Med »izgubljenim desetletjem« in »klin se s klinom zbija«

Nemški kapital ne more imeti interesa, da bi Slovenija plačevala nižjo obrestno mero.

Objavljeno
27. september 2013 19.52
Maks Tajnikar
Maks Tajnikar

Če kritika ekonomske teorije in prakse, ki ju uveljavljamo s paketi zategovanja pasu, velja, delamo danes v vsej južni Evropi skupinski samomor. Prebivalcem toplega in prečudovitega evropskega juga postaja vse bolj jasno, da živi »izgubljeno desetletje«. Slednje je namreč oznaka za to, kako je mogoče z napačno gospodarsko politiko za cela desetletja zavoziti posamezna gospodarstva.

Zgodba o »izgubljenem desetletju« je pravzaprav zgodba o Latinski Ameriki iz osemdesetih let – Argentini, Mehiki in Braziliji. Lahko je tudi zgodba o Japonski in Rusiji po osamosvojitvi. Povsod je šlo za austerity ali po naše zategovanje pasu, ki naj bi privedlo do gospodarske prosperitete brez neravnotežij. In nikjer ni nastal tak rezultat.

Sedaj enako nastaja »izgubljeno desetletje« tudi v Evropi in Sloveniji. Austerity v Evropi je eksperiment, ki očitno ne daje gospodarskih rezultatov, ogrozil pa je že nekatere temeljne človekove pravice Evropejca. Zdi se, da je ostal le še političen, razredni projekt, skratka politika za banke, bogate, konservativne politike, desničarske druščine. Da je tak, je spoznala celo Cerkev! Danes Evropo vodijo neizvoljeni politiki, tehnokrati in bivši bančniki. Ni čudno, da je v teh razmerah pravica denarja nadvladala človekove pravice. Zato se je smiselno vprašati, zakaj ne bi izvedli eksperimenta tudi v drugo smer. Odločitev je politična, a vsebina zasuka je stvar ekonomske vede.

Teoretsko upravičevanje politike zategovanja pasu

V naši javnosti skoraj ni mogoče naleteti na opis tako imenovane politike austerity measure ali politike zategovanja pasu.

Običajno to politiko pojasnjujemo v ekonomski teoriji s tako imenovano hipotezo expansionary fiscal adjustment (Giavazzi, Pagano, 1990). Z zategovanjem pasu, ki ga dosežemo z zviševanjem davkov in zniževanjem državne potrošnje, naj bi vzpostavili ravnotežje v sektorju države in s tem omogočili ravnotežje tudi v drugih sektorjih ter odprli pot gospodarski rasti. Državni deficit naj bi znižali predvsem tako, da znižamo »neproduktivni javni sektor« (transport, izobraževanje, zdravstvo, pokojnine).

Da bi s tem lahko nastalo ravnotežje tudi na vseh drugih trgih, je nujno privatizirati državna podjetja, uvesti fleksibilni trg dela in odpraviti omejitve, ki izhajajo iz minimalne mezde. Uravnoteženje državnega proračuna in trgov naj bi potem ustvarilo pozitivna pričakovanja v finalni porabi, investicijah, izvozu in finančnih trgih, kar naj bi vodilo do rasti.

Rast naj bi potem nastala kot splet treh učinkov. Prvi se v angleščini imenuje crowding out, učinek javnega sektorja. Med zasebnim in državnim zadolževanjem naj bi obstajala konkurenca, znižanje državnega zadolževanja pa naj bi znižalo obrestne mere in naredilo prostor za zasebno, ki daje tudi bolj produktivne investicije kot državno. V okviru tega učinka se skriva tudi pomiritev mednarodnih finančnih trgov.

Drugi se imenuje načelo Ricardian equivalence. Uresničilo naj bi se, ker manjša javna poraba zahteva manj obdavčevanja, kar spodbudi pričakovanja o manjših davkih v prihodnosti in s tem tudi večjo sedanjo zasebno potrošnjo in varčevanje.

Tretji učinek pa ima v literaturi ime domestic competitiveness. Manjša javna poraba naj bi zmanjšala povpraševanje na domačem trgu in prisilila izvoznike k izvozu. To naj bi še zlasti veljalo, če je manjša javna poraba znak za nižje mezde nasploh. Ob tem pa zastoj domačega trga prinese tudi želen zastoj uvoza.

Kakšna ekonomska teorija je zadaj za takšnim pojasnjevanjem izhoda iz krize? Začetki so že v času Keynesa in velike gospodarske krize. Tedaj so jo označevali kot new treasury, saj so tudi tedaj nekateri ekonomisti vzrok krize iskali v javnem sektorju in blokiranju trga dela oziroma rigidnosti denarnih mezd in – zaradi oligopolne konkurence – tudi trgov proizvodov. Danes pa se je je tudi v resni ekonomski literaturi prijel izraz neoliberalna ekonomska politika. Vendar neoliberalizem ni ekonomska šola, je bolj popularen izraz za ideološki vidik nabora določenih ekonomskih šol. Osnova je mikroekonomija, s katero so začeli pojasnjevati tudi narodnogospodarske pojave, čeprav je že Keynes menil, da mikroekonomije ni mogoče razvleči tudi na makroekonomijo.

Kasnejša zgodba nobelovca Paula Samuelsona iz razprave o povratku tehnike je s tega vidika res poučna, saj je bil ta ekonomist hkrati avtor in kritik te sinteze. Vodilna ekonomska misel zadnjih dvajsetih let, ki je v ozadju tudi politike zategovanja pasu, pa je sprejela prav to sintezo in se prek tako imenovane neokeynesijanske ekonomske teorije razvila v sofisticirane modele DSGE (dynamic stochastic general equilibrium).

Obe teoretični osnovi se navezujeta na sintezo Walrasove teorije splošnega ravnotežja in teorije racionalnih pričakovanj, ki jo je vpeljal Robert Lucas v osemdesetih letih, in delno tudi na monetarizem. V bistvu gre za razlago, da je trg sposoben zagotoviti splošno ravnotežje pri polni zaposlenosti vseh zmogljivosti. Če pa nastane keynesijansko ravnotežje pri nepolni zaposlenosti, naj bi bilo to zgolj zato, ker država ali nepopolna konkurenca blokirata delovanje trga. To je tudi bistvo neokeynesijanskega modela, ki je danes v ozadju številnih delov sodobne ekonomske in poslovne vede. Na primer, ker trg ne uravnoteži sektorja države sam, vsiljujejo ljudem to ravnotežje s fiskalnim pravilom na silo.

V skladu z neokeynesijanskim prepričanjem o nedotakljivosti finančnih trgov je prepričanje iz poslovnih ved, da v skladu s korporativnim upravljanjem morajo nadzorniki delovati v lastnem imenu in strokovno, torej neodvisno od lastnikov, kar pomeni, da morajo menedžment namesto lastnikov nadzorovati finančni trgi.

Nekateri menijo, da v resnici austerity ni toliko posledica velike in sporne združitve mikro- in makroteorije kot posameznih ad hoc analiz in empirije. Zdi se, da to potrjujeta tudi dve glavni deli, ki ju nobelovec Krugman obtožuje zavajanja svetovne javnosti, vključno z evropskimi funkcionarji, z mnenjem o primernosti politike zategovanja pasu. To sta delo ameriškega para Reinhard in Rogoff ter delo bolonjskih dečkov Alesina in Ardagna.

Oživljeni Keynes

Današnja kritika politike zategovanja pasu se teoretsko vrača k originalnemu Keynesu in se včasih navezuje tudi na postkeynesijanizem, ki naj bi bil najbolj ortodoksna interpretacija Keynesa. Njegovi avtorji pravijo, da je Keynes pojasnjeval nastanek ravnotežja pri nepolni zaposlenosti v razmerah, pri katerih državna intervencija ne dela škode in so trgi konkurenčni, in ne na način, kot to razumejo neokeynesijanci.

Kot sem pojasnil, slednji zahtevajo najprej oblikovanje ravnotežij na vseh trgih hkrati, kar spodbudi pozitivna pričakovanja, ki privedejo do rasti. Ravnotežje v državni blagajni je tako pogoj za nastanek rasti in ni posledica rasti. Keynesijanski model, ki je od samega začetka zgodba o agregatih, pa sploh ne posveča posebne pozornosti cenam blaga in ravnotežjem na posameznih trgih. Potrošnja gospodinjstev, investicije, državna potrošnja in izvoz so ti agregati in sestavljajo tako imenovano efektivno povpraševanje, slednje pa odloča o gospodarski rasti. Ta pa odloča, ali bo v resnici prišlo do uravnoteženja državnega proračuna. Njegovo ravnotežje je torej posledica rasti in ni njen pogoj, kot je značilno za neokeynesijanski model.

Za lažje razumevanje, minimalne mezde v neokeynesijanskem modelu preprečujejo dovolj velike padce cene dela in nastanek ravnotežja na trgu dela, ki naj bi sprožilo nastanek pozitivnih pričakovanj investitorjev. V postkeynesijanskem modelu pa, na primer, povečujejo dohodke, ki pozitivno vplivajo na potrošnjo gospodinjstev in prek efektivnega povpraševanja tudi na rast.

Razumljivo je, da so tudi tako imenovani fiskalni multiplikatorji v obeh teorijah različno modelirani. Sodobna keynesijanska teorija običajno temelji na precej generaliziranih učinkih, ki jih najdemo v učbenikih postkeynesijanizma (na primer Davidson, 2011). Država lahko poveča izdatke in ob tem za enak znesek poveča deficit državne blagajne. Tedaj se BDP poveča za povečano javno potrošnjo in še nekajkrat več. Ta učinek je v ozadju Krugmanove teze, da se deficit države najlažje odpravlja z zadolževanjem države. Mi bi lahko tako politiko imenovali tudi »klin se s klinom zbija«. Lahko pa država tudi zniža davke, s tem poveča deficit in znova poveča BDP za več, kot znašajo znižani davki. Lahko pa poveča izdatke in davke sorazmerno, tako da se ravnotežje v državni blagajni ne spremeni. Tedaj bo BDP narasel za povečanje državnih izdatkov.

Postkeynesijanci posebej izpostavljajo stanje nepolne izkoriščenosti zmogljivosti, ko lahko nastane paralelna rast dohodkov, zaposlenosti in davčnih prihodkov oziroma ko lahko nastane rast in povečanje dohodkov ter prek teh državnih prihodkov, ne da bi se morali povečati davki. Da bi to nastalo, je treba z davčno politiko odvzeti dohodke tistim, ki manjši delež dohodkov potrošijo, in jih dati tistim, ki potrošijo večji del svojega dohodka. S tem povečamo efektivno povpraševanje, ne da bi bilo treba povečati agregatne dohodke.

Keynesijanci torej zagovarjajo tako imenovani keynesijanski menedžment povpraševanja (Keynesian demand management). S tega vidika je zanimiv Domar-Pasinettijev model (na primer Capraro, Perrotini, 2013), s katerim je mogoče v nasprotju z neokeynesijansko politiko zagovarjati ekspanzivno politiko rasti kot najboljšo pot za reševanje problema zadolženosti. Model omogoča pojasnjevanje, zakaj zmanjšanje državne potrošnje kratkoročno zniža efektivno povpraševanje, kar se prek nižjih investicij prenese na srednji in dolgi rok v manjšo gospodarsko rast, s tem pa tudi v znižanje davčnih osnov in poslabšanje odnosa med dolgom države in BDP. Slednje naj bi ob pomoči padca produktivnosti vodilo do circulus vitiosus gospodarskega padanja.

V nasprotni smeri pa model kaže, kako je možno voditi politiko menedžiranja efektivnega povpraševanja, da dosežemo rast in izboljšanje odnosa med dolgom države in BDP. Ob tem pa opozarja na zelo pomembno, a staro Pasinettijevo ugotovitev, da je za uspešno reševanje prezadolženosti državnega sektorja ključno, da je stopnja rasti BDP večja od obrestnih mer, po katerih se zadolžuje država.

Prav ta model različni avtorji uporabljajo, ko pojasnjujejo pojav »izgubljenega desetletja« v Argentini, Braziliji in Mehiki v osemdesetih letih. Ni nepomembno, da niti model niti latinskoameriške izkušnje ne kažejo, da problema zadolženosti držav ni možno reševati z zategovanjem pasu, a opozarjajo, da so posledice v stagflaciji, brezposelnosti, dohodkovni neenakosti in revščini.

Nauki, nauki, nauki …

Prvi. Poznavanje neokeynesijanske teorije omogoča odgovoriti na vprašanje, od kod naj bi pri nas prišla gospodarska rast, če izvajamo politiko zategovanja rasti. Iz treh učinkov, sem zapisal.

Statistični podatki pokažejo jasno in veliko prisotnost učinka crowding out. Križaničevo zadolževanje državnega sektorja za osem milijard evrov takoj po kulminaciji svetovne krize je namreč spremljalo razdolževanje zasebnega sektorja, pri tem pa se skupna zadolženost skoraj ni spreminjala. Vendar ti podatki še ne pomenijo, da bi zadolževanje države izpodrivalo zadolževanje podjetij in prebivalstva.

