»Moja družina ni umrla, ubila jo je Evropa«

Šestintridesetletni Vasim Abu Nehi, sirski begunec palestinskega rodu, je, potem ko so ga turški prekupčevalci skupaj s tridesetletno ženo Lamise, štiriletnim sinom Odajem in devetmesečno hčerkico Lajan 21. julija letos odložili na čereh pred grškim otokom Samosom, doživel skoraj neopisljivo tragedijo.

Ker jim grški reševalci niso hoteli pomagati in ker sta bila otroka izmučena in dehidrirana, žena pa poškodovana, se je sam odpravil iskat vodo, hrano in pomoč. Policisti so ga aretirali in vrgli v ječo. Njegovi zgodbi niso hoteli prisluhniti. Medtem je na otoku izbruhnil gozdni požar, v katerem so umrli Vasimovi otroci in žena, policija pa je njegova sirska tovariša, s katerima so skupaj pripluli do grške obale, zaprla in brez kakršnih koli dokazov obtožila zažiga otoka. Po petih tednih v zaporu so Vasima vendarle izpustili. Ob pomoči aktivistov je nemudoma odšel v Atene, kjer se je srečal z nečakom iz Švedske. Skupaj so se vrnili na Samos in po nekaj urah iskanja našli posmrtne ostanke Vasimovih otrok in žene. Kosti in nakit. Vasim, popolnoma zlomljen in brez motiva za življenje, se je vrnil v Atene, od koder ne more nikamor. Nima begunskega statusa; za azil ne more zaprositi. Živi pri sirskem znancu v anarhistični četrti Excarhia, kjer sva se srečala. To je njegova pripoved. Pripoved o Evropi. Pripoved o ... človeštvu.

»Z ženo in otroki smo živeli v Dubaju, kjer sem delal, a sem spomladi izgubil službo. Prihajam iz Latakije ob Sredozemskem morju. Moji stari starši so leta 1948 med nakbo [arabsko: katastrofa] pred judovskim nasiljem iz Haife prebegnili v Sirijo. Velik del moje družine je tam še danes. Jaz sem se želel vrniti v Sirijo. Nisem več mogel le gledati uničevanja dežele in trpljenja svojih sorodnikov. Hotel sem pomagati. A je žena dejala, da moram razmišljati predvsem o prihodnosti svojih otrok. Hčerkica Lajan je bila stara le nekaj mesecev. Res se nismo mogli vrniti v Sirijo. Odločili smo se, da se bomo prek Turčije prebili v Evropsko unijo. Naš cilj je bila Švedska; tam imam sorodnike,« je tiho, s pogledom, usmerjenim neznano kam, pravil Vasim Abu Nehi.

V Turčiji so ga znanci povezali s prekupčevalci, ki sodelujejo v trgovini z ljudmi. Turška sredozemska obala je zaradi bližine nekaterih grških otokov ena najpomembnejših točk, iz katerih priseljenci z vsega sveta – največ jih je iz Afganistana, Pakistana, Bangladeša in Iraka, zadnji dve leti pa tudi iz krvaveče Sirije – poskušajo vstopiti v obljubljeno deželo, Evropsko unijo. Ksenofobno, rasistično Evropsko unijo, ki jo vodijo brezsrčni birokrati in kjer begunce namesto novega življenja čaka nov krog pekla.

Tudi Vasim je imel velika pričakovanja, prizna.

»Želel sem priti na Švedsko, kjer bi mi nečak pomagal najti delo. Vse je bilo dogovorjeno. Žena in otroci bi lahko dobili status beguncev, saj imajo sirsko državljanstvo. Zame, ki imam le palestinske papirje, sirske oblasti nam niso hotele dati državljanstva, bi bilo težje, a bi se že znašel,« v temačni atenski ulici, kjer se mešata vonj marihuane in pečenega mesa, z velikim cmokom v grlu govori Vasim. Ni zbran. Joka. Drhti. Pove, da mu je neki psihiater dal pomirjevala, a se po njih še slabše počuti. Iz žepa vzame mobilni telefon.

