Tiskane izdaje
Dolgoletni vodja krimskih Tatarov s svojo majhno in krhko postavo ter mirnim in tihim glasom ne daje vtisa, da se v njem skriva prav neverjetna moč. A brez nje ne bi preživel tragedij in dram, ki jih je bilo v njegovem življenju ničkoliko. Čeprav je bil rojen na Krimu, je večji del življenja preživel v izgnanstvu v Uzbekistanu. In v sovjetskih gulagih.
»Ljudje, ki so na našo zemljo prišli s tanki, zdaj odločajo, kdo sme živeti na Krimu in kdo ne. Nezaslišano! Krimski Tatari smo sovjetski genocid doživeli pred natanko sedemdesetimi leti. Zdaj se zgodba ponavlja. Krim je zaradi ruske okupacije doslej zapustilo že skoraj 5000 Tatarov. In nova oblast hoče prav to,« pravi Mustafa Džemilev, legendarni Qirimoglu, veliki sin Krima, kot ga v tatarščini nagovarjajo njegovi rojaki.
Džemilev, eden začetnikov sovjetskega disidentskega gibanja, je v sovjetskih ječah in gulagih preživel kar petnajst let. Na rojstni Krim se je iz izgnanstva v Uzbekistanu skupaj z družino vrnil pred natanko četrt stoletja, zdaj pa ga je Moskva znova izgnala z lastnega ognjišča. Tako je še drugič v življenju postal tujec na svoji zemlji.
Maja 1944 je Stalin čez noč izselil tako rekoč vse krimske Tatare. Več kot 200.000 ljudi. S tovornimi vlaki so jih odpeljali v takratno sovjetsko Srednjo Azijo. Skoraj polovica jih je pomrla že po poti. Ta genocid je Mustafo Džemileva zaznamoval za vse življenje. Skoraj pol stoletja se je boril za pravico svojega naroda do vrnitve na domače ognjišče. Medtem ko so se nekateri izgnani severnokavkaški narodi domov začeli vračati že v letih po Stalinovi smrti, Tatarom tega niso dovolili vse do Mihaila Gorbačova. Družina Džemilovih se je tako v Bahčisaraj vrnila šele leta 1989.
A ta boj je bil krvav in Mustafa Džemilev bi ga lahko končal tudi s smrtjo. Po sodnem procesu leta 1974, ko ga je KGB obtožila, da je hotel ameriškemu predsedniku Richardu Nixonu v Moskvi izročiti peticijo o problemih krimskih Tatarov, se je v zaporu v Omsku odločil za gladovno stavko, ki je trajala kar 303 dneve. Najdlje v vsej zgodovini gladovnih stavk. Živ je ostal, ker so ga enkrat na teden prisilno hranili.
Obsojen je bil kar šestkrat. Prvič leta 1966, ker ni hotel služiti sovjetske vojske. Leta 1969 je bil med ustanovitelji tako imenovane iniciativne skupine za zaščito človekovih pravic v ZSSR, ki je združevala najