Tiskane izdaje
Pa tudi ljubitelj umetnosti, prodoren sogovornik, nepopustljiv pogajalec, borben zagovornik svojih stališč – in zaradi vsega tega marsikomu trn v peti.
Mitji Rotovniku se bo na njegov 71. rojstni dan prihodnje leto oktobra iztekel zadnji mandat v hiši, ki jo je vodil skoraj pol življenja. Konec leta bo ministrstvo za kulturo že začelo iskati primerne kandidate za mesto generalnega direktorja Cankarjevega doma.
Naslednje leto se izteka vaš sedmi mandat. Tokrat res nepreklicno odhajate?
Vsaka stvar pride enkrat do konca in zdaj je napočil konec direktorovanja Mitje Rotovnika. Tukaj sem že 32 let. Če k temu pridam še pet let priprav na gradnjo Cankarjevega doma, je to več kot polovica mojega življenja.
Hiša je v celoti prenovljena. Pravkar ste objavili program nove sezone. Nasledniku zapuščate institucijo v solidni kondiciji.
Ko zaključujemo investicijski ciklus, mi je v zadovoljstvo povedati, da bo novi direktor prišel v lepšo, bolje tehnično opremljeno hišo, kot sem jo dobil v roke jaz, pa čeprav je bila takrat nova. Popolnoma vse je prenovljeno. V največje veselje mi je, da nam je uspelo zamenjati stole. Še enkrat bom poudaril: dober direktor je dolžan skrbeti za dober program in kondicijo hiše, sicer se zgodi to, kar se dogaja z Dramo, ki je v popolnem razsulu. Tako kot je bila Opera. Potem pa je njena prenova stala skoraj toliko kot gradnja celotnega Cankarjevega doma. In kaj smo s tem dobili? Neakustično dvorano, majhen oder in manjše število sedežev. In tako so pognali 42 milijonov. Le kolektiv ima krasne razmere za delo, toda naj to enkrat tudi že pokaže.
Pa pojdiva najprej k vsebinskemu delu. Za kaj ste si prizadevali pri snovanju nove, že 34. sezone, po kateri se vas bo pomnilo?
Cankarjev dom ima že več desetletij trdno programsko hrbtenico. Za CD je ključno, da ponuja novo, drugačno ali presežno, zlasti tisto, česar drugi programi v Ljubljani ne obsegajo. To je še posebej pomembno, ko gre za številne koprodukcije ali partnerska sodelovanja. Ravnovesje med javnimi zavodi in neodvisnimi umetniki in svobodnjaki je danes na trgu porušeno. Zato je pomembno, da hiša, ki ima šest dvoran, ponudi sodelovanje tudi drugim kulturnim zavodom in umetnikom, zlasti če delujejo kot samostojni ali v okvirih nevladnih kulturnih organizacij. Zato smo letos v fokus postavili mariborske umetnike. To je neke vrste dar Ljubljane močnemu, energetsko nabitemu in zanimivemu mariborskemu umetniškemu prizorišču.
Ponosen sem, da mi je v nezavidljivih časih pridobivanja sponzorjev uspelo nagovoriti Jožeta Colariča, predsednika uprave in generalnega direktorja Krke, da bodo sponzorirali mega simfonično prireditev. Gre za znamenito simfonično pesnitev Pesmi z gradu Gurre Arnolda Schönberga, ki bo prihodnjo jesen prvič uprizorjena pri nas in je po številu nastopajočih največji glasbeni dogodek v Sloveniji. Pri projektu, ki ga bo pripravil in dirigiral Marko Letonja, bodo poleg SF sodelovali še Simfonični orkester RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, operna zbora SNG Opere in baleta Ljubljana ter SNG Maribor, Orkester filharmonije z zborom in še pevci na svobodi, domači in tuji. To je preprosto nekaj, kar Cankarjev dom po tridesetih letih delovanja mora narediti. Res mislim, da je pomembno, da za zaključek mojega bivanja v tej hiši postavimo na oder še to mojstrovino.
Poleti je država kulturnim ustanovam izmaknila nezanemarljiv delež sofinanciranih sredstev. Kako je to vplivalo na program in doseganje poslovnega plana?