Danes verjetno ni več treba dokazovati s podatki, da se je zasebni sektor začel umikati s finančnih trgov, ker se je v obdobju 2004–2008 preveč zadolžil in se je moral začeti razdolževati. Če se država tedaj ne bi zadolževala, bi se zasebni sektor še vedno moral razdolževati. Zavedati se je treba, da razdolževanje podjetij sploh ni izvedljivo drugače kot z njihovo prodajo. Treba jih je namreč dokapitalizirati. Če tega ne zmorejo sedanji lastniki, med katerimi je lahko tudi država, je treba poiskati nove lastnike. Tudi s slabo banko očiščene ali dokapitalizirane banke lahko sedanja že prezadolžena podjetja samo še dodatno zadolžijo. Zato s sedanjo sanacijo bank rešujemo banke in nič ne pomagamo podjetjem. Šele ko bodo ta dosegla primerno zadolžitev, bodo začela ustvarjati tudi rast. Makroekonomsko bo to pomenilo, da njihovim prihrankom ne bo treba več biti večji od investicij.

Učinek Ricardian equivalence deluje pri nas prav v nasprotno smer, kot pričakujejo neokeynesijanci. Prisilna brezposelnost, strah pred izgubo služb, nižanje mezd, večja socialna negotovost, nizka dostopnost do kreditov niso niti približno povzročili pozitivne potrošnje danes zaradi pozitivnih pričakovanj o prihodnosti. Zadnja Janševa vlada je zelo uspešno širila strah pred prihodnostjo, kar ni vplivalo negativno le na domače povpraševanje, ampak tudi na finančne trge v svetu. Ti se niso mogli prestrašiti, ker bi Križanič preveč zadolžil državo, kar bi pričakovali kot posledico učinka crowding out, saj vsi podatki o zadolžitvi državnega sektorja iz tega obdobja pri nas niso mogli izzivati panike. Slednjo smo ustvarili zaradi notranjih političnih ciljev, kar so priznale vse bonitetne hiše.

Pa tudi pričakovani učinek domestic competitiveness ni nastal. Zmanjšan domači trg ni nagnal podjetij v izvoz, ker je tudi tam bila kriza, ker smo ob vse nižji izrabi zmogljivosti v zasebnem in javnem sektorju povečevali povprečne fiksne stroške in izgubljali konkurenčnost in ker brez investicij tudi nismo mogli povečevati produktivnosti. Če je teorija zategovanja pasu, katere prakso živimo, točna, ni torej nobene možnosti, da bi po normalni poti v Sloveniji nastala gospodarska rast.

Drugi. Keynesijanci krizo pojasnjujejo s kolapsom efektivnega povpraševanja – in to naj bi veljalo tudi za Slovenijo. V Sloveniji je gospodarska rast postala negativna leta 2012, ko smo začeli s prvim paketom zategovanja pasu krčiti javni sektor. Deficita državnega proračuna pa nismo več obvladovali šele, ko so narasle cene zadolževanja države.

Čeprav je Križaniča danes nevarno opravičevati, je resnica o njegovi zadolžitvi sektorja države drugačna od splošno sprejete, če jo opazujemo z vidika efektivnega povpraševanja. Problem je nastal že v letih 2004–2008, ko z gospodarsko politiko nismo preprečili pretirane zadolžitve podjetij in gospodinjstev in smo s tem zadolžili vso Slovenijo. Prisilno dezinvestiranje podjetij in prebivalstva zaradi prezadolženosti bi radikalno znižalo efektivno povpraševanje in s tem tudi rast že v letih 2010–2011, ko je bila rast še pozitivna, če ne bi efektivnega povpraševanja ustvaril Križanič z zadolževanjem države. Ta ni bila zadolžena in se je edina lahko še zadolževala. A je bila njegova politika zadolževanja po obsegu premajhna in po trajanju prekratka, da ne bi v letu 2012, ko smo z austerity prvič načrtno znižali efektivno povpraševanje, postala gospodarska rast negativna in da bi lahko posredne učinke – verjetno prek investicij, kot opozarjajo podatki za leto 2011 – spremenila v srednje- in dolgoročno rast. Podobno kot Krugman očita Obami: koristno, a premajhno. Tudi za nas torej velja, da kriza ni fiskalna in je zato tudi ni mogoče rešiti fiskalno. Po odhodu Križaniča s finančnega ministrstva je potem z zategovanjem pasu sprva nastal šibak negativni učinek keynesijanskega fiskalnega multiplikatorja, ki pa se je v kratkem času okrepil in ne odpravil, kot naj bi bilo po neokeynesijansko, z omenjenimi tremi učinki.