»To je hčerka. To je sin. To je žena. Družina ...«

Po licu mu tečejo solze. Gleda v temačno nebo. Tiho moli.

»To smo našli po požaru ...« Kosti in nekaj družinskega nakita.

»Prišel sem v Evropo in izgubil vse, kar sem imel. V Evropo sem prišel živet, ne umret. Moja žena in otroci niso umrli. Ubili so jih. Grški policisti so jih ubili.«

Stisnjene pesti. Zaprte oči. Nemočen krik. Vasim je v prepadu. V popolni temi.

Prevara

»Na čolnu iz Turčije so bili poleg moje družine še prekupčevalec in dva sirska moška, Džihad in Mohaned, begunca. Iz turškega mesta Šukukazi smo krenili ob pol osmih zjutraj. Do Samosa smo pluli približno štiri ure. Nikogar nismo srečali. Prekupčevalec nas je zapeljal pod visoko skalnato steno in nam dejal, da smo v Grčiji. V Evropi. Rekel nam je, naj splezamo do vrha stene, da ne bo težav. Na vrhu naj bi bila pot, kjer nas bi moral nekdo počakati in poskrbeti za 'transfer' v Atene. S seboj smo imeli le liter in pol vode, bilo pa nas je šest. Tudi hrane smo imeli zelo malo. Verjeli smo prekupčevalcu, da je vse urejeno. Prišli smo na kopno in začeli plezati. Bilo je grozno vroče. Otroka sta bila izmučena. Ženi je bilo slabo. A po petih urah smo nekako prišli na vrh vzpetine. Tam ni bilo ničesar, le bodeče rastje in kamenje. Nobene poti. Bili smo visoko, videl sem le morje. A bil sem optimističen. Če bi bilo vse v redu, bi bili zelo blizu rešitve.«

A ni bilo »vse v redu«. Nikakor ne. Turški prekupčevalec je Vasima in družino odložil na najbolj nedostopnem delu Samosa, sicer turističnega bisera. Elegantno se jih je znebil. Ko je Vasim dojel, kaj se je zgodilo, ga je popadel bes. Vode in hrane je že zmanjkalo. Večerilo se je. Štiriinštiridesetletnemu sirskemu beguncu Džihadu je s svojega turškega mobilnega telefona uspelo priklicati turško obalno stražo. Povedali so mu, da ne morejo storiti ničesar, saj so na grškem ozemlju. Poslali so mu sms s številko grške obalne straže. Poklical jih je. Oglasila se je ženska in Džihadu takoj povedala, da jih bodo aretirali, ker so ilegalno vstopili v državo. Po krajšem pogovoru – povedal ji je za dehidrirane otroke – je grška uradnica vendarle obljubila, da bo poslala pomoč. Dogovorili so se, da bodo ladji obalne straže poslali svetlobni signal. Ko je sirska druščina čez slabi dve uri zagledala ladjo, ki je plula proti njihovi smeri, so zakurili manjši ogenj in posvetili z mobilnim telefonom. Vasim pravi, da se je ladja ustavila blizu obale in jih osvetlila z reflektorji. »Mislili smo, da smo rešeni. A ladja se je obrnila in odplula v nasprotni smeri. Nismo vedeli, kaj storiti. Čakali smo. Po dvajsetih minutah se je ladja vrnila. Vse se je ponovilo, le da nam tokrat ni uspelo prižgati ognja. Crknil nam je edini vžigalnik. Svetili smo z mobilnikom, a ladja je odplula. Džihad je spet poklical grško obalno stražo in oglasila se je ista ženska in mu dejala, da oni sploh še niso poslali ladje na pomoč. Rekla je, da tisto ni mogla biti njihova ladja. To se nam je zdelo zelo čudno, a nismo mogli storiti prav ničesar. Rotili smo za pomoč. Potem je bila baterija na mobilniku že izpraznjena. Odločili smo se, da počakamo do jutra. Legli smo po tleh, žejni in lačni. Ob petih zjutraj smo začeli hoditi v naključno izbrano smer. Mohaned, mlajši izmed obeh Sircev, je odšel naprej. Džihad je hodil z nami. Žena je komaj hodila. Jaz sem nosil otroke in velik del prtljage. Žena je padla. Rekli mi je, naj grem naprej, ona pa bo ostala z otroki. To so moji zadnji spomini nanje …«

