Morje ti pride v kri, ne moreš si več pomagati, konec

Zgodba upokojene ribičke Zalke Cukrov z Zlarina.

Objavljeno
02. avgust 2013 19.38
Zala Cukrov med ribolovom. Notranjka se je pri devetnajstih poročila in preselila na otok Zlarin pri Šibeniku, kjer je med drugim opravljala tudi ribiški poklic. Zlarin, 17.julija, 2013.
Danica Petrovič, centralna redakcija
Danica Petrovič, centralna redakcija

Zalkina zgodba se je začela natančno na sredini prejšnjega stoletja. V globokem zelenem morju osrednje Notranjske, med Snežnikom, Javorniki in Slivnico. Vode, ki jih je spoznavala kot otrok, so bile mrzle kraške rečice, ki so poniknile ali se izlile, še preden so se segrele.

Cerkniško jezero je bilo kopališče samo za najbolj utrjene okoliške mulce, bolj vajene mraza kot vročine in utrudljivega dela na neskončnih ozkih njivah krompirja in pri spravilu lesa z nevarnih strmin. Še ne dvajsetletna je gozd zamenjala za morje, edini naseljeni slovenski otok, Otok na Cerkniškem jezeru, za Zlarin, otoček, pol ure plovbe oddaljen od Šibenika, in šank za ribiško mrežo.

Vroč julijski torek. Majhna potniška ladja Lara ob pol štirih popoldne izpluje iz pristanišča v Šibeniku proti Zlarinu. Na palubi se gnete nekaj ducatov domačinov, par koles in nekaj vreč z kdove čim, porjaveli člani maloštevilne posadke z obveznimi sončnimi očali in nekaj gručic obiskovalcev.

Ko nas je na krovu za kakšna dva avtobusa, motor zabrni in Lara dvigne sidro. Hrvaška turistična propaganda ponuja gostom kar 1244 otokov, čeprav je takšnih, ki imajo kaj več kot kvadratni kilometer površine, »samo« 78; to je natančno 78 več, kot jih je ob slovenski obali. Zato Zlarin ni otoček, ampak otok, čeprav do njega ne vozijo trajekti, po njem ne vozijo avtomobili in zadnja leta domačini ne smejo več rediti kokoši in svinj.

Ideologi sanjskih počitnic v avtentičnem okolju hrvaških otokov sklepajo, da turisti slastnih pršutov in pancet nočejo videti v živo. Domačini so prepričani, da se motijo, posebno ker pozimi, ko na obzorju ni nobenega turista, v burji, ki včasih prinese tudi sneg in mraz precej pod ničlo, veliko bolj pogreje dobra juhica iz domače kokoši kot riba iz lonca.

Po slabe pol ure se približamo majhnemu pristanišču, obdanemu z vencem preprostih, značilno dalmatinskih hiš. Večina je še kamnitih, vdor globalnega okusa in televizijskega pojmovanja prestiža pa skozi rodove preizkušene, velikim temperaturnim nihanjem prilagojene materiale, kakršen je domač kamen, tu in tam že izpodriva s celinskimi nadomestki, kot so beton, marmor, velike bleščeče keramične ploščice, steklo …

Na pomolu so med drugimi, ki čakajo na ladjo, tudi Zalka, edina ženska med poklicnimi ribiči na Hrvaškem, njena prijateljica od otroštva Vanja in njen mož Marjan, ki sta se zjutraj pripeljala iz Cerknice in že z dopoldansko ladjico prišla obiskat Zalko in njenega moža Mirka. Za vsega malo več kot dan.

Vanja in Marjan sta se zdaj, ko sta delovno dobo dopolnila v cerkniškem Brestu, uspešno in z neizmerno vnemo in dobrovoljnostjo zakopala v ekološko kmetovanje. Ker doma čaka nanju nekaj krav in drugih manjših živali, kopica vnukov in še kakšen zablodeli skavt s severa Evrope, ki išče prenočišče pri dobrih ljudeh, sploh nista šla na morje, ampak samo obiskat prijateljico Zalko. Tega sta se tudi držala. Sprehajala sta se ob obali, v vodo pa nista šla niti do kolen. Za Notranjce je morje tuj element. Zalka ga je udomačila zaradi Mirka.