Situacija je zelo težka. Po zakonu za uravnoteženje javnih financ so kulturi vzeli približno pet milijonov evrov, poleti pa je prišlo še pismo od ministra, da bodo javnim zavodom rezali nadaljnji milijon in pol evrov. Tako je bil CD prikrajšan še za nekaj manj kot 133.000 evrov. Veste, kaj pomeni za direktorja, da dobi tako pismo julija, ko je pol leta programa že za nami, za naslednje štiri mesece pa je tudi že vse dogovorjeno!? 133 tisoč je velik denar! To je bil hud udarec, zaradi česar smo imeli velike težave pripeljati to leto do konca. Prav tako se je za letošnje leto zmanjšal obseg obeh programov, kulturno-umetniškega in kongresno-komercialnega. Namesto načrtovanih 1099 kulturnih prireditev jih bomo letos predvidoma uresničili 28 manj. Ocene, ki jih je pripravila naša poslovna direktorica Jana Kramberger, pa govorijo, da bo celotni letošnji prihodek CD, brez investicijskega programa prenove, uresničen v višini približno 9,2 milijona evrov. Od lani bo manjši za 7 odstotkov.
Sicer delež financiranja iz javnih sredstev ostaja zadnja leta približno enak. Ministrstvo bo letos predvidoma zagotovilo 56 odstotkov prihodkov Cankarjevega doma, kar je 440.000 evrov manj kot lani. Preostalih 44 odstotkov načrtujemo iz neproračunskih prihodkov; od prodanih vstopnic, pokroviteljev in darovalcev ter prihodkov kongresno-komercialne in druge dejavnosti na trgu. Tudi teh prihodkov bo manj za okoli 300.000 evrov.
Omenili ste že, da časi pridobivanju sponzorjev niso več naklonjeni. Celo za vas, ki ste na tem področju med kulturnimi menedžerji od nekdaj vodili.
Nobene radosti ni več na tem področju. Velik problem je dobiti nove sponzorje in donatorje. Vedno manj je podjetij, ki so dejansko sposobna sponzorirati. Mnoga pa bi lahko, a ne. Ali pa se zelo specializirano odločajo, kaj bodo podpirala. Trenutno uporabljam vse svoje veščine in argumente, da bi Tomaža Berločnika navdušil, da bi Petrol sponzoriral Cankarjev dom. Po osebnem srečanju z njim je dobro kazalo. Potem pa so mi javili, da nimajo sredstev. Odpisal sem jim, naj mi raje rečejo, da jih ne zanima sponzoriranje brazilskega baleta. To bi razumel, ampak naj mi ne govorijo, da nimajo denarja. Če ga kdo ima, ga ima Petrol! Na naslednja tri pisma mi sploh niso odgovorili. Mimogrede, pogledal sem, koliko je Cankarjev dom v zadnjem letu plačal Petrolu - skoraj pol milijona evrov, za elektriko, bencin in provizijo od prodanih vstopnic za naše predstave, ki jih prodajajo na Petrolovih črpalkah. Mogoče se pa vendarle še omehčajo.
Mislite, da je problem v tem, da nove generacije vodstvenih kadrov nimajo zadostnega čuta družbene odgovornosti, da bi razumele, zakaj je treba podpirati kulturo?
Mislim, da je pritisk na sponzorje preprosto prevelik. Pritiski struktur, tudi političnih, so mnogo močnejši v športu kot v kulturi. Pride neko evropsko prvenstvo v košarki in se ta lijak še bolj zapre. Če se bo sponzoriranje kulture še zmanjševalo, je to resna nevarnost, da se bodo kulturni programi osuli še bolj, kot se, ker država tako radikalno zmanjšuje sredstva za sofinanciranje.
Pri prepričevanju sponzorjev verjetno nekaj odtehtajo politične zveze, nekaj argumenti. Na kaj ste se bolj zanašali?
