Tiskane izdaje
Že veste, kakšen bo naslov tega intervjuja, je vprašala sogovornica, ko je bil diktafon že izključen. Ne, zakaj? »Potem vam pa predlagam, da zapišete, da je nadzorovati NLB kot poleteti v Planici. Veste, med nami in Slovenci je kar nekaj podobnosti. Dobro poznamo Tino Maze, Jakova Faka in Primoža Peterko.« Če ti to reče nekdo iz Norveške, kjer živijo pravi poznavalci smučarskih skokov in tradicionalni ljubitelji planiške velikanke, ni kaj dodati.
V Sloveniji je precej popularen njen rojak, avtor odličnih skandinavskih kriminalk, Jo Nesbø. Ko sem ji to povedal, je presenetila še enkrat: »Seveda, Joja dobro poznam že desetletja, skupaj sva hodila v šolo.« Očitno se tudi na Norveškem vsi poznajo, kot pri nas, a razlika je v tem, da je tam precej manj korupcije in si ljudje bistveno bolj medsebojno zaupajo. Dobra iztočnica za pogovor o bankah.
Gospa Økland, ste uspešna finančnica in, kot vem, prva iz Norveške, ki je prišla v Slovenijo. Kaj vas je pripeljalo v NLB?
Bila sem na srečanju poslovnih žensk v Londonu, ki so članice nadzornih svetov, in tam me je nekdo predstavil kolegu iz nadzornega sveta NLB. Bil je zainteresiran zame, ker imam izkušnje z reševanjem bančne krize na Islandiji. Te izkušnje so bile zanj posebej pomembne, seveda ne zato, ker bi slovenske banke bankrotirale, pač pa zato, ker je v njih velika potreba po prestrukturiranju portfelja, kar smo počeli tudi na Islandiji. Delež slabih posojil znaša v Sloveniji 20, na Islandiji pa 60 odstotkov ali več, torej je bila tam naloga precej zahtevnejša, kot vas čaka v Sloveniji.
In kako je šlo naprej?
Poklical me je Stephan Wilcke [član nadzornega sveta NLB], srečala sem se z njim in uspešno opravila ocenjevalni pogovor. Med sedmimi kandidati sem bila izbrana za članico NS NLB. Imam res zanimivo delo: sedim v svetih bank na Islandiji, v Indiji in tukaj. Tako imam fantastičen mednarodni vpogled v različne načine vodenja finančnih ustanov in lahko prenašam najboljše prakse iz drugih bank v Slovenijo – da vidimo, kaj lahko storimo in kako lahko pomagamo tukaj.
Kakšni so bili nato vaši vtisi o Sloveniji, ki je bila najboljša novinka v EU, zdaj pa se spopada z recesijo in bančno krizo?
Gre za zapravljene priložnosti. Slovenija se je uspešno vključila v EU, prva je prevzela evro, in tega ne bi smela zapraviti. Po drugi strani vem, da je v tej državi nekaj korupcije, kar kaže tudi zadnja študija družbe Ernst & Young, ki govori o tem, da v Sloveniji kar 96 odstotkov poslovnih voditeljev čuti prisotnost korupcije v poslovnem okolju, kar je več kot v Grčiji, na Hrvaškem ali v Keniji.
In zagotovo precej več kot na Norveškem ...
Norveška je zelo nizko, mislim, da številka znaša 12 odstotkov. Nova ekonomska teorija veliko govori o zaupanju v družbi in poudarja, da so najuspešnejše družbe z najvišjo ravnjo medsebojnega zaupanja. Norveška in druge skandinavske družbe dosegajo zelo visoko raven zaupanja. Ko ljudje nekaj rečejo, se potrudijo, da to tudi storijo, in tu ni prostora za korupcijo. Vem, da obstaja tudi tako imenovani mednarodni indeks zaupanja (trust index), in žal ne vem, ali je Slovenija uvrščena nanj, je pa na njem Norveška uvrščena bolje kot na primer ZDA, kjer imajo veliko opravka z odvetniki in tožbami, ker se ljudje ne držijo tega, kar rečejo – vse to jim odnaša odstotke BDP. Ko se v Sloveniji zdaj razpravlja o korupciji in manjši ravni zaupanja med ljudmi, je jasno, da gre za stvari, ki škodujejo razvoju in gospodarski rasti.
