Med gledališčem in politiko je mlaka, polna krokodilov

V hrvaškem kulturnem prostoru bržkone ni osebe, o kateri bi bila mnenja tako različna. Nekateri ga vzhičeno hvalijo, drugi omalovažujejo. Nekateri ga imajo za (nekdanjega) Tuđmanovega kulturnega in političnega aktivista, vendar je vseeno bil lani nagrajenec za življenjske dosežke v dramski igri, konec 90. let je predsedoval hrvaškemu društvu dramskih umetnikov, pozneje pa, zaradi spleta nemogočih okoliščin, iz njega izstopil …

Zlatko Vitez je zanimiv sogovornik. Odrezav in duhovit. Igralci, no, vsaj nekateri, pravijo, da je zahteven direktor gledališča Histrion. Pa tudi, da še ni zamudil z izplačili honorarjev. To pa je v teh časih velika pohvala.

Pred kratkim se je na zagrebški Opatovini, predelu starega dela hrvaškega glavnega mesta, končalo letošnje dogajanje. Gledališče Histrion, ki ga je leta 1975 ustanovil Zlatko Vitez, prireja dogajanje na Opatovini od leta 1986. Vsako leto z enakim uspehom – z več tisoč obiskovalci. Tudi letos je bilo tako.

Histrionsko poletje je mimo; kako ste zadovoljni z dogajanjem na Opatovini?

Poletno občinstvo, ki ne hodi na elitne festivale v Split, Dubrovnik, na Brione, lepo polni gledališče v Zagrebu. To je, lahko rečem, že tradicija. Tako vsako leto v mesecu in pol, kolikor delujemo na Opatovini, naše predstave obišče okrog 20 tisoč ljudi in tako je bilo tudi letos, ko smo odigrali 36 predstav igre Nina Škrabe Muke po Iveku v režiji Velimirja Mesarića.

V gledališkem svetu je znano, da zelo lepo skrbite za svoje igralce.

Tudi sam sem sicer predvsem igralec. Kariero sem začel leta 1971, za sabo pa imam tudi več kot 40 režiranih gledaliških predstav, ki sem jih v glavnem režiral v Histrionih, nekaj tudi v Gavelli in Kerempuhu. V glavnem poznam težave, s katerimi se ubadajo igralci. Navsezadnje sem bil tri mandate predsednik društva dramskih umetnikov in se še v času nekdanje države boril za status igralcev v nekdanji državi.

Vendar ste pozneje izstopili iz društva gledaliških dramskih igralcev?

Nezadovoljen sem bil tako z načinom vodenja društva kot tudi s tem, da so uničili nagrado za najboljšega igralca. Pozneje sem se ohladil in danes me še vedno imajo za svojega častnega člana. Za zdaj sem tudi edini častni član društva ...

Kriza je, denarja ni. Ali se kultura sploh lahko še razvija v takih razmerah in v takem času?

Odkar sem v gledališču, in to je od sedemdesetih let, se je vedno govorilo o nekakšni krizi. Gledališče ni nikoli živelo v finančni blaginji, vendar se nam je venomer nekako uspelo izvleči iz krize. Po strašni vojni, ki smo jo imeli na Hrvaškem, se je vse organiziralo tako, da se mora najprej zgraditi tisto, ker je bilo med vojno zrušeno. Tako da je bilo (in je) denarja za kulturo vedno malo, premalo.

Tudi vi ste bili takrat minister za kulturo?

Res je, bil sem minister za kulturo v vladi Franja Tuđmana.

Ne poznam politika, ki ne bi leporečil o kulturi, vendar za kulturo ne naredi kaj veliko.

O kulturi je težko govoriti v času, ko vlada ne more rešiti niti osnovnih ekonomskih težav. V kulturi pač živimo od tistega, kar se je v socializmu imenovalo višek dela. Danes se to imenuje proračun, v njem pa ni dovolj niti za socialo, kaj šele, da bi bilo več za kulturo.

