Matjaž Zwitter: »Čutim notranjo odgovornost.«

Tistega dne, ko sva se pogovarjala o vzgibu, po katerem je kot prvi od treh oddal kandidaturo za predsednika zdravniške zbornice, je prof. dr. Matjaž Zwitter v ambulanti pregledal 40 bolnikov. Na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Tam deluje zadnja tri desetletja, dobršen del tega obdobja pa je zaznamovala strokovna usmeritev v zdravljenje napredovalega pljučnega raka.

Kratek čas je to osrednjo slovensko institucijo za zdravljenje raka tudi vodil. V tistem času, denimo, je vodstvo inštituta zdravstveno politiko prepričalo o gradnji nove stavbe, kamor naj bi preselili bolnike iz prostorov, povsem neprimernih za zdravljenje. Na ta dosežek je Zwitter ponosen – bistveno bolj kot na dogajanje, ki je sledilo, in na zaplete pri gradnji, na katere pa, kot pravi, ni mogel več vplivati.

Zwitter je starosta slovenske medicine. Izbrušen in izkušen ni le zaradi vsakodnevne skrbi za bolnike – zdravil jih je veliko, nekaj tisoč; pri vseh bolezni ni bilo mogoče premagati, pri mnogih pa. Od nekdaj je bilo jedro njegovega dela prežeto tudi z raziskovalnim delom. Svojevrsten izziv, ki ga je mogoče vedno nadgrajevati, nikoli pa ga nehati spoštovati, že od nekdaj vidi v etiki. O svojem svetovnem nazoru, profesionalni predanosti in življenjski modrosti tudi piše, v strokovnih in poljudnih polemikah, s filigranskimi poudarki, spisanimi ne le o aktualijah v zdravstvu, ampak tudi o vse večjih težavah, s katerimi se spopada Slovenija in z njo naše zdravstvo.

Pogoje za upokojitev je, kot pravi, že izpolnil. A o njej še ne razmišlja, preveč izzivov ima pred seboj. Ne le v skrbi za bolnike, zdaj tudi v skrbi za usodo zbornice.

»Napovedujejo se pereče stvari in pereči časi (tudi) za slovenske zdravnike in zobozdravnike. Ob tem čutim notranjo odgovornost, da svoje zamisli o tem, kako bi bilo mogoče zdravstvo spraviti na raven, na kateri bo to lahko učinkovitejše in varnejše in boljše, poskušam ne le popisati, ampak jih tudi oživiti. Želim postati aktivnejši igralec pri spremembah, ki so neizogibne. Če ne bi kandidiral, ne bi imel moralne pravice, da bi kritiziral tiste, ki vodijo zdravstvo,« pravi Matjaž Zwitter. »Prepričan sem, da bi bilo z razumnim dogovorom mogoče barko slovenskega zdravstva obdržati na gladini, saj je to eden od redkih sistemov, ki pri nas kljub vsemu še dobro delujejo,« dodaja.

Spremembe so nujne

Ni pa politik. »O tem, da bi bil minister za zdravje, nikoli nisem razmišljal. Če bi bil minister, bi svoje delo zagotovo opravljal zelo slabo. Zakaj? Zato, ker nisem politik.« Pri tem zaniha med ustaljenim delovnim ritmom in novim izzivom, na izid katerega bo moral čakati do uradne razglasitve rezultatov volitev za predsednika zbornice. Želi, da bi (novo) vodstvo zbornice znalo bolje zaščititi (zobo)zdravnike, »ne le z besedami, s prizadevanji, da bi konkretnega zdravnika oprali krivde pred obtožbo strokovne napake, ampak predvsem z omogočanjem normalnih razmer za strokovno delo, ki pa se bodo v prihodnjih mesecih in letih še zaostrovale«.

Zwitter ob tem prostodušno prizna, da bo v naslednjem mesecu »naredil vse, kar znam in kar je v mejah dostojnega, tako pri nagovarjanju kolegov k udeležbi na volitvah kot pri prepričevanju, da sem pravi kandidat. Zato, ker so spremembe pri vodenju zbornice nujne.« Zakaj? »Javnost zdravniško zbornico najpogosteje dojema kot organizacijo, ki ji je glavni namen, da povezuje in ščiti svoje člane, torej zdravnike. Če bi šlo samo za stanovsko organizacijo, potem zbornice ne potrebujemo, ker to vlogo lahko v celoti prevzameta zdravniško društvo in sindikat Fides. Toda prava vloga zbornice je mnogo širša.«

Za bolnike

Temeljiti mora, tako Zwitter, na nenehnem udejanjanju solidarnosti z bolniki, ki je zapisana tudi v ustavi. »Vrsta zakonov nas zavezuje, da spoštujemo bolnikove pravice. Nobenega dvoma torej ni, da je sodobno, učinkovito, varno in dostopno zdravstvo v našem skupnem interesu. Načelno je vse jasno, mnogo težav pa nastane, ko poskušamo zapisane pravice uresničevati pri vsakodnevnem delu. Pri konkretnih odločitvah si z ustavo in zakoni ne moremo veliko pomagati, prav tako pa nas ne morejo usmerjati uradniške odločitve, ne tiste z ministrstva za zdravje in ne one z zavoda za zdravstveno zavarovanje,« opozarja Matjaž Zwitter.

