Tiskane izdaje
Dvanajstletna deklica Tui nekega jutra, namesto da bi odšla v šolo, zakoraka v hladno jezero. Ko jo rešijo, ugotovijo, da je noseča. Čez nekaj časa deklica izgine. Primer začne reševati detektivka Robin Griffin, ki je prišla v svoj rodni kraj – v mestece ob jezeru, na obisk k umirajoči materi. Detektivko je upodobila Elisabeth Moss, ki jo poznamo tudi kot Peggy Olson iz Oglaševalcev. Holly Hunter, ki je s Campionovo sodelovala že v filmu Klavir, v seriji igra nenavadno gurujko, ki se skupaj z nesrečnimi ženskami v menopavzi (ženske, ki jih, kot pravi eden od moških v mestu, nihče več ne mara) naseli v zabojnike ob jezeru. Naselje poimenujejo Raj.
In tukaj je še Tuijin oče, divji nasilnež, ki ljubi orožje in pse na verigah ter skupaj s sinovoma terorizira mestece in trdi, da je posestvo, na katerem je zrastel ženski Raj, njegovo.
Devetinpetdesetletna Jane Campion, ki s svojimi dolgimi lasmi spominja na lik Holly Hunter, pravi, da si je nadaljevanko zamislila kot roman. Želela je počasi razvijati zgodbo, kar je v filmu nemogoče, v seriji s sedmimi deli pa lahko glavne junake odpelješ daleč – lahko se razvijajo, zaljubijo, skrivnosti okoli njih postajajo vedno bolj zapletene. Gledalci se zato vsak večer bolj navežejo na junake in čudne uganke v zgodbi jim ne dajo spati. »S svojimi glavnimi liki sem rada v dolgem razmerju,« pravi režiserka. Gledalci tudi.
V bistvu je Skrivnost jezera zgodba o boju med spoloma, o uporu žensk proti moškemu nasilju. O tihi mizoginosti, ki nas obkroža. Prava televizijska umetnina. Campionova pravi, da se ji zdijo filmi vedno bolj konservativni in neumni, medtem ko televizija v zadnjih časih postaja drugačna in je pravi prostor za uresničevanje še tako norih scenarističnih in filmskih idej. Televizija je s svojimi odličnimi nadaljevankami dejansko postala zelo vplivni kulturni fenomen.
Oskarji ali emmyji
Skrivnost jezera in njeni glavni akterji so kljub nominacijam žal ostali brez televizijskih nagrad emmy, ki so jih prejšnji konec tedna podelili v Los Angelesu. Za najboljšo televizijsko serijo so pričakovano izbrali Kriva pota (Breaking Bad). Nagrada za humoristično serijo ni bila presenečenje, saj je že četrtič zapored zmagala Sodobna družina (Modern Family), v kategoriji za najboljšega igralca je presenetljivo zmagal Jeff Daniels, ki v seriji Uredništvo (The Newsroom) igra ambicioznega novinarja in urednika, ki se ima, kot pravi, za zmernega republikanca. Vsi so namreč mislili, da bo ta kipec letos odnesel Kevin Spacey, ki v politični nadaljevanki House of Cards igra peklenskega politika, ki bi za svojo politično kariero naredil čisto vse in je tako zvit in zloben, da bi si ga še Shakespeare, ki je virtuoz za hudobneže, težko izmislil. Najboljša ženska glavna igralka je Claire Danes iz serije Domovina (Homeland).
