Miki Manojlović: Kolikor večji 
je film, toliko večja je laž

Nenavaden, ekscentričen, nepredvidljiv. Ne veš, ali bo odgovoril na vprašanje, ne veš, ali bo sploh odgovoril, ne veš, ali je to tvoje zadnje vprašanje. Miki Manojlović je zvezda. Evropska zvezda. Kar ga od holivudskih loči tudi po tem, da nikomur »ne odgovarja« za to, če se mu morda ne da odgovarjati na vprašanja. Miki Manojlović je obraz, na katerem se riše zgodovina jugoslovanskega filma. Vsaka guba govori o enem značaju iz bogate filmografije. Obraz televizijskih nadaljevank: Paja iz Odpisanih, Miki Rubiroza v Na vrat na nos … Obraz kultnih filmov. Tomislav v Samo enkrat se ljubi, V žrelu življenja, Oče na službeni poti, Marko v Podzemlju... Zdi se, da ga poznamo vsi. Je most med generacijami naših staršev, »izgubljeno« generacijo in tudi tisto, rojeno po letu osemdeset, ki zdaj z zanimanjem posega po kulturni dediščini Balkana. Miki Manojlović je tudi obraz evropskega filma, ki se mu je zavezal, in zavračal »nespodobne ponudbe«, ki so prihajale iz Hollywooda.

Kozmopolit, s francosko-srbsko-črnogorskimi koreninami, ki je večji del življenja preživel po evropskih prestolnicah, največ v Parizu; zdaj s svojo ženo igralko in sinom živi v Beogradu.

V Ljubljano je prišel na premiero četrtega filma Danisa Tanovića Circus Columbia. Po francoskem Peklu in angleški Triaži se s tem filmom vrača k svojemu jeziku, k svoji temi – ljubezenski zgodbi, nad katero visi slutnja največje morije na Balkanu.

Pogovor se je začel v sobi hotela Park; ta je s še vedno rahlo socialističnim pridihom in vonjem morda vplival na barvo in ton pogovora.

Čestitam za naziv častnega doktorja Evropske filmske akademije ESRA.

(nasmešek) Kje ste to našli?

Naj citiram obrazložitev akademije: »Vaša osebnost v začetku tretjega tisočletja je pustila močan pečat na področju gledališča in filma – in prispevala k ponovni gradnji porušenih mostov in odnosov med jugovzhodnoevropskimi državami...« Ne morete zanikati, da vas ne gane?

(nasmešek) Mene te besede radostijo toliko, kot radostijo druge. Brez lažne skromnosti. Kdor se tega veseli, veseli tudi mene. Če se ne veseli, je prav tako ok. Sam se veselim tega, da se bom zdaj v Parizu srečal s Petrom Brookom, ki bo na isti slovesnosti dobil nagrado za svoj humanitarni prispevek.

Kdaj sta se s Petrom Brookom videla zadnjič? Na vajah osemurnega epa Mahabharata v londonskem Royal Theatru?

Mislim, da sva se vmes videla še enkrat. Peter Brook je pomembna oseba v mojem življenju. Prvič, ko sem šel ven, leta 1987, nisem šel zato, da bi gradil mednarodno kariero, ampak zato, ker me je k sodelovanju povabil največji živeči gledališki režiser na svetu.

Ampak prav z njim projekta niste izpeljali do konca. Menda ste 14 dni pred premiero odnehali.

To je preveč kompleksna zgodba, da bi jo zdaj lahko pojasnila. Ko je bil najin medsebojni proces končan, sem odšel. Tako. Če on ne bi bil tako velik, se ta proces ne bi nikoli končal.

(Zazre se v tapison v hotelski sobi, kot bi tam nekaj iskal.) Veste, ta posel je nevaren, kadar veste, da se igrate z elementarnimi silami, z življenjem in smrtjo. Igra je zelo močna stvar, ker vas vodi do upravljanja s temi silami... Je igra s hudičem. Je resno občutenje dotikanja smrti. Izginjanja. Rojevanja. (pomolči) Vsaj zame.

Odrasli ste, prepojeni z vonjem gledališča. Izrekli ste toliko lepih misli o gledališču, a hkrati ste v zadnjih dveh desetletjih tam nastopili le dvakrat ali trikrat. Jovanovićev Moliere vas je po enajstih letih premora vrnil na oder, zdaj nastopate v Pašović-Krleževi Evropi danes.

