Tiskane izdaje
Vsekakor, vendar moramo najprej premagati nekaj predsodkov in se upreti posploševanju, je prepričan analitik, vlagatelj in svetovalec Benjamin Joffe, ki je zadnje desetletje preživel na Japonskem, Kitajskem in v Južni Koreji. Družbene, politične, kulturne in tehnološke razlike med zahodnimi in vzhodnimi trgi so sicer velike, vendar nove tehnologije tudi v Aziji še vedno uporabljajo samo ljudje, ki se v zadnjih desetletjih niso prav dosti spremenili. Zato morajo iskalci novih poslovnih priložnosti in raziskovalci človeškega obnašanja najprej ugotoviti, katere stare vzgibe v resnici nagovarjajo nove tehnološke storitve. Odgovor pa je skoraj vedno enak: čustva, družbeni status, radovednost in narcizem, je prepričan sogovornik.
Značilna zahodna medijska zgodba o azijskih uporabnikih interneta: japonski petindvajsetletnik je zabodel prijateljico, ker je po nesreči ubila njegov virtualni lik iz računalniške igre. Izjemen primer ali dokaz, kako močno je vseprisotnost interneta spremenila njihovo družbo?
Taki skrajni dogodki so tudi na Japonskem ali v Koreji zelo redki, vendar zaradi nenavadnosti hitro pritegnejo pozornost zahodnih medijev, ki radi pokažejo, kako čudni so ti Azijci. S takimi zgodbami ne bi bilo nič narobe, če bi se v medijih pojavljale tudi resnejše družbene, ekonomske in sociološke analize. Namesto tega večinoma beremo le o norih japonskih ali korejskih tehnoobsedencih, cenzuri interneta na Kitajskem, piratstvu, spletni seksualni industriji in kopiranju ameriških inovacij. Omenjeni pojavi so sicer prav tako del azijske resničnosti, vendar osvetlijo le manjši del slike in odvrnejo pozornost od pomembnejših vprašanj.
Denimo?
Zame navezanost na virtualne like ni dokaz azijske čudaškosti, temveč le način, kako se lahko v določenih okoliščinah izražajo prastara človeška čustva: posesivnost, ljubosumje ... Zato me je vedno zanimal proces, v katerem so postali virtualni liki za njihove lastnike tako pomembni, da pri uporabnikih vzbujajo enako močne čustvene odzive, kot če bi bili živi.
Se je zaradi dolgoletne izpostavljenosti spletnim elektronskim svetovom zabrisala meja med virtualnim in resničnim?
Te meje še niso zabrisane, saj večina uporabnikov še vedno loči elektronske svetove od fizičnega. Vendar je dolgoletna izpostavljenost novim komunikacijskim tehnologijam precej spremenila odnos do virtualnih svetov, ti so postali zelo pomemben del uporabniških vsakdanjikov. Hitra internetna infrastruktura je omogočila razvoj novih spletnih storitev, domiselni ponudniki pa so po letih poskusov in napak razvili uspešne poslovne modele in zelo dobro spoznali uporabniške navade: kaj pritegne njihovo pozornost, kaj jo tudi obdrži, za kaj so pripravljeni plačevati ...
Kako pomembna je telekomunikacijska infrastruktura? V Južni Koreji je bila gradnja hitrih optičnih povezav del velike nacionalne razvojne strategije, saj je država pričakovala, da bo na ta način spodbudila razvoj naprednih elektronskih storitev, s katerimi bodo prehiteli zahodne države in največje zgodovinske tekmece - Japonce.
Infrastruktura sicer še ne zagotavlja razvoja novih gospodarskih panog, vendar brez nje ne morete računati na razvoj zahtevnejših spletnih storitev. Singapur je pokazal, da lahko javno brezžično omrežje kljub razmeroma majhnim hitrostim prenosa podatkov izjemno pospeši uporabo pametnih telefonov in elektronskih tablic, ker uporabnikom ni treba plačevati dragih podatkovnih paketov mobilnim operaterjem. Koreja pa je zanimiva, ker je že konec devetdesetih let postala dežela z najhitrejšim internetom na svetu. Ker jih ni ovirala hitrost in količina prenesenih podatkov, so lahko razvijalci spletnih strani že tedaj postavili portale, na katerih ni manjkalo velikih fotografij, glasbe in videoposnetkov. Ti portali niso skrbeli samo za zabavo, temveč tudi za nakupe, saj so trgovci na njih objavljali razkošne interaktivne spletne kataloge, v katerih so si lahko uporabniki dodobra ogledali želene izdelke. Komercialni interes je spodbudil razvoj elektronskega bančništva in alternativnih oblik elektronskega poslovanja, novim okoliščinam je morala slediti zakonodaja, ljudem pa je postalo samoumevno, da imajo spletne storitve na voljo povsod, kar je prineslo prva združevanja med fiksnim in mobilnim internetom.