Tretji. Če je efektivno povpraševanje krivo za zastoj, mora biti tudi pot iz njega prek (večjega) efektivnega povpraševanja. Kot sem že omenil, keynesijanski fiskalni multiplikator kaže, da do rasti najlažje pridemo, če povečamo deficit in sorazmerno tudi potrošnjo države. To je pot po načelu »klin se s klinom zbija«, ki jo zagovarja tudi nobelovec Krugman, ko pravi, da je več dolga rešitev za zastoje, ki so nastali zaradi prevelikega dolga države.

V Sloveniji danes vlada uvaja višje davke in nižjo javno porabo, da bi zmanjšala deficit države. Kot smo videli, teoretično najboljša pot v recesijo. A podatki kažejo, da se vladi dogaja točno to, kar napoveduje teorija: javna poraba se zmanjšuje, prihodki državnega proračuna pa padajo še hitreje, tako da se državni deficit povečuje. Očitno vladi zaradi zniževanja javne porabe ne uspe obnoviti rasti tako, da bi se prihodki državnega proračuna prek – zaradi rasti – večje davčne osnove začeli povečevati. Slovenija odlično dokazuje, da imajo keynesijanci prav. Mogoče keynesijanski fiskalni multiplikator daje dober nasvet: možno je povečevati davke, a le če se ob tem vsaj sorazmerno povečuje tudi državna potrošnja. Tedaj se sorazmerno z njo povečujejo tudi BDP in s tem državni prihodki. S tem pa nastaja podlaga, da se odnos med dolgom državnega sektorja in BDP lahko začne zmanjševati.

Če ob tem davke pobiramo bogatim in odhodke proračuna krojijo izdatki za revne in srednji sloj, se zaradi različne nagnjenosti k varčevanju poveča potrošnja. To pa vodi ob neizkoriščenih zmogljivostih do rasti, ki reducira deficit v državnem proračunu. In Slovenija ima zelo nizko obdavčitev kapitalskih dohodkov in previsoko obdavčitev potrošnje in delovnih dohodkov. S povečanjem davka na dohodek pravnih oseb, s čimer bi lahko financirali večjo zdravstveno potrošnjo, ki pri nas koristi srednjemu sloju in revnim, bi ustvarili tudi razmere za rast in zapiranje deficita državnega proračuna. Če ni mogoče prodati avtomobila, je morda možno prodati storitev medicinske sestre. Oboje popolnoma enako prispeva k BDP, četudi je mogoče prodati storitev medicinske sestre zgolj prek kolektivne potrošnje. Zato številni menijo, da mora biti v tem trenutku motor rasti kolektivno in ne zasebno povpraševanje. Ker je povpraševanje po storitvah zdravstva in šolstva veliko, zniževanje javnega sektorja ne pomeni zmanjševanja potrošnje teh storitev, temveč le pretvarjanje ponudbe teh dobrin iz državnega v zasebni sektor. Tudi pri nas bo politika zategovanja pasu privedla do večanja zasebnega sektorja v zdravstvu, šolstvu in še kje.

Ni nepomembno, da keynesijanci menijo, da državni izdatki za socialo, zdravstvo, šolstvo, pokojnine, brezposelne in podobno ustvarjajo velik stabilizacijski učinek. Ohranjajo namreč efektivno povpraševanje prav tedaj, ko je najbolj pomembno, to je na začetku kriz, ko so učinki kriz še majhni in jih je lažje zdraviti. Neokeynesijanci pa bi dejali, da vse to le preprečuje nastajanje novih ravnotežij na trgih, ki se zato ne morejo prilagoditi krizi.

Evropski pakt stabilnosti in rasti pravi prav slednje. Ni čudno, da je vodil do tako poraznih rezultatov, pravijo keynesijanci. Pri nas pogosto v tem stilu rečemo, da je zasebni sektor že plačal svojo ceno, zdaj naj še javni, in pri tem pozabijo na čas pred krizo. A od časa, ki je krizo zakuhal, ni imel javni sektor nič, imel pa je zelo veliko zasebni. Nekaj malega celo delavci v zasebnem, a večino kapital. Zakaj bi potem moral posledice krize plačati javni sektor, če pa kriza nima fiskalnega izvora?

