Tiskane izdaje
Kdor spremlja delovanje Iva Boscarola od začetka njegovega podjetja Pipistrel, ni bil presenečen, da se je njegovo letalo na električni pogon taurus G4 uvrstilo med tri najboljša letala na Nasinem tekmovanju. Presenečen je bil, da je 3. oktobra 2011 osvojilo prvo mesto med svetovno konico, za katero so stale zveneče svetovne znamke, medtem ko za Pipistrelom ni stal nihče. Naši uradni krogi okrog znanosti, raziskav in razvoja so bili šokirani, niso bili sposobni oceniti pomena tega dosežka niti za Slovenijo, kaj šele v svetovnem merilu.
Bili so polni govoričenja o inovacijah, o bistvu tega procesa, o načinih delovanja domišljije in znanja, žal pa ne razumejo ničesar, čeprav so napisali vrsto strategij o »inovativni Sloveniji« ali celo »drzni Sloveniji«. Pisali so jih na podlagi teoretičnih besedil, zlasti iz bruseljskih pisarn, brez lastnih izkušenj, brez tehniškega znanja, večinoma ekonomisti in družboslovci, kar je slovenski unikum. Rezultatov zato ni, ker država ni drzna, ne spušča se v poskuse izzivanja novih rešitev, marveč hodi po utrjenih poteh, ki jih večinoma diktirajo lobiji za svetovanje. Uspeha ni, ker so razmišljanja usmerjena v pisane vrste organizacijskih oblik na kolektivistični ravni, kar je v bistvu nasledstvo samoupravnih oblik, ki so bile kolektivne, usmerjene, izravnane, brez konic – te so bile neljube in moteče. Nešteti primeri dokazujejo, da je temelj vsake inovacije človek, posameznik z domišljijo, z uporno vztrajnostjo, z noro samozavestjo, s trmoglavostjo, s karizmo, ki privlači ljudi z istim mišljenjem v njegov krog, človek, ki se ne briga za želje oblasti, za uradne predpisane načine dela. Vse to prezira in gre svojo pot. To je Ivo Boscarol. Vendar ni samo to.
Čeprav je bila nagrada velika kot dve Nobelovi, so bili odzivi v zadregi in zakasneli. Prvič se je zgodilo, da je vladni vrh Boscarolu čestital, kajti za njegovi prvi dve Nasini nagradi se ni zmenil. Takrat smo bili ogorčeni, da so ga tako ignorirali. V časopisih je bila vest na zadnjih straneh, tudi v Delovi Znanosti. Šele kasneje so se streznili, kot bi jih kdo treščil po glavi, kajti predsednik države je napravil prepotrebno gesto. Kar je bilo tipično slovensko! Če bi dobil Nobelovo nagrado, bi bili časopisi polni na prvih dveh straneh. Ne institucije ne pristojni za inovacije, raziskave in razvoj se ne zavedajo, da gre za zgodovinski prelom v letenju, da se je s tem končala neka era in da vstopamo v drugo zgodovinsko etapo. Boscarol se je neizbrisno vtisnil v zgodovino letalstva, na novi zmagoviti stopnici za bratoma Wright in za Whittlovim revolucionarnim reakcijskim pogonom. To je povzročil slovenski inovator s slovenskim podjetjem, ne kot začetnik, ampak v razvojni kontinuiteti, označeni z letalsko tehniko izpopolnjevanja aerodinamične oblike, učinkovitosti in energetske racionalnosti. Prvi zgodovinski korak je napravil slovenski človek, vendar ne Slovenija, kajti država ni imela pri tem nič.
Veliki organizacijski dosežek
Novo letalo z narekovanimi dosežki (performansami) je velik multidisciplinarni projekt z visoko stopnjo koordinacije in integracije različnih vidikov rešitev, usklajevanj, ki zahtevajo čas in znanje, ki se sproti rojeva, medsebojno prilagaja in nenehno napreduje. To zahteva veliko organizacijsko sposobnost za ustvarjanje timov in za izbiro najboljših sodelavcev. To je Boscarolova zasluga. Če se je kje zatikalo, je odpravljal težave, če ni bilo najboljših rešitev, je spodbujal ljudi, da se niso vdali, da niso ostali povprečni. Boscarol ne trpi povprečnosti. Sicer ne bi bil prvi.