Argumenti so ključni. Na sponzorskem področju čaka novega direktorja trnova pot. Gospodarstveniki imajo ponavadi raje sproščujoče, entertainment projekte. Tu je velika razlika med ustvarjanjem vrhunskega kulturno-umetniškega programa in zanimanjem sponzorjev zanj. In to postaja vedno hujši problem. Zgodilo se je že, da je kakšen direktor sponzoriral neki umetniški dogodek in je nanj povabil svoje poslovne partnerje. Naslednji dan so se mu pritožili, češ, kakšno morečo dolgočasnost so morali gledati. On pa je potem poklical mene, da naj naslednjič raje uvrstim v program kaj takega, da se bodo ljudje zabavali.
Poleg sponzorjev je eden pomembnih zunanjih virov tudi kongresna dejavnost, ki je bila že od snovanja novega kulturno-kongresnega centra v sedemdesetih zastavljena tako, da bi hranila kulturni program. Začetki so bili obetavni. Razmerje dejavnosti je bilo tedaj 70:30 v korist kulture ...
Zdaj je to razmerje 80:20. Imamo zelo dober kongresni tim, z Bredo Pečovnik kot direktorico, a problem tega tima je nepopisna konkurenca na tem področju. Vsa Slovenija je nenadoma postala kongresna država, vsak hotel ima v mislih tudi kongresno dejavnost. Mednarodna kongresna aktivnost pa se je začela s krizo zmanjševati. Delegatov na kongresih je vedno manj. V prvih petnajstih letih smo gostili nekaj zelo pomembnih in dobro obiskanih kongresov, številke so segale tudi do 2000 gostov. A pričakovanja, da bo Ljubljana oziroma Slovenija postala priljubljena kongresna destinacija, se niso zares uresničila. Kljub kongresno-komercialni recesiji pa je ta dejavnost v Cankarjevem domu zelo pomembna, saj kljub vsemu v 20 odstotkih prispeva za splošne stroške, plače in stroške vzdrževanja. A to ni dovolj, da bi ta sektor vzpodbujal kulturne projekte. Potem pa ti še operni Mitja Brvar vrsto kongresnih poslov odpelje iz CD v opero. Šlo je večinoma za popoln dumping in nenavadne kompenzacije. Na ministrstvu smo naredili kraval, nakar je v. d. ravnatelja Peter Sotošek Štular to prakso nekoliko ustavil. Oddajati najdražjo hišo v Sloveniji prepoceni za komercialne prireditve ... Tako res ne gre!
Prireditve na vsakem koraku, festivali, koncerti in vrtoglave cene koprodukcijskih predstav ... Nepoučen človek bi ob vseh teh dogodkih pomislil, da se kriza kulture še ni dotaknila.
Že samo zemljevid Ljubljane se je na kulturnem področju v zadnjem desetletju strahovito spremenil. Mesto ima poleg Cankarjevega doma delujočih nekaj kulturnih centrov, od Ljubljanskega gradu, Kina Šiška, Španskih borcev do Kinodvora, ki je zaslužen za renesanso filmske umetnosti. Vendar je mogoče zaznati razliko med ponudbo in povpraševanjem. Mesto ima še vedno enako število prebivalcev kot takrat, ko smo gradili Cankarjev dom. To so demografski parametri, ki vplivajo na obisk prireditev, predvsem pa na prihodek od prodaje vstopnic. Ljubljana ima še eno posebnost - med številnimi kulturnimi dogodki jih je veliko brezplačnih. Ljudje, ki nimajo denarja, tako dobijo stik s kulturo. Kultura je dostopna bolj, kot bi bila sicer, saj je kriza udarila občinstvo po žepih in onemogočila obiskovanje dogodkov, ki so nekoliko dražji.
K sreči so veliki dogodki v CD še vedno dobro obiskani, saj je poleg donacij veleposlaništev, ki, kot vemo, niso več tako naklonjena sodelovanjem kot nekdaj, in subvencij, pridobljenih prek evropskih skladov, vaš proračun odvisen tudi od vstopnin.
S strahom pričakujemo, kako bo v novi sezoni potekala prodaja vstopnic; če se tukaj zgodi hujši padec, bo ob pričakovanju, da bo država še naprej rezala subvencije, kar so neuradno že napovedali, prihodnje leto eno najhujših v 34-letnem življenju Cankarjevega doma.