Elektronsko pošto in družabna omrežja na mobilnikih?
Razvoj internetnih storitev je potekal nekoliko drugače kot v ZDA in Evropi, saj so bile zaradi nenehne povezanosti bolj kot elektronska pošta priljubljene storitve za hipno sporočanje, predvsem instant messenger. Prva spletna družabna omrežja, ki so nastala leta 1999, so že tedaj ponujala osebne spletne profile, na katerih so uporabniki shranjevali fotografije, glasbo in elektronska dopisovanja, zato so postali uporabniki precej manj navezani na osebne računalnike in mobilnike. Pomembni so bili osebni profili, različne tehnologije pa so jim le omogočale dostop. Skratka - že tedaj so uporabljali »računalništvo v oblaku«, ki ga zahodni ponudniki zadnja leta predstavljajo kot veliko novost (nasmešek), in izrabljali več možnosti, kot jih danes ponuja facebook. Zato ne preseneča, da v Aziji ni preveč priljubljen.
Tehnologije so se skrile v storitve in postale samoumevne, kar se zdaj dogaja tudi na zahodu?
Tako je. In kot bi dejal znani internetni prerok Clay Shirky, se začnejo velike družbene spremembe dogajati šele tedaj, ko se nova tehnologija skrije in postane vsakdanje dolgočasna - ko o njej ne razmišljate, hkrati pa brez nje skoraj ne morete več.
Kakšne so bile te velike družbene spremembe?
Primere najdete na vseh področjih. Vsesplošna dostopnost internetnih povezav je, denimo, omogočila pojav državljanskega novinarstva, ki je le leta 2002 prebilo medijsko trdnjavo provladnih tradicionalnih medijev in spodbudilo mlade, da so odšli na volišča in spremenili izid predsedniške tekme. To je imelo veliko posledic tako za medijsko industrijo kot tudi za politike, ki doslej niso bili vajeni, da bi državljani izzivali njihovo avtoriteto. Sistemi za hipno sporočanje niso bili dolgo omejeni le na pisarne, ampak so jih začeli ljudje uporabljati tudi za komunikacijo s prijatelji, sorodniki in partnerjem, kar je komunikacijskim tehnologijam odprlo vrata v zasebno sfero. Hkrati pa se je hitro povečeval tudi pomen osebnih spletnih profilov, saj so postali nekakšna javna podoba, s katero si poskušal narediti kar najboljši vtis na tiste, ki so te hoteli spoznati.
So začeli tudi južnokorejski in japonski ponudniki družabnih omrežij - podobno kot Facebook - spodbujati uporabnike, naj delijo čim več osebnih podatkov, te podatke pa prodajati oglaševalcem?
Ne, saj je bil tudi razvoj poslovnih modelov precej drugačen kot na zahodu, kar je bilo povezano z oglaševalskim in kapitalskim trgom. Naročnine niso preveč priljubljene, ker so imeli uporabniki na začetku preveč slabih izkušenj, ko se niso mogli odjaviti od storitev, v katere so jih zvabili ponudniki. Prav tako se iz različnih razlogov ni prijel oglaševalski model, na katerem temelji velika večina ameriških spletnih storitev. Na Kitajskem je bila kriva premajhna kupna moč in razmeroma majhen oglaševalski kolač, na Japonskem in v Južni Koreji pa so oglaševalci nekoliko zamudili in niso več mogli tako močno vplivati na razvoj poslovnih modelov. Ker računov niso plačevali vlagatelji, so morala podjetja zelo hitro ugotoviti, kako tržiti svoje storitve. Osebnih uporabniških podatkov zato niso potrebovali za oglaševalce, temveč zato da so se lahko bolje prilagodili uporabnikom.