Večkrat sem že razlagal principialno razliko med raziskavami in razvojem, vendar tega pri nas še vedno ne razumejo, niti znanstveniki niti ministri. Raziskave so lahko tudi individualne, razvoj je vedno timski. Razvoj pomeni pridobivanje novega iz znanega, raziskave iščejo novo iz novega. Pri razvoju se povezujejo kombinacija, selekcija in evolucija, približno tako kot pri Darwinovi evolucijski teoriji, z izjemo nenadnih domislekov, ki jih narava ne pozna. Pri novem letalu so uporabili že razvite sklope, ki so jih izbirali glede na zmožnosti kombiniranja. Dodajali so nove povezave, kar je prineslo nove rešitve. Enak princip so uporabili pri motorskem sklopu, krmilnih sistemih, inštrumentih in mikroelektronskem krmiljenju akumulatorskih sklopov, pri podvozju, pri varnostnih sistemih. Ko so bile potrebne temeljne raziskave neznanega problema, so bile opravljene v strogo določenem roku. Ko so nastala nesoglasja, je Boscarol vodil debato v krogu vseh vodilnih razvijalcev in pripeljal do soglasja. Pri tem je bilo vključenih več institucij z več jeziki, kar je zadeve otežilo, vendar so bile rešitve boljše.
Boscarol je kot idejni vodja imel veliko avtoritete, kar je v dilemah pripeljalo do hitrejšega razčiščenja. Če bi bil popustljiv, bi se lahko projekt ustavil, ker bi prevladala različna mišljenja, kot jih običajno rojevajo trmasti, vrhunski eksperti brez sposobnosti popuščanja in iskanja obvodne poti, ki pelje do kompromisne rešitve. Veliko stvari je bilo treba preizkusiti s prototipom ter izmeriti karakteristike, ki so omogočile popravke za izboljšanje.
Ta primer najlepše prikazuje razliko med razvojem in raziskavo. Pri raziskavi so mogoče napake ali celo goljufije oziroma ponaredki rezultatov, pri razvoju tega enostavno ne sme biti, ker se hitro pokaže, da stvar ne deluje, da se pojavljajo vibracije. Brian Arthur, ki je v knjigi Narava tehnologije: kaj je in kako se evolvira prvi analiziral razliko med razvojem in raziskavo, je na primeru razvoja veleletala boeing 747 prikazal način kombiniranja znanih sklopov, njihovo evolucijo in kombinacijo za nov dosežek, za novo inovacijo.
Boscarol je imel mnogo težje razmere. Vzporedno z razvojem novega letala je moral voditi redno proizvodnjo letal za kupce že zato, da je ustvarjal denarne vire za razvoj, v katerem je bila angažirana skoraj polovica njegovih zaposlenih. Tolikšnega deleža ni v nobenem slovenskem podjetju. Vendar brez tega ne bi bilo nič. Zato moramo Boscarolu izreči priznanje. Od sebe je dal več kot katerikoli drug inovator. Kot podjetnik je s tem projektom tvegal zelo veliko, ne samo velik kapital, ampak tudi uspeh in imidž podjetja. Razvijalci veliko tvegajo, mnogo več kot raziskovalci, katerih rezultati ostanejo na papirju in ne morejo nikomur škoditi.
Podjetniška filozofija,
ki je pri nas tuja
V velikih podjetjih razvijalci niso tako samostojni kot v majhnih in srednjih. Njihove ideje so večinoma prezrte, ker ni promotorja, ki bi jih spremljal iz bližine, jih odkril in podprl. Večinoma so zato razvojni kadri rutinski, vpeti v dnevni tok dogajanja, z različnimi zahtevami in konflikti, kar ne spodbuja tveganja z novimi idejami. Te so mogoče v majhnih podjetjih, kjer jih poganja lastnik s svojo idejo. Boscarol je bil mogoč samo v lastnem podjetju. Kateri naš direktor, ki ni lastnik podjetja ali je celo državno, bi se drznil v takšno tekmo s svetom? Pri današnjih povprečnih in nesposobnih direktorjih je to izključeno. V tem je defekt naše strukture podjetij. Velikokrat je to povezano z lastništvom, kjer skoraj povsod naletimo na državo. Zgodba z državnimi podjetji je zato za inovacije uničevalna. Nadzorni sveti so velika zavora za nove ideje, ki prinašajo veliko tveganja. Zato ni direktorjev, ki bi si upali prepričati previdne in slepe nadzornike brez znanja in domišljije. Prebojnih inovacij v takšnem sistemu zato ni.
Boscarol je pokazal podjetniško filozofijo, ki je pri nas tuja. Večina naših podjetij je odvisna od multinacionalk, za katere proizvajajo in včasih tudi razvijajo podsklope. Popolnoma odvisni so od naročnika, ker pač drugega nimajo na izbiro, zato se jim pri vsaki krizi naročila znižajo. Boscarol je finalist, njegovi izdelki gredo neposredno h kupcem. Sam ima poddobavitelje, izbira lahko najboljše sklope in se z njimi pogaja. Z nekaterimi tudi skupaj razvija. Ni poddobavitelj, zato so njegove cene čiste, brez marže, tolikšne, kot jih lahko na trgu doseže v konkurenci z drugimi proizvajalci letal, ki pa niso iz nerazvitih držav. To so dragi visokotehnološki izdelki, ki zahtevajo dobro blagovno znamko. Znamka Pipistrel je znana in utrjena po svetu. Njen renome se večinoma širi ustno med kupci, ki niso navadni brezimni ljudje. Nasina nagrada za zgodovinski dosežek že odmeva po svetu in za blagovno znamko Pipistrel pomeni več kot milijonsko oglaševalsko kampanjo. Posledica bo velik pritok kupcev, kar bo povečalo obseg nove proizvodnje v novi tovarni na italijanski strani v Gorici (kar gre tudi na račun birokratske države in njenih sramotno nesposobnih upravljavcev!). To je tudi glavna razlika med inovacijo in raziskavo: raziskava nikoli ne bo prinesla takšnega vračila, kot ga je Boscarolu že prvi pojav njegove inovacije na svetu.
Državi bi se izplačalo mnogo bolj kot v raziskave, ki ne prinašajo vračila in na trgu ne pomenijo nič, vlagati kapital v inovacije, ki prinašajo nova delovna mesta in večje prihodke v državno blagajno, hkrati pa dajejo pečat slovenskemu trgu kot edinstvenemu in obetajočemu. Upoštevati moramo, da ti inovativni podjetniki (kot Boscarol) potrebujejo tudi temeljne in aplikativne raziskave, ki imajo tako svojega neposrednega uporabnika in so tudi pod njegovim strogim nadzorom glede stroškov, kakovosti in roka. Tega danes ni, ker rezultata niti porabe denarja pri izvajalcih raziskav nihče ne nadzira. Če bi napravili revizijo projektov glede obljubljenega pri podpisu pogodbe za subvencije, bi se mnogo inštitutov sesulo. Država bi morala razpisati nagradno tekmovanje za raziskovalno-razvojne projekte, kakor jih razpisuje Nasa, se pravi v proizvodnji preverjene inovacije. Potem bi tudi dobili odmevne rezultate, ki bi nas promovirali po svetu. Dosedanji način izoliranih raziskav v papirni obliki ne bo nikoli dal pomembnega rezultata. Od tega nimajo nič ne podjetja za prihodnji razvoj ne ljudje, ki tesnobno čakajo na zaposlitev.
Dr. Marko Kos je samostojni raziskovalec.
