Marija Mahne: Tudi nadarjeni otroci so otroci s posebnimi potrebami

Danes je svetovni dan učiteljev. Poživljajoče je spoznati učitelje z veliko začetnico, ki jim v pedagoškem delu uspevajo mali in veliki čudeži. Toda te večinoma poznajo in cenijo le njihovi učenci in sodelavci, širša javnost pa zanje ne izve.

Kdaj pa kdaj pa kdo od njih dobi katero od državnih nagrad za šolstvo. Upokojena, a še vedno aktivna učiteljica Marija Mahne, pionirka s sodelavci široko zasnovanih taborov za nadarjene učence, dijake in študente, imenovanih Dnevi ustvarjalnih otrok in Dnevi ustvarjalne mladine. Mahnetova, ki bo konec leta dopolnila 75 let, je bila za državno nagrado za življenjsko delo na področju šolstva predlagana že pred tremi leti. Takrat je ni dobila. Jo je pa predvčerajšnjim – skupno je bilo letos podeljenih enajst nagrad, od tega štiri za življenjsko delo.

V utemeljitvi vaše nagrade med drugim piše, da vam uspeva učinkovito povezovati šolo in življenje, učitelje in nepedagoške delavce, znanstvenike in umetnike in na vsakem koraku spodbujati in krepiti pristne človeške odnose, vrednote učenja, znanja, ustvarjalnosti, inovativnosti in sodelovanja. Lepšo pohvalo si je res težko zamisliti. Kaj pa vam pomeni ta nagrada?

Resnično sem te nagrade izredno vesela. Predvsem zato, ker je to tudi priznanje vsem mojim sodelavcem v šolah in mentorjem ter širše skupine organizatorjev raziskovalnih taborov za nadarjene. Morda nas bo kdo zdaj prej opazil, predvsem pa tisto, kar smo že in kar še nameravamo narediti. Mi združujemo okrog 50 mentorjev – predvsem strokovnjakov in ustvarjalcev iz naravoslovne in umetniške smeri. Skupaj smo tkali ideje, kako delati z nadarjenimi, predvsem kako jih spodbujati k ustvarjalnosti. Hoteli smo ustvariti ravnovesje med znanostjo in umetnostjo.

Naša šola skrbi skoraj samo za nalaganje znanja, ustvarjalnost in intuicija pa sta obubožani. To nikogar ne skrbi. Umetnost je v splošnem izobraževanju skoraj izrinjena iz predmetnika. Slišala sem strokovnjake, da v šoli razvijamo samo levo polovico možganov, desna, kjer naj bi bili centri za umetnost, pa ostaja mrtva.

Saj tudi tehnične vzgoje v naših šolah skoraj ni in verjetno še marsičesa drugega ...

Tudi to je res. Nenehno se poudarja samo znanje. Torej ustvarjamo le sodobne robote, ki mnogo znajo, njihova ustvarjalnost pa je prepuščena naključnosti. Naš rek v raziskovalnih taborih je Otrok ni posoda, ki jo polniš, temveč bakla, ki jo prižigaš, kot je menda rekel že Platon.

Ali sploh znamo prepoznati nadarjene otroke na naših šolah?

Iz svoje učiteljske in ravnateljske prakse vem, da pogosto zamenjujemo nadarjenost z uspehom. Tudi sedanja praksa za pridobitev Zoisovih štipendij je usmerjena le na pridne, odlične učence. Tisti nagajivi ali celo leni se izgubijo, ker jih težko prepoznamo. In tudi če jih, nam stroka kaj dosti ne pomaga, da jih rešimo iz začaranega kroga. Več primerov iz svoje prakse imam, ko so podobni otroci oziroma mladostniki zašli na stranpoti, med narkomane, alkoholike ali celo med samomorilce. In nisem jim znala pomagati. Danes, po dvajsetih letih dela z nadarjenimi, z odličnimi mentorji in svetovalci, vem več.

