Michael Foley: Ne samo, da je dvom koristen, bistven je

V času samozagledanega in potrošniško naravnanega sodobnega sveta, v katerem nas prepričujejo, da nam bo vse dostopno, če bomo le razmišljali pozitivno, so mi godrnjavci in skeptiki še posebej pri srcu. Večkrat si rečem, 
godrnjanje je nova joga.

Angleški pisatelj, pesnik in esejist Michael Foley je duhovit godrnjavec, s katerim bi ob skodelici čaja z veseljem kramljala o absurdu sedanjega časa. Klepet v živo ni bil mogoč, lotosov cvet še manj, zato sva se v pravi platonovski dialog spustila s pomočjo sodobnih komunikacijskih naprav. Beseda je tekla o njegovi novi in izjemno duhoviti knjigi Čas absurda (The Age of Absurdity), ki jo je podnaslovil z Zakaj je v modernem svetu tako težko biti srečen?.

Zakaj torej? Foley pravi, da je vzrokov več, eden od njih je vsekakor, da danes, v dobi absurda, od sebe zahtevamo nemogoče stvari – vsi želimo biti mlajši, bogatejši, bolj spoštovani, slavni in seksualno privlačnejši. Nekoč povsem naravne vrednote so postale zgolj optična prevara. Poglejmo samo na primer, kaj je krivica – »mogoče je, da ima lačen afriški kmet brez strehe nad glavo manjši občutek, da se mu dogaja krivica, kot zahodnjak v srednjih letih, ki še nikoli ni doživel oralnega seksa«. Narobe svet! Sprememba je nadomestila stabilnost, potencial dosežek, pričakovanje hvaležnost, oportunizem lojalnost, dogovor je nadomestil odnos, pobeg soočenje, infantilnost je nadomestila odraslost.

Kaj je sreča?

Sicer pa, kaj naj bi sreča sploh bila? Človeška psihologija je zapletena. Raziskave recimo kažejo, da so športniki, ki na olimpijskih igrah prejmejo bronasto medaljo, veliko bolj srečni od dobitnikov srebra. Športnik z bronastim odličjem je vesel, da je medaljo sploh dobil, lastnik srebrne medalje pa ima vedno grenak priokus, saj se mu zdi, da mu je čisto malo manjkalo do zlata. Čustva so, kot ugotavljajo psihologi in kot piše Foley, zelo asimetrična – negativna so močnejša in trajajo dlje od pozitivnih, slednja so muhe enodnevnice, negativna čustva pa so agresivni imperialisti, ki napadejo, okupirajo, pokorijo naše misli in občutja. »Spomnite se, kako čustvo jeze preplavi vse vaše bitje, kako prisili razum, da oblikuje opravičilo za vašo jezo in zbudi stare zamere. Medtem ko so pozitivna čustva kot metulj, ki hitro leti mimo.« Usluge hitro pozabimo, medtem ko si slabe stvari in izkušnje zapomnimo za vedno.

Psihiater Jonathan Haidt (Foley je oboževalec njegove knjige The Happiness Hypothesis ) je raziskoval igre na srečo in ugotovil, da je užitek, kadar denar dobiš, veliko krajši od bolečine, če isto količino denarja izgubiš. Slabo je žal vedno močnejše od dobrega. Kot piše Haidt, je ta princip oblikovala evolucija in gre za dediščino, ki ostaja v nas še od naših prednikov, ki so živeli v nevarnem divjem okolju, v katerem je bilo življenjskega pomena, da so se hitreje in intenzivneje odzvali na slabe stvari kot na ugodje. Naši predniki prav tako niso imeli veliko časa, da bi sploh razmišljali, ali so srečni ali niso.

Vsi si vse zaslužimo

Ljudje v zahodnem svetu še nikoli v človeški zgodovini niso bili bolj zdravi in varni, pa vendar se še nikoli niso počutili manj varne, zdrave in srečne. Bojimo se vsega, od hrane do vode, do neznanca, ki se nasmehne našemu otroku, bolj kot je nekaj nevidno, bolj nas je strah, kar še posebej s pridom izkoriščajo politiki. Kot meni Foley, se pomanjkanje sreče povečuje tudi zato, ker ljudje nočejo odrasti, postati neodvisni in sprejeti odgovornosti. V starodavnih kulturah, v mitologijah ali romanih je moral vsak adolescent – junak – preživeti različne iniciacijske obrede in preizkuse zrelosti, da je srečal duhovno razsvetljenje oziroma modrost, ki ga je pognala v orbito odraslega sveta. Sodoben mlad človek pa nima več nikakršnih iniciacijskih obredov, »ostane v hiši svojih staršev in v kleti cele dneve igra računalniške igrice ali se pogovarja po facebooku, kar lahko dela do globoke starosti. Nikoli mu ni treba odrasti.«

