Most na Dravi (stari): Vodoravni Eifflov stolp

Naj pride tudi v Delu zdaj na vrsto še stoletni mariborski Stari most.

Objavljeno
04. oktober 2013 15.45
tre*stari most
Tone Partljič
Tone Partljič

Dejstvo, da imamo v Mariboru med osmimi mostovi tudi natanko sto let stari Stari most, ni nič tako vznemirljivega, da bi bilo le zaradi jubileja treba posebej pisati o njem. Po svetu je veliko starejših in bolj slavnih mostov in ni malo knjig ali filmov, ki so jih »opevali«.

Ampak za štajerskega pisatelja pa se vseeno dobro sliši, če napiše Most na Dravi in pomisli recimo na Andrićev Most na Drini, ki je ovenčan z Nobelovo nagrado. Vendar je tudi res, da pogled v turistične vodiče, zgodovinske knjige in celo leksikone skoraj vsakogar preseneti, ko prebere, da je bil naš most eden najlepših v tem delu avstro-ogrske monarhije, zlasti če pomisli samo na mnoge lepe in legendarne mostove po Evropi ali tudi železniški solkanski most z najdaljšim kamnitim lokom na svetu itd. Vendar smo Slovenci nekoliko »mostiščarski« narod, saj imamo navsezadnje kraje, kot so Zidani Most, Most na Soči, Mostec itd.

Na prehodu devetnajstega v dvajseto stoletje se je začela opuščati kamnita gradnja mostov in je bila za določene obdobje zlasti po kovinskem Eifflovem stolpu iz leta 1889 v Parizu popularna kovinska konstrukcija. Lahko bi zaneseno morda rekli, da v Mariboru leži pred Dravo neke vrste vodoravni Eifflov stolp. In mariborski Stari most (Franc Jožefov, Državni, Glavni most …) je eden prvih večjih kovinskih mostov, ne glede na mariborski kovinski železniški most, ki pa je bil najprej lesen. Zato je posebej omenjana inovativna kovinska konstrukcija v leksikonih, toda tudi ti podatki in splošno mnenje so krivični mogočnim kamnitim obokom iz josipdolskega pohorskega granita, ki se bočijo na brežinah na obeh straneh. Sto metrov konstrukcije slikovito stoji le nad samo vodo.

Pred tem pa je sedemsto let vodil prek Drave legendarni in zdaj seveda porušeni leseni most, in to le nekaj deset metrov zahodneje od »novega starega mostu« in le meter nad gladino Drave. Tisti je pravzaprav »naredil« srednjeveški Maribor z Lentom, gostilnami, obrtmi, usnjarno, splavi in splavarji, židovskim naseljem, dominikanskim samostanom, staro trto in je bil priča zgodovini Maribora in dogajanju z Židi, protestanti na Betnavi, kugi, požarom in obrambam pred Ogri, Turki, Francozi …

Se je pa zato tudi v sto letih, kar stoji novi Stari most, zgodovina tako zgostila, da je prav tako izjemna »zgodovinska« točka mesta. Najprej mali nacionalni prepir okoli tega, kje bo stal, saj mariborski Nemci niso sprejeli najboljše in najcenejše in tudi najbolj logične lokacije, torej nadaljevanje Bad Gasse (Kopališke ulice) v most, kjer ga je »čakala« na desnem bregu Tržaška cesta. Ampak v tem primeru bi peljal mimo nove in nedvomno izjemne stavbe slovenskega Narodnega doma iz leta 1899, ki bi po mnenju avstrijskih Nemcev v Mariboru preveč dobil veljavo. Opustili so še nekaj lokacij in se končno odločili za podaljšek Herren Gasse (Gosposke ulice), za kar je bilo treba porušiti vzhodni del Glavnega trga, uničiti hiše in celotne ulice … Na hitro pa so ob vstopu na most na levem bregu s sponzorstvom mlinarjev z Lenta, dveh bratov Franz, zgradili še Teresienhof (Terezijin dvor), ki sta ga poimenovala po mami Tereziji in naj bi pokazal, da ni bil le slovenski dom edina impozantna stavba ob Dravi. To je kasnejša, a danes prazna Velika kavarna, družabno središče, ki ni zaman našlo svojega mesta v Jančarjevem romanu Severni sij. Tisti leseni most (okoli 1220–1923), ki je sedemsto let kljuboval takrat še hitri in divji Dravi, ki se ji takrat ni nič sanjalo o kasnejših hidroelektrarnah in jezovih, pa je skozi vzdržal vse povodnji, Turke, splave in hude čase vojsk, kuge, požarov itd. Po strmi Dravski ulici na levem bregu in serpentinah na desnem pa so preklinjali furmani, ki so vozili z Dunaja v Trst in tarnali, kdaj bo »Dunaj« zgradil novi most.

