Tiskane izdaje
V gospodarski krizi je zadružni model gospodarske organizacije spet opozoril nase, ko se je izkazalo, da so zadruge v obdobju krize odpuščale bistveno manj kot druga podjetja, v italijanskih kooperativah pa so celo za 10 odstotkov povečali število zaposlenih. Zadružne banke so v primerjavi z drugimi bankami poslovale manj rizično, zaradi svoje konzervativne politike so se večinoma uspele izogniti pastem, v katere se je zaradi špekulacij ujel bančni sektor. Ekonomisti so pred finančno krizo oznanjali, da so finančne zadruge poslovno manj uspešne kot banke v lasti investitorjev, ker svojih menedžerjev ne nagrajujejo z lastniškimi deleži v bankah.
Kriza je pokazala, da so finančne zadruge v primerjavi s kapitalskimi bankami veliko manj tvegale, ker menedžerji v zadrugah ne prejemajo deleža dobička od poslovanja, niti si dobičkov ne morejo izplačevati z lastniškimi deleži. Razmerje med najvišjo in najnižjo plačo zaposlenih v zadružnih bankah je v povprečju 1:7 (V Mondragonu 1:9). Za primerjavo: najbolje plačani direktor ameriške banke Ken Chenault na čelu American Expressv je lani po podatkih lestvice najbolje plačanih ameriških direktorjev bank v ZDA zaslužil 28 milijonov dolarjev, medtem ko je minimalna plača v ameriškem bančnem sektorju 40.000 dolarjev na leto. Razmerje je v tem primeru 1: 700. Razen tega so zadružne banke v neposredni lasti komitentov, ki tvorijo skupščino banke, ki nadzoruje upravo. Ne le pri bankah, tudi pri vseh drugih gospodarskih organizacijah, ki so organizirane po principih zadružništva je manj prostora za špekulacije, saj ima vodstvo popoln nadzor zadružnikov, ki so zainteresirani za uspeh podjetja, v katerem imajo svoj lastniški delež.
Zanimivo, da nam je ta poslovna filozofija v Sloveniji tako tuja in da na področju socialnega podjetništva oziroma zadružništva za tujino precej zaostajamo (nimamo še niti ustrezne zakonodaje), čeprav izhajamo iz socializma, kjer smo zadruge in delavsko samoupravljanje, na katerem temeljijo, pili tako rekoč z materinim mlekom. Kako to pojasnjujete?
S podobnim problemom kot Slovenija se ukvarjajo vse evropske države, ki izhajajo iz socializma. Tranzicija je pojme, ki jih omenjate zelo negativno ovrednotila. Čeprav opažam, da so mlajše generacije osvobojene teh predsodkov, saj socializma niso doživele na svoji koži. Pri mladih gre bolj za to, da se jim liberalni tip kapitalizma zdi privlačnejši od socialnega tipa. V Mondragonu so se samoupravljanja učili iz jugoslovanskih izkušenj. Razlika med njihovim modelom in jugoslovanskim modelom je le ena, pa vendar bistvena: pri nas smo vztrajali na družbeni lastnini - delavci niso bili lastniki podjetij, zato niso bili dovolj motivirani. Sicer samoupravljanje tudi na zahodu ni popolnoma brez tradicije. Prva potrošniška kooperativa The Cooperative, ki je nastala v Veliki Britaniji že v 19. stoletju in je še zdaj največja potrošniška zadruga na Otoku (35 milijard funtov letnega prometa), dela po principih samoupravljanja že 200 let.