Ko hodimo s pomola proti njenemu domu, se na desni odpira idiličen zalivček, v katerem kot psi na povodcih nekaj manjših bark in čolnov čaka, da jih bodo odvezali.

Ob cesti je stojnica s sadjem, paradižnikom in v senci skritim olivnim oljem, natočenim v plastenke Maraskinega limoninega sirupa; konoba, z domačimi fanti pod tendo, ob betonski poti nekaj grmov rožmarina, dišečega oleandra – »ne maram ga, ker je strupen,« se Zalka obregne ob nekoristno lepoto –, sivka, pes, namesto traktorja pa vozilo, kakršna na igriščih za golf prevažajo igralce. Kamnite stopnice, pod njimi korito potočka … V bregu borovci, med katerimi nažigajo škržati. Voda je kot modra svila. Kaj bi si človek lahko želel lepšega?

V prah in sušo

Zalka pa spotoma pripoveduje drugačno zgodbo. »Pred 20 leti ni bilo asfalta. Poleti se je neznosno prašilo. Ko sem prišla sem, je bilo treba hoditi po vodo v vaški studenec in prati tukaj,« z roko pokaže na umetno speljan potoček, kjer se mešata sladka in morska voda. Z Mirkom sta se spoznala leta 1969. Samo malo po tem, ko je umrl Zalkin brat. »Mama je rekla: morje je sina vzelo in morje ga je vrnilo.« Zalkin brat je v neznanih okoliščinah umrl med služenjem vojaškega roka nekje ob črnogorski obali. Zalka je takrat vodila lokal na Krku.

Zato, in zaradi poznejših preizkušenj, Zalka piše pesmi, ki so žalostne.

Prispemo v hišo, ki je na drugi strani zaliva ni mogoče spregledati; edina na otoku ima teraso obrobljeno z rožami: rdečimi dalijami, bršljankami in »slovenkami«, kot marsikje v Sloveniji rečejo neprenehoma cvetočim petunijam. To je s težkim delom prigarani dom zakoncev Mirka in Rozalke Cukrov, ki jo vsi kličejo Zalka.

Pričaka nas kosilo, pa ne morsko, ampak slovensko. Rahla, sočna pečenka iz mletega mesa, domač paradižnik, zelena solata, Vanjina nebeška rožičeva in rozinova potica, Zalkine lahke osvežilne sadne rezine brez sladkorja. »Moram biti vitka, da sem gibčna, da lahko delam,« na hitro razloži svojo kuharsko filozofijo.

Mož Mirko, zaradi katerega je Zalka postala mornarka in ribička, je bil pred kratkim operiran na hrbtenici in počiva. Zalka pazi nanj kot na punčico svojega očesa. V bolnišnici je mesec dni sedela ob njegovi postelji in ga držala za roko. Ko je šla domov, on pa na rehabilitacijo, ji je zabičal, da ne sme loviti.

Zalka je v hiši belila sobo za sobo, v vrt, pod gosto brajdo in figo, je nasadila več kot 200 sadik paradižnika in druge zelenjave, čistila …, potem pa ni več zdržala. Odplula je na morje, vrgla mreže, ujela nekaj rib, in ko se je Mirko vrnil, ga je pričakala z ribjim kosilom. »Z vršo sem jih ujela,« se je naglo izgovorila. Izdal jo je predober ulov. Orade se ne da ujeti z vršo.