Vidite, Moliere je predstava, ki bi si jo še zdaj želel igrati. Čudovita predstava. Zakaj ne gledališče? Ker si ne morem več privoščiti, da bi si vzel šest mesecev in se popolnoma posvetil procesu, vsak dan na vajah, in potem premiera, še nekaj ponovitev – in konec. In potem igralci, ki izskakujejo iz predstave in vskakujejo vanjo, ker imajo tisti večer pomembnejše, bolje plačano delo... To ne prispeva h kreativnemu procesu. Slovenija je v tem smislu vsekakor bolje organizirana. V Mariboru izpolnjujete vse pogoje za gledališče. Imate odličnega direktorja gledališča, ustvarjalce, prostor. Ko se želiš zakopati v delo in vase, pojdi v Maribor. Malo prijetno mesto. Kaj drugega bi tam lahko počel?

Kako se vam je porodila ideja za delavnico povezovanja ljudi s posebnimi potrebami v Beogradu? Ste bili vi pobudnik?

Da. Sam sem prišel na to idejo. V življenju sem vse dobil ravno ob pravem času; morda se je kdaj zgodilo, da sem kaj dobil tudi pred časom. Hočem reči: zadovoljen sem. Uspelo mi je, da sem živel polno in ustvarjal. A mislim, da brez popolne izmenjave z ljudmi, ki to lahko počnejo, ni nič.

Gledališče ni atletska disciplina, kdo je boljši, kdo je hitrejši. Kdor ga dojema tako, ga čaka le povprečnost. Tisti redki, ki znajo deliti izkušnje, energijo, so največji. Ko izpolnite vse, kar ste želeli, se vprašate, zakaj bi človek, ki je naredil vse, kar je hotel – zveni idiotsko, ampak je res –, to zadržal zase?

In če sem delno integriran v srbsko družbo, se čutim obvezanega, da pomagam tistim, ki niso integrirani. Ljudje, ki sodelujejo v tej delavnici integracije, vedo, kaj to pomeni na socialni in kulturološki ravni. Najprej smo naredili predstavo z ljudmi, ki so slepi; bila je zelo avtentična, edinstvena.

Kje ste dobili denar?

Na začetku smo vse zagnali večinoma z mojim lastnim denarjem. Moja žena ve za polovico, za pol pa ne. (nasmešek) Potem nam je pomagala fondacija Erste. S predstavo smo bili na Bitefu, na Mesu, na dobrodelnih akcijah za slepe in tako dalje. Zdaj smo srečni, družimo se po predstavah, naredili smo šolo kreativnega pisanja za vse, ki čutijo ta talent v sebi... Imeli smo najboljšo glasbeno sezono v Beogradu, bolje, da se ne hvalim naprej. (nasmešek) Lepo je. Res je lepo. Moje življenje se je polepšalo. In njihovo tudi.

Kot je rekel režiser Danis Tanović, je Circus Columbia njegovo ljubezensko pismo generaciji naših staršev, ki so nas pripeljali do tega, kar se je zgodilo...

Dejstvo je, da na območju nekdanje Jugoslavije od leta 1945 do danes denacifikacija ni bila opravljena do konca. Če bi bila, bi bilo vse drugače. Tako da vsi, ki so kdaj bili ali so še vedno fašisti – morajo biti kot takšni tudi označeni. Ne da se fašisti pred očmi vseh spreminjajo v komuniste, komunisti spet v fašiste, komunisti v demokrate, to nima smisla. Niti eden politični proces od leta 1945 ni bil dokončan.

Vse sovraštvo je torej po vašem mnenju ves čas samo tlelo pod fasado bratstva in enotnosti?

Ne govorim o sovraštvu, govorim o vseh procesih, tudi o ljubezni.

Ljubezen? Ni ravno stvar, ki bi jo označili kot »negativno«.

Lahko je, če jo uporabljajo Slovani. Če je pretirana. V srbskem jeziku imamo izrek: Od takšne ljubezni tudi konji crkavajo. Toda to zdaj ni najina tema.

Kaj nam potem daje film Circus Columbia v tem smislu? Kaj ste spoznali v procesu ustvarjanja tega filma, česar kot samo opazovalec, državljan nekdanje Jugoslavije niste mogli občutiti?

V tem smislu nič. Vse sem vedel že brez tega filma.