Se glede Slovenije in NLB strinjate z analizo Ernst & Younga?
Nisem specialistka za to. Dogajanje v Sloveniji spremljam zlasti prek časopisnih člankov, ki mi jih prevedejo. A po tem, kar slišim in vidim, so nekateri elementi korupcije v družbi, kar potrjujejo tudi poročila protikorupcijske komisije o nekdanjem premieru in voditelju največje opozicijske stranke. Ko pogledam stvari znotraj banke, moram biti previdna; tu sem šele štiri mesece. Slišim za obtožbe in govorice, ki jih zelo jasno ne sprejemamo, če pa bi videli prakse, ki bi lahko bile nesprejemljive, bi jih poslali v notranjo revizijo in bi o tem opravili preiskavo. Če bi našli kaj nesprejemljivega, bi ugotovitve poslali oblastem, torej policiji in protikorupcijski komisiji.
Imate kak predlog, kako preprečiti koruptivna dejanja v banki?
Kot prvo je tu spodbujanje tako imenovanih žvižgačev [whistleblower, to so insiderji, ki opozorijo na nesprejemljiva ali kazniva dejanja]. V ZDA imajo celo nagrade za tiste, ki zaupno opozarjajo na dokazane nepravilnosti. Take prijave morajo ostati zaupne, pomembno je, da uprava in nadzorni svet jasno podpirata ukrepe, povezane s preprečevanjem korupcije in pranja denarja, in da upoštevata izsledke notranje revizije. Tako da se ljudje zavedajo, da korupcija ne bo ostala neodkrita in da je krivci ne bodo odnesli brez posledic in kazni. Tudi na Islandiji smo imeli primere zlorabe oblasti in veliko prestopkov se je zgodilo, ker so ljudje zmotno mislili, da ne bodo odkriti in da, če že bodo odkriti, ne bodo kaznovani.
Državno lastništvo je dodaten vzvod za korupcijo, ne le v Sloveniji, tudi drugod. To je verjetno še en razlog za nadaljnjo privatizacijo banke.
Če korupcijo označimo z rdečo zastavico, pomeni veliko državno lastništvo veliko rdečo zastavo. Z vidika korupcije in zlorabe oblasti je pomembno, da imajo banke, ki so tako pomemben steber finančnega sistema, čim širšo lastniško strukturo. Nočem reči, da je nujno slabo, če je država večinski lastnik, a dobro je, če je lastništvo razpršeno. Recimo na Islandiji je lastnik banke Glitnir, ki je imel skoraj 50 odstotkov delnic, telefoniral predsedniku uprave in mu zabičal v stilu: podeli to posojilo ali pa boš odpuščen. Ta klic je bil posnet in smo ga kasneje proučili. Velik lastnik ima vse možnosti, da z lahkoto zlorabi svojo moč. Človeška morala je v takih okoliščinah vedno na preizkušnji – vprašanje je, kako delaš prave stvari, ko si pod velikim pritiskom. Na Islandiji so nastala slaba posojila, ko so bili ljudje pod pritiskom, in to je vedno nevarnost, ko imaš zelo dominantnega lastnika in izgubiš svojo neodvisnost. Vlada se pri vas doslej ni vpletala v banko in moj vtis je, da bo tako tudi v prihodnje.
Bliža se še ena dokapitalizacija NLB, ki bo državo spet stala skoraj 400 milijonov evrov. Je to vzdržno za davkoplačevalce?
Povsem razumem slovenske davkoplačevalce, da tak položaj razumejo kot obžalovanja vreden. Zadolženost prebivalstva pri vas je relativno nizka, ljudje imajo red pri financiranju svojih gospodinjstev, tudi dolg države je še obvladljiv. Na drugi strani so vaša podjetja najbolj zadolžena v Evropi – lahko si predstavljam, da so ljudje zato jezni. Alternativa temu je, da pustimo banke v bankrot in s tem povzročimo še zlom podjetij. To bi pomenilo veliko izgubo za državo kot lastnico banke. Odločiti se moramo, katero zlo je manjše. Skrajna alternativa dokapitalizacijam je bankrot bank. Te so sicer za zdaj še podprte s kapitalom, a če pogledamo projekcije, je pričakovati naraščanje slabih posojil. Previdnost nam pravi, da potrebujejo več kapitala za ublažitev teh težav. Dokapitalizacija je torej manjše zlo.