Kmalu se nam pridruži tudi glavni junak Zalkine življenjske pustolovščine. Zalka govori malo po notranjsko in malo po zlarinsko. Ko govori o mami gostilničarki, kmetici, ločenki z dvema otrokoma, poleg vsega tega pa pisateljici, ki je napisala tudi enega najbolj branih slovenskih romanov Ciganka, o Notranjski, o svojem trdem življenju, ji pojočo notranjsko govorico barva mehka otožnost. Prebere eno svojih žalostnih pesmi, Mirko pa protestira: »Ne volim to!«

Toda ko Zalka govori o ribarjenju, o Mirku, o Zlarinu in brezupni samoti na otoku brez zavetnikov v času, ko je mož plul, se besede čisto naravno prelijejo v otoško govorico. »Še pred nekaj leti sem sanjala slovensko. Zdaj pa ne več. Tudi ko sama pri sebi razmišljam in se pogovarjam s sabo, je zdaj to že hrvaško.«

Pisma z Daljnega vzhoda

Mirko večinoma molči in posluša. Tu in tam kaj doda, da si lažje predstavljamo, kako je Zalka postopoma postajala morska deklica. Zlarin je bil takrat, ko je ona prišla tja, že močno izpraznjen. Danes živi na otoku okoli 250 ljudi. Če

»Od oktobra na cesti ne srečate dveh ljudi na dan.« Prej, v začetku 20. stoletja, pripoveduje Mirko, je na otoku živelo okoli tri tisoč ljudi. Bili so ribiči, mornarji in nabiralci koral. Prvi koprodukcijski film, ki sta ga skupaj naredili kraljevina Jugoslavija in tedanji nemški rajh, je bil Princeza koralja/Die Korallenprinzessin, leta 1937, posneli pa so ga na Zlarinu in Drveniku pri Šibeniku.

Še po drugi svetovni vojni je bilo na otoku, ki meri vsega osem kvadratnih kilometrov in ima 20 kilometrov obale, zaposlenih 125 ljudi. Ker je okoliško morje bogato z raznovrstnimi ribami, je od ribolova živelo veliko ribičev. »Nekoč. Danes je malo rib, nihče več ne skrbi za morje, nihče nič ne vlaga, obe Jugoslaviji sta naredili svoje, zdaj pa bogatijo samo snobi,« je neprizanesljiv Mirko.

Odpravlja se v cerkev na pevske vaje. Tokrat protestira Zalka: »Ne morem jih poslušati, govorijo neumnosti in fušajo. Mirko pa lepo poje. In zakaj hodi v cerkev? Ker so vse ženske okoli njega.« (Celo omizje ob kavi se gromko zasmeje.) »Pa kaj,« pravi on, »če bi bile mlade in lepe …«

Zalka je bila nekoč ljubosumna. Zdravilo? »Stisniti zobe, ni druge. V resnici sploh nisem imela problemov.«

Ko sta se po naključju srečala na Reki, je bila stara 19 let.

»Rekel mi je, da je pomorščak, da bo šel na ladjo za šest mesecev, zato me bo zaročil. Kupil mi je diamantni prstan in šel. To je bilo nedoumljivo. Šest mesecev! Mislila sem si, to ni bilo nič drugega kot avantura. Bil je lep kot slika. Čez mesec dni pa je prišlo pismo iz Kitajske, potem iz Japonske, včasih je bilo notri deset, včasih dvajset dolarjev. Prihajalo je pismo za pismom. Desetega meseca 70. leta pa so pisma prenehala prihajati. Bila sem obupana. Doma, v Dolenji vasi, mi je mama govorila: 'Znorela si!, kaj samo jokaš po cele dneve, ta mornar te je zavrtel, sposobna si delati, najdi si delo.' Zmeraj sem rada delala. In evo ti njega na našem pragu! Dva meseca je bil v Koreji, od tam pa ni bilo mogoče pošiljati pisem. Pojavi se ob desetih zvečer in reče: 'Prišel sem pote.' Kakšen dan, dva naj bi ostal. Ampak njegovim v Zlarinu je nekdo povedal, da je šel z ladje direktno pome. In evo ti čez dva dni matere in očeta! Imela sem dva prstana, diamantnega in tega (pokaže), ki ga nosim od takrat, ampak nisem bila poročena. In tako smo odšli na Zlarin. Takrat še nisem vedela, da bom morala ostati. Zdelo se mi je fantastično, da grem na Zlarin, nekaj fenomenalnega, ampak resnica je bila drugačna.«