Najnovejša afera v Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) ni povezana s subvencijami, temveč z nečim drugim. HNK je že nekaj časa brez intendanta, vsaj za hrvaške medije je to velika afera …

Da, to je afera, ki že dober mesec polni kulturne rubrike časopisnih strani. Mislim, da je minister tisti, ki bi moral potrjevati ali ne potrjevati intendanta, ne pa da se v to vmešava župan. Saj veste, kako pravijo, veliko babic, kilavo dete ... Ne morem razumeti, da se ti ljudje tako neodgovorno obnašajo do našega največjega nacionalnega gledališča.

Kakšen je vpliv politike na hrvaško kulturo oziroma, kot ste nekje zapisali, na »nišo v strahotah dnevnih novic«?

Za začetek bo dovolj znan Brechtov izrek, ki pravi, da če se ti ne želiš ukvarjati s politiko, se bo politika ukvarjala s tabo. To je tako in tega se moramo zavedati. Ljudje, ki so v vladi, ki so dobili oblast danes na demokratičnih volitvah, prek financ odločajo neposredno o kulturi. Zato se politiki v kulturi nikakor ne moremo izogniti. Danes morda ni več ideoloških pritiskov, kot je bilo to v nekdanji državi, ko so mestni, republiški in celo državni komiteji odločali o umetniških delih. Vendar pa obstajajo različne interesne skupine in frakcije. Kako že rečejo, močvirje je majhno, vendar je polno krokodilov …

Lobiji?

Seveda, potem pa se dogaja, da med številnimi umetniškimi osebnostmi ali strujami obstajajo številna osebna nasprotja, in mislim, da se to kaže na primeru HNK.

Ali obstaja rešitev?

Zdi se mi, da zdaj na Hrvaškem ni nikogar, ki bi naredil rez. Ni avtoritete, ni nekoga, ki bi županu glavnega mesta Milanu Bandiću rekel, da je to pač treba rešiti. In pika! Miroslav Krleža je zapisal, da revolucija prihaja zaradi birokratov, ki počasi pridobivajo pomembnost in kar naenkrat postanejo zelo pomembni. In potem se dogaja to, kar pač se.

Želite reči, ko ste bili vi minister v vladi Franja Tuđmana, je bilo drugače.

Vsekakor. On je zelo zaupal ljudem, ki jih je podpiral in so skupaj z njim gradili sistem nove države. Takrat stvari, kakršne se dogajajo danes, enostavno niso bile dovoljene – da bi nekdo rekel, da ne bo več financiral HNK. To takrat ni bilo mogoče. Takšen način pogovora sploh ni prišel v poštev.

V Sloveniji je bilo pred nekaj leti oziroma v času, ko ste bili vi minister za kulturo, izdanih ogromno slovenskih državljanstev umetnikom z območja nekdanje Jugoslavije. Kako je bilo z izdajanjem hrvaških državljanstev v tistem času?

Takrat sem pomagal nekaterim, predvsem umetnikom iz Sarajeva. Kemal Monteno je dobil potni list, na primer.

Ne morem, da vas ne bi vprašal za anekdoto z glasbeno skupino Indexi …

Hm, ko so Indexi gostovali v Zagrebu, sem jih kot minister sprejel. Najprej pa je prišel k meni Kemal Monteno [znani sarajevski pevec] in me prosil, ali bi lahko zanje naredil to, kar sem naredil za njega. Kaj, potni list, sem ga vprašal. Da, je odgovoril.

Fantom sem izročil formularje, na katerih so v eni od rubrik morali napisati nacionalnost. In Monteno je rekel, da oni ne vedo, kaj bi napisali. Rekel sem mu, naj napišejo karkoli, da so Srbi, Hrvati, muslimani, Portugalci, Čehi, kar pač želijo. Pa mi reče Monteno, da je prav v tem težava, saj oni niso nič od tega, ampak le »raja« [v sarajevskem žargonu navadni ljudje]. Pa naj napišejo raja, sem mu rekel. Tako so postali hrvaški državljani z nacionalnostjo raja ...

Tudi šef skupščine nogometnega kluba Dinamo, se opravičujem, Croatie, kot se je klub imenoval takrat, ste bili. Kaj menite o aktualnem trenutku v hrvaškem športu?