Zakaj si NLB, če potrebuje kapital, tega ne sposodi od države in ji ga vrne?
Denar injiciraš tako ali drugače. Če daš zdaj v banko kapital v obliki delnic, teoretično, če banka dobro deluje in ne potrebuje kapitala, lahko sama odkupi delnice nazaj, tudi s premijo in po višji ceni. Denar za dokapitalizacijo ni nujno izgubljen. Še sploh, ker banka zdaj nima velikih izgub, ki bi zahtevale velike odpise kapitala. Kapitalska ustreznost Skupine NLB namreč zdaj znaša devet odstotkov. To je daleč nad tem, da bi bil ves kapital izgubljen, a ga potrebuje več, da se prebije skozi poslovni cikel – in to zdaj poskušamo storiti z dokapitalizacijo. Upam, da bo ta znesek zadoščal za soočenje s poslabšanimi ekonomskimi razmerami. Biti moramo pač realistični in upoštevati gospodarske napovedi za Slovenijo. Ne moremo jih ignorirati in si reči, če bomo banko dobro vodili, ne bomo izgubili nobenega denarja več.
Pod črto, NLB bo lani in letos prejela za skoraj 700 milijonov evrov kapitala. Bo to zadoščalo?
To je odvisno od dogajanja na področju poslovanja s prebivalstvom. Za zdaj je veliko dogajanja na strani podjetij, ni pa dramatičnih izgub pri poslovanju s prebivalstvom. Tu je, mimogrede, položaj pri vas povsem drugačen od islandskega.
Na srečo.
Saj, ko se je vrednost islandske valute prepolovila, se je vrednost posojil avtomatično podvojila in to je vodilo v popolno katastrofo. Posojila so bila dana na podlagi denarnega toka, ne pa na podlagi vrednosti premoženja, tako kot v Sloveniji. Ta način pri vas je mnogo boljši, kot sem videla v večini drugih držav, in Sloveniji bi veljalo za to zaploskati. Če bi se brezposelnost pri vas povečala, bi to vplivalo na manjši denarni tok od plač, prav tako bi povečanje davkov lahko vplivalo na izgube pri poslovanju s prebivalstvom. Vprašanje je samo, kako pravilno oceniti ta tveganja, in na to zdaj ne morem natančno odgovoriti, saj nihče ne more dati zagotovil. Delamo po najboljših močeh, da bi prestrukturirali banko in perspektivna podjetja spet spravili v tek.
Seveda, uprava NLB zdaj pripravlja program prestrukturiranja. Kaj svetujete glede poslovanja s podjetji?
Dvajset podjetij je ustvarilo približno
Kaj pravite glede programa krčenja stroškov v NLB, ki vsebuje tudi zaprtje nekaj poslovalnic in odpuščanje več sto zaposlenih. Je to neizogibno?
Mislim, da je. Banka mora postati vitkejša. S tem, ko zmanjšuješ portfelj posojil, potrebuješ manj ljudi za njihovo upravljanje. Postati moramo vitkejša, a hkrati bolj učinkovita in profesionalna banka. Imamo nekaj članov nadzornega sveta s posebnimi kompetencami, ki bi jih vključili v različne projekte.
Kaj pa člani uprave?
Zdaj imamo štiri člane uprave in bila bi zelo srečna, če bi se jim pridružil še novi, za upravljanje s tveganji. Takega človeka je težko najti in prepričati, naj pride k nam, zelo dobro bi bilo, če bi imel mednarodne izkušnje. V mislih imamo nekaj ljudi in upamo, da bomo uspešni.
Ali v nadzornem svetu NLB čutite pritiske politike?
Lahko govorim le v lastnem imenu in menim, da je to bolj vprašanje za nadzornike iz Slovenije kot za nas iz tujine. Do zdaj ni nihče poskušal kakorkoli vplivati name, tudi če bi, ne bi bil posebej uspešen. Spomnim se, ko je v časopisu pisalo, da je Stephan Wilcke [član NS NLB] vplival na odločitev nas, nadzornikov, in tedaj mi je soprog v šali dejal, da bi ga rad srečal, saj mu je uspelo to, kar njemu nikoli ni (smeh).
Sijajno. Ampak če pogledamo tri leta v prihodnost: kakšna bo NLB leta 2016, v čem bo ali bi morala biti drugačna, kot je zdaj?
Prizadevala si bom, da bomo imeli korporacijsko upravljanje, kjer bo vsak član sveta neodvisen in bo imel svoj glas. To bomo še okrepili, poleg tega se bomo spopadali s korupcijo, kjer bo le mogoče, pri tem si osebno lahko pomagam tudi z informacijami medijev. Postaviti moramo sistem, v katerem bodo ljudje vedeli, da bo korupcija odkrita in bo imela posledice. Pri kreditnem procesu bomo zagotovili, da ne bo vplivanja od zunaj in da bomo imeli pravilne procedure za podeljevanje posojil in nadzor nad njimi. To je zame pri vodenju banke zelo pomembno, še posebej pri slabih posojilih, kjer je potrebno prestrukturiranje. Vprašati se moramo, ali se posojilojemalec s tem strinja, če ne, zakaj ne, ali gre vsa stvar na sodišče itd. Skratka, pomembno je, da se težave rešujejo, ne pa da zaprte v škatli čakajo, ob tem pa se nič ne zgodi. Ukrepi, ki jih izbereš, so zelo pomembni za napredek banke, pomembno je tudi, kako se postaviš do svoje integritete, ciljev in dosežkov.
Marko Voljč, ki je dvanajst let vodil NLB, mi je dejal, da je med vzroki za slabe kredite tudi ta, da so ljudje, ki so tržili posojila, pripravljali vso dokumentacijo zanje. Nikogar ni bilo, ki bi pritiskal na previdnostno zavoro. Se strinjate?
Se absolutno strinjam. Skupina v banki, ki ocenjuje tveganja, mora biti ločena od tistih, ki se pogovarjajo s komitenti, tako da imamo dva odbora, prvega, ki ocenjuje tveganja, in drugega, ki skrbi za biznis, nove posle. Da je posojilo odobreno, se morata strinjati oba. To strukturo morate doseči.
Je taka ločitev sploh pomembna v Sloveniji, ki je majhna in se med sabo vsi poznajo?
Islandija je še manjša in vsakdo je na neki način povezan s predsednikom banke (chairman). Res moramo strogo ločiti nabiranje novih poslov in odločanje o podeljevanju posojil. Tako, da lahko ohraniš tudi razmerje s klientom: rečeš mu lahko, res sem se potrudila za vas, a naš kreditni oddelek je vašo vlogo zavrnil. Če pa te delitve ni in klient ve, da sem imela vlogo tudi pri odločanju o posojilu, ki je bilo zavrnjeno, sem ga verjetno izgubila. Tako da je taka ločitev tudi poslovno bolj primerna.
Kaj pa slovenski koncept slabe banke, ki naj bi zaživel prihodnji mesec: je pravi, bo uspešen?
Zdi se mi v redu. Lahko ga izvajate na dva načina. Slabe terjatve lahko zadržite znotraj bilance ali pa jih prenesete na slabo banko. Na Islandiji smo izbrali prvo pot. Slab portfelj smo izločili po transferni ceni, ki jo je odobrila revizijska hiša. Investitorji, ki so bili pravzaprav kreditorji Glitnirja, so dobili 95 odstotkov delnic v banki, pet odstotkov pa je ostalo v lasti države. Nato smo terjatve prenesli v portfelj banke, nekaj jih je slabih, nekaj še živih. Tako smo imeli tri knjige terjatev: v beli so bile dobre, v črni slabe, v rdeči pa vprašljive, še neodločene terjatve. Kasneje smo prenašali terjatve iz rdeče knjige v belo in črno. Teh posojil je bilo na desetine tisočev. V Sloveniji, kjer so slaba zlasti posojila podjetjem, ne pa tudi gospodinjstvom, kot na Islandiji, število teh terjatev ne bo tolikšno. Na Islandiji smo morali prestrukturirati tudi posojila gospodinjstvom, ki smo jih sproti spremljali in jih po potrebi premikali iz ene knjige v drugo. Terjatve, ki so bile povsem zanič, smo odpisali in jih izbrisali iz črne knjige. Žal imate v Sloveniji tako insolvenčno zakonodajo, ki povzroča, da so procesi čiščenja izjemno počasni.
Nova vlada zdaj obljublja, da bo to popravila.
Upam, da res. Spremembe insolvenčne zakonodaje so vitalnega pomena za oživitev gospodarstva. Na Islandiji prav tako niso imeli ustrezne zakonodaje in so jo nato sprejeli v nekaj tednih. Nevzdržno je, da se taki primeri leta vlačijo po sodiščih, to je povsem neproduktivno. In ni koristno za posojilojemalce, ki morajo iti skozi te stvari vedno znova, kar zanje lahko pomeni tudi osebno tragedijo. Na drugi strani so banke, ki sedijo na tem in ne morejo naprej.
Koliko časa lahko zdaj traja čiščenje NLB in drugih bank?
Nimam kristalne krogle. Na Islandiji smo začeli leta 2008, ko je delež slabih posojil znašal 60 odstotkov, do konca lanskega leta, torej v treh do štirih letih, pa se je njihov znižal na 10 odstotkov. Razlika med državama je sicer v tem, da je Islandija prepolovila vrednost valute v pol ure. Politikom tedaj ni bilo treba sprejemati veliko težkih odločitev. Kupno moč prebivalstva so spremenili v trenutku, s tleskom roke. To je precej manj boleče, ker ne moreš nikogar posebej kriviti, razen seveda Angele Merkel (smeh). Devalvacija izjemno pomaga, ker so vse potrebne odločitve sprejete veliko hitreje, kot jih lahko sprejmejo politiki, še posebej pa koalicije. To je sicer težka odločitev, ker ima enak učinek kot brutalno zvišanje davkov. Na Islandiji je nato izjemno hitro narasel izvoz, uvoz se je ustavil, plačilna bilanca pa se je uravnotežila precej hitreje, kot bi se na katerikoli drugi način.
Ste članica upravnega odbora Islandske banke, ki je nastala na temeljih banke Glitnir, ki je šla v stečaj. Vem, da so bili ljudje na Islandiji tedaj zelo jezni, bilo je veliko protestov, ki so prinesli tudi zamenjavo oblasti. Kako ste to doživljali?
Bilo je strašno. Predsednica uprave mi je tedaj rekla, da zaupanje gradiš sto let, uničiš pa ga v enem dnevu. Banke in bankirji smo bili dojeti kot hladni in pohlepni preračunljivci à la Gordon Gekko iz filma Wall Street, v javnomnenjskih raziskavah nam je podpora padla na vsega dva odstotka, celo nižje od ravni politikov. Ljudje so bili zelo nezadovoljni, z devalvacijo se je kupna moč hitro zmanjšala, za povrhu se je vrednost dolga podvojila. Bankirji tedaj res nismo bili popularni, tudi tisti, ki nismo bili vključeni v prejšnje posle banke in smo prišli vanjo šele po bankrotu. Vsi smo bili zelo potlačeni, naša morala je bila nizka. Tedaj nas je poklicala predsednica uprave banke, torej ženska, kar je za vodenje vedno dobro. Zbrala nas je in rekla, dobro, začeli bomo iz ničle, želim pa, da se vsakdo potrudi po najboljših močeh. Usedli se bomo skupaj in si porazdelili naloge. Hotela je, da se ljudje počutijo vključene, kot del ekipe, in po tem je morala v banki dramatično narasla.
Katere pozitivne islandske izkušnje bi lahko uporabili tudi v Sloveniji in katerim slabim praksam bi se morali izogniti?
(Smeh) Začeli ste že s tem, da ste za predsednico vlade imenovali žensko. Predvsem je vedno dobro gledati naprej in ne nazaj. Pri tem Islandija ni bila najbolj uspešna, ker so bili ljudje tako ranjeni, za vse, kar se je zgodilo, so krivili 30 ljudi in vedno znova poudarjali, kdo mora biti kaznovan. Bili so tako osredotočeni na preteklo dogajanje, da so povsem pozabili, da je treba iti naprej. Spomnim se, ko sem se nekoč, ko sem še delala za UBS, pogovarjala z južnoafriško veleposlanico v Švici, ki je bila v zaporu skupaj z Nelsonom Mandelo, in bila sem navdušena, ko mi je rekla, da v Južni Afriki vedno gledajo naprej, nikoli nazaj. Še vedno se mi naježi koža, ko se spomnim nanjo, ki je toliko pretrpela, pa je lahko rekla nekaj takega.