Dekla iz Koče vasi

Ne da bi si lahko predstavljala, kaj jo čaka, je šla od doma, kjer je z mamo žalovala za bratom, s katerim sta prej žalovala za svojim očetom, ki je mamo zapustil zaradi druge ženske. Mama Magda Stražišar Magduška je bila trmasta, garaška, iznajdljiva, nadpovprečno razgledana, drzna, posebna. Vanjina prijateljica jo je kot deklica videvala v Dolenji vasi, ko se je, visoka in tršata, s kolesom peljala delat na njivo, iz ust pa ji je nenehno štrlel damski »cigaretšpic«. Ko je vprašala mamo, kaj dela ta ženska, ji je rekla: »Veš, ona pa knjige piše.«

Magda, hči cerkovnika v romarski cerkvi na Križni gori nad Ložem, je že kot najstnica sredi 30. let objavljala v literarnih revijah. S štirinajstimi leti, leta 1934, je šla za deklo v gradič Koča vas, kjer je bila bogata knjižnica in svetovljanska gospodarica modre krvi, menda iste, kot je tekla po žilah samega cesarja Franca Jožefa I. Ker je bil strasten lovec, je nekoč prišel na lov v grad Snežnik, pa mu je trofeje odganjalo tritedensko deževje, hkrati pa, kot se je govorilo še dolgo potem, mu v naročje pripeljalo lepo logarjevo ženo.

Razločne poteze obeh je bilo mogoče prepoznati na obrazu gospodarice Koče vasi, ki se je šolala v evropskih prestolnicah, v dolino pa se vrnila odločna in podjetna. Med drugim je organizirala mednarodne jezikovne tečaje, v mirni dolini ostrnic pa je v gradiču po več tednov bival Oton Župančič in tam spesnil svojo predzadnjo pesniško zbirko Med ostrnicami. Iz Koče vasi izvirajo prva slovenska plemiška pisma, ki so slovenščino postavila med kulturne jezike, ne le jezike za najpreprostejše plebejsko sporazumevanje.

Čeprav je Magda že leta 1934 objavila daljši knjižni prvenec Pisma iz Loža, je potem za nekaj časa nehala pisati. Pred bližajočo se vojno je delala kot natakarica in ni imela časa, med vojno pa je morala pesmi skrivati, čeprav je del pesmi Snežnik leta 1944 objavil Notranjski odred v svojem glasilu Snežnik.

Kmalu po vojni je postala stalna sodelavka Kmečkega glasa, kjer so izšla tudi vsa njena knjižna dela, Ciganka pa je v bila v tretjem ponatisu leta 1981 v Svetu knjige pri Mladinski knjigi izdana v nakladi 8500 izvodov. Takrat je bila že drugič poročena.

Slovenka, ki je ušla

»Prišla sem sem. Tukaj je družina štela 25 ljudi. Vsi te gledajo postrani. Niso iskreni. Jaz sem bila mlada, nisem videla tega, in bi bila za njih naredila vse. Mirko je pred novim letom rekel, da me bo poročil, ker bo moral spomladi na morje. Oženila sva se in bila sem noseča.

V drugem mesecu je odšel, jaz pa sem ostala tu z njimi. Potem so se začeli problemi s tastarimi. Ni šlo. Aprila, maja nisem mogla več. V hiši je živela žena Mirkovega najstarejšega brata, iz Bosne in Hercegovine, strašno žleht po duši. Za hrbtom je hujskala taščo.