Franco Jurij, ki je bil leta 1993 ambasador v Španiji, je tik pred privatizacijo v Slovenijo pripeljal tudi delegacijo iz Mondragona, ki je zaman trkala na vrata tedanjih ministrstev. Iz simpatije do Slovenije, ki ima veliko skupnega z Baski, so želeli s tedanjo Drnovškovo vlado deliti svoj pomislek glede slovenskega načrta privatizacije. Slovencem so hoteli svetovati, naj lastništvo certifikatov vežejo na delovno mesto v podjetju, kar je z današnje perspektive videti preroško...Bilo je že prepozno, saj so nekateri naštudirali že vse potrebne korake - kdo bo naredil Pide, kako bo potekalo izčrpavanje podjetij in kako spraviti delavce na kolena. Mondragon je predstavljal motnjo, saj je bila leta 1993 privatizacija največja nacionalna igra. To marsikaj pojasni.
To verjetno ni edini primer, kjer bi nam lahko svetovali?
Pred leti je Mondragon od dveh španskih družin kupil trgovsko verigo, ki jo je priključil svoji delavsko - potrošniški verigi Erosci, ki je za Španijo nekaj podobnega kot Mercator za Slovenijo. Zanjo so plačali 200 milijonov evrov manj od konkurenčnega ponudnika, ker so lastnikom v ponudbi predlagali, da bi v treh letih 50 odstotkov premoženja podjetja prenesli na 27. 000 zaposlenih, ostalih 50 odstotkov lastništva pa bi ostalo v rokah korporacije Mondragon, ki je že v osnovi vezana na delavce. Gre za primer družbene odgovornosti, ki jo pri nas primanjkuje. Ko smo prodajali Mercator so bili vsi proti, nihče pa ni niti pomislil, da bi v tujini iskali partnerja, ki bi postavil podoben Model kot je Erosci. V Forumu socialnega podjetništva smo takrat to možnost predlagali, vendar se politika ni odzvala.
Zanimiva se mi zdi tudi primerjava med proizvajalcem bele tehnike in gospodinjskih aparatov Fagor, ki je v lasti korporacije Mondragon in našim Gorenjem. Pred leti so se v Fagorju hotečli strateško povezati z Gorenjem oziroma so bili zainteresirani za nakup, vendar jim ni uspelo. V Fagorju, ki ima trikrat večji trg kot Gorenje, je minimalna plača 1.900 evrov neto. Sprva sem sklepal, da ima Gorenje bistveno slabšo tehnologijo in zato zaostaja - pa se je izkazalo nasprotno.
Kje je torej razlika med španskim in slovenskim proizvajalcem?
Po mojih neuradnih informacijah ima Gorenje 200 posameznikov na individualnih pogodbah. Razmerje med najvišjo in najnižjo plačo v Fagorju je 1:4. Za Gorenje tega podatka nimam, sklepam pa, da je bistveno drugačno. Pomembno je tudi, kako vodilni menedžerji upravljajo z resursi podjetja: po kakšni ceni in od koga kupujejo material, ipd.
Pa vendar se v zadnjem času tudi v Sloveniji počasi premika. Predvidoma ta mesec bo po hitrem postopku sprejet zakon o podpornem okolju v podjetništvu, v katerem bodo poleg gospodarskih družb opredeljena tudi socialna podjetja, rojevata pa se tudi resni iniciativi, ki bosta z malo sreče na noge postavili dve delavski zadrugi: Novi Novoles in Novi Armal. Kako daleč so delavski odkupi v teh dveh podjetjih, ki sta zdaj v stečaju?
V dolenjski Straži delavci na pogorišču nekdanjega Novolesa, ki je od aprila 2011 v stečaju, ustanavljajo prvo delavsko zadrugo v Sloveniji, ki bo delovala po principih socialnega podjetništva. Doslej je bila tej obliki lastništva najbližje delniška družba Domel iz Železnikov, ki je prav tako nastala z notranjim odkupom. V Novem Novolesu imajo namen obuditi lokalno lesno industrijo, za kar potrebujejo zagonska sredstva v višini 740.000 evrov. V začetku naj bi zaposlili 140 delavcev nekdanjega podjetja, ki se bodo osredotočili na proizvodnjo vezanega lesa, kar je že v prejšnjem Novolesu prinašalo dobiček in za kar že imajo kupce na evropskem trgu. Da bi delavci lahko odkupili del podjetja v stečaju, bodo morali pri banki najeti kredit. Za to bodo zastavili stroje in nepremičnine, vendar banka potrebuje še dodatno garancijo, ki jo v imenu države lahko zagotovita SID banka oziroma podjetniški sklad, ki hkrati subvencionira tudi obrestno mero. Težava je v tem, zadruge na podlagi zakona o podpornem okolju v podjetništvu do teh ukrepov niso upravičene. Zato je nujna novela zakona, ki bo delavske zadruge izenačila z ostalimi podjetji, da bodo lahko zaprosile za poroštvo države.