Šport imam rad, vse življenje ga spremljam. Razmere v hrvaškem športu so nenavadne. Pač nimamo zakona o športu, in dokler ne bo sprejet, ne bo večjega reda. Kot mi je znano, ga pripravljajo že leta. Prepričan sem, da bi morala športna politika delati tako, da bi se spet osredotočili na številčnost v športu, ne pa na elitne klube in profesionalizem, v katerem bo izvršni predsednik kluba Dinamo alfa in omega kluba in celo reprezentance. Naj profesionalci delajo svoj posel; prav nogomet že dolgo ni več šport, temveč biznis. In vsi, ki trdijo, da je to šport, nimajo prav. Dečki, otroci, se prodajajo že pri dvanajstih, trinajstih letih. To je trgovina z ljudmi, z belim blagom.

V glasbi se poslušanost meri s kliki, v gledališču to ni mogoče. Vi niste preveč naklonjeni gledališkim kritikom …

Res je. Hrvati smo nekoč imeli kritike, tako kot Slovenci. Trenutno razmer v slovenski gledališki kritiki ne poznam dovolj. Vendar so to takrat bili ljudje, ki so imeli gledališče radi. Danes očitno obstaja trend, da je treba kritizirati, pljuvati. Če ni afer, je časopis nemogoče prodati, če ni afer, se ne more prodati gledališka predstava … Nekoč smo imeli res odlične gledališke kritike, če začnem z Rankom Marinkovićem, Slavkom Batišićem, imeli smo Daliborja Foretića. Nekoč so bili gledališki kritiki del gledališča, spremljali so naše vaje, sodelovali so pri nastajanju predstave. In ko so pisali kritiko premiere, niso le prišli, pogledali premiero in odšli domov napisat kritiko. Oni so spremljali naše delo, kako je predstava nastajala. To so bili ljudje, ki smo jim verjeli in jih spoštovali.

Pred petnajstimi leti so ti ljudje izginili. Ni jih. V gledališki kritiki je nastal vakuum. Prišli so ljudje, ki o kritiki nimajo pojma. Ki sploh niso iz gledališča, temveč prihajajo iz drugih poklicev. Najbolj pogubni pa so tisti, ki so kot režiserji ali igralci želeli delati v gledališču, pa niso bili sprejeti. Zdaj pa komplekse zdravijo na nas, ki nam je kljub vsemu uspelo v življenju (gledališču). To temo bi končal z Goethejem: Kritiki so kot evnuhi. Vedo, da se ono dela, vedo, da se ono dela vsak dan. Oni bi ono radi delali, vendar tega ne morejo.

Nekoč je bila tv-drama zelo popularen in znan žanr. Pohodili so ga resničnosti šovi, žajfnice …

Strinjam se.

Pa vendar se na Hrvaškem snemajo najboljše žajfnice?

Ne vem, tega ne gledam. Ko vidim žajfnico ... ta površnost v igranju, v tekstu, v pripravah. Tega enostavno ne morem gledati.

Gospod Vitez, sovražnika morate spoznati?

Res je, vendar me to ne zanima. Pravzaprav nimam nič proti temu, vem le, da je to tako, kot je, pač času primerno. Mislim, da bi temu morali najbolj nasprotovati pisatelji, scenaristi.

Ena od knjig, v kateri ste glavni junak in avtor, ima naslov Med gledališčem in politiko. Kako bi pravzaprav opisali ta prostor? Se vam zdi, da na Hrvaškem še vedno veliko ljudi misli, da je Tito živ?

Ta knjiga je izbor mojih tekstov, ki sem jih pisal 30 let. Nekaj je gledaliških tem, in ker sem bil deset let v politiki, je nekaj političnih. Srečeval sem se z ljudmi, ki so ustvarjali demokratično Hrvaško. Bil sem dober prijatelj družine Gotovac [Vlado Gotovac; hrvaški pesnik, filozof, disident in politik, znan tudi kot najbolj goreč nasprotnik hrvaškega predsednika Franja Tuđmana]. Ko so nastajale politične stranke, so vsi pričakovali, da se bom priključil liberalcem. Vendar mi ljudje, ki so ga obkrožali, niso bili po godu. Pristopil sem k Tuđmanu.