Nekoč sem jokala, in ko sem šla po vasi, noseča šest ali sedem mescev, mi neka ženska pravi: 'Sem slišala, kako tašča nate kriči, zakaj ne greš domov?' Zato ker je Mirko na ladji, sem rekla; pa pravi – zakaj si pa ne poiščeš stanovanja?, tukaj oddajajo eno hiško. Še isti večer sem šla k ženski, ki je oddajala hišo. Če bi šla v Slovenijo, sem se bala, da mi ne bi verjel in mogoče ne bi prišel za mano. Ženska mi je rekla – lahko se vseliš že jutri. Znosila sem tja svoje stvari in ostala do poroda. Potem pa so mi moji pisali, da je mama v bolnišnici, da je ves krompir na njivi in da bi bilo treba priti pomagat. Oni pa bodo pomagali meni. In sem šla rodit v Postojno.«

Mož je bil na morju. »Tri dni po porodu je prišel iz Turčije pome. Sedmi dan, ravno sem prišla iz bolnišnice, pravi – jaz grem na Zlarin. Bala sem se ga pustiti samega. Prva žena starejšega brata je bila Slovenka, ki je odšla po pol leta, in ona mi je zagrenila življenje. Mislim, da bi bilo meni polno boljše, če bi jaz bila prva.

In ko je rekel, jaz grem na Zlarin, sem rekla mami: jaz grem z njim. Mama mi je branila, govorila, ti si nora, otrok je star nekaj dni, ti si odprta, ampak šla sem – kar bo, pa bo. Ko je Mirko videl, da je dobro, ker nismo skupaj z njegovimi, je našel drugo hiško, ker je tista ženska, kjer sem živela prej, hotela, da gremo ven.

Potem smo bili štiri leta podnajemniki. Včasih je šel na ladjo za šest, sedem mesecev. Meni pa to ni bilo všeč. Vsakič znova se je treba navaditi. Ko je šel, sem bila spet sama. Njegovi me niso prenašali. Mati je kričala. Ko so bili otroci, sem se delala, kot da nič ne slišim. Jaz sem jih imela tako rada, da bi bila vse naredila za njih.«

Magda Stražišar je tretjo izdajo Ciganke leta 1981 posvetila Zalki in napisala: »To knjigo posvečam svoji hčerki Zalki. Da bi močna in odločna prestala vse viharje ...« Toda mati Magda ni vedela, kaj je Zalka prestajala.

»Ne, nisem ji povedala. Ona mi je ta zakon branila, skrivala je krstni list pa vse sorte, samo da ne bi šla, rekla je, otok ni zate, ne boš zdržala, znorela boš, otok je puščava, on je pomorščak ... Imela je prav, ampak kamor bi šel on, bi šla z njim. Jaz bi bila rada šla živet drugam, on pa ne, nikakor ne, samo Zlarin, Zlarin, Zlarin. V primerjavi z Notranjsko je to kot noč in dan. Tukaj kričijo z enega hriba na drugega. Drugačna mentaliteta. In iskreni so samo drug do drugega; če so, ne vem.«

Zalka se je nekaj časa zelo dobro razumela z mlado medicinsko sestro, domačinko iz vasi, ki ji je prva leta, ko so bili otroci še majhni, pomagala. Ko je nekoč šla k njej, je po naključju slišala, da jo opravlja. »In to je zapečatilo. Nikoli več jim nisem verjela. Tudi jaz sem se bala biti iskrena.«

Kaj lahko človeka sploh zadržuje v tako neprijaznem okolju? »Ne vem, samo ljubezen, nič drugega. Jaz sem otrok ločenih staršev in sem zmeraj trpela brez očeta. Saj sem razmišljala, da bi se vrnila v Cerknico in si našla delo, vzgajala otroke, ampak kaj bo, ko bodo spraševali, tako kot sem jaz svojo mamo prosila za očeta. To mi je dalo moč. In ta ljubezen. Nisem si znala predstavljati življenja brez njega. Zdaj imajo očeta, ki ga obožujejo.«