Vasima spet premagajo solze. Njegove oči so zabuhle, obraz globoko travmatiziran. Telo pretresajo nenadni krči; kot da bi ga nekdo od daleč mučil z elektrošoki. Prime me za roko. Popolnoma izgubljen je. »Hčerka je imela devet mesecev. Sin bi 19. oktobra praznoval četrti rojstni dan ...«

Tudi Džihad je bil preveč utrujen, da bi lahko hodil. Z Vasimom sta se dogovorila, da bo ostal z njegovo ženo in otroki. Sveto mu je obljubil, da bo tako. Vasim je moral sprejeti težko odločitev – odločil se je, da gre naprej in poišče vodo in hrano, morda tudi pomoč.

»Šel sem naprej, nujno je bilo. Nekaj časa sem hodil, potem pa sem se na drugi strani otoka znova spustil do morja. Želel sem priti do prve vasice ali plaže in ljudi opozoriti na nas. Do plaže sem lahko prišel le s plavanjem. Veliko čeri je bilo v vodi. Ena je gledala kar visoko iz morja. Priplaval sem do nje. Mimo je plul ribiški čoln. Kričal sem na pomoč, a je ribič, verjetno v strahu, pogledal stran. Ljudje na kopnem me niso mogli slišati. Popil sem veliko slane vode. Bilo mi je slabo. Tedaj sem zagledal prvi helikopter, ki je iz morja zajel vodo. Potem jih je prišlo še več. Tudi letala so zajemala vodo. V daljavi sem videl dim. Ugotovil sem, da je na otoku izbruhnil požar. Postalo me je tako strah, da sem skoraj izgubil prisebnost. Drl sem se. Skakal. Na vsak način sem hotel opozoriti nase. Potem sem s čeri zagledal hišo.« Vasim se je vrgel v vodo in odplaval do obale. Ko je prišel na obalo, je še vedno kričal. Iz hiše je stopil Grk. Povedal mu je za ženo in otroke in za požar. Dal mu je vodo in nekaj obleke. Poklical je policijo. To je bilo zgodaj zjutraj 23. julija.

Policisti so prišli zelo hitro.

»Takoj so me aretirali in mi nadeli lisice. Niso me poslušali. Odpeljali so me na pristaniško policijsko postajo. Vrgli so me v ječo. Šele potem je prišel prevajalec. Jokal sem. Povedal sem mu, da moja družina umira. Prosil sem za pomoč. Minilo je nekaj časa, potem pa me je neki policist poklical k sebi. S čolnom sva odšla v bližino kraja, kjer sem se ločil od žene in otrok. Tam še ni gorelo, je pa gorelo drugod. Policista sem prosil, ali greva lahko na kopno. Na rokah sem imel lisice. Odklonil je. Takoj je obrnil čoln in odplul nazaj proti pristanišču. Zakaj sva sploh šla na morje?! A tokrat me je odpeljal na neko drugo policijsko postajo.«

Tam je Vasim zagledal svojo in ženino prtljago. Za trenutek, a res le za trenutek je bil prepričan, da so njegovi najbližji rešeni. Za vse drugo mu je bilo tedaj vseeno. Toda na policijski postaji – v ječi – sta bila le Džihad in Mohaned. Džihad mu je povedal, da žena ni mogla hoditi in je tudi on odšel naprej.