Prav tako je na drugi strani škodljiva prevelika in izjemno popularna obsedenost z uspehom, »zato ker je uspeh največkrat rezultat lekcije, ki smo se je naučili iz neuspeha. Neuspeh je velik učitelj – za tiste seveda, ki so dovolj pametni, da se iz njega kaj naučijo. Res je, da sta danes žal talent in trud zelo nepomembna, saj je slaven lahko vsak, tudi če prav nič ne zna.« Pomembna je le želja, nas učijo razni guruji in knjige za samopomoč – če si nekaj dovolj močno želimo, se nam bo to uresničilo, ne da bi se nam bilo treba kaj posebej potruditi. Ta misel je odličen humus za potrošniško družbo, ki nam obljublja, da so vse dobre stvari od nas oddaljene le nekaj evrov, da si vse lahko kupimo.

Moderna doba rada poveličuje tudi iluzijo samopomembnosti, ki jo nosimo v sebi. Kar devetdeset odstotkov ljudi recimo verjame, da so boljši šoferji od povprečja. Dokazano je, da kadar slišimo za neko zadevo, ki zveni podobno kot naše ime ali priimek, avtomatsko predvidevamo, da gre za zelo dobro stvar. Kot ugotavljajo nevrologi in psihiatri, je občutek samopoveličevanja pomemben del našega psihološkega imunskega sistema. Brez njega bi namreč lahko postali tako depresivni, da bi zjutraj le težko ustali iz postelje. Prevelika pričakovanja so danes del življenjske filozofije – njen pomemben del so, kot učijo sodobni guruji, trije moram : Moram uspeti , Vsi morajo biti prijazni z mano in Vse mi mora biti na lahek način dostopno . Prepričani smo, da si vsi zaslužimo počitnice, študenti si zaslužijo višje ocene, umetniki priznanje, uslužbenci napredovanje ... »V bistvu pa ni res, da si vsi zaslužijo vse in da se za nič ni treba potruditi. Prav ta miselnost, da si vsi vse zaslužijo, je ustvarila veliko porast kreditov in seveda aktualno ekonomsko krizo.«

Foley v knjigi podrobno prouči razmišljanja filozofov in mislecev od Spinoze do Nietzscheja, da bi odkril, kakšen je njihov recept za človekovo zadovoljstvo in srečo. Vsi so si edini v tem, ugotovi, da srečo prinese predvsem osebna odgovornost. Da je človek ustvarjen za to, da se za nekaj trudi. Avtor za primer omenja znani eksperiment, ko so v nekem domu za ostarele v prvem nadstropju starejšim ponudili možnost, da so si izbrali različne lončnice, za katere so potem vsak dan skrbeli. V drugem nadstropju so rože izbrale in zanje skrbele strežnice, in ne starejši. Prebivalci prvega nadstropja, ki so imeli vsak dan dolžnost in odgovornost, so bili veliko boljše volje kot prej, niso potrebovali toliko zdravil in še živeli so dlje. Starci v drugem nadstropju, v katerem so za rože skrbele strežnice, pa so tako kot prej počasi hirali.

Osebna odgovornost in prizadevanje sta glavna gibalca človekovega zadovoljstva. Vse, kar je kaj vredno, moramo zaslužiti. Misel na srečo v naših možganih ne obstaja zato, da bi bili srečnejši, ampak zato, ker možgani pojem sreče uporabljajo kot neke vrste vabo, da bi nas prisilili, da si za njo kar naprej prizadevamo biti ves čas v pogonu.

Budizem in osebna odgovornost

Vsi veliki misleci od Bude do Spinoze ali Freuda se recimo strinjajo, da gre pri razumevanje samega sebe in pri naši transformaciji v »boljšega človeka« za dolgotrajen proces, za katerega je treba storiti marsikaj, ne le pasivno čakati ali le ponavljati pozitivne afirmacije, kar je zelo popularno.