Od rešilca do ribiškega čolna

Tokrat je bila ona tista, ki je šla iskat svojo drugo polovico. V Splitu mu je rekla: ali prideš domov ali grem. »Rekel je: kako bomo pa živeli, saj si me spoznala kot pomorščaka. Vem, da je imel prav, ampak rekla sem mu – tudi drugi ljudje so znali preživeti.«

Potem se je upokojil človek, ki je z ladjo vozil po otokih zdravnika. Mirko je postal kapitan, ona pa njegov mornar na Lavsi, deset metrov dolgi ladji Doma zdravlja, ki je po otokih vozila zdravnika, na obalo pa bolnike. »Najhujše so poškodbe, ko kdo pade v čolnu ali v banji. Nekaj takšnih ponesrečencev sva vozila. Zelo težko si opomorejo,« pravi Zalka.

»Ampak plača je bila zelo majhna, kot zdaj sto evrov. To ni bilo nič. Tako sva leta 1975 začela loviti ribe.« Ponoči sta šla ribarit, zjutraj prodat. Treba je bilo zaslužiti za štiri otroke. Posredniki so se ponujali, da bi prodajali njun ulov. »Jaz pa nisem hotela. Zakaj bi drugi prodali, kar sem jaz lovila? Mislijo, da je to zaradi škrtosti, pa ni. Ko sem prodajala, sem bila z ljudmi, to me je rešilo.«

Na morje se je Zalka dolgo privajala. »Strašno sem trpela, ker nisem mogla iti domov.«

Potem pa sta leta 1977 starčka, mož in žena, prek mestnega odbora iskala pomoč. »Tukaj na dvorišču je bila njuna hiška, tistemu, ki bi skrbel zanju, bi z oporoko pustila premoženje. In kdo bo, če ne nora Zalka,« se samoironično nasmehne.

Stara sta bila osemdeset let in nepokretna. Po pol leta pa sta si tako opomogla, da sta spet začela hoditi. »Iz Slovenije sem nosila seneni drobir in vsak dan delala kopeli. Ko sta shodila, so njuni sorodniki videli, kako je, pa so razdrli oporoko. V tem času sva tukaj začela graditi, očim iz Slovenije mi je pomagal. Če ne bi, bi pobrala svoje stvari in šla. Tako pa nisva mogla.«

Tožba, dokazovanje, kupčije. Nazadnje je hiško kupila njuna hči, ki živi v Nemčiji. »Zato, da bi imela mir. Potem sva dograjevala, kupovala zemljo, pred petnajstimi leti sva kupila še vrtove pri stari hiši.« Tako zdaj njuno domovanje zaokroža še kamnita hiška, v kateri sta dva turistična apartmaja.

Ves ta čas pa sta ribarila. »Začela sva s sto metri mreže. Mirko je rekel – to je malo, bolje bi lovila z dvesto metri. Nisva imela denarja za mreže. On nikoli nikogar ne bi prosil za denar, jaz pa se nisem bala, zakaj; dolg je dolg, si sposodiš, pa vrneš. Šla sem k neki ženski, za katero so mi rekli, da ima denar, in jo vprašala, ali bi lahko posodila par sto dolarjev, da bi kupila mrežo. Dala mi je denar; čez nekaj dni, ko sva ujela ribe, sva ji vrnila. Tako se je začelo. Treba je bilo narediti še druge mreže, pa je rekel: nimam časa, ne morem, moram delati, evo, ti bom pokazal, kako narediš, mi razprostrl plastično mrežo, vrv, pluto in svinec, in pokazal, kako se dela.«