Začeli so ga graditi leta 1909, gradnjo so spremljali skeptično in kritično, govorili o zapravljanju denarja, napakah itd., odprli pa so ga na veliki svečanosti 23. avgusta 1913 ob silnih polemikah in prepirih, kdo bo pozdravil avstrijskega nadvojvodo Friderika in v pričakovanju, da bo vsaj knezoškof Napotnik pri blagoslovu izrekel slovensko besedo. Pa je ni. Slovenske klice »živeli, živeli« so popolnoma preglasili nemški »heil, heil!« Takrat je bilo v Mariboru nekaj prek 20.000 avstrijskih Nemcev in manj kot 5000 Slovencev. Ni stal vse leto, ko se je že začela prva svetovna vojna in se je tudi na njem »zgostila« zgodovina 20. stoletja.

Novembra 1918 je na mostu avstrijska civilna »zelena garda« že globoko v premirju ustrelila Maistrovega vojaka Franca Vauhnika iz Miklavža, predvsem pa se je v noči z 22. na 23. julij 1919 odigrala na tem mostu zgodovinska drama – vojaški upor slovenskih fantov proti kraljevi srbski vojaški komandi in kralju Petru, potem ko se je februarja 1919 drugo vojaško okrožje SHS preorganiziralo v Dravsko divizijo s pretežno srbskim komandnim kadrom. To je prineslo srbsko poveljevanje, slabše uniforme, zamenjavo čepic s šajkačami, nižje dohodke, predvsem pa žaljenje tudi nekdanjih Maistrovih borcev s »švabskimi« in vindišarskimi psi. Srbski oficirji so poznali še »batinanje« vojakov …

In čeprav so kasnejši zgodovinarji (F. Klopčič) hoteli dati temu uporu »težo« slovenske oktobrske revolucije, je šlo v bistvu za »slovenski nacionalni upor«, o čemer pričajo (seveda nesimpatična) gesla Srbe na vrbe in zadnji vzklik na smrt obsojenega Karla Topleka: »Dol s kraljem Petrom!« Slovenci še niso pozabili svoje enomesečne »republike SHS« in niso marali nove monarhije, zlasti ker se je celo cesarska Avstrija razglasila za republiko. Zaradi posledic tega upora je bil kasneje tudi general Maister nezaželen v revolucionarni zgodovini. Precej stvari sta na svoje mesto postavila že Milan Ževart in zlasti J. J. Švajncer, ampak celovite zgodovine omenjenega upora, ki ga je s strojnicami zadušil kar z balkonov Velike kavarne 36. karlovški pešpolk, nimamo. V Mariboru sta bili letos zelo zanimivi razstavi ob stoletnici mosta, v Večeru objavljenih nekaj člankov in kolumn, a vojaškega upora leta 1919 ni nihče omenil, četudi je morda največji zgodovinski dogodek, ki se je zgodil na mostu.

Med obema vojnama, ko je imel most še drugačen videz s stebri, je bil kar naprej na očeh kritične javnosti. Ta se je zgražala, ker so Mariborčani stebre plinskih svetilk uporabljali že ob prvem mraku za javna stranišča, ker je kak avto podrl vola, ker je most s svojo višino postal privlačno mesto za samomorilske skoke v Dravo (danes so to v našem mestu zamenjale plinske bombe) …

Prihod Nemcev v Maribor aprila 1941 je na primer naznanjal že bosonogi, od nemčurjev nahujskani mestni bebček, ki je sam sebe imenoval Pobreški prezident in je kar naprej meril širino mostu (12 metrov, dolžina pa 170) in odgovarjal, da meri zato, da bo videl, »ali bo zadosti placa na mosti, ko bojo vsi vindišarji in čuši bejžali prek njega v Ljubljano, ko bojo prišli Nemci s Hitlerom v Maribor«.