Buda je recimo zavračal idejo o veri, saj jo je razumel kot odrekanje lastne odgovornosti. Menil je, da nihče ne bi smel v nekaj verjeti samo zato, ker nekdo drugi tako pravi. Vsak posameznik mora sam priti do osebnega spoznanja. Foley v knjigi veliko piše o budizmu in Budi. Zakaj? »Budizem za razliko od krščanstva ne pozna doktrin, herezije, svetih vojn in sežiganja na grmadah. Druga pomembna razlika je odnos budizma do drugačnega, recimo mu nemoralnega vedenja, krščanstvo ga definira kot greh in ga kaznuje, za budizem so takšna dejanja posledica nevednosti, zato se jim lahko, če jih poskušamo razumeti, naslednjič izognemo.« Ironično je, še navaja Foley, da je krščanstvo religija racionalnega Zahoda, v bistvu izjemno iracionalna, neskladna in celo absurdna, medtem ko je budizem religija mističnega vzhoda, izjemno racionalna, skladna in celo praktična. Zato ni naključje, kot ugotavljajo statistike, da so najbolj zanimive značilnosti budizma očitno neprivlačne za današnji čas, saj zanimanje zanj upada, čeprav zanimanje za druge vere izjemno narašča.

Tekaški čevlji brez teka

Upada tudi prodaja pomaranč, ugotavlja Foley. Ali veste, zakaj? Ker se jih ljudem ne da lupiti. Odkar to ve, jih rad kupuje in jih lupi zelo počasi, kot da bi šlo za dejanje kljubovanja svetu, v katerem ljudje zahtevajo pravico brez obveznosti, slavo brez dosežka, seks brez odnosa, tekaške čevlje brez teka, naloge brez dela in sladko grozdje brez semen.

Katere so najljubše dejavnosti sodobnega človeka? Nakupovanje in potovanja, ker so to aktivnosti brez konca, brez končne zadovoljitve. Takoj ko nekaj kupimo, si že želimo nekaj novega, takoj ko se vrnemo s potovanja, že želimo še kam odpotovati. »Obsesija z nakupovanjem in potovanji je neke vrste pohlep, verjamemo, da se za vogalom vedno skriva nekaj boljšega.« Potrošništvo se recimo zelo dobro zaveda univerzalne želje po tem, da bi bili drugačni od drugih, tako so nastale drage ali ekskluzivne blagovne znamke. V Tokiu lahko recimo vidimo velikanske vrste mladih ljudi pred izjemno dragimi trendovskimi trgovinami, kot je recimo Bathing Ape. Posebnost te trgovine je domiselna – najbolj zaželena oblačila naredijo le v petstotih izjemno dragih primerkih. Kdor jih ima, je takoj napredoval na statusni lestvici. Ljudje si namreč najbolj želijo tisto, česar si vsi ne morejo privoščiti, česar vsi ne morejo imeti. Potrošniki plačujejo veliko denarja za tisto, kar naj bi jih razlikovalo od množice, vendar prav zaradi takšnega razmišljanja niso nič drugega kot samo del množice.

Sto prijateljev ali samota?

Ste na facebooku, vprašam Foleyja, in še preden odgovori, ga vprašam, in zakaj ne? »Ker ne verjamem, da je mogoče imeti sto prijateljev.« In kateri sodoben izum vas najbolj navdušuje? »Menim, da je Google eno od novih čudes sveta.« Psihologi so ugotovili, da nas dandanes ob vseh internetih, mobitelih, facebookih, twitterjih in ipadih kar vsake tri minute nekaj zmoti. In ker smo se navadili, da ima naša pozornost omejeno življenjsko dobo, se, če ni kakšne druge motnje, čez tri minute zmotimo kar sami. Mladi zato lažje in raje gledajo kratke odlomke na youtubu kot dolg celovečerni film. Konstantno prekinjanje pozornosti ima lahko dolgotrajne posledice na naših možganih, na ljudi, ki so stari več kot trideset let, bistveno ne vpliva, drugače je z mlajšimi oziroma adolescenti. Konstantna motnja lahko vpliva na razvoj čelnega režnja, prav tistega dela možganov, ki je odgovoren za razmišljanje oziroma za oblikovanje karakterja in se razvije najkasneje, šele po puberteti.