K zgodbi o vašem delu z nadarjenimi se bomo še vrnili. Poglejmo prej vašo učiteljsko zgodbo, ki je bila, kot sem slišala, zelo zanimiva, še preden ste se posvetili mladim talentom. Kakšne spomine imate na svoje prvo učiteljsko mesto?

Zelo lepe, čeprav je bilo to najtežje možno delovno mesto, še zlasti za popolno začetnico. Stara sem bila 22 let, ko sem morala odslužiti svojo štipendijo, prišla v štirirazredno šolo Tatre v Brkinih, daleč proč od železnice in avtobusa, kjer sem bila sama ravnateljica in učiteljica. Učila sem po dva razreda dopoldne in dva popoldne, zvečer pa sem imela še krožke. Verjetno bi težko zdržala, če me ne bi opogumljali odnosi staršev in domačinov, ki so mi dali spoznanje, da je poučevanje vse kaj več od kopičenja znanja in izpopolnjevanja zahtev predmetnika. Ti ljudje so me spremenili v pravo učiteljico, ob tem pa so me imeli zelo radi. Spominjam se, kako smo na začetku šestdesetih let, ko se je v dvorani zadružnega doma na Tatrah zbiral krompir za odkup, dobili televizijo za nagrado, ker so vaščani sami popravili cesto, ki je bila glavna cesta do prvega avtobusa. Edino jaz sem znala prižgati in ugasniti ta televizor, zato sem morala pričakati ljudi, ki so zvečer, ko se je začel program, prišli z odejami in stolčki, nato pa z njimi počakati do konca, da sem ugasnila dragoceno škatlo.

Kam ste šli od tam?

V svojo rojstno vas, Pregarje, kjer je bila daleč naokrog edina popolna osnovna šola, ki je, hvala bogu, še vedno tam, čeprav je mnogo drugih vasi v kasnejših letih zaradi padca števila otrok izgubilo šole. Toda vas brez šole začne počasi umirati. Na tisti šoli seveda nisem bila sama, vendar sem morala učiti najrazličnejše predmete. Tudi v moji naslednji osnovni šoli v Hrvatinih, kjer sem ostala devet let, sem pretežno učila na predmetni stopnji matematiko in likovni pouk. Nato je prišla selitev na novo osnovno šolo Dušana Bordona v Semedeli pri Kopru, kjer sem postala najprej pomočnica ravnatelja, nato pa v najtežjem času, proti koncu sedemdesetih let, še ravnateljica. Večkrat se šalim, da bi mi morali ta leta delovne dobe priznati dvojno ... V tistem času se mi je zgodilo tudi to, da sem pred poukom zavozila v morje. Na robu semedelske ceste se je usedel drugošolec in vsakemu mimoidočemu povedal: »Naša ravnateljica je padla v morje.«

Zakaj? Vam je bilo ravnateljsko delo prenaporno?

Ne, ni mi bilo. Še danes se čudim, kako sem to zmogla. Naša šola je v tistem času imela približno 1600 otrok, kar je bilo glede na število učilnic, tudi če smo otroke vanje natrpali kot sardine, trikrat preveč, tako da smo morali delati v treh izmenah. Začeli smo zjutraj ob sedmih in končali ob osmih zvečer. Ideje, kako naj organiziram naše šolsko mravljišče, sem iskala celo pri resničnih mravljah, ki jih tudi ogromno živi skupaj, a vendar vse poteka brez zastojev. Tako smo tudi mi naredili absolutno organizacijo. Šolske ure smo skrajšali na 40 minut, nobenih podaljškov ni bilo, učitelji so stali pri vratih razredov in skrbeli za red. Ob koncu vsake izmene so morali otroci v petih minutah zapustiti razrede, se brez prerivanja in kričanja obuti in obleči ter zapustiti šolo, prav tako hitri so morali biti ob prihodu. Nižji razredi so imeli svoj termin med jutranjo in popoldansko izmeno. Tako je nekako šlo.

Vseeno se zdi to prav grozljivo. Ali vam je res uspevalo, da v takšnih razmerah ni prihajalo do konfliktov? Ali je bilo politiki čisto vseeno?