To se je v bistvu tudi zgodilo in je umikajoča se jugoslovanska vojska pognala v zrak studenško brv in železniški ter Stari (državni) most v popoldanskih urah 7. aprila. Prav Stari most je bil najbolj poškodovan, železniškega in brv so Nemci hitro popravili, kasneje seveda tudi »glavnega«. Hitler, ki je že 26. aprila obiskal Maribor, je s skupino oficirjev v plaščih in bleščečih škornjih stopil na most in se sprehodil vse do »prelomljene« konstrukcije na polovici, ki se je zrušila 20 metrov globoko do same Drave, in naročil hitro popravilo.

Kljub množici Nemcev, nemškutarjev, nemške vojske in policije, vojaške ter civilne uprave se je mesto upiralo in zgovoren je naslov treh knjig Milice Ostrovškove Kljub vsemu odpor . Čez most, ki je bil posebej zastražen in nadziran, so peš in s kolesi prehajali ilegalci in tudi odhajali na Pohorje. Ko pa se je aprila in prve dni maja 1945 nemška vojska z ustaši in drugimi kolaboranti umikala prek Maribora ob Dravi na Koroško, je ves Maribor trepetal, ali ga bodo tudi Nemci razstrelili, saj je bil miniran s toliko ekrazita, da bi lahko šel v zrak še tisti del mesta, ki je ostal po zavezniških bombardiranjih … Samo če je kdo vzkliknil, most bodo razstrelili, so se izmučeni prebivalci za dolgo poskrili v kleti in zaklonišča. Partizanski obveščevalci so se trudili, da bi to preprečili. Ker pa so čez Dravo prihajale vedno nove zaostale nemške enote in begunci, ga nazadnje res niso razstrelili; še dvajset let po vojni so se v časopisih in omenjeni knjigi Ostrovškove pojavili najmanj trije posamezniki, ki so zatrjevali, da so prav oni preprečili miniranje ...

Napeto je bilo tudi maja 1945, ker so oznovci, ki so čuvali most, preprečili najprej Bolgarom, potem pa tudi Tretji partizanski armadi, da bi prek mosta prvi odpeljali slike, obleke, bicikle in vse, kar so naropali, naši bratje v Tretji armadi pa stružnice, kable, stroje … Posredovati je morala Ljubljana in je seveda hotela kaznovati Mariborčane, ki zlasti bratskim partizanom z jugovzhoda niso dovolili še večjega »odliva« industrijskih elementov.

Po vojni ga je bilo nekaj časa mogoče prečkati le na levi strani v vsako smer in so pripadniki ljudske milice vsakogar kaznovali, ki se je zmotil. Most je bil seveda poln barikad tudi med pekrskimi dogodki in osamosvojitveno vojno. Danes je obnovoljen, ne bi pa me čudilo, če bi katera od vlad zopet uvedla mostnino, da bi zmanjšala državni deficit.

Vendar se splača ob obisku mesta »na severu te male domovine« posebej stopiti na most in pogledati gor po Dravi med sotesko Pohorja in Kozjaka in občutiti zdravilni veter, ki pihlja z goratega zahoda; včasih so mame in babice bolne otroke vodile na most, da bi jih zdrav dravski veter ozdravil … Z mosta se vidi tudi Lent s sodnim stolpom, staro trto, minoritskim samostanom (novo lutkovno gledališče), vojašniškim trgom, vidijo se labodi in le še nekaj vrb, medtem ko večino »zamisli« prejšnjega župana in snovalcev EPK lahko vidimo le v natisnjenih in virtualnih načrtih. Pogled na most z brega, predvsem desnega, zlasti ko ga osvetljujejo zadnji dnevni žarki in rdeča barva proti rji zažari, pa vsaj malo pojasni, zakaj je bil to »najlepši« kovinski most, čeprav je nekaj deset metrov na vsaki strani nekaj lepih kamnitih viaduktov. Na desnem bregu pa se od septembra ob mostu v Dravi ogleduje lepa Podreccova medicinska fakulteta. Naj omenim, da ima most tudi »svojo« klasično legendarno pesem, to je Janka Glazerja Maribor z mosta (1934).

In če smo že pri pisateljih, omenimo, da sta Stari most v Mariboru in Boris Pahor v Trstu enako stara. Sto let. Prav, pietetno, kulturno in logično je, da se je o Pahorju pisalo veliko več. A naj pride tudi v Delu zdaj na vrsto še stoletni mariborski Stari most.