Stranke azijskih ponudnikov torej niso oglaševalci, ampak uporabniki?
Uporabniki so tisti, ki plačujejo račune, zato so za ponudnike precej bolj dragoceni, kot bi bili v oglaševalskem modelu, kjer so vir prihodkov oglaševalci. Zelo pogosto je prepričanje, da so japonski in južnokorejski uporabniki tehnološko izjemno razgledani. Ravno nasprotno. Na tehnologijo se zelo slabo spoznajo. So pa njihovi ponudniki izjemno domiselni pri iskanju načinov, kako zasnovati preproste, udobne in kakovostne storitve, za katere bodo uporabniki pripravljeni plačevati.
Za kaj so pripravljeni plačevati japonski in južnokorejski uporabniki?
Prijelo se je mobilno plačevanje, lokacijske rešitve za pešce, mobilna družabna omrežja, mobilna zvonjenja, horoskopi in spletne igre. Mobilni video ni zaživel, prav tako se ni prijelo plačevanje medijskih vsebin ali oglaševalske lokacijske storitve.
Horoskopi?
Horoskopi so imeniten primer, kako znajo japonski in južnokorejski ponudniki dobro uporabljati osebne podatke o uporabnikih. To niso horoskopi, kakršne poznamo na zahodu - nekaj splošnih stavkov o določenem astrološkem znamenju, ki so za vse enaki. To so nekakšne misli, ki jih naročnik prejme enkrat ali večkrat na dan, odvisno od paketa. Zaradi natančne analize uporabniških navad so zelo individualizirane, njihova vloga pa je razveseliti prejemnika. Vzemimo, da ste ženska, ki zjutraj ravno stoji pred polno omaro oblek, ker ne ve, kaj bi oblekla, v tistem trenutku pa prileti sporočilo, da je rumena vaša barva dneva. Ali da ste poslovnež, ki mu čestitajo za uspešen konec delovnega tedna in predlagajo obisk savne. Take malenkosti se vam lahko zdijo neumne, ampak delujejo in prinesejo na stotine milijonov dolarjev na leto (nasmešek). Zelo donosno je tudi prodajanje modnih in drugih dodatkov za virtualne like in spletne avatarje.
Virtualnih oblačil za virtualne like?
Kupovanje oblačil, torbic, športnih postav in drugih dodatkov za virtualne like se lahko zdi čudaško, vendar se morate znova vprašati, ali je to res nekaj novega ali gre le drugačen izraz stare potrebe. Razlogi, zakaj si kupujete nove obleke, so enaki tistim, zakaj želite, da bi drugi opazili vašega avatarja. Z obleko hočete pokazati svoj družbeni status, osebnost, individualnost ... Predstavljajte si, da so postala spletna družabna omrežja za milijone ljudi nekakšen nadomestek ali dopolnilo živega druženja. Ali ni nekaj najbolj pričakovanega, da bodo poskušali uporabniki prej ali slej izstopati z dizajnerskim kosom virtualnega oblačila? Ali ni to podobno, kot če poslovnežu ponudite rešitev, s katero bodo postali njegovi elektronski dopisi bolj pregledni, profesionalni ali preprosto drugačni? Koliko bi bili pripravljeni plačati za tako storitev? Dolar na teden? Tri na mesec? Deset na leto? Deset stotinov za vsako pismo posebej? Boste uporabili kreditno kartico ali predplačniški kuponček? Vse te modele so azijski ponudniki že zdavnaj preizkusili. Prav tako so se naučili nagovarjati različne demografske skupine uporabnikov.
Starejše?
Ko komunikacijske tehnologije v javnosti niso več predstavljale družbene osame, ampak nove oblike družabnosti, so jih sprejele vse demografske skupine - tudi ženske in starejši. Podoben učinek so imela družabna omrežja tudi na računalniške igre, ki niso bile več omejene samo na tradicionalne igračarje. Spletno igrico lahko igra vsak, ki želi porabiti nekaj minut prostega časa, saj izpolnjujejo enake potrebe kot križanka ali sudoku. Zato za najbolj zagrete spletne igračarke veljajo petdesetletne gospodinje, ki na družabnih omrežjih preživijo več časa kot njihovi vnuki (nasmešek).
Se tudi kitajski operaterji učijo od japonskih in južnokorejskih podjetij ali se kot mlajši trg bolj zgledujejo po zahodnih modelih?