Za eno cesto mrež

Pred leti se je pregovor, da ima ribiški kruh sedem skorij, še enkrat potrdil. Zalki je šlo izdelovanje ribiških mrež izvrstno od rok. Za njuno deset metrov dolgo ribiško barko je naredila sedem kilometrov mrež, vrednih pet tisoč nemških mark. »Sedem kilometrov! In so jih ukradli. Takrat Mirko od šoka ni hotel več na morje; konec je, je govoril, bil je obupan. Jaz pa ne. Jaz sem samo iskala izhod. Kot večino življenja samo iščem izhod. Tudi pri otrocih je bilo tako. Drugače ne bi mogla obstati.«

Šla je v Šibenik, kjer je bila trgovina z ribiško opremo, lastnik Ante pa je naročal mreže. »V treh mesecih in pol sem naredila sedem kilometrov in pol mrež. Ne za denar, ampak za material v vrednosti mojega dela. In s tistim sem delala zase: sto metrov za Ribomaterial, sto metrov zase.«

Za doma je spet naredila tri kilometre mrež. »Midva sva bila profesionalna ribiča. Vsak dan sva vrgla mreže v morje. Pozimi in poleti. Ko nihče ni šel na morje, sva midva šla.«

Najprej sta imela petmetrski ribiški čoln, potem sta kupila barko. »Zmeraj sem razmišljala o tem, kako bi nam izboljšala življenje. Meni bi bilo najlažje, če bi on navigal in prišel domov z deset tisoč evri ali dolarji ali kaj je že bilo. Ampak to ni bilo življenje. Meni je bilo pomembno, da je bil tu! Tega ne morete razumeti.«

Ko so bili otroci majhni, jih je zvečer spravila spat, »in ko so zaspali, sva midva šla na morje. To je bilo opolnoči. Vrnila sva se zjutraj ob šestih.« Dvestokrat je padla v morje, tudi pozimi. Da po poti nazaj ne bi zaspala, je kadila. Ulov je najprej prodajal Mirko, ki pa ni preveč natančno tehtal in računal.

»Na deset kil ribe sem vsaj kilo izgubil, ker sem vsakemu dal kaj povrh, ona pa na sto kil mogoče kilo,« se smeje Mirko. Prodajala je v Zlarinu in v ribarnici v Šibeniku. Lovila sta vse vrste rib, razen sardel in škampov, tudi jastoge in raroge. »Pred leti je Mirko ujel krasnega raroga, jaz sem že računala, on pa ga vzame in vrže v morje. Bil je poln iker. Rekel je, da mora živeti, ker bo milijon rakov od njega. On je tak.«

Tako sta gotove smrti rešila tudi velikansko želvo.

Zalka – vremenarka

Včasih je Mirko naročil Zalki, naj posluša vremensko napoved, da bosta vedela, ali iti na morje ali ne. Pa je Zalka pozabila. Mirko vpraša, kakšno bo vreme, in pravi ona, ah, nič hudega ne bo, samo malo burina … »Komaj sva izplula z Rosando, že Mirko zavpije: Domov! Jaz: pa zakaj, jezna ko ris, lepo vreme, niti mrež še nisva vrgla, on pa: domov!«

Komaj sta obrnila in prišla v Zlarin, tak orkanski veter se je dvignil na morju. Mirko samo pogleda v nebo, nikjer ni nič, pa že ve, da bo vihar. To ima v krvi. Njegovi predniki so bili ribiči nekaj rodov prej, preden so prišli na Zlarin.

Najlepše, pravi Zalka, je iti na morje ponoči, brez lune. »Ne veste, kaj vas čaka. Tišina, mir, bistra glava. Lahko kam zadeneš in razparaš mrežo, lahko ... Ko mreža drsi v morje s pet, šest kilometrov na uro, moraš paziti, da te ne ujame, in potem pričakovanje.« Včasih pod čolnom čaka tudi delfin. »Neverjetna žival; greš na drug kraj, in je delfin spet pod čolnom. Odpluješ na tretji kraj, in je že spodaj. Takrat pa greš domov,« se zasmeje Mirko.