Na televizijske ekrane se že nekaj let vračajo velike filmske zvezde; Michael Douglas bi si za upodobitev kičastega pianista Liberaceja brez dileme zaslužil oskarja, ker pa je film nastal v televizijski produkciji, je prejel emmyja. V zahvalnem govoru je dejal, da polovica kipca pripada Mattu Damonu, ki je v filmu odigral njegovega ljubimca. »Bi raje spodnji ali zgornji del?« ga je vprašal. Film je zmagal še v kategoriji za najboljšega režiserja; prejel ga je oskarjevec Steven Soderbergh, ki se je odločil, da ne bo več snemal »velikih« filmov. »Prave zgodbe so danes na televiziji. Filmi v kulturnem smislu niso več pomembni.«
Pisatelj Brett Martin v knjigi Difficult Men piše, da so televizijske nadaljevanke, kot so Sopranovi, Skrivna naveza (The Wire), Oglaševalci (Mad Man), The Breaking Bad, v začetku 21. stoletja postale takšna eksplozija kreativnosti, kot so bili v 70. letih filmi Scorseseja, Altmana, Coppole, Spielberga, De Palme in drugih. Ko neodvisna in nekomercialna umetnost postane mainstream.
Glavni junaki v televizijskih nadaljevankah so nekoč bili delovni družinski očetje, prijazne mame ali pošteni policaji, v novi eri televizijskih zgodb pa so glavni junaki postali »težavni moški« v srednjih letih, nesrečni, moralno sporni, na robu ali na drugi strani zakona, komplicirani in nevrotični – vsi imajo svojo temno stran in so hkrati izjemno človeški. Tony Soprano, ki ga je odigral žal že pokojni James Gandolfini, je popoln primer novega televizijskega junaka; mafijski šef, ki ima napade panike in obiskuje psihoanalitičarko. Takšni provokativni antiheroji so kasneje postali značilnost za vse druge tv-uspešnice, od Dona Draperja iz Oglaševalcev do Walterja Whita iz nadaljevanke Kriva pota, ki se iz učitelja kemije, ki zboli za rakom, spremeni v proizvajalca izjemno kakovostne droge, ki si jo vsi želijo.
Težko je verjeti, piše Martin, da so ameriški gledalci takšne tipe sploh spustili v svoje dnevne sobe, saj resnično bolj sodijo na velika filmska platna.
Glavni gibalci zgodbe o uspehu televizije so dobre zgodbe, ki jih v Hollywoodu že dolgo ni več, zato so kralji nadaljevank avtorji serij oziroma scenaristi, ki jim danes pravijo showrunnerji. V ZDA je to prava moška družba: David Simon (Skrivna naveza), David Milch (Newyorška policija, Deadwood), Matthew Weiner (Oglaševalci, Sopranovi), Beau Willimon (House of Cards), Vince Gilligan (Kriva pota), Aaron Sorkin (Zahodno krilo, Uredništvo). Drzni pisci, ki včasih zaradi avtoritativnosti in moči spominjajo na svoje glavne junake, postajajo močnejši kot mnogi hollywoodski producenti – tudi zato, ker jih poleg denarja zanima kreativnost. V Hollywoodu namreč šteje samo denar.
Nadaljevanke si upajo v vse strani neba, dobra zgodba preživi vse žanre in čase; televizija lahko postane časovni stroj; nadaljevanke se dogajajo zdaj, v času kavbojev in indijancev, v petdesetih letih ...
Na drugi strani sveta pa nastajajo čisto drugačne, a nič manj uspešne serije, v katerih je glavna junakinja največkrat prav ženska.
Nekaj je na televiziji
Bron oziroma Most je le ena izmed danskih serij (ta je nastala v koprodukciji s švedsko), ki obsedajo televizijske gledalce po vsem svetu. Zgodba je tako napeta in dobro napisana, da so njeno različico že posneli v ZDA. V njej igrata Diane Kruger in Demián Bichir, dogajanje pa so prestavili na mejo med Mehiko in ZDA. Nastaja tudi angleško-francoska serija, katere naslov ni Most, ampak Tunel, saj truplo odkrijejo na sredini predora pod Rokavskim prelivom, med Francijo in Veliko Britanijo.