Ne, ne ... Kljub našemu trudu je zaradi takšne mase otrok prihajalo do raznih nesreč, skoraj vsak dan je pred šolo stal rešilec. Še nekaj takih let in omagali bi tudi učitelji. Toda začela se je gradnja. Takrat pa smo res, vsi kot eden – politika, delavci šole, starši, krajani, gradbinci – poprijeli z največjo zagnanostjo za »lopate«. Osnovna šola Dušana Bordona je bila investitor nove šole in jaz kot ravnateljica šole odgovorna za to investicijo. Ja, takrat je bilo tako. V desetih mesecih smo v novo šolo že preselili nižjo stopnjo.

Tako ste, domnevam, znova prišli na novo šolo?

Do leta 1982 sem bila ravnateljica obeh šol, šole Dušana Bordona in šole Antona Ukmarja. Ob pravni ločitvi pa sem postala ravnateljica nove šole, najlepše šole v Sloveniji. Tudi danes, po 30 letih, je še vedno lepa, kajti moje delo so nasledili najboljši ravnatelji. V desetih letih je postala ta šola tudi najboljša. Učitelji so tu ustvarjali v pravem pomenu, brez neke hvale nadrejenih. Prisluhnili smo potrebam otrok in kraja. Tu so nastali projekti, ki so jih pozneje povzeli, celo uradno, še drugi. Če danes gledam v tisti čas, ko sem morala hoditi na zagovore, politične in strokovne, se smejim, kajti imeli smo prav.

Pozneje sem poskušala vso to dobro prakso prenesti na lucijsko osnovno šolo, pa ni šlo takoj. Pa vendar so bili tudi tam učitelji, ki so posegli po novostih.

Kako je prišlo do tega, da ste se začeli ukvarjati s posebnimi programi za nadarjene?

V letih 1986 so se pojavile Zoisove štipendije. Takrat je skupina pedagogov in drugih strokovnjakov podala idejo, da bi z nadarjenimi drugače delali. Pravzaprav smo takrat ugotovili, da je bolje izkoristiti ta sistem, da bi z njegovo pomočjo financirali poletne tabore za nadarjene, ki bi jih uradno namenili Zoisovim štipendistom. Naša skupina se je tega lotila skupaj s koprskima zavodoma za šolstvo in za zaposlovanje. En sam ne more nič doseči. Takrat sem tudi že poznala nekaj dobrih modelov spodbujanja nadarjenosti iz tujine. Leta 1991 smo imeli na piranski Morski biološki postaji prvo srečanje nadarjenih osnovnošolcev, prejemnikov Zoisovih štipendij. Seveda je bilo to še v času Jugoslavije in tik pred njenim razpadom, ki mu je sledila vojna. Toda tisto srečanje je bilo takrat zelo uspešno, čeprav je bilo predvsem naravoslovno obarvano. Sama pa sem bila že takrat prepričana, da je treba nadarjenim ponuditi raznovrstna znanja in spodbude ter da mora biti vedno zraven še umetnost. Zato smo organizirali še umetniški del srečanja na osnovni šoli Marezige, a je vojna zaprla Črni Kal in večina otrok ni več mogla k nam. Tako smo to organizirali naslednje leto.

Kdaj so na vaše tabore začeli prihajati tudi nadarjeni brez Zoisovih štipendij?

Sprva smo dobili denar od tistih, ki so želeli program samo za te štipendiste. Kasneje, ko smo imeli tabore v Fiesi, pa smo delo razširili še na druge udeležence, potem pa tudi na mednarodne tabore. Ko sem se leta 1995 upokojila, sem še veliko lažje delala. Začeli smo širiti programe.

Zakaj pa je pred tremi leti prišlo do zastoja, ki se vam še vedno pozna?