Ni vedeti nekaj drugega kot čutiti? Ste v vlogi hrvaškega nacionalista, ki je moral najprej zbežati pred komunisti in se nato vrne z mercedesom in mlado žensko ter naleti na še veliko strašnejši kaos...

... (prekine) tega ne moremo pojasniti čustveno. Če govorim racionalno, lahko še enkrat ponovim, da se v tem prostoru ni izvedla denacifikacija, zato pa se je uspešno izvedla nacionalizacija. To je ostalo v skritih porah družbe, posameznikov in kasneje v institucijah. V kulturi se je delalo zanemarljivo malo, cerkev jih je dobila po riti...

No, kulturno oziroma vsaj navzven je bila Jugoslavija dežela velikih filmov, v katerih so nastopale velike zvezde. Bitka na Neretvi z Yulom Brynnerjem ali Sutjeska z Richardom Burtonom...

Lahko si mislite, da so Američani zelo ljubili te filme, ne? (se posmehljivo nasmehne) To so bili vendar filmi, potrebni režimu, nehajmo si lagati. Film je tudi v resnici velika laž. Kolikor večji je film, toliko večja je laž.

In Circus Columbia je...

... mala laž. Circus Columbia nima ambicije razlagati teh zapletenih odnosov. Je čudovita ljubezenska zgodba, ki se končuje v zori vojne.

Govori tudi o malih intimnih zgodbah prijateljev v isti vasi, ki zaradi zavisti, zaradi otroških zamer, kasneje postanejo klavci drug drugega.

Že res. A to je druga raven. To je zrel scenarij pisatelja Ivice Đikića in Danisa Tanovića in se ukvarja z zelo ozkim delom ozemlja, ki mu pravimo Hercegovina. Med snemanjem tega filma sem spoznal, da otroci v Čapljini hodijo v isto šolo ob drugem času: muslimanski otroci gredo v šolo recimo ob osmih zjutraj, »krščanski« pa petnajst minut za njimi. Muslimanski in katoliški otroci se ne vidijo niti med odmori. To me je strašno prizadelo. Ker če razdeliš otroke po veroizpovedi, ko imajo sedem let, kaj se bo z njimi dogajalo takrat, ko odrastejo? Kako se bodo šele takrat sovražili med sabo? Ali pa jih bo vse življenje strah tiste druge »etnične skupine«? Evo, to sem spoznal na snemanju tega filma.

Že leta 1993 ste odšli v Pariz, ker – kot ste večkrat rekli – »niste več našli smisla«?

Leta 1981 sem z Rajkom Grlićem posnel film, ki mi je odprl evropska vrata, Samo enkrat se ljubi. Profesionalna vrata so bila odprta, a ko se je zgodil Oče na službeni poti, se mi je odprl evropski film.

Leta 1993 sem odšel sem, ker nisem hotel biti več v tem toru, v tej staji. Nisem trpel represivnega režima, nesmiselno se mi je zdelo vztrajati v njem. Nisem videl smisla, kaj bi še lahko počel v tem mestu, v tej državi. Nisem mogel podpirati te popolnoma nenormalne situacije.

Kako da ste tudi kasneje sodelovali z Emirjem Kusturico, čeprav ste vedeli za njegova politična stališča?

Kako, zakaj? Podzemlje je vendar ustvarila skupina štirih kreativnih ljudi, iz globoke nuje. Podzemlje je zadnji krik vseh nas, ki smo imeli nekaj talenta in pameti in nismo mogli razumeti, zakaj so se ljudje, ki so si bili nekoč tako blizu, tako mračno pobijali med sabo. Ta film je nastal iz krika nemoči – zakaj je šla neka država »v kurac«. In zakaj je šla? Ker je bila zgrajena na veliki laži. Vse od leta 1945 do 1991 je ena sama fina laž. (se rahlo razburi) Mi smo se čutili kot Jugoslovani, zato smo posneli ta film.

Mislim, da bom s tem človekom naredil še vsaj dva filma. Ker mislim, da si nisva še povedala vsega in da obstaja še stopnja izmenjave.

Vaš obraz pravzaprav sovpada z zgodovino neke države. Kot igralec ste preigrali vse obraze Jugoslavije: ste deziluzirani komunist v Samo enkrat se ljubi, povratnik v Paskaljevićevem Sodu smodnika, Miloševićev fen v Ranah, zdaj Albanec Azem v Karanovićevem filmu Besa, hrvaški nacionalist v Circusu Columbia.