Med najznamenitejše danske nadaljevanke sodi serija Forbrydelsen oziroma Umor, ki so jo pod naslovom Killing že posneli v ZDA; postavili so jo v Seattle, kjer vedno dežuje. Izjemno gledanost je dosegla tudi nadaljevanka o prvi danski ministrski predsednici z naslovom Borgen ali Grad (tako namreč Danci rečejo svojemu parlamentu), ki jo menda David Cameron obožuje. Kot v članku v reviji New Yorker piše novinarka Lauren Collins, so Angleži še posebej veliki navdušenci nad danskimi televizijskimi izdelki. Ne potrebujejo angleških različic serij, saj so to edine nadaljevanke, v katerih jih ne moti, da morajo brati podnapise.
Ko sta valižanski princ in Camilla obiskala Dansko, si je Camilla najbolj zaželela videti studio, v katerem snemajo Forbrydelsen. Tam je spoznala glavne igralce, se igrala s filmsko pištolo in za darilo dobila pulover z danskim vzorcem. Danska je v Veliki Britaniji v trendu, piše Collinsova; dansko oblikovanje, danska arhitektura, danska hrana, danska moda, celo danska sperma: lani je okrog 5000 Britank odpotovalo na umetno oploditev na Dansko. Reklamni slogan ene od danskih klinik se glasi: »Čestitamo, Viking je!«
Vse omenjene nadaljevanke so nastale v produkciji DR, danske javne televizije, ki vključuje deset radijskih programov in šest televizijskih kanalov.
Zakaj je nastal danski televizijski čudež? Dejavnikov je več; gibanje Dogma, katerega glavna protagonista sta bila režiserja Lars von Trier in Thomas Vinterberg, je v sredini devetdesetih let spodbudilo renesanso danske filmske industrije in nova generacija režiserjev je oblikovala novo generacijo scenaristov. Danska filmska akademija je vso pozornost namenila scenaristiki in postala zibka za dobre pisce.
Televizija se je odločila, da želi snemati dobre nadaljevanke, in je nekaj svojih glavnih producentov poslala na učne ure v epicenter takratnega televizijskega dogajanja – Los Angeles. Nazaj so se vrnili z novimi in praktičnimi koncepti o tem, kako sploh ustvariti nadaljevanko, kako delujejo tako imenovane scenaristične sobe, kako načrtovati serije, kako jih napisati, kako začarati gledalce. Pa še nečesa so se naučili – avtor oziroma pisec serije je kralj.
In počasi se je začelo. Søren Sveistrup je avtor serije Umor; kot pravi, si je želel ustvariti kriminalno nadaljevanko, v kateri je glavna junakinja hladna in racionalna detektivka. Napisal je napeto zgodbo, v kateri raziskujejo en sam umor, in postavil si je pravili, ki ju nikakor ni smel prekršiti: v nadaljevanki nikoli ne sme sijati sonce in glavna junakinja se ne sme nikoli nasmejati. »Ne zanima me vsakdanje življenje. Zanima me mit – ideja o tem, da lahko cel København postane kot grške Tebe. Sarah Lund [detektivka v seriji] je kot stari grški mit, bakla v temi. Želel sem nekaj bibličnega in nekaj, kar bolj spominja na Charlesa Dickensa kot na Twin Peaks.«
Sveistrup si je v drugi in tretji sezoni nadaljevanke zadal še eno zahtevno nalogo: scenarije je pisal sproti. Kot pravi, so bili pritiski veliki; zdelo se mu je, kot da bi vsak dan ležal na tirih in čakal neznansko drag vlak, da ga bo presekal na dvoje. Nihče od igralcev torej do zadnjega trenutka ni vedel, ali je pozitivec ali negativec, kar je ustvarjalo posebno realistično atmosfero.
Kot pravijo na DR, si ne želijo delati avantgardnih izdelkov, ampak le dobre zgodbe, takšne, o katerih se naslednji dan ob kavi vsi pogovarjajo. Te nadaljevanke so hkrati tudi zgodbe o sodobni danski družbi: »Včasih se moramo pogledati v ogledalo.«
Danci obožujejo svoje nadaljevanke. Delež gledalcev serije Umor je bil kar 65-odstoten. (V ZDA ima takšno gledanost samo Super Bowl, finale lige ameriškega nogometa.)