Kitajci se, podobno kot Japonci, veliko učijo pri Korejcih. Vendar imajo tudi nekaj posebnosti, zaradi katerih morajo razvijati svoje poslovne modele - nizek BDP, šibko kupno moč, manj razširjeno telekomunikacijsko infrastrukturo, močan vpliv države in visoko stopnjo piratstva, ki se še dolgo ne bo zmanjšala. Moji kitajski kolegi se zato trudijo razviti storitve, ki bi preživele že z nekaj odstotki plačniških uporabnikov.
Preostali pa bi storitev uporabljali zastonj?
Trenutno nekaj kitajskih igračarskih podjetij kar uspešno preizkuša zamisel, ki je znana iz gostinstva. Predstavljajte si zanimiv lokal, v katerem je pivo zastonj, preostalo pijačo, denimo koktejle, pa morate plačati. Verjetno boste pomislili, da mora tak lokal propasti, ker bodo vsi pili pivo, vi pa boste morali plačevati račune. Vendar se v praksi zgodi nekaj drugega. Nekateri gosti včasih kupijo koktejl, ker imajo slabo vest, če ves čas pijejo brezplačno pivo. Drugi kupijo koktejle, ker se hočejo izkazati pred prijatelji ali dekletom. Tretji imajo radi koktejle in vas obiskujejo, ker imate dobro izbiro in ste postali zanimivi za ljubitelje eksotičnih pijač. Tisti, ki pridejo na brezplačno pivo, pa poskrbijo, da lokal ni prazen, ker to odganja goste. Naenkrat ugotovite, da lahko s prodajanjem koktejlov zelo dobro zaslužite.
Ali ni ta model nekoliko preveč optimističen?
Ne smete ga jemati preveč dobesedno (smeh). V spletnem poslu je zastonj internetno pivo v resnici skoraj zastonj, če stroške gostovanja, vzdrževanja in prenosa podatkov razdelite med dovolj uporabnikov. Izračuni kažejo, da lahko na kitajskem trgu ponudniki spletnih storitev preživijo že samo s petimi odstotki uporabnikov, ki so pripravljeni plačevati. Res pa to velja za kitajska podjetja. Zahodni ponudniki vsebin - filmov, glasbe in novic - s takim odstotkom plačnikov verjetno ne bi bili zadovoljni. Poleg tega imajo kitajski ponudniki storitev še eno veliko prednost: izjemno poceni proizvodnjo prilagojenih mobilnih naprav. Zamislite si lahko kar koli - mobilnik z brivnikom in dvema SIM karticama -, predložite osnovne načrte in najdete proizvajalca, ki vam bo izdelal tudi samo 3000 takih telefonov, ki jih boste lahko prodajali po 50 dolarjev za kos. Na ta način lahko poceni preizkušate zelo zanimive izdelke, ki vam jih ne bi izdelal noben uveljavljen proizvajalec komunikacijskih naprav.
Se lahko zahodna medijska in internetna podjetja iz azijskih izkušenj česa naučijo ali so kulturne razlike prevelike?
Kulturne razlike so pogosto le izgovor za preveč površno razumevanje nekega družbenega pojava. Če je neka spletna storitev uspešna, se je iz nje mogoče marsičesa naučiti, saj je očitno znala na nov način nagovoriti stare človeške potrebe. Azijski internetni trgi nas v marsičem prehitevajo, zato nam lahko pomagajo napovedati, kaj se bo zgodilo v naših družbah, ko bodo hitre internetne povezave zajele dovolj velik odstotek prebivalstva. Zame, na primer, je bila zelo poučna zgodba o razmerju, ki se je začel z zmenkom v neki seulski spletni kavarni.
Spletnim ali pravim zmenkom?
Sodelavka je na spletu spoznala nekega fanta, s katerim sta se čez nekaj časa srečala tudi na pravem zmenku. Povedala je, da sta večer zaključila tako, da sta se pomerila v igranju videoiger. O novem znancu pa je s sijočimi očmi pripovedovala, kako da je zlat, pravi džentlemen, saj ji je pustil, da je zmagala (nasmešek). Čez nekaj časa, ko sta šla narazen, pa je bil največji problem, kako si bosta razdelila skupno digitalno premoženje, ki sta ga ustvarila med skupnim življenjem - igračarske like, skupnega avatarja, pridobljene veščine ... To se morda sliši nenavadno, vendar so postale razprave o digitalni zapuščini nekdanjih partnerjev, zakoncev ali celo umrlih sorodnikov zelo velik problem za japonska in južnokorejska sodišča, saj njene simbolne vrednosti v materialnem svetu ni mogoče zlahka oceniti. Podobnih izzivov pa bo še veliko.