V nekem intervjuju pred leti ste izjavili, da ni krize in recesije, ki bi Cankarjevemu domu lahko škodila.
(dolg razmislek) Zaostrovanje ekonomske krize se v kulturi še kako pozna. Najprej jo je udaril zakon za uravnoteženje javnih financ in letos še rebalans proračuna. Finančni udar, ki ga letos doživlja kultura, je najhujši po letu 1991. Kot rečeno, Cankarjev dom ima letos glede na lani za 440.000 evrov šibkejšo podporo države, ljubljanska opera za 800.000 evrov, mariborsko SNG pa skoraj za milijon evrov – ti javni zavodi so sofinancirani iz proračuna v bistveno večjem odstotku kot CD. Nič bolje se ne godi vsem drugim, tudi nevladnemu kulturnemu sektorju.
Zmanjšati smo morali nekatere stroške in mednarodni del programa. Potrebni so čudežni poslovni prijemi, da bomo poslovno leto končali s spodobno ničlo. Poslovno okolje Cankarjevemu domu res ni preveč prijazno, zato ga že vsa leta (kar ni ravno praksa v javnem sektorju) skrbno analiziramo in se skušamo pravočasno prilagajati spremembam. Posebej težavne so spremembe v pravno-političnem okolju, predvsem v zadnjih dveh letih, ko se je močno zbirokratiziralo delo v javnih zavodih, ko se sprejemajo ukrepi na ravni vlade, ki veljajo (enako) za ves javni sektor, od državne uprave do javnih zavodov, brez predhodno opravljenih analiz, ki bi upoštevale specifiko različnih področij in dejavnosti. Takšni »neselektivni« ukrepi lahko močno ogrozijo ali uničijo določene pomembne dejavnosti in javne zavode, tudi poslovanje CD, ki vsa leta zelo odgovorno ravna z javnimi sredstvi.
Kriviti za to aktualnega ministra za kulturo bi bilo nepravično in nekorektno. Morda ga bo prav dejstvo, da se kulturi pod njim godi tako slabo kot že dolgo ne, podžgalo, da bo pripravil dovolj radikalen predlog posodobitve, zlasti javnega kulturnega sektorja. Neizpodbitno dejstvo je, da so v kulturi tu in tam še precejšnje notranje rezerve in da bi se dalo tu pa tam več narediti tudi z razpoložljivim javnim denarjem. Če ne drugje, z doseganjem večje kakovosti.
Kaj konkretno imate v mislih s tu in tam?
Pravzaprav vse: od gledališč, glasbenih javnih zavodov, muzejev in galerij, pa tudi film, AGRFT, AG in tako dalje. Vse tja do nevladnih organizacij, kjer so, vsaj nekatere med njimi, prehitro zadovoljne s tem, kar postavijo pred gledalce. Zanimivo bo spremljati nadaljnji potek zaostrovanja financiranja kulture. Denarja bo namreč prihodnje leto še manj. Če ne bo spodbudne prenove kulturnega sektorja, bo namesto ministra svoje opravilo pomanjkanje denarja, ker ministrstvo ne bo več sposobno vzdrževati kulturnega sistema, kakršnega imamo.
Vi govorite o kakovosti, minister Grilc o vrhunskosti. Nimata v mislih iste stvari?
Razglašati vrhunskost za prvo načelo kulturne politike je po mojem mnenju zmotno in zožuje njeno bistvo – to je podpirati tiste kulturne dobrine, ki v demokratičnih postopkih pridobijo značaj javne dobrine ali pa so za narodovo identiteto ključne. Vrhunstvo je lahko posledica odlične kulturne politike, ki se pokaže v najvišjih umetniških dosežkih, ki jih opazi svet, a tudi domače okolje, ki ga tvorijo gledalci/poslušalci, strokovna kritika in teorija. Postati vrhunski je kljub temu predvsem stvar umetnika, njegovega talenta in dela, ali pa izvrstnih umetniških vodij in seveda razpoložljivega denarja, zlasti ko gre za umetniške ansamble. V umetnosti je sila težko vrhunski postati in nato ostati. Kljub temu imamo kar nekaj vrhunskih umetnikov in celo kakšen ansambel zablesti tu pa tam.