Pomoč Novemu Novolesu je odobrilo tudi ministrstvo za delo iz sredstev za aktivno politiko zaposlovanja in že izdalo pozitivno mnenje za dotacijo v višini 5.000 evrov na zaposlenega delavca. Delavci čakajo le še na nov zakon, ki jim bo omogočil državno poroštvo. Bivši državni sekretar Gašpar Gašpar Mišič je sicer obljubil, da bo našel način, da bo država v tem primeru dala interventno poroštvo, vendar iz tega ni bilo nič. To je bila sicer edina stvar, ki je država v primeru Novega Novolesa še ni izpolnila. Problem je, da delavcem, za razliko od menedžerjev, ki so na osnovi poslovnih načrtov in svojega imena dobivali na stotine milijonov bančnega kredita, tega nihče noče dati.
V oktobru je predviden zagon delavske zadruge Novi Armal. Nekadnji delavci Saniteca, ki so jih pred stečajem aprila letos umaknili na nov d.o.o., da ne bi mogli uveljavljati pravic iz stečajne mase, naj bi nadaljevali z delom proizvodnje, ki je v Mariboru potekala od leta 1923. Za zagon potrebujejo okrog 2 milijona evrov. Pobudo delavcev je podprla Mestna občina Maribor (MOM), ki bo ustanovila novo podjetje, v katerega bodo občinska podjetja vložila skupaj milijon evrov. To podjetje, ki bo steber nove proizvodnje, bo z bonitetami, ki jih imajo javna podjetja, lahko najelo tudi manjkajoči del kredita, s katerim bodo prišli do potrebne celotne višine zagonskih sredstev. Istočasno se bo ustanovila delavska zaruga, ki bo zagotavljala delovno silo, strokovno znanje in izkušnje.
Glede na analizo poslovnega načtrta obstaja relana možnost ponovnega zagona sanitarnega programa MLM, ki je v javnosti znan po blagovni znamki Armal. MLM, ki je lastnica strojev in nepremičnin je v prisilni poravnavi, kar pomeni, da se lahko bolj aktivno pogovarja z upniki. V prvih pogajanjih so dosegli, da bodo banke, ki so lastnice MLM-ja na podlagi poslovnega načrta podprli oddajo prostorov. Zainteresirani so tudi, da dajo v najem blagovno znamko Armal. Cena najema bo okrog 40.000 evrov mesečno, vendar še ni dokončno izpogajana. Banke upnice, ki se ukvarjajo z MLM-jem niso imele pojma, kaj naj naredijo z Armalom. So pa zainteresirane, da projekt uspe, da bi v prisilni poravnavi dobili nekaj denarja od najemnin. Novi Armal je zanje lepa priložnost, da se izkažejo kot družbeno odgovorne.
Kako pa je z delavskimi prevzemi v medijskih hišah? Zadnji tak primer iniciative novinarjev za odkup podjetja je v mariborskem Večeru.