Značilna zahodna medijska zgodba o azijskih uporabnikih interneta: japonski petindvajsetletnik je zabodel prijateljico, ker je po nesreči ubila njegov virtualni lik iz računalniške igre. Izjemen primer ali dokaz, kako močno je vseprisotnost interneta spremenila njihovo družbo?
Taki skrajni dogodki so tudi na Japonskem ali v Koreji zelo redki, vendar zaradi nenavadnosti hitro pritegnejo pozornost zahodnih medijev, ki radi pokažejo, kako čudni so ti Azijci. S takimi zgodbami ne bi bilo nič narobe, če bi se v medijih pojavljale tudi resnejše družbene, ekonomske in sociološke analize. Namesto tega večinoma beremo le o norih japonskih ali korejskih tehnoobsedencih, cenzuri interneta na Kitajskem, piratstvu, spletni seksualni industriji in kopiranju ameriških inovacij. Omenjeni pojavi so sicer prav tako del azijske resničnosti, vendar osvetlijo le manjši del slike in odvrnejo pozornost od pomembnejših vprašanj.
Denimo?
Zame navezanost na virtualne like ni dokaz azijske čudaškosti, temveč le način, kako se lahko v določenih okoliščinah izražajo prastara človeška čustva: posesivnost, ljubosumje ... Zato me je vedno zanimal proces, v katerem so postali virtualni liki za njihove lastnike tako pomembni, da pri uporabnikih vzbujajo enako močne čustvene odzive, kot če bi bili živi.
Se je zaradi dolgoletne izpostavljenosti spletnim elektronskim svetovom zabrisala meja med virtualnim in resničnim?
Te meje še niso zabrisane, saj večina uporabnikov še vedno loči elektronske svetove od fizičnega. Vendar je dolgoletna izpostavljenost novim komunikacijskim tehnologijam precej spremenila odnos do virtualnih svetov, ti so postali zelo pomemben del uporabniških vsakdanjikov. Hitra internetna infrastruktura je omogočila razvoj novih spletnih storitev, domiselni ponudniki pa so po letih poskusov in napak razvili uspešne poslovne modele in zelo dobro spoznali uporabniške navade: kaj pritegne njihovo pozornost, kaj jo tudi obdrži, za kaj so pripravljeni plačevati ...
Kako pomembna je telekomunikacijska infrastruktura? V Južni Koreji je bila gradnja hitrih optičnih povezav del velike nacionalne razvojne strategije, saj je država pričakovala, da bo na ta način spodbudila razvoj naprednih elektronskih storitev, s katerimi bodo prehiteli zahodne države in največje zgodovinske tekmece - Japonce.
Infrastruktura sicer še ne zagotavlja razvoja novih gospodarskih panog, vendar brez nje ne morete računati na razvoj zahtevnejših spletnih storitev. Singapur je pokazal, da lahko javno brezžično omrežje kljub razmeroma majhnim hitrostim prenosa podatkov izjemno pospeši uporabo pametnih telefonov in elektronskih tablic, ker uporabnikom ni treba plačevati dragih podatkovnih paketov mobilnim operaterjem. Koreja pa je zanimiva, ker je že konec devetdesetih let postala dežela z najhitrejšim internetom na svetu. Ker jih ni ovirala hitrost in količina prenesenih podatkov, so lahko razvijalci spletnih strani že tedaj postavili portale, na katerih ni manjkalo velikih fotografij, glasbe in videoposnetkov. Ti portali niso skrbeli samo za zabavo, temveč tudi za nakupe, saj so trgovci na njih objavljali razkošne interaktivne spletne kataloge, v katerih so si lahko uporabniki dodobra ogledali želene izdelke. Komercialni interes je spodbudil razvoj elektronskega bančništva in alternativnih oblik elektronskega poslovanja, novim okoliščinam je morala slediti zakonodaja, ljudem pa je postalo samoumevno, da imajo spletne storitve na voljo povsod, kar je prineslo prva združevanja med fiksnim in mobilnim internetom.