Vse te vloge so mi dale možnost, da skoznje govorim tisto, kar mislim o teh stvareh. Skozi male človeške kozmose, kot ste rekli, ki so lahko takšni in drugačni... Dobil sem to možnost in to je velika sreča. Lik Miloševićevega fena v Ranah je velik kreten, ne mislite tako?

Vsi Miloševićevi feni so se izkazali za take. Tudi omenjeni režiser.

Pustiva to. Jaz nisem njegov biograf, da bi analiziral njegove misli. Kusturica ima svoje mišljenje in ima pravico, da misli. Kdo mu bo vzel pravico, da misli? Poglejmo njegove filme in pomislimo, kakšno sporočilo nosijo.

V kar nekaj filmih ste bili tudi »Titov fen«. Kako ste dojemali ta kontroverzni lik naše zgodovine, kadar kamere niso bile prižgane?

To so bili drugi časi. In tovariš Tito... (pomolči) je postal vladar v času, ko se je začela hladna vojna, ko se je svet razdelil na zahodni in vzhodni blok. Tovariš Tito je umrl srečen, še pred padcem berlinskega zidu. (se ironično nasmehne sam vase) Tovariš Tito je bil potreben tistemu času, takšen, kakršen je, da bi bil tangenta neuvrščenega sveta. Vse je združil v organizacijo, ki se je imenovala Neuvrščeni. Tovariš Tito je bil diktator, ki je v belih rokavicah igral klavir. Tovariš Tito je bil nekdo, ki svojih političnih nasprotnikov ni ubijal, ampak jih je mučil, se poigraval z njimi in njihovimi družinami. Tovariš Tito je bil, če skrajšam, v zunanjepolitičnem delovanju potreben času, v katerem je živel. Mi smo lahko potovali, imeli smo iluzijo, da napredujemo, da se razvijamo. A v notranji politiki je bil tovariš Tito po mojem skromnem mnenju človek 19. stoletja.

Zakaj?

Ker tovariš Tito, Kardelj & company niso dovolili ustvarjanja nekega jugoslovanskega naroda, v tem je vsa stvar. Na popisu vsakih deset let so ljudi spraševali o nacionalnosti: Slovenec. Ok. Srb. Ok. Jugoslovan? Ne, to ne gre. Zapisali so: »Neopredeljen.« To so pisali desetletja. Tito je uničil Jugoslavijo, ker ni dovolil, da ta val ljubezni, ki se je rodila, ki je bila starejša od Jugoslavije same, ni zaživel.

Čeprav vlada prepričanje, da je z njegovo smrtjo konec tudi države.

Slovenija, Hrvaška in Srbija so davno pred njim želele imeti skupno državo. In so jo tudi ustvarile, v dobri volji, ni nam bila vsiljena.

A v resnici ni dovolil, da bi se ustvaril en sam jugoslovanski narod, tako kot je recimo naredil Garibaldi. V tem smislu je bil tovariš Tito brezveznik. In pri tem je njegov velik greh, da ni poskrbel za kompetentne politične naslednike. Ko je umrl, so prišli na oblast hujši od njega. (molči) Veste, v resnici mi ni nič več žal za Jugoslavijo.

To pomeni, da vam je bilo žal?

Seveda. Ampak ne morem več do konca življenja jokati za nečem, kar se ne bo več vrnilo.

In prav Srbija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška in Črna gora, države, ki so bile v vojni, zdaj nadaljujejo tradicijo kulturnih povezav, snemajo se skupne koprodukcije, spremljajo literarno produkcijo, ker poznajo jezik, spremljajo televizijo, tisk. Slovenija je izključena od tega dogajanja. A hkrati se ni dovolj kakovostno kulturno vključila v Evropo, če se sploh je.

To je res. Jezik je lahko ovira. A mislim, da ni samo to. Mislim, da obstaja samo ena sama ključavnica. Samo ena pot, če hočete. Ne nova revolucija, ne verjamem v revolucije, ker predstavljajo samo hiter korak naprej, temu pa sledi pet korakov nazaj. Edini pot je učenje, znanje, kultura. Tako se delajo stvari. Tako bi se lahko nadaljevalo. A vidim, da vse te vlade »zaboli kita« za kulturo. Tej državi vladajo lokalni veljaki, ostanki starega boljševističnega sistema. Ali mafijskega. Koga briga za kulturo. Kaj je to?