Najboljši ulov je bila jata orad. »Takrat sem dobila dvajset tisoč kun, tri tisoč evrov za ribo, to je bilo za celo zimo.« Lepo je in težko. »Ampak morje ti pride v kri, ne moreš si več pomagati, konec.« Zdaj ne bi šla več z otoka.

Z ribami sta vse štiri otroke spravila h kruhu. Vsi so se šolali v Zagrebu. Ena hči je končala pravo, druga upravno-pravno šolo, sin je socialni delavec, ena ima gostinski lokal z možem v Nemčiji. Lani sta se Zalka in Mirko upokojila. Mirko ima z 41 leti delovne dobe na morju, večinoma kot ribič, 2800 kun ali 300 evrov pokojnine, Zalka, s 17 leti delovne dobe na morju, pa okoli 120 evrov.

Zdaj je Mirko eden od 40 otočanov na Hrvaškem, ki so dobili dovolilnico, od okoli 2000, ki bi jim pripadala, da lahko na svojem otoku, za priboljšek ali nagrado za desetletja trdega dela, še zmeraj na drobno lovijo in prodajo do pet kilogramov rib od enega ulova. »Ampak to je dobro, ker ribe ni,« pravi Mirko. Vsak, ki hoče dobiti dovolilnico, mora biti star najmanj 65 let, upokojen mora biti kot ribič in živeti mora na otoku.

Malo mešano

Ker zaradi turizma Zalka ne sme več rediti kokoši in svinj, tudi kolin nimajo več.

»Imela sem deset kokoši in tri velike prasce, po petsto kil mesa na leto. Delala sem slovenske kranjske in krvavice z rižem, kot jih je delala moja mama. To so otroci oboževali.« Pri hiši kuhajo mešano. »Učila sem se od Mirka. On je izvrsten kuhar. Njegove specialitete so ribje jedi, recimo brodet z jastogom, ribji brodet, vrhunski golaž, pašticada ... Mirko pa obožuje mojo slovensko hrano. Rad ima joto in notranjsko mešanico, to je zmečkan krompir in fižol, tega se ne more najesti.« Zalka zadnjih petnajst let ne je mesa.

»Zaradi operacije ščitnice. Vse to, kar se je nabralo, odhod v Dalmacijo, sprememba, to, da me niso sprejeli, kot bi bilo treba, vse to se je nabralo. Od operacije ne morem več jesti mesa, samo ribo.«

Mama se je nazadnje vendarle sprijaznila z Zalkinim življenjem. »Mislim, da bom tudi jaz začela pisati. Ko me otroci naučijo delati z računalnikom.« Tudi za to ima, kot za vse, kar je v življenju naredila, po premisleku ali po ukazu srca, preprost razlog: »Zakaj ne bi povedala svoje zgodbe, da bodo mlade ženske vedele, kako preživeti.«

Ko nas spremlja na pomol, od koder bo ladjica peljala proti Šibeniku, z blagim nasmeškom pripoveduje, kako je mislila, da bo ljudi, moževo družino in domačine, prepričala in pridobila s svojo dobroto.

Potem pa je ugotovila, da je nikdar ne bodo imeli za svojo. »Najhuje je, ko rečejo, da si šubar doplivani, kos mreže, ki ga prinese morje. Ampak če bi Mirko rekel, da bova šla živet na dimnik, bi šla z njim.«

A kot se Zalka včasih zmoti o vremenu, se najbrž malo moti tudi o tem. Konec lanskega leta so si po dolgoletnih borbah na Zlarinu izborili samostojno turistično skupnost, Rozalko Cukrov pa so izbrali v dvočlanski nadzorni odbor.

Prav tako lani so v akciji Junaci za sva vremena, ki jo organizira hrvaški nacionalni radio, v njej pa glasovalci izbirajo predstavnike različnih poklicev, ki so prepoznavni in cenjeni, med več kot 200 junaki iz 64 kategorij poklicev za junakinjo vseh časov izbrali tudi Zalko Cukrov. ¾