Elektronsko pošto in družabna omrežja na mobilnikih?
Razvoj internetnih storitev je potekal nekoliko drugače kot v ZDA in Evropi, saj so bile zaradi nenehne povezanosti bolj kot elektronska pošta priljubljene storitve za hipno sporočanje, predvsem instant messenger. Prva spletna družabna omrežja, ki so nastala leta 1999, so že tedaj ponujala osebne spletne profile, na katerih so uporabniki shranjevali fotografije, glasbo in elektronska dopisovanja, zato so postali uporabniki precej manj navezani na osebne računalnike in mobilnike. Pomembni so bili osebni profili, različne tehnologije pa so jim le omogočale dostop. Skratka - že tedaj so uporabljali »računalništvo v oblaku«, ki ga zahodni ponudniki zadnja leta predstavljajo kot veliko novost (nasmešek), in izrabljali več možnosti, kot jih danes ponuja facebook. Zato ne preseneča, da v Aziji ni preveč priljubljen.
Tehnologije so se skrile v storitve in postale samoumevne, kar se zdaj dogaja tudi na zahodu?
Tako je. In kot bi dejal znani internetni prerok Clay Shirky, se začnejo velike družbene spremembe dogajati šele tedaj, ko se nova tehnologija skrije in postane vsakdanje dolgočasna - ko o njej ne razmišljate, hkrati pa brez nje skoraj ne morete več.
Kakšne so bile te velike družbene spremembe?
Primere najdete na vseh področjih. Vsesplošna dostopnost internetnih povezav je, denimo, omogočila pojav državljanskega novinarstva, ki je le leta 2002 prebilo medijsko trdnjavo provladnih tradicionalnih medijev in spodbudilo mlade, da so odšli na volišča in spremenili izid predsedniške tekme. To je imelo veliko posledic tako za medijsko industrijo kot tudi za politike, ki doslej niso bili vajeni, da bi državljani izzivali njihovo avtoriteto. Sistemi za hipno sporočanje niso bili dolgo omejeni le na pisarne, ampak so jih začeli ljudje uporabljati tudi za komunikacijo s prijatelji, sorodniki in partnerjem, kar je komunikacijskim tehnologijam odprlo vrata v zasebno sfero. Hkrati pa se je hitro povečeval tudi pomen osebnih spletnih profilov, saj so postali nekakšna javna podoba, s katero si poskušal narediti kar najboljši vtis na tiste, ki so te hoteli spoznati.
So začeli tudi južnokorejski in japonski ponudniki družabnih omrežij - podobno kot Facebook - spodbujati uporabnike, naj delijo čim več osebnih podatkov, te podatke pa prodajati oglaševalcem?
Ne, saj je bil tudi razvoj poslovnih modelov precej drugačen kot na zahodu, kar je bilo povezano z oglaševalskim in kapitalskim trgom. Naročnine niso preveč priljubljene, ker so imeli uporabniki na začetku preveč slabih izkušenj, ko se niso mogli odjaviti od storitev, v katere so jih zvabili ponudniki. Prav tako se iz različnih razlogov ni prijel oglaševalski model, na katerem temelji velika večina ameriških spletnih storitev. Na Kitajskem je bila kriva premajhna kupna moč in razmeroma majhen oglaševalski kolač, na Japonskem in v Južni Koreji pa so oglaševalci nekoliko zamudili in niso več mogli tako močno vplivati na razvoj poslovnih modelov. Ker računov niso plačevali vlagatelji, so morala podjetja zelo hitro ugotoviti, kako tržiti svoje storitve. Osebnih uporabniških podatkov zato niso potrebovali za oglaševalce, temveč zato da so se lahko bolje prilagodili uporabnikom.
Stranke azijskih ponudnikov torej niso oglaševalci, ampak uporabniki?
Uporabniki so tisti, ki plačujejo račune, zato so za ponudnike precej bolj dragoceni, kot bi bili v oglaševalskem modelu, kjer so vir prihodkov oglaševalci. Zelo pogosto je prepričanje, da so japonski in južnokorejski uporabniki tehnološko izjemno razgledani. Ravno nasprotno. Na tehnologijo se zelo slabo spoznajo. So pa njihovi ponudniki izjemno domiselni pri iskanju načinov, kako zasnovati preproste, udobne in kakovostne storitve, za katere bodo uporabniki pripravljeni plačevati.