Zmoti naju trkanje na vrata hotelske sobe. »Ko je?« zadoni iz naslanjača. – Hausmajster. Hišnik. Sledi prizor, vreden povprečne balkanske komedije. Ko hišnik vstopi in na vratih zagleda znani obraz njegove mladosti, se mu na obrazu izraz popolnega presenečenja spremeni v izraz čiste sreče. »Vi ste, Miki! Miki Manojlović!« Za hip se zdi, da mu bo skočil okrog vratu, a se obvlada, prišel je popravit daljinca, ves čas mrmra. »Vi, Miki, ste sodobni človek, morate imeti urejene vse te programe. Vam pustim program Srbija, gospod Manojlović?« – »Molim?« Manojlović zavija z očmi. »Ugasnite, ugasnite to. Ne vidite, da poskušava dokončati intervju...« končno s stoičnim izrazom zapre vrata za njim, se udobno usede in spusti kletvico, ki iz njegovih ust zveni nekako gosposko. Kje sva ostala?

Februarja ste v Mariboru premierno nastopili v največji multikulturni produkciji SNG Maribor zadnjih let, po Krleževem eseju Evropa danes v režiji Harisa Pašovića, a z Edwardom Clugom, Laibachi... Je »evropska ideja res zapustila Evropo«, kot pravite v predstavi?

Poglejte, v Francijo sem redno prihajal od leta 1963, k svojemu očetu, k babici. Od leta 1993 sem živel tam, tako da ta prostor res poznam. Gotovo Evropa predstavlja nekakšen ideal civilizacijskih vrednot, ki jih je treba doseči. A vedno je bil sever in jug. Vsaka dežela ima svoj jug. Enkrat sem se šalil, čigavi južnjaki so Švedi? Za koga je Švedska jug? Mislim, da je evropska ideja velika ideja. Je seveda tudi zelo stara ideja. Tudi Napoleon je delal na tem, stari Rim...

Zmoti naju klic, da mora biti čez deset minut v Kinu Vič, pred začetkom projekcije Circusa Columbia. Manojlović nezadovoljno mrmra v brado. Kakšen intervju bo to, saj ne morem do konca razviti niti ene misli... Ko vstopimo v preddverje kina Vič, ga ujamejo fotoreporterji, kamere. Ob osmih se vrata kinodvorane zaprejo, midva sedeva za mizo kavarne kina, na okrogli mizici pred njim skromen espreso in voda.

Kako bi označili to vašo držo do medijev – kot aroganco, cinizem, ekscentričnost morda?

Zdaj bom zelo iskren. Mislim, da izgovorjena in napisana beseda nima nikakršne vrednosti. Če bi jo imela, bi bil ta svet veliko boljši. Zato mislim, da delava nepotrebno delo.

Podobno bi potem lahko rekli za igrano besedo – v gledališču, na filmu: če ne pomenijo nič, zakaj torej sploh igrati. Zakaj torej sploh kaj?

No, povedal sem vam samo, kaj mislim. Resni intervjuji nimajo smisla. A filmi... ob filmih se lahko vsaj malo zabavamo, medtem ko jih snemamo.

Greva torej k »zabavnejšim« temam. Je naključje, da ste v zadnjih dveh filmih v erotičnem odnosu z dvema mladima slovenskima igralkama – z Nino Ivanišin in Ivo Krajnc.

Raje reciva z dvema talentiranima mladima slovenskima igralkama, da. Čudoviti sta. A z Ivo v Besi nisva bila v erotičnem odnosu.

Najbolj erotičnem sploh. Ravno zato, ker se nikoli ne dotakneta. Film govori o Albancu, ki na pragu I. svetovne vojne da zaobljubo učitelju, srbskemu oficirju na Kosovu, da bo obranil čast njegove žene, slovenske učiteljice (Iva Krajnc).

To je res. Zato sem večkrat rekel, da je moj Azem neozaveščeni gejevski aktivist. Kako biti tri leta zaprt z žensko, v katero si zaljubljen, ne da bi se je dotaknil. (nasmešek) Mislim, da je to dober film. Moški, neizobražen, ki je odrasel na planini ob kozjem siru, tri leta zaprt z žensko, ki je izobražena učiteljica. Jaz sem se dal celo obrezati, da bi posnel ta film.