To sem rekla tudi Islandcem, češ, če lahko taki ljudje odpustijo, lahko tudi vi, če pa ne, vsaj poskrbimo, da bomo šli naprej. Način, kako je Mandela s svojo ekipo upravljal te stvari, je lekcija za vse nas, tu Islandci niso bili posebej uspešni. Sicer je v primeru Islandije dober zgled vključevalnost, kako ljudi pridobiš, jim daš občutek, da sodelujejo, da so solastniki in da njihova beseda nekaj velja. To je zelo skandinavski način upravljanja, ki je pomemben. Še zlasti v krizi. Ključno je, da znaš potegniti ljudi za sabo, da jih motiviraš za večje dosežke, in na Islandiji je bilo treba vložiti veliko truda, da smo prestrukturirali vsa posojila. Tu ne gre toliko za denar, pač pa za odnos, da daš vedeti, da ti ni vseeno za ljudi.
Naša vlada zdaj pravi, da lahko svoje probleme rešimo sami, brez posega trojke. Se s tem strinjate?
Da, to je mogoče. V Sloveniji delež dolga v BDP za zdaj še ni visok. Bo pa vse odvisno od tega, kako hitro in učinkovito bo prestrukturiranje podjetniškega sektorja. Tega sektorja ne poznam dovolj dobro, da bi lahko rekla, to podjetje bo preživelo, to pa ne. Če bomo podjetja sanirali v razumnem roku, bo slovensko gospodarstvo spet začelo rasti. Bolje je, da to storite takoj, kot da čakate, ker se stvari s prelaganjem le poslabšujejo. Imate torej precej možnosti, da stvari rešite sami. Še posebej, ker banke – v nasprotju z Islandijo – nimajo toliko izgub pri poslovanju s prebivalstvom. Bo pa seveda težko in odvisni boste od povpraševanja trgovinskih partnerjev v Italiji, Nemčiji in Franciji, saj vsega ne boste mogli storiti sami. Tudi Islandija ni imela lahkega dela, saj je devalvirala valuto prav v času, ko so njene trgovinske partnerice zašle v krizo.
So ideje, da bi zasebni kapital vstopil v lastništvo slabe banke. Je to izvedljivo?
Seveda, to je stvar upravljanja in cene. Vsaka stvar je lahko kupljena za primerno ceno. Slovenija je nedavno uspešno izdala obveznice in to je mogoče storiti le, če investitorjem, ki so zelo profesionalni, prodaš kredibilno zgodbo. Slovenija je z izdajo obveznic storila dober posel.
Ste prepričani o tem, ob zahtevanem donosu, ki je blizu šestim odstotkom?
Sem. Zato, ker se je to zgodilo po debaklu s Ciprom in ljudje so bili prepričani, da je Slovenija naslednja na vrsti. Če v takih razmerah prepričaš investitorje, da jih takoj po nakupu ne čaka zmanjšanje vrednosti naložbe za 20 odstotkov, potrebuješ kredibilno zgodbo. To je res lahko drago v primerjavi s tistim, na kar ste navajeni, vendar je bila izvedba tega posla izjemno pomembna. Še posebej, če upoštevate, kaj je ob tem storila agencija Moody's, ki je znižala bonitetno oceno Slovenije in ob tem opozorila na negotove izglede pri virih financiranja. Vse to pove, da ni bilo lahko izdati te obveznice in mislim, da so opravili dober posel, ko so izdali obveznice med znižanjem bonitetne ocene.
Kako pa vi, kot poznavalka finančne industrije, vidite to potezo Moody's?