Kot pravi, so zdravniki tisti, ki najbolje poznajo svoje delo za bolnike in z bolniki. »Osnovna vloga zbornice je samoregulacija poklica. Zbornica ima javna pooblastila, da odloča, kdo pri nas lahko opravlja zdravniško delo in kako naj to delo izvaja. Toda zbornica ni le nekaj deset tam zaposlenih, temveč nekaj sto najodličnejših slovenskih zdravnikov, ki prek številnih odborov skrbijo za celoten program izobraževanja ter nadzora nad strokovnimi in etičnimi vidiki našega dela. In ne nazadnje: zbornica smo prav vsi zdravniki – od mladih in še brez zaposlitve pa do upokojenih –, ki nas povezuje iskrena predanost poklicu.«

Medicina ni matematika

A celo v udejanjanju stanovske solidarnosti se nemalokrat skrivajo brezna, ki jih je težko obiti. V enem takšnih, morda najbolj odmevnih v analih sodobne slovenske medicine, se je znašlo trenutno vodstvo zbornice. V primeru Nekrep, kjer je bilo – ne le pri napačnih odločitvah glede zdravljenja, ampak tudi v postopkih, ki so sledili smrti otroka in pričakovanju spodobnega odziva na tako tragičen razplet – narejenih preveč napak. Pri tem Zwitter, zanimivo, ne sledi zgledu številnih akterjev, ki so kot krivce pri korektnem spremljanju nekorektnega dogajanja želeli prikazati predvsem medije. »Sem za solidarnost, vendar na osnovi odgovornosti. Zagovarjal bom kolegico ali kolega, ki se v časovni stiski ali preprosto zaradi napačne ocene ni najbolje odločil, če bo to spremljalo iskreno opravičilo in zagotovilo, da se podobne napake ne bodo ponavljale. Na drugi strani pa bi zelo težko branil tistega, ki je ob obtožbi napake vzvišen in ne pokaže primerne občutljivosti do stiske bolnika in svojcev. Javnost bo, kljub aferam zadnjih let, morala razumeti, da zdravniki ne želimo biti in nismo na drugem bregu kot bolniki. Smo v istem čolnu. Za potiskanje na različne bregove pa niso krivi mediji ne tečni odvetniki, ampak nerazumevanje.«

Nerazumevanje česa? Marsičesa, pravi Zwitter, predvsem pa tega, da medicina ni matematika. »Napačno ukrepanje se ne zgodi zaradi nevestnosti, ampak pogosto zato, ker se včasih ne moremo izogniti odločanju na podlagi nepopolnih podatkov – drugače kot pri matematiki, kjer ima enačba eno rešitev. V medicini je nemalokrat veliko neznank, iz katerih je treba izpeljati odločitev – in nemogoče je, da bi se zdravnik vedno odločil pravilno.«

Kot pravi, se je pri delu v odboru za pravna in etična vprašanja zbornice prepričal, da slovenski zdravniki v veliki večini sprejemajo kritiko in se iskreno trudijo, da bi odpravili slabosti pri svojem delu. »Samo želim si lahko, da bi bilo toliko samoregulacije, kritike, odgovornosti in iskrenega prizadevanja za naše skupno dobro tudi pri drugih poklicnih skupinah, na primer pri gospodarstvenikih, v sodstvu ali politiki,« poudarja.

Stranska vrata

Seveda sva se pogovarjala tudi o številnih drugih stvareh: o preveliki obremenjenosti zdravnikov, pretiranih obljubah, s katerimi se še vedno rada širokousti politika, o stalnem pomanjkanju denarja pa tudi o korupciji – to Zwitter vidi v preskakovanju čakalnih vrst, nikakor ne v kuvertah, ki da so prejkone fiktiven, predvsem pa resnično osamljen pojav (»Nikoli nisem dobil niti ene takšne ponudbe.«).

»Spomnim se bolnika, mlajšega gospoda, delavca na asfaltni bazi v Novem mestu. Prišel je k svojemu zdravniku, češ da slabo vidi in ne more brati časopisa. Zdravnik mu je odvrnil: 'Saj nisi v službi zato, da bi bral časopis.' In ga poslal domov. Ker so se težave z vidom stopnjevale, je ta gospod vendarle dobil napotnico za okulista, a so ga na pregled naročili čez dva meseca. V tem času je popolnoma oslepel. Imel je možganski tumor, ki se ga je dalo zelo lepo pozdraviti. Obsevali smo ga, dobival je kemoterapijo. Danes je zdrav, ampak slep. Samo zato, ker ni znal poiskati poti skozi stranska vrata.«

Prof. dr. Matjaž Zwitter ne mara stranskih vrat. Če bo za naslednja štiri leta prišel v ljubljanske Dunajske kristale, kjer je glavni stan vseh treh zdravniških združenj, ne le zbornice, bo v prostore vodstva zbornice vstopal skozi glavna vrata. Ki bodo, kot obljublja, vedno odprta.