Ne mislim, torej sem

Sicer pa, kot ugotavlja Foley, ljudje danes žal tako ali tako sovražijo razmišljanje. Prvi pogoj za razmišljanje, pravi, sta namreč tišina in samota, dve stvari, ki sta kot ogroženi živalski vrsti, vedno redkejši. Ko je skupina psihologov ljudi spraševala, katere stvari se jim v vsakdanjem življenju zdijo najbolj grozne, se je samota znašla na drugem mestu, takoj za sitnim šefom, ki je bil zmagovalec. V zgodovini so modreci in filozofi učili, da je prav samota bistvena za mentalno zdravje in napredovanje našega uma. »Samota, mirovanje in tišina, in ne družba, gibanje in hrup.« Oziroma kot je dejal Cicero: Človek ni nikoli bolj aktiven kot takrat, ko nič ne dela, in nikoli ni manj sam kot takrat, kadar je sam s seboj. Poglejmo primer; predstavljajmo si nekoga, ki sam sedi v sobi, brez televizije, radia, mobitela in računalnika. Ta podoba nam je že tako tuja, da takoj pomislimo, da gre za nekega čudaka, lunatika . Podoba človeka v samoti se nam zdi bolj čudna od podobe nekoga, ki vsake tri minute dobi tvit od »prijatelja«, ki ga ne pozna in ki mu sporoča nekaj, kar ga pravzaprav sploh ne zanima.

In kako se Foley bori proti absurdnostim sveta? »Z najbolj nevarnim borilnim športom, kar jih je, z branjem.« Ali mislite, da je pomembno za filozofa, da tako kot Sokrat živi, kot filozofira oziroma uči? »Filozof oziroma mislec ne bi smel živeti tako, kot uči, ampak učiti tako, kot živi. Samo izkušnje, ki se jih naučimo iz življenja, so resnično nekaj vredne.« Sokrat je verjel, da lahko le razmišljanje ali debatiranje o iskrenosti in pravici pripomore k temu, da postanemo bolj pravični in iskreni. Buda pa je učil, da vsako razumevanje že pomeni spremembo v človeku, četudi je postopna in neopazna. »Koristno je raziskovati ideje. Če razmišljamo, znamo ločiti dobro in zlo.« O pomembnosti mišljenja, češ da ne sme biti le pravica manjšine, je veliko pisala tudi filozofinja in humanistka Hannah Arendt. Zanimivo je, kot navaja Foley, da je pisatelj Primo Levi, ki je preživel koncentracijsko taborišče, ugotovil, da to, kar so vsi preživeli imeli skupno, ni bila neka fizična moč, ampak intelektualna radovednost.

Sreča za finale

Če se vrnemo k sreči. Angleški mislec 18. stoletja, slavni Samuel Johnson, temeljni kamen zdravega razuma, je dejal, da je sreča trdo delo modrega moža. Nekje drugje pa je dejal, da človek ne more biti srečen, če ni pijan. In kaj je sreča za Foleyja? »Sobotno popoldne in dva pogleda, ki se srečata nad kozarcem hladnega vina.«

Danes sta lovljenje sreče in pozitivno mišljenje postala kult, milijardni posel, s katerim služijo različni guruji, mediji in knjige za samopomoč. »Res je. Najbolj sem žalosten,« pravi pisatelj, »ker ti danes celo natakarji v Parizu rečejo – Želim vam prijeten dan , kajti nihče ni znal biti tako iskreno prezirljiv kot Francozi.«

Kaj pa godrnjanje? Kaj pa dvom? Ali je skepticizem koristen? »Ne samo, da je koristen, bistven je! Vendar, če ste skeptik, morate pričakovati, da vas bodo narobe razumeli. Vsakega skeptika radi kaj hitro obtožijo, da je cinik. Včasih pomislim, da bi si dal na čelo vtetovirati geslo: Skepticizem ni cinizem.«

Foleyjev nasvet za dobro življenje je seveda popolnoma obraten od vsega, kar nam svetujejo sodobni mediji in potrošniško okolje. Kot so učili že stoiki in pionirja filozofije absurda Satrtre in Camus: Če ne moreš spremeniti sveta, ne dovoli, da svet spremeni tebe. Zatorej, pravi Foley: »Beri dobro literaturo, začni novo službo na trenutnem delovnem mestu, uživaj v počitnicah v kraju, kjer živiš, in, najbolj vznemirljivo, potopi se v burno razmerje s svojim zakoncem.«