Četrti. Domar-Pasinettijev model pa ob tem opozarja še na eno past za Slovenijo. Pojasnil sem, da ne gre le za rast. Da bi res preprečili zadolževanje sektorja države, mora biti rast višja od obrestne mere, po kateri se država zadolžuje. Tako je tudi v Sloveniji kriza zadolževanja nastala, ko je postala rast negativna, obrestne mere na državni dolg pa so poskočile. Keynesijansko je, če rečemo, da so državni deficiti posledica skoka obrestnih mer in ne obratno, kot trdi »trojka«.

Vsi podatki kažejo, da glavni vzrok krize v evroobmočju ni bila davčna razbrzdanost. Glavni problem evroobmočja so velika meddržavna neravnotežja, za katera evroobmočje nima mehanizmov, da ne bi nastajala ali pa da bi se vsaj financirala. Neravnotežja pa nastajajo zaradi divergentnih trendov v povprečnih stroških dela. Čas pred svetovno gospodarsko krizo je omogočil neomejeno zadolževanje držav za odpravljanje teh neravnotežij. Na eni strani so Nemčija, Avstrija, Belgija in Nizozemska, na drugi pa Grčija, Španija, Italija, Portugalska, Irska in tudi Slovenija. Zadnjim državam ni skupen prevelik javni sektor, temveč zadolževanje v tujini. Tudi mi smo se v letih 2004–2008 z zadolževanjem podjetniškega in gospodinjskega sektorja jasno pozicionirali kot periferija, ki ji pripada deficit. Politika pa je potem to uspešno razglasila tudi vsemu svetu. Zadolževanje slovenskega podjetniškega sektorja v letih 2004–2008 je posledica nizke konkurenčnosti naših podjetij, ki so si z zadolževanjem želela privoščiti zdaleč preveliko rast ali dohodke lastnikov glede na svojo produktivnost.

In na to zadolževanje so reagirali mednarodni finančni trgi z višjimi obrestnimi merami za zadolževanje države. Ta odziv niti zdaleč ni brezmadežen. Bonitetne agencije namreč vsem na očeh in celo ob odobravanju politike dirigirajo paralelno obnašanje ponudnikov na finančnih trgih in oligopolno dvigovanje obrestnih mer. Če sledimo Domar-Pasinettijevemu modelu, pa previsoke obrestne mere za kredite državnemu sektorju kljub morebitnemu uspehu pri spodbujanju gospodarske rasti onemogočajo reševanje zadolženosti državnih sektorjev. Tudi pri nas!

Evropska obveznica, s katero bi se za pokrivanje slovenskega dolga zadolževala Evropa, bi bila idealna rešitev in bi izražala vso medsebojno solidarnost držav znotraj EU. A bruseljski birokrati niso razumeli, da je evroobveznica edina pot, da, na primer, Slovenija stre monopol bonitetnih hiš in finančnih ponudnikov ter omogoči strošek zadolževanja, ki Sloveniji omogoča izhod iz krize nasploh, torej ne le iz fiskalne krize. Zagotovo ni dovolj, da domačo nalogo opravi le Slovenija, kot pogosto pravimo. Da bomo mi uspešni, mora nekaj narediti tudi EU!

A ne bo naredila. Opisana nesorazmerja med državami koristijo nemškemu in podobnemu kapitalu. Evropski jug za preživetje znotraj evroobmočja potrebuje zadolževanje, na kredite se plačajo obresti in s tem se pretaka dohodek od slovenskih in podobnih delavcev, ker vodimo politiko zategovanja pasu, še zlasti v javnem sektorju, do nemških finančnih kapitalistov. Nemški kapital ne more imeti interesa, da bi Slovenija plačevala nižjo obrestno mero. Pri tem nemški delavci nimajo od tega kaj posebnega. Z vidika efektivnega povpraševanja in obstoja evroobmočja bi bilo bolje, če bi se njihova prednost v produktivnosti v celoti pokazala v njihovih višjih plačah. Tedaj bi bile stroškovne prednosti nemških podjetij na evropskem trgu manjše, s tem pa bi bila manjša tudi nesorazmerja med evropskim severom in jugom. Še posebej, če bi višje plače nemški delavci potrošili za počitnice v Grčiji, prihranke investirali v Sloveniji in blago uvažali iz Grčije in Slovenije. Gre za znane Myrdalove učinke backwash in spread. Namesto prvih mora EU doseči druge, sicer ne bo obstala.

***

Dr. Maks Tajnikar je redni profesor Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.