Ne verjamem.

Res. Tudi Điđa [Srđan Karanović] mi ni verjel, a ko sem se mu ponudil, da lahko to preveri, se je zgrozil. (se smeje) Điđa je zagovornik teorije, ki jo spoštujem. Moči, a ne hteti. Da nekaj lahko, ampak nočeš. To je zanj vrhunec. Jaz pa zase nisem čisto prepričan.

V več intervjujih ste poudarili: »Za ta prostor je pomembno to, da Miki Manojlović igra Albanca.«

In to je res. Ko sem bil pred leti v žiriji sarajevskega festivala, so se v nekaterih beograjskih medijih pojavljale novice v slogu: »Manojlović dal nagrado šiptarju«. Med Srbi in Albanci mora priti do približevanja. In prišlo bo, če bo kdo to hotel ali ne. Z likom Azema nisem užalil niti Srbov niti Albancev. To lahko rečem.

Ali sploh lahko kot kozmopolit občutite ta prezir, ta predsodek. Od kod to prihaja?

Ko sva prej govorila o Titu, nisem omenil Albancev. Lahko bi recimo omenil, da je eden mojih prvih spominov vožnja z vlakom čez Jugoslavijo. Spomnim se, kako sem se kot otrok spraševal, zakaj se vlak na meji s Slovenijo, v Dobovi vsakič ustavi. Zato, ker se v Sloveniji zamenja elektrika, so mi povedali. Vi ste vedno imeli svojo elektriko za razliko od preostale Jugoslavije.

In kakšno zvezo ima to z Albanijo in Srbijo?

Prav s tem odgovarjam na vaše vprašanje: vsak ima svoje ideje, vsak ima svoje načine, kako se bori za svojo samostojnost ali vsaj misli, da se... Gre za pravo mero. Ne bi mogel biti drugačen, kot sta me vzgojila moj oče in moja mati. Ne prenesem, če slišim pripombe čez cigane... Z ljudmi, ki imajo kakršenkoli predsodek do ljudi druge narodnosti ali kulture, se ne morem niti družiti. To me žali. Žali mene kot človeka. Zakaj bi nekdo preziral ali sovražil Albance. Lahko pa se ne strinjam s tem, kar je Tito načrtno počel. Saj poznate zgodbo: »Tito kum vsakemu devetemu otroku na Kosovu.« Namerno je vzpodbujal rodnost, naseljeval Albance na Kosovu. A hkrati se Srbi na Kosovu niso učili albanščine in narobe, Albanci ne srbohrvaščine. Kako bi se lahko pogovarjali drug z drugim, kako bi lahko kaj skupnega ustvarjali, če niso govorili istega jezika. Leta 1984, ko sem bil predsednik združenja igralcev Srbije, sem predlagal takratnemu predsedniku, da najboljši srbski igralci ne morejo imeti statusa svobodnega umetnika, če skupaj z Albanci na Kosovu ne naredijo vsaj enega skupnega projekta. In nihče tega ni razumel.

(Kino Vič med premierno projekcijo filma ni idealen prostor za nadaljevanje intervjuja. Še nekajkrat pristopijo k njemu, najprej Danis Tanović z ekipo, potem Branko Đurić, nato Miroslav Mandić, distributer Sreten Živojinović, slovenska producentka filma Dunja Klemenc... Miki se drži dostojanstveno, na obrazu mu ves čas igra nenavaden nedoumljiv izraz, kot bi sprejemal na svojem dvoru in se hkrati posmehoval tej misli. Kje sva ostala? pravi in skrbno meša espreso. Ah. Nič ni važno. Brez veze.

Obstaja skupni imenovalec vaših vlog, in to je eros. Če začneva s Samo enkrat se ljubi, nadaljujeva z Očetom na službenem potovanju, pa z Mesarjem, pa s francoskimi filmi, kot so Artemisia, Ozonova Kriminalna ljubimca...

(zamahne z roko) Ah, to so vse različni režiserski pristopi k tej človeški potrebi po nadaljevanju človeške vrste.

Kako to, da vas tako radi vidijo kot ljubimca? Je to nekaj, kar igralec nosi v sebi? Lahko na to vpliva?

(skomigne z rameni) Kaj naj vam rečem na to? Menda ne bova šla v pikantne podrobnosti...