Zdi se mi zelo intrigantna. Kaže na to, kako se je trg spremenil po letu 2008. Deset let sem delala pri investicijski banki JP Morgan in tedaj smo vladam svetovali, naj gredo do Moody'sa in drugih bonitetnih agencij in potrdijo ratinge. Pred letom 2008 je bila to precej jasna in odkrita stvar, v agencijah so ti vnaprej povedali, kaj nameravajo storiti, in nihče ni načrtoval izdaje obveznic, če je vedel za znižanje ocene, to bi šteli za insajdersko informacijo. Po nekaterih tožbah, usmerjenih proti agencijam Moody's in S & P, so v agencijah postali izjemno previdni in teh informacij niso več posredovali nikomur, vključno z vladami. To je njihov pogled, po drugi strani seveda razumem vašo vlado, ki so ji napovedovali znižanje ocene, ker Slovenija ne more priti do virov financiranja in je ta začarani krog morala na vsak način presekati. V zelo težki situaciji, kot je bila, ne bi bilo neupravičeno pričakovati od Moody'sa ali ga zaprositi, naj pokaže več uvidevnosti do prizadevanj slovenske vlade. Vidite, kako prizanesljiva je zdaj recimo ECB, ko zagotavlja likvidnost državam: ne moremo reči, da ignorira predpise, je pa kooperativna.
Vsi si moramo pomagati, da pridemo iz te krize. Kot vidim, je bil strošek znižanja ocene 20 bazičnih točk, kar ni katastrofa, lahko bi bilo precej slabše. Morda tudi zato, ker bonitetne agencije po preteklih napakah nimajo več take teže. Moody's in S & P pač nimata več tako dobrih referenc glede prave bonitetne ocene. Škodo, ki jo prinašajo ocene, tako bolj čutite v obliki likvidnosti, saj nekateri skladi ne bodo kupili vaših obveznic, če imate prenizko oceno. Ker imate pri drugih dveh agencijah še vedno naložbeno oceno, jih bodo kupovali investitorji, ki upoštevajo najboljšo oceno. Zato mislim, da ne boste izgubili preveč investitorjev.
Ste videli seznam podjetij, ki jih privatizira vlada in ponuja v prodajo? So ta podjetja privlačna, je trg zanje?
Tudi na Islandiji smo prestrukturirali letalskega prevoznika, ga uvrstili na borzo, in zdaj zelo dobro deluje. Seveda, mislim, da mora država prodati del premoženja, še posebej, če ta podjetja ustvarjajo izgubo ali če banke še naprej potrebujejo dokapitalizacije. Vlada mora pokazati, da je aktivna, s tem si bo olajšala pot do virov financiranja. Vse to lahko ustvari kredibilno podobo njenega upravljanja države.
Ali NLB zdaj potrebuje strateškega investitorja?
Zdaj še ne. Moje osebno stališče je, da je banko bolje najprej dobro očistiti in urediti.
To lahko traja vsaj tri leta.
Banka mora pokazati, da dobro posluje, in tedaj lahko zanjo iztržite precej višjo ceno, kot če bi jo prodali zdaj. Seveda pa ne smete nikoli reči nikoli, če bi recimo zdaj našli komplementarnega strateškega investitorja.
Zdaj so drugačni časi, investitorji prihajajo iz Kitajske, Rusije, tudi Indije.
Seveda, a morate biti previdni, da pri investitorju veste, da prihaja s pravimi razlogi. Tudi njega je treba skrbno pregledati, saj si ne želimo nekoga s slabim slovesom.
Kaj menite o slovenskem gospodarstvu in veliki zadolženosti slovenskih podjetij? Kako lahko NLB pripomore k prestrukturiranju podjetij?
Uporabimo lahko tipične ukrepe za prestrukturiranje.
Če to storimo hitro, bo najbolje za vse, tudi če bi to zahtevalo zaprtje nekaterih tovarn. Če je to neizogibno, je najbolje presekati s preteklostjo in začeti rasti na zmanjšani osnovi. V Londonu zmeraj vprašam voznike taksijev, kako kaj posel. Ko mi voznik reče, da gredo posli navzgor, je to zame boljši kazalnik od ekonomskih raziskav ali merjenja BDP in zaposlenosti. To je zame najboljši kazalnik gospodarske rasti.
In kaj pravijo taksisti v Ljubljani?
Ko sem se pogovarjala z enim od njih in je izvedel, da sem bančnica, mi je dejal: »Če daš človeku puško, bo oropal banko, če pa mu daš banko, bo oropal vse.« (smeh)
Ste se že srečali z našim ministrom za finance?
Sem, a je bil izjemno zaseden, bilo je pred izdajo obveznic. Mislim, da je zelo kompetenten in odločen in da se spozna na posel. Nikoli pa ga nisem srečala v NLB, saj je odšel, preden sva se uspela osebno spoznati.
