da služijo kot prijemališče za kovinski lok, na katerega se priveže vrvica z utežmi, da se zlomljena kost izravna. Ta način zdravljenja prelomov stegnenice je možen v pogojih, ko ranjenec lahko leži v popolnem miru najmanj 6 tednov. Če je nevarnost, da ga bomo morali vsak trenutek prenesti na varnejše mesto, je potrebno uporabljati tem okoliščinam primerno zdravljenje. Nestrokovnjakom so lahko prikrili, da se prelomi stegnenice zdravijo na najmanj deset načinov, neuporabljeni način pa prikazali kot edino mogoč in zraven še pristavili: ker ga ta in ta zdravnik ni uporabil, je to jasen dokaz njegovega saboterstva.« (Okrvavljena roža, Spomini partizanskega zdravnika, 1971)

Idejne konstrukte, na katerih so temeljile obtožbe, je tudi Franja sama doumela šele post festum. »V letih po vojni se mi je razkrilo nekaj resnic, ki jih takrat še nisem slutila. Zato danes vem: tako se včasih sestavljajo obtožnice, ki jim botruje želja, obsoditi nekoga, pa naj je kriv ali ne, ko preiskovalca ne vodi pot k resnici, ampak postavlja besede tako, da vsaka kar najbolj bremeni obtoženca. Ena od metod je bilo posploševanje. Negodovanje namestnika divizijskega komisarja, da ga nismo obravnavali, hranili in negovali, kakor bi ga bili po njegovem morali zaradi visokega položaja, in njegovo razpoloženje, da bi se v tako bolnišnico ne vrnil rad, je bilo prikazano v obtožnici kot nezadovoljstvo vseh ranjencev, kot strah slehernega, da bi se moral še kdaj zdraviti v Franji. Razhajanje s komisarjem Dušanom zaradi njegove nedelavnosti, zaradi zanemarjanja dolžnosti in surovega zasliševanja kulturnika, pa je bilo označeno kot razdor v upravi. Tako razmišljam danes, ko listam po obtožnici in po zapisnikih o zasliševanju. Takrat sem vedela samo za krivico, ki so mi jo prizadeli. Ob nepristranskem pravnem postopku bi se bila obtožnica že prvi dan sesula kot hišica iz kart, jaz pa sem dokazovala svojo resnico dolga dva meseca.«

Zdravnika, ki sta se ravnala po stroki in zdravniški etiki, sta torej oba prišla v konflikt z dvema od komisarjev, ti pa so bili v partizanih zelo vplivni. Zanimiva bi bila primerjava te zadeve z današnjimi odnosi med medicinsko stroko in politiko, v katere se dodatno zaplete še sodstvo. Razlike so velike, a najbrž bi se našla tudi kaka vzporednica.

Franja in Huda jama

Tretji poudarek tega članka bi bil v še vedno aktualni etični veličini Franje, če jo primerjamo z drugimi zgodbami iz njenega in iz novejših časov. Primerjajmo jo kar – s Hudo jamo! Rudar Mehmedalija Alić, ki je vodil njeno odkrivanje in je natančno 50 let po koncu druge svetovne vojne v nekem drugem genocidu – v Srebrenici 1995 – izgubil svoja brata, zapiše v svoji izjemni knjigi (Nihče, 2013), da bi jo morali urediti v muzej in vanjo voditi učence slovenskih šol. »Želel sem si, da bi jamo povsem raziskali, žrtve prinesli iz jaškov in jih dostojno pokopali. Ob tem bi morali del šeststometrskega rova urediti v spominski prostor. Ker je razmišljanje v takem krvavo oskrunjenem prostoru intenzivno, menim, da je naša moralna dolžnost na takšna mesta voditi šolarje in intelektualce, ki bodo resnično znali doumeti, kaj se je v jami zgodilo, in širiti etične vrednote; da se le ne bi kadarkoli, kjerkoli in kakorkoli ponovil takšen zločin. Naš temeljni cilj in želja bi morala biti čistost, ki smo jo imeli ob rojstvu. Takrat, ko še nismo bili katoliki, pravoslavci in muslimani. Le tako bi se lahko skozi svoje kratko življenjsko obdobje prebili vsaj čim manj umazani, če že ne čisti. Sovraštvo je smrtni greh, ljubezen pa upanje in življenje.«

Se strinjam in dodam: vse bi morali voditi predvsem na ta dva kraja, v Hudo jamo in Bolnico Franjo, na kraja, na katerih doživi slovenski narodnoosvobodilni boj svojo najnižjo in najvišjo točko. Slovenski upor v letih 1941–1945 je imel tako kot vse druge velike zgodbe svoje vzpone in padce. In svoje temne in svetle osebnosti. Viktor in Franja sta gotovo veliki in svetli zvezdi te zgodbe. V Hudi jami bi morali pokopati sovraštvo, Franja pa je sama po sebi spomenik upanja in življenja. In taka bo tudi ostala.