Kaj lahko rečete o filmu, ki je bil leta 2007 uvrščen v tekmovalni program Berlinala, v katerem največja ikona rokenrola in punca Mika Jaggerja nastopa v vlogi babice seksualne delavke Irine Palm... z »zelo delovno dlanjo«. Vi ste njen makro, zvodnik.

Marianne Faithful... v tem filmu ji ni bilo lahko. Res ni bilo lahko. A če je zdržala tisto, kar prinaša rokenrol, kako ne bi preživela snemanja nekega filma. (nasmešek) Ne glede na to imam Marianne zelo rad. Super sva sodelovala.

O erosu v vaših filmih sprašujem tudi zato, ker so Mesarja iz leta 1998 režiserja Aurelia Grimaldija razglasili za poceni pornografijo?

Vam nisem že enkrat rekel, da je to najslabši film, ki sem ga posnel v karieri? To je tudi eden tistih redkih filmov, ki sem jih posnel za denar.

Ste zdaj zadovoljni z zadnjim filmom Rajka Grlića Naj ostane med nami, ki je na Hrvaškem zaradi erotičnih prizorov, sploh med vami in Nino Ivanišin, dvigoval kar nekaj prahu?

Moram reči, da ga še nisem videl. Je pa res, da Nini Ivanišin v tistem erotičnem prizoru ni bilo lahko. A je dobro speljala.

Ker pravite, da izberete samo tiste vloge, kjer se zgodi igralska »izmenjava«, kaj vas je tako pritegnilo v tem scenariju, »v katerem vsi varajo vse«...

Film je zanimiv medij, da se počnejo take stvari. To je film o laži.

Se strinjate, da je Grlić »mojster ljubezenskih prizorov?

Za prizor v Samo enkrat se ljubi ni kriv Rajko Grlić, ampak Tomislav Pintar. Rajko Grlić je bil samo dovolj pameten, da si je dovolil, da je zgolj voajer. In to je očitno dobro. (nasmešek)

Je to, da vstopaš pod kožo resničnih oseb, slikarja Agostina Tassija, pa tudi pisateljskega genija Dostojevskega v filmu Demoni Sankt Peterburga (2009), privilegij?

Ta film je bil najbolj gledan italijanski film leta. Je bolj refleksija o Dostojevskem kot rekonstrukcija realnih dogodkov. Govori o večnih stvareh, toleranci, ekstremizmu, talentu, razumevanju, krhkosti... in o ljubezni.

Odlične kritike ste dobili tudi za vlogo v bolgarsko-slovensko-nemško-madžarski koprodukcija Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom režiserja Stefana Komandareva (2009).

Stefan Komandarev je naredil odličen film. Odličen, da.

Čeprav ste večkrat jasno izrazili prezir do novega Hollywooda, igrate z nekdanjim seks simbolom – s Sharon Stone. V kinematografe prihaja nadaljevanje Largo Winch II. Jeroma Salla, v katerem igrate milijarderja...

S Sharon Stone nimava skupnih prizorov, nikoli se ne srečava.

Zakaj ste tako skopi, ko vas sprašujem o filmih?

(Zastrmi se v steno za mojim hrbtom.)

Z Miro Furlan ste s Circusom Columbia zaključili krog, ki sta ga začela kot filmska ljubimca v Očetu na službeni poti...

Ne vidim kakšne posebne simbolike.

Poglejte, kako dobre noge ima Mira Furlan na tistem plakatu... (se zastrmi v plakat Circusa Columbia na steni za mano) Izjemna je. (tišina)

Miri takšna pripomba ne bi bila všeč. Mira Furlan (pomenljivo premolkne) je ena od najbolj subtilnih, najbolj izobraženih igralk, ki sem jih srečal v življenju. Mira Furlan je... suho zlato, z največjim številom karatov. Čudovita ženska.

Za katerega režiserja, s katerim ste delali, bi to lahko rekli?

Za Petra Brooka.

Aja, še nekaj, mi šepne, tik preden ugasnem diktafon. Njegov pogled je zaigrano skrušen in nagajiv hkrati. Tisto, kar sem vam rekel za vlogo Albanca v filmu Besa... Za vlogo sem pripravljen narediti marsikaj, že res. A tisto glede obrezovanja sem si... izmislil. Se smeje. Nisem si mogel pomagati. Hotel sem videti vaš začudeni izraz.