Večer ni prva iniciativa delavskega prevzema kakega medija v Sloveniji. Zaposleni v Gorenjskem glasu so pred časom s pomočjo holdinga Domel iz Železnikov kupili 82-odstotni delež podjetja. Novinarji, ki pod pritiski lastnikov izgubljajo novinarsko avtonomijo, imajo pravzaprav enak problem, kot ga imajo delavci v drugih podjetjih. Delavski prevzemi bi jim omogočili vsaj dvoje: neodvisnost in dostojno delovno mesto. V praksi je žal to zelo težko izvedljivo. Dokler zaposleni še ne izgubijo delovnega mesta, se ga na vso moč oklepajo in taktizirajo. Zganejo se šele, ko nimajo več kaj izgubiti, tako kot v primeru Novolesa in Armala. Po drugi strani gre za različne tipe zaposlenih: eni so tik pred upokojitvijo in bi morali vplačati isti delež, zato nimajo takšnega interesa kot sodelavci, ki so na začetku kariere, nekateri pa so v podjetju le začasno. Te tri tipe interesov je zelo težko uskladiti, da na koncu prideš do potrebnega vložka. Pri nas še ni te tradicije, niti še nimamo razvitega tega načina mišljenja. Ljudje se v ta namen bojijo vzeti kredite.
Upam, da bo novinarjem Večera uspelo realizirati delavski prevzem z novinarsko zadrugo, ki jo ustanavljajo. Pomembno se mi zdi, da vanjo, kot aktivne deležnike, povabijo tudi bralce časopisa.
Mondragon verjetno tako velike in relativno hitre gospodarske rasti ne bi mogel doseči brez lastne banke?
Idejni oče in mentor korporacije Mondragon je baskovski katoliški duhovnik José Maria Arizmendiarrieta, ki je v Mondragonu v štiridesetih letih prejšnjega stoletja sprva deloval na področju izobraževanja, kasneje pa je ustanovil tehniško šolo in prvo zadružno podjetje za izdelavo parafinskih grelcev iz katerega se je razvilo podjetje Fagor. Leta 1960 je ugotovil, da se je rast razvoja zadrug ustavila zaradi težav s financiranjem, zato se je odločil za ustanovitev lastne banke Casa Laboral. Banka je financirala glavni del razvoja Mondragona do začetka devetdesetih let in je odigrala ključno vlogo v razvoju kooperative. Zdaj so tako močni, da razvoja ne financira več njihova banka, ampak kredite v ta namen najemajo pri drugih bankah. Tudi nakupa trgovske verige Erosci ni financirala Casa Laboral, ampak druge banke.
Ustanovitev banke je bila prva prelomnica. Druga prelomnica v razvoju pa je bila, ko so se odločili, da bodo določili razmerje med najvišjimi in najnižjimi plačami. V ta namen so poizvedovali pri najbolj znanih modelih samoupravljanja v svetu: izraelskih kibucih in v nekdanji SFRJ. V Jugoslaviji je bilo razmerje tedaj 1:4,5, v kibucih pa 1:3. In so Baski rekli: če lahko židje to naredijo, lahko tudi mi. To razmerje je bilo v Mondragonu zapoved skoraj 20 let.
Kateri primeri zadružnih bank so Slovencem najbolj znani in ali je v Sloveniji sploh kakšna možnost, da bi kdaj dobili zadružno banko?
Zadružna je denimo centralna banka Raiffeissen s sedežem v Avstriji. Zveza bank Celovec, ki je v lasti slovenskih zamejcev v Avstriji pa e edina zadružna banka, ki deluje v Sloveniji kot zadružna banka, saj ima licenco za poslovanje izdano v Avstriji, v Sloveniji pa ima odprto svojo podružnico. Zanimivo je, da je tesno povezana z mrežo zadružnih bank Raiffeissen. Raiffeisen v Sloveniji ni nastopala kot zadružna banka, ampak kot delniška družba, saj je državni zbor RS pred vstopom v EU sprejel zakon o bankah, v katerem je kot edino pravno obliko v sklopu katere lahko poslujejo banke v sloveniji opredelil delniško družbo.