Besedo »vrhunskost« bi zamenjal z besedama kakovost in profesionalnost, sem pa še kako za to, da resnični vrhunski umetniški dosežki uživajo finančno podporo, zlasti če se niso sposobni iztržiti na mednarodnem kulturnem trgu.
Minister Grilc je kot drugi dve načeli svoje kulturne politike izpostavil še raznovrstnost in dostopnost. Se tudi tukaj ne strinjate z njim?
Glede načela dostopnosti, po vsem, kar o njem vemo iz domače in svetovne prakse, apeliram na strokovno obravnavo. Gre za eno ključnih vprašanj kulturne politike, ki ne prenese več populističnih političnih floskul. Vsaka od kategorij, ki opredeljuje prostor dostopnosti, si zasluži resno strokovno obravnavo, pa najsi gre za bralno kulturo in kulturno vzgojo v najširšem pomenu besede, za ljubiteljsko kulturno udejstvovanje, participatorno umetnost, razvoj občinstva kulturnih zavodov, za informiranje, popularizacijo in reklamiranje kulturnih programov, za strokovno kritiko, cene vstopnic, brezplačne kulturne prireditve itd. Populistični pristop za povečanje dostopnosti kulture in umetnosti je zame prej vsakoletni junijski festival na Prešernovem, letos na Kongresnem trgu, že zato, ker poteka v akustično popolnoma neobvladljivem in neustreznem prostorskem okolju. Pripeljati iz ljubljanske operno-baletne hiše Labodje jezero Čajkovskega v akustično razglašeni prostor, nasproti znamenite pivnice, ob živahni turistično-kolesarski poti čez Tromostovje in na oder, ki ni niti slučajno primeren za take zvrsti umetniških prireditev, je zame prvorazredni diletantizem. Mestno načelništvo za kulturo pa misli, da s tem pospešuje dostopnost do kulturnih dobrin.
Pa še to: glede dela, opravljenega v javnih kulturnih zavodih, pričakujem dolžno spoštljivost ministra. Večina se namreč resno ukvarja z ustvarjanjem razmer za boljšo dostopnost tistega, kar ponujamo. Tudi uspehe dosegamo. Res je le to, da dolžni skrbi, ki jo vsak kulturni zavod mora storiti, nekateri med njimi temu posvečajo premajhno pozornost. In to kljub temu, da imajo zaposlene umetnike, ki ne dosegajo elementarnih zaposlitvenih norm.
Poziv, ki ste ga spisali skupaj z Borutom Smrekarjem in Vesno Čopič (združeni pod kratico SRČ), v katerem v sklopu posodobitev kulturnega sistema predlagate tudi uvedbo prožnejših zaposlitvenih razmerij v javnem kulturnem sektorju, je bil sprejet z burnimi odzivi strokovne javnosti.
Res smo po objavi Poziva SRČ doživljali hude kritike, največkrat povsem neupravičene. Ivo Svetina nas je v imenu Koksa javno napadel za stvari, ki jih v Pozivu SRČ sploh ni, sindikata v kulturi še vedno mislita, da so zaposlitve umetnikov in kustosa za nedoločen čas edina prava pot, enako ZDUS. Najdlje so šli v obrambi statusa quo v kulturi v Društvu slovenskih gledaliških režiserjev, kar je razumljivo glede na privilegije, ki jih imajo nekateri njihovi člani.