Razlog je zelo enostaven. Takrat so preoblikovali Zoisove štipendije in jih izselili iz zavoda za zaposlovanje v drugo institucijo. Ukinjeno je bilo sofinanciranje. Tako letos že tretje poletje nismo imeli taborov, smo pa začeli intenzivno tuhtati, kako bi našli drugo pot. Odločili smo se, da bomo ob pomoči občin in slovenskih šol, ki nas večinoma poznajo, skušali zbrati skromna sponzorska sredstva za njihove učence. Načrtujemo, da bi že v letošnjih krompirjevih počitnicah, od 26. do 30. oktobra, skupini nadarjenih oziroma – meni je ta izraz veliko ljubši – vedoželjnih in nagajivih otrok, starih od 10 do 12 let, omogočili, da pridejo na Debeli Rtič na raziskovalni in umetniški teden. Nato bi sledili še takšni tedni za učence iz zadnje triade devetletke in za srednješolce. Bojim pa se, da smo se akcije letos lotili prepozno, verjetno bi morali v akcijo že pomladi. Zdaj lahko samo čakamo. V najslabšem primeru bomo načrt preložili. Mi je pa žal izgubljene priložnosti.

Kaj vse boste ponudili na teh vaših prvikrat čisto neodvisnih taborih?

Imamo resnično odličen program. Pri naravoslovju in tehniki bi otroke usmerili v programiranje, sestavljanje modelov, eksperimentiranje, medsebojno komuniciranje in reševanje nalog iz realnega sveta. Na umetniškem področju bi skupaj raziskovali zvoke narave, otroci bi spoznali istrska glasbila in izdelovali tudi posebne piščali »nunalce«. V programu sta tudi slikarstvo in fotografija. Seveda bi imeli tudi športne aktivnosti, vendar je osnova igra.

So v današnji slovenski šoli takšni otroci z mnogimi prikritimi talenti bolj razumljeni, kot so bili pred nekaj desetletji ob vaših začetkih, se z njimi na splošno dobro dela?

Premik na bolje je že to, da se sploh govori o nadarjenih in o tem, da bi morali z njimi drugače delati. Veliko vredno je tudi to, da se učitelji izobražujejo v to smer, da marsikatera šola v Sloveniji dela čudovite stvari z nadarjenimi. Vem pa, da nam še zelo veliko manjka do dobrega dela z nadarjenimi. Žalostno je, da imamo pravzaprav vse – zbrane strokovnjake, prave lokacije, zainteresirane nadarjene otroke in tudi motivirane učitelje. Potrebovali bi le še prgišče sredstev, a se lahko vse ustavi prav pri tem. A kot nepoboljšljiva optimistka bom najprej skušala narediti nemogoče in šele nato bom morda priznala, da je to moja misija nemogoče ...

Pravite, da je zdaj več razumevanja, hkrati pa še nikoli niste bili tako brez denarja?

To drži. Nekoč je bilo bolj malo razumevanja, vseeno pa je bil denar. Zdaj je več razumevanja in čisto nič javnega denarja. Mi nismo edini model za delo z nadarjenimi v Sloveniji, takšnih, ki dobro delajo z nadarjenimi, je še več in prav bi bilo, če bi se povezali. Morda bi iz tega zraslo še kaj več. Urad za mladino nam je priznal status za delo z mladimi, od sedanjega ministrstva za šolstvo pa vseeno nismo dobili nobene pomoči. Ne morem obsojati tistih, ki ne razumejo. Nekoč so mi očitali, da želim ustvariti elito. Zdaj teh očitkov ni več, nerazumevanje v politiki pa še kar ostaja. Nekoč sem imela v Ankaranu na taboru za nadarjene kakšnih deset študentov, in ko sem jih poslušala, sem bila navdušena. Nisem si mogla kaj in sem jim rekla: Kako čudovito bi vi vodili vlado, če bi vas dali vanjo! Ko sem kolegom prvič razlagala, da so tudi nadarjeni otroci otroci s posebnimi potrebami, sem bila deležna začudenja in vprašanja, ali se mi je utrgalo. Toda to je le zaradi napačnega razumevanja pojma posebnih potreb. To preprosto pomeni, da so ti otroci drugačni od večine in si zato zaslužijo drugačno delo in potrebno skrb.