Trdoglavci
Kaj pa pri nas? Prva stvar, ki nam pade na pamet, ko se spomnimo na slovenske nadaljevanke in nanizanke, ki so bile ustvarjene v zadnjih nekaj letih, je, da absolutno podcenjujejo inteligenco gledalcev. Da so narejene za izjemno neumno publiko, da prevladujejo predvsem humoristične serije brez smisla za humor in da nastajajo brez kakršnega koli scenarističnega talenta, režijskega truda in televizijskega znanja. Spomnimo se samo na dva izdelka komercialne Pop tv, na Trdoglavce in Čisto desetko. Zakaj dva tako talentirana režiserja, kot sta Branko Đurić - Đuro in Marko Naberšnik, ustvarita tako slabe izdelke? In kdo je pravzaprav ciljna publika takšnih serij?
Ampak tradicijo imamo, v preteklosti so na Televiziji Slovenija snemali izjemne nadaljevanke: Mali oglasi, Dekameron, Naša krajevna skupnost, Odprava zelenega zmaja.
V zadnjih nekaj letih je nacionalka ustvarila nadaljevanke Danes dol, jutri gor (2009) ter dve sezoni Moji, tvoji, najini (2010–2012). Leseno, neinovativno, sivo povprečje. Edini kriterij je: ker v nadaljevankah govorijo slovensko, jih bodo gledali vsaj otroci. Zakaj si enkrat ne postavijo za kriterij recimo želje, da bi naredili tako dobro nadaljevanko, da bi jo morda lahko kam celo izvozili?
Jeseni in naslednje leto se obetata še seriji Nova dvajseta in Naš vsakdanji kruhek, v produkciji je tudi nadaljevanka Življenje Tomaža Kajzerja.
* * *
Celoten proračun danske nacionalne televizijske hiše je vsekakor kar nekajkrat višji od naše, ampak nekatere primerjave so vendarle na mestu. DR ima tri tisoč zaposlenih, na Televiziji Slovenija jih je nekaj manj kot dva tisoč, rednih honorarnih sodelavcev je nekaj več kot šeststo.
V zadnjem času je bilo mogoče po medijih zaslediti, da je bila (menda kar brez razpisa) mladinska nadaljevanka Duhec v treh delih posneta za veličastnih 800.000 evrov, nekateri omenjajo, da je šlo v bistvu za 900.000 evrov. Delež gledalcev nadaljevanke je bil 13-odstoten oziroma gledanost je bila 4,1-odstotna. Deset nadaljevanj danske serije Borgen, ki je bila velika uspešnica ne le doma, ampak tudi v tujini, od Velike Britanije do Južne Koreje, so posneli za nekaj manj kot 6 milijonov evrov.
Zdi se mi, da so nadaljevanke dober lakmusov papir, ki kaže, kaj si televizijske hiše mislijo o svojih gledalcih. In če danske nadaljevanke govorijo tudi o družbi, v kateri nastajajo, naše nadaljevanke govorijo veliko predvsem o hišah, v katerih nastajajo.
Kakorkoli, mnoge televizijske hiše so, tako kot tudi mnoga druga podjetja v Sloveniji, mikrokozmos stvari in kažejo, kako deluje družba v celoti. Ideje ne štejejo veliko, vizije ni – pomembni so le projekti, ki so bolj krinka za to, da se iz podjetij izvleče še zadnji denar. Za napake ne odgovarja nihče.
Takšna je naša realnost. Zmedena nadaljevanka o mafiji in kriminalka brez srečnega konca. Potrebovali bi fiktivno ali realno Sarah Lund, glavno junakinjo iz danske serije Umor, ki se nikoli ne smeji in je kot bakla v temi. A kaj ko nimamo dobre zgodbe.