Na poziv SRČ se je precej pozitivno odzval Simon Kardum in mi napovedal sestanek s skupino za posodobitev kulturnega sistema, ki jo vodi na ministrstvu. Minister je glede našega poziva, ki je naslovljen na njega osebno – vsaj kar se tiče javnega opredeljevanja –, zelo previden, kar je razumljivo, saj so naši predlogi precej radikalni. Pozitivno je to, da tudi on soglaša s predlogi, ki naj bi v območju javnega kulturnega sektorja vpeljali prožnejša zaposlitvena razmerja. Nerealno pa se mi zdi njegovo pričakovanje, da naj na primer predlog posodobitve za gledališče pripravi kolegij gledaliških direktorjev, za film pa filmski delavci sami in tako naprej. Ne zdi se mi modro izpostavljati direktorjev gledališč, ki so že tako ali tako v težkem položaju. Predlog kolegija gledaliških direktorjev ne more biti dovolj radikalen, ker posodobitev, ki jo vsi pričakujemo, ni njihova naloga – to je naloga ministra za kulturo, Simona Karduma in strokovne službe ministrstva za kulturo. Goreče upam, da je Simon še vedno dobri stari Simon in da nas ne bo razočaral še enkrat. Prvi paket sprememb krovnega zakona namreč ne prinaša nič novega.
Vedno ste žolčno odreagirali na vsakršno kadrovanje v kulturnih institucijah, pa tudi širše. Kako boste spremljali kadrovanje v »svoji« hiši, če se bo za to odločil novi direktor?
To bi bila njegova prva napaka. Zapuščam mu fenomenalen tim, takega v Sloveniji na področju kulture in še kje ni. Pa naj bo to še tako prepotentna izjava. Dovolj sem samokritičen, da si upam to izreči. Zamenjati vse te sile, ki so tu vzgojene in ustvarjene, ki poganjajo to hišo, bi bilo pogubno.
Kar se tiče mojih reakcij na kadrovanje zunaj hiše, pa je dejstvo, da je programski uspeh CD usodno odvisen od ključnih institucij v našem prostoru. Če imajo te institucije slabo vodstvo, tudi naše koprodukcije z njimi ne morejo biti dobre. Če je opera tako slaba, kot trenutno je, tudi mi ne moremo biti dobri. Da ne omenjam ostalih. To je bila vseskozi moja rana. Ključne institucije bi morale imeti mnogo boljše direktorje in umetniška vodstva, kot jih imajo. Bil sem ambiciozen in sem natančno spremljal, kaj se v svetu dogaja.
Včasih sem se na jezo koga oglasil, ampak moram reči, da sem imel skoraj vedno prav. Seveda moraš paziti, da si ne porušiš temeljev za nadaljnje sodelovanje z ljudmi, kakršni koli pač so. Kriteriji kakovosti umetnosti so se pri nas zelo spustili, zato se mi zdi ena velikih odgovornosti medijev, zlasti Dela, Dnevnika, Pogledov, Večera, RTV, da negujete strokovno kritiko. V odsotnosti kritike je vsak najboljši. Če ključni mediji ne poznajo pomena strokovne kritike, smo opleli. To je odgovornost medija za stanje umetniške rasti. Zato sem vsa ta leta v Cankarjevem domu »jahal« na evalvacijah programa. O vsaki stvari smo se pogovorili in povedali, kaj je bilo dobro in kaj zanič. Ko si sodelavcu sposoben reči, da je bil programski izbor slab, je za notranjo prekrvavitev zavoda to izrednega pomena. Bojim se, da v veliko hišah ni tako, tudi pri vas na Delu.
Kakšen mora biti profil človeka, ki bo vsaj za naslednjih pet let prevzel vajeti Cankarjevega doma in bil kos sodobnim izzivom kulturnega menedžmenta?
Ta hiša potrebuje človeka, ki bo deloval transparentno, predvsem pa ne sme biti avtoritarna osebnost. Pod mojim vodstvom so bile stranice vodstvene piramide zelo položne, v nasprotju z nekaterimi drugimi zavodi. Poleg mene so tu še trije prekaljeni direktorji, ki so skoraj vsi tako rekoč zrasli s to hišo. Izjemno je močan programski tim, tudi administrativni je kakovosten. Poleg tega imamo sijajno tehnično ekipo. Zamenjavo za tehničnega direktorja Saša Kranjca, ki prav tako odhaja v pokoj, smo našli znotraj hiše. Gotovo ne veste, da smo edina kulturna ustanova, ki ji ministrstvo za kulturo pusti, da sama izvaja investicijska dela. Nobena druga institucija nima takih referenc. Ko boste nekoč novinarji pisali moj profil, se boste vprašali, kako je Rotovniku uspelo, da med njegovim vodstvom v CD ni bilo nobene afere, nobene anonimke. Tega z arhitekti pred dvema letoma, ko smo se kregali okoli tapisona, ne štejem za afero.