Za kaj so pripravljeni plačevati japonski in južnokorejski uporabniki?
Prijelo se je mobilno plačevanje, lokacijske rešitve za pešce, mobilna družabna omrežja, mobilna zvonjenja, horoskopi in spletne igre. Mobilni video ni zaživel, prav tako se ni prijelo plačevanje medijskih vsebin ali oglaševalske lokacijske storitve.
Horoskopi?
Horoskopi so imeniten primer, kako znajo japonski in južnokorejski ponudniki dobro uporabljati osebne podatke o uporabnikih. To niso horoskopi, kakršne poznamo na zahodu - nekaj splošnih stavkov o določenem astrološkem znamenju, ki so za vse enaki. To so nekakšne misli, ki jih naročnik prejme enkrat ali večkrat na dan, odvisno od paketa. Zaradi natančne analize uporabniških navad so zelo individualizirane, njihova vloga pa je razveseliti prejemnika. Vzemimo, da ste ženska, ki zjutraj ravno stoji pred polno omaro oblek, ker ne ve, kaj bi oblekla, v tistem trenutku pa prileti sporočilo, da je rumena vaša barva dneva. Ali da ste poslovnež, ki mu čestitajo za uspešen konec delovnega tedna in predlagajo obisk savne. Take malenkosti se vam lahko zdijo neumne, ampak delujejo in prinesejo na stotine milijonov dolarjev na leto (nasmešek). Zelo donosno je tudi prodajanje modnih in drugih dodatkov za virtualne like in spletne avatarje.
Virtualnih oblačil za virtualne like?
Kupovanje oblačil, torbic, športnih postav in drugih dodatkov za virtualne like se lahko zdi čudaško, vendar se morate znova vprašati, ali je to res nekaj novega ali gre le drugačen izraz stare potrebe. Razlogi, zakaj si kupujete nove obleke, so enaki tistim, zakaj želite, da bi drugi opazili vašega avatarja. Z obleko hočete pokazati svoj družbeni status, osebnost, individualnost ... Predstavljajte si, da so postala spletna družabna omrežja za milijone ljudi nekakšen nadomestek ali dopolnilo živega druženja. Ali ni nekaj najbolj pričakovanega, da bodo poskušali uporabniki prej ali slej izstopati z dizajnerskim kosom virtualnega oblačila? Ali ni to podobno, kot če poslovnežu ponudite rešitev, s katero bodo postali njegovi elektronski dopisi bolj pregledni, profesionalni ali preprosto drugačni? Koliko bi bili pripravljeni plačati za tako storitev? Dolar na teden? Tri na mesec? Deset na leto? Deset stotinov za vsako pismo posebej? Boste uporabili kreditno kartico ali predplačniški kuponček? Vse te modele so azijski ponudniki že zdavnaj preizkusili. Prav tako so se naučili nagovarjati različne demografske skupine uporabnikov.
Starejše?
Ko komunikacijske tehnologije v javnosti niso več predstavljale družbene osame, ampak nove oblike družabnosti, so jih sprejele vse demografske skupine - tudi ženske in starejši. Podoben učinek so imela družabna omrežja tudi na računalniške igre, ki niso bile več omejene samo na tradicionalne igračarje. Spletno igrico lahko igra vsak, ki želi porabiti nekaj minut prostega časa, saj izpolnjujejo enake potrebe kot križanka ali sudoku. Zato za najbolj zagrete spletne igračarke veljajo petdesetletne gospodinje, ki na družabnih omrežjih preživijo več časa kot njihovi vnuki (nasmešek).
Se tudi kitajski operaterji učijo od japonskih in južnokorejskih podjetij ali se kot mlajši trg bolj zgledujejo po zahodnih modelih?
Kitajci se, podobno kot Japonci, veliko učijo pri Korejcih. Vendar imajo tudi nekaj posebnosti, zaradi katerih morajo razvijati svoje poslovne modele - nizek BDP, šibko kupno moč, manj razširjeno telekomunikacijsko infrastrukturo, močan vpliv države in visoko stopnjo piratstva, ki se še dolgo ne bo zmanjšala. Moji kitajski kolegi se zato trudijo razviti storitve, ki bi preživele že z nekaj odstotki plačniških uporabnikov.