Moj oče je bil domobranec, moja mama je bila partizanka. Nekoč sem pripovedoval Tuđmanu, da je vedno, ko se je moj oče napil, in pil je rad, mamina Titova odlikovanja in priznanja metal čez balkon. Policija ga je zaprla, mama pa ga je potem spet osvobajala ... In takšna je bila naša sprava. No, res sta se potem ločila, a takšno je življenje ...

Posledice preteklosti se kažejo še zdaj. Ne vem, kako je v Sloveniji rešeno vprašanje udbašev in pripadnikov Kosa, vendar morate vedeti, da smo pri nas povezani med sabo. Živeli smo skupaj v državi, 40, 50 let, kjer vsak vsakega pozna, poleg tega smo obsojeni drugi na druge.

Glede Tita, ali je živ ali ne, z njim se ne ukvarjam preveč ... Sem Zagorec, moj oče je Zagorec, domobranec, vendar proti Titu ni nikoli nič rekel. Zagorci imamo do Tita verjetno drugačen odnos kot drugi. Med gledališčem in politiko je pač velika mlaka, okoli nje pa še več krokodilov.

Ko je leta 2008 umrl sloviti hrvaški pevec Vice Vukov, v katerega so bile zaljubljene številne mame, ste bili zelo kritični do oblasti. Danes je v ospredju hrvaške politike lex Perković pa cirilica in samomor enega najbolj znanih hrvaških emigrantov, pravzaprav teroristov, Zvonka Bušića. Kako ocenjujete današnji trenutek?

Ko sem pisal o Vukovu [hrvaški pevec zabavne glasbe, ki je bil sprva tesen Tuđmanov sodelavec, pozneje pa je prestopil v vrste narodne HNS, leta 2001 je bil celo hrvaški veleposlanik v Švici, pozneje pa je bil tudi član SDP; kot poslanec SDP je leta 2005 v hrvaškem saboru padel po stopnicah, bil v komi 34 mesecev, leta 2008 pa je umrl], me je najbolj zabolelo, da so o njem kot človeku in sodelavcu Udbe govorili ljudje, ki z njim niso imeli nobene zveze. Kakorkoli, današnje razmere na Hrvaškem niso dobre, saj ni niti ene moralne avtoritete, ki bi ji ljudje, državljani, verjeli in bi povezovala niti. Še hrvaška Katoliška cerkev, na žalost, to ni.

Hrvati smo imeli pred časom srečo, da smo imeli dva Franca; enega v Cerkvi [kardinala Kuharića] in drugega, ki je ustanovil državo [Tuđmana]. Oba sta bila avtoriteti, lahko si ju imel bolj ali manj rad ali pa pač ne.

Glede Vukovarja in cirilice pa le to: v Vukovarju je cirilica simbol četništva. Tisti, ki so Vukovar rušili in peli, »bo meso, klali bomo Hrvate« ... Vukovarčani imajo le to v glavi, to zanje pomeni cirilica. Pisava res nima nobene zveze, v Vukovarju pa je to simbol stradanja, mučeništva.

Je načrt gledališča Histrion za naslednje leto pripravljen?

Prihodnje leto slavimo 39 let obstoja. Načrt je skoraj končan, zdaj iščem še nekaj vlog za upokojene gledališčnike …

Vsi vaši igralci se veselijo uresničitve teh načrtov, pa tudi histriončka, vašega vina?

Tudi sam slišim, da se histriončka vsi veselijo, ker je bil lanski res dober. Tudi letošnja letina bo super. Pridelam kakih 1300 litrov in potem to pijejo moji igralci, dokler vino pač je. Kmalu bodo Bobijevi dnevi. Na Bobijevo dušo bomo spili veliko histriončka, ker Bobi [Bobi Marotti je bil Slovenec, ki je živel in deloval na Hrvaškem] je nekaj let pil le to vino. In zato je dočakal lepo starost, 89 let.