No, nazadnje je »neomadeževanost« CD izpodkopaval članek v Dnevniku, v katerem vam novinarka očita koruptivnost glede naročanja javnih del za prenovo dvoran ...
Na ta dva članka smo se odzvali z javnim demantijem, ki sta ga pripravila poslovna direktorica Jana Kramberger in tehnični direktor Sašo Kranjc. Menim, da se mora novinar, ki se odloči obsoditi prakso pri izvajanju investicijskih del, poglobiti v dokumentacijo, ne pa s površnim sklepanjem alarmirati protikorupcijsko komisijo. Podjetje, ki naj bi ga CD favoriziral na razpisu javnih naročil, a ga ne, namerava zaradi napačnih navedb Dnevnik celo tožiti.
Vrniva se k vašemu nasledniku. Če ne kriza ali lahko zamenjava direktorja v času krize škodi CD?
V hiši se veliko pogovarjamo o tem, kako prihodnje leto napraviti ta prehod čim bolj neboleč za hišo in da bo CD s polno paro delal naprej. Obveščeni smo, da je kandidatov, ki bi radi prišli na to mesto, vsaj deset. Zdaj so se očitno opogumili, ko vedo, da zares odhajam. Najbrž se v kandidaturi niso hoteli pomeriti z mano.
Glede na razpise ob koncu vaših prejšnjih mandatov – leta 2004 ste imeli enega protikandidata, leta 2009 sta se opogumila dva – je to precejšnja razlika. Vidite katerega med njimi na tej funkciji?
Ne. Danes je zame le en človek pravi, da me nasledi. To je Jana Kramberger, naša poslovna direktorica. Vendar se za to ni odločila. Tudi sama je blizu upokojitvi, zato bo raje stala ob strani novemu direktorju in mu bo v vsestransko oporo. Seveda pod pogojem, da bi to mesto prevzel sposoben človek, s polnimi pooblastili in referencami, v katerega se splača vlagati. Na tem mestu vidim celovito zgrajenega človeka, ki ni predvsem klasičen politik, ampak ima dolgoletno kilometrino dela v javnem ali zasebnem kulturnem zavodu. To je izjemno pomembno. Hiša je zelo utečena, novi generalni direktor zato ne bo smel biti motnja, niti popoln učenec, temveč bo moral poznati utrip delovanja kulture, kajti CD je institucija, ki pokriva vsa področja umetniškega ustvarjanja, razen produkcije filmov.
Od vas bi bilo lahkomiselno, če si v vseh teh letih ne bi vsaj poskusili vzgojiti naslednika. Pred dvajsetimi leti ste velike upe položili v Marka Crnkoviča, ki pa se na prav zanj ustvarjenem mestu kulturno-umetniškega direktorja ni znašel najbolje.
Da, res je. Takrat smo s programskim timom po temeljitem premisleku, da v prostoru ni takega poliesteta, ki bi lahko pokrival vsa področja umetnosti, spoznali, da je bolje, da gremo po poti programskih vodij kot pomočnikov direktorja kulturno-umetniškega programa. Potem je dozorela rešitev, da se združi mesto generalnega direktorja s programskim direktorjem, saj sem le imel humanistično izobrazbo. To funkcijo sem opravljal kot koordinacijo šestih področnih direktorjev. In ta model se je izkazal za zelo uspešnega.
Kaj pa če novi direktor ne bo delil vaše afinitete in sposobnosti do kulture in umetnosti, da bi opravljal tudi to funkcijo?
Obstaja nevarnost, da bi na to mesto prišel izrazito menedžerski tip direktorja. Menim, da bi bilo po mojem odhodu najbolje, da bi vodstvena struktura CD ostala takšna, kot je zdaj. Funkciji generalnega in programskega direktorja lahko ostaneta združeni, toda le, če bo med kandidati primerna oseba. Če pa se bo minister ob generalnem direktorju ogrel še za programskega vodjo, nastopijo povsem nov položaj in vrsta problemov. Pet oziroma šest področnih pomočnikov programskega direktorja ne bo več potrebnih, saj se bo zmanjšala njihova sedanja programska avtonomija; statusno bi verjetno morali postati vodje programskih področij, podrejeni programskemu direktorju. Ob povsem poslovnem generalnem direktorju bi se zastavilo tudi vprašanje o smislu oziroma kompetencah dveh poslovnih direktorjev. To je nerešeno kadrovsko vprašanje, toliko bolj, ker januarja poteče mandat tudi svetu CD, ki je pomemben element pri odločanju, in ker po mojem odhodu predstavlja poslovna direktorica Jana Kramberger ključno osebo, ki zagotavlja strokovno in poslovno kontinuiteto CD.
Koliko gre pri imenovanju direktorja tako pomembne kulturne institucije za stvar političnih in strankarskih interesov in kako lahko na to s svojimi zvezami vplivate?
Ključen strah je, da bi po politični kombinatoriki na to mesto prišel nekdo, ki bi bil zgolj politična rešitev. Politika ponavadi izbira zelo neprimerne kandidate za direktorje. Najlepši primer sta zadnja dva direktorja v ljubljanski Operi in prejšnji direktor v Drami, Ivo Ban. Pričakujem povabilo ministra za srečanje glede na nerešeno kadrovsko vprašanje. Ob tej priložnosti bom predlagal kakšno ime, vendar šele, ko mi bo, če mi bo, minister povedal, kdo vse se je prijavil. Seveda bom morebitno priložnost izrabil tudi za to, da bom kakšno od imen, ki krožijo, ministru z argumenti odsvetoval.
Nočete razkriti teh imen?
Ne, ker to ne bi bilo niti demokratično niti transparentno. Želim pa povedati nekaj drugega. Sedanji protokol pogovorov s kandidati za direktorska mesta v javnih kulturnih zavodih je popolnoma neustrezen, da ne rečem birokratski. Pisan je na kožo politični kombinatoriki strank, skozi katero se zelo težko prebije najbolj primeren kandidat. Tisti, ki to vedo, se običajno sploh ne prijavijo. Vsi kandidati bi morali skozi stroge pisne strokovne in psihološke teste, nato bi se morali z njimi pogovarjati oziroma jih ocenjevati najboljši strokovnjaki s področja delovanja kulturnega zavoda, in ne izključno zaposleni v strokovni službi ministrstva, kot se to dogaja zdaj. Med strokovnjake bi morala biti vključena vsaj eden ali dva najkompetentnejša človeka iz javnega zavoda, v katerega bo prišel novi direktor. Od njih naj bi nato prejel utemeljen predlog minister, ki bi ga nato posredoval v zakonsko predviden postopek na oba sveta.
Bi lahko to mesto zasedel tujec?
Kje pa! Skozi to pisarno gre ogromno direktorjev, umetnikov, zagnanih, problematičnih, tudi jeznih ljudi, s katerimi se moraš znati pogovoriti. Po slovensko.
Koliko pa nameravate po izteku mandata ostati še vpleteni?
Če me bo kdo kaj vprašal, bom odgovoril. Tudi vse moje kontakte bo novi direktor imel na razpolago. A v kulturno-umetniških hišah ni v navadi, da prejšnjega direktorja vzamejo za svetovalca.
Se boste sploh lahko odklopili iz vpetosti v dogajanje na kulturnem področju?
Tega se najbolj bojim. To pa bo totalna sprememba v življenju. V CD sem polovico življenja preživljal praktično cele dneve.
Že veste, kaj boste počeli po tem? Vas mesto kulturnega ministra, za katerega vas je dvakrat nagovarjal Borut Pahor, še mika?
Kje pa. Pravzaprav me nekaj skupin nagovarja, da bi se angažiral pri tem in onem, a je trenutno še toliko problemov v hiši, z letošnjim letom in prihodnjim letom, in ne nazadnje že mislim na leto 2015, ki mora biti zapečateno že prihodnje leto. To dobro leto, ki mi je še ostalo, se moram v celoti posvetiti svojemu delu, da bo moj finale tak, kot mora biti