Preostali pa bi storitev uporabljali zastonj?
Trenutno nekaj kitajskih igračarskih podjetij kar uspešno preizkuša zamisel, ki je znana iz gostinstva. Predstavljajte si zanimiv lokal, v katerem je pivo zastonj, preostalo pijačo, denimo koktejle, pa morate plačati. Verjetno boste pomislili, da mora tak lokal propasti, ker bodo vsi pili pivo, vi pa boste morali plačevati račune. Vendar se v praksi zgodi nekaj drugega. Nekateri gosti včasih kupijo koktejl, ker imajo slabo vest, če ves čas pijejo brezplačno pivo. Drugi kupijo koktejle, ker se hočejo izkazati pred prijatelji ali dekletom. Tretji imajo radi koktejle in vas obiskujejo, ker imate dobro izbiro in ste postali zanimivi za ljubitelje eksotičnih pijač. Tisti, ki pridejo na brezplačno pivo, pa poskrbijo, da lokal ni prazen, ker to odganja goste. Naenkrat ugotovite, da lahko s prodajanjem koktejlov zelo dobro zaslužite.
Ali ni ta model nekoliko preveč optimističen?
Ne smete ga jemati preveč dobesedno (smeh). V spletnem poslu je zastonj internetno pivo v resnici skoraj zastonj, če stroške gostovanja, vzdrževanja in prenosa podatkov razdelite med dovolj uporabnikov. Izračuni kažejo, da lahko na kitajskem trgu ponudniki spletnih storitev preživijo že samo s petimi odstotki uporabnikov, ki so pripravljeni plačevati. Res pa to velja za kitajska podjetja. Zahodni ponudniki vsebin - filmov, glasbe in novic - s takim odstotkom plačnikov verjetno ne bi bili zadovoljni. Poleg tega imajo kitajski ponudniki storitev še eno veliko prednost: izjemno poceni proizvodnjo prilagojenih mobilnih naprav. Zamislite si lahko kar koli - mobilnik z brivnikom in dvema SIM karticama -, predložite osnovne načrte in najdete proizvajalca, ki vam bo izdelal tudi samo 3000 takih telefonov, ki jih boste lahko prodajali po 50 dolarjev za kos. Na ta način lahko poceni preizkušate zelo zanimive izdelke, ki vam jih ne bi izdelal noben uveljavljen proizvajalec komunikacijskih naprav.
Se lahko zahodna medijska in internetna podjetja iz azijskih izkušenj česa naučijo ali so kulturne razlike prevelike?
Kulturne razlike so pogosto le izgovor za preveč površno razumevanje nekega družbenega pojava. Če je neka spletna storitev uspešna, se je iz nje mogoče marsičesa naučiti, saj je očitno znala na nov način nagovoriti stare človeške potrebe. Azijski internetni trgi nas v marsičem prehitevajo, zato nam lahko pomagajo napovedati, kaj se bo zgodilo v naših družbah, ko bodo hitre internetne povezave zajele dovolj velik odstotek prebivalstva. Zame, na primer, je bila zelo poučna zgodba o razmerju, ki se je začel z zmenkom v neki seulski spletni kavarni.
Spletnim ali pravim zmenkom?
Sodelavka je na spletu spoznala nekega fanta, s katerim sta se čez nekaj časa srečala tudi na pravem zmenku. Povedala je, da sta večer zaključila tako, da sta se pomerila v igranju videoiger. O novem znancu pa je s sijočimi očmi pripovedovala, kako da je zlat, pravi džentlemen, saj ji je pustil, da je zmagala (nasmešek). Čez nekaj časa, ko sta šla narazen, pa je bil največji problem, kako si bosta razdelila skupno digitalno premoženje, ki sta ga ustvarila med skupnim življenjem - igračarske like, skupnega avatarja, pridobljene veščine ... To se morda sliši nenavadno, vendar so postale razprave o digitalni zapuščini nekdanjih partnerjev, zakoncev ali celo umrlih sorodnikov zelo velik problem za japonska in južnokorejska sodišča, saj njene simbolne vrednosti v materialnem svetu ni mogoče zlahka oceniti. Podobnih izzivov pa bo še veliko.