Najbližja zadružni banki v Sloveniji sta banki Delavska hranilnica in Deželna banka Slovenije. Prva zaradi svoje lastniške strukture - 60 odstotni lastnik Delavske hranilnice so sindikati, posredno pa vsi njihovi èlani, druga pa zaradi tega, ker je njena najveèja lastnica kapitalska zadruga, ki so jo ustanovile kmetijsko gozdarske zadruge združene v Zadružni zvezi Slovenije. Zanimivo je, da obe banki v èasu gospodarske krize uspešno delujeta in še vedno kreditirata gospodarstvo.
Je kakšen primer v Sloveniji, kjer bi zadruga lahko hitro prerasla v nekaj podobnega kot je Mondragon?
Mislim, da imamo možnosti, še posebno zdaj, ko smo na razpotju. Pred nami je zadnji del privatizacije, ko se je država v krizi odločila, da bo prodala državna podjetja. Pri tem ima na voljo dva modela: strateške partnerje lahko išče v tujini ali pa med zaposlenimi v državnih podjetjih. To lahko pospešimo z zakonom, ki bo spodbujal delavske prevzeme podjetij, ki je že v pripravi.
Najbolj uspešen primer socialnega podjetja v Sloveniji je stanovanjska zadruga Tovarna, ki ima velik razvojni potencia, ker je v Sloveniji premalo najemnih stanovanj po neprofitnih najemninah. Na drugi strani pa imamo 4.000 stanovanj pod hipotekami bank, ki so mrtvo premoženje. Če bi jih banke dale na trg bi imele dvakrat večje izgube. V teh primerih bi država, ki je v veliki meri tudi lastnica teh bank, lahko naredila podobno, kot so naredili v Italiji. Ustanovila bi lahko stanovanjsko kooperativo in na ta način zagotovila na tisoče stanovanjskih enot, s katerimi bi zapolnili vrzel na področju zagotavljanja nizkocenovnih najemnih stanovanj. V Švici, denimo, so cene takšnih stanovanj za 40 odstotkov nižje od tržnih. Model, ki ga gradi stanovanjska zadruga Tovarna, s sedežem v Novem mestu, prenaša v Slovenijo ta švicarski model. Načrtujejo že gradnjo prvega stanovanjskega bloka v Ljubljani.
Tovarna ima možnost za razvoj, ker je v Sloveniji ogromno brezposelnih, kreditno nesposobnih mladih, ki ne morejo postati lastniki stanovanj, lahko pa postanejo člani stanovanjskih kooperativ. Razen tega lahko v Sloveniji do socialnih stanovanj dostopamo le glede na nizek socialni status. Ker imamo tako malo socialnih stanovanj jih dobivajo le tisti s socialnega dna, ostali pa do teh stanovanj ne morejo priti. Če bi stanovanjske kooperative zaživele, bi do strehe nad glavo lažje prišli tudi tisti, ki niso čisto na socialnem dnu in imajo lastne vire dohodka. To možnost imajo v večini evropskih držav.
Veliko možnosti ima tudi Sončna zadruga, saj so potenciali obnovljivih virov energije lesne biomase in hidroelektrarn v Sloveniji v celoti neizkoriščeni. Uvažamo plin in nafto, gozdovi pa se nam zaraščajo. Razen tega zadruge surovin ne bodo kupovale po najnižji ceni, ampak jih bodo nabavljale od lokalnih dobaviteljev po pošteni ceni in s tem zagotavljale delovna mesta, svojim članom pa dobavljale energijo po ugodnih cenah.
Slovenci določen tip stanovanjskih zadrug poznamo že iz socializma. Kaj je v primeru Tovarne drugače?
V socializmu je zakon članom stanovanjskih zadrug omogočal davčne olajšave, zato se je ljudem reševanje stanovanjskega problema s pomočjo zadrug močno splačalo. Razlika je tudi v tem, da so ljudje v času socializma s pomočjo zadrug gradili lastniška stanovanja. Ta model bi lahko uporabljali tudi danes s to razliko, da evropska zakonodaja ne dopušča več odpisa davkov za posamezne vrste gospodarskih dejavnosti.