Splav meduze …

Umor

»Džihada so aretirali 44 ur po tem, ko sem zapustil ženo in otroke. Skupaj z Mohanedom so ga obtožili, da je zakrivil gozdni požar. Brez kakršnih koli dokazov. Tja, kjer smo bili mi, je ogenj prišel precej kasneje. Še danes sta zaprta na Samosu, kjer čakata na sojenje, ki bo čez pet, morda šest mesecev. Mene so spet vrgli v ječo. V prvih devetih dnevih so mi lisice sneli le med uriniranjem. Pa še to je bilo zelo omejeno. Neki večer me je eden izmed policistov na postaji odvlekel v svojo pisarno, kjer mi je kot vernemu muslimanu proti moji volji predvajal pornografske filme.«

Šele potem so ga zaslišali. Javnemu tožilcu je Vasim Abu Nehi zaupal svojo zgodbo. »Ves čas sem jokal. Bil sem obupan. Tedaj sem že slutil, da se je zgodilo najhujše. A kljub temu se nihče izmed policistov ni odpravil na pomoč moji družini. V zapor je nato vendarle prišla predstavnica Združenih narodov s prevajalcem. Obljubila mi je, da bo vse uredila. Minilo so še štirje dnevi. Morda pet. Policisti so mi rekli, da so preiskali območje, a niso našli ničesar. Še štirinajst dni sem bil v zaporu. Potem so me – brez obrazložitve – preselili v namestitveni center za priseljence, na oddelek za 'sveže prišleke'.«

Od tam je Vasim poklical svojega nečaka na Švedsko. Ta je takoj pripotoval v Grčijo. A kot priseljenec bi moral za to dobiti posebno dovoljenje oblasti – takoj ko se je vrnil na Švedsko, so mu oblasti zasegle potni list. Vasimu so poleg nečaka v namestitvenem centru pomagali odvetnica Marianna in sirski aktivist Aziz, ki ga je začasno povabil k sebi v Atene. Odvetnica je – skoraj po mesecu dni – uradno prijavila, da so Vasimova žena Lamise, sin Odaj in hčerkica Lajan pogrešani. Šele tedaj so se policisti na Samosu »premaknili«, a niso našli ničesar. Vasim pa se po otoku ni smel svobodno premikati. Namestitveni center je dejansko zapor s politično korektnim imenom. Zločin tistih za njegovimi zidovi je, da so se rodili na napačnem koncu svetu. Zločin, ki je, tako ali drugače, velikokrat kaznovan s smrtno kaznijo.

Vasim je po dolgem čakanju v namestitvenem centru ob pomoči odvetnikov aktivistov vendarle dobil dokument, ki mu omogoča, da lahko šest mesecev biva v Grčiji. Povedano po birokratsko: ker prihaja iz Sirije, države v vojni, je njegova »deportacija prestavljena za šest mesecev«. Odšel je v Atene in se hitro vrnil na Samos. Skupaj z nečakom Abdalo in Azizom so na lastno pest natančno preiskali območje, kjer je Vasim zadnjič videl svoje najbližje. Ni trajalo dolgo, da so našli posmrtne ostanke Lamise, Odaja in Lajan. »Našli smo njihove kosti in nakit,« mi pretreseni Vasim spet pokaže fotografije na mobilnem telefonu. »To je vse, kar je ostalo od njih. Ubili so jih, ker jim niso hoteli pomagati. Imeli so dovolj časa, vse so vedeli. Lahko bi nas vse skupaj rešili že reševalci. Kosti smo našli le dvesto metrov od tam, kjer sva bila s policistom. Zdaj potekajo preiskave DNK. A to je le uradna pot. Ko bodo znani rezultati, bom prek odvetnikov sprožil tožbo proti odgovornim osebam in institucijam. Proti morilcem svoje žene in otrok. To je zdaj, poleg tega, da bi rad čim prej odšel iz Grčije, in to legalno, moj edini cilj. Mrtev človek sem. Nimam več razloga za življenje. Vse so mi vzeli. Ujet sem. Nič ne morem. Počutim se, kot da se utapljam.«

Vasim Abu Nehi, ki se je v Grčiji srečal s substanco zla v obliki človeške navadnosti, je padel v neutolažljiv jok in še enkrat dodal: »Moja družina ni umrla, ubila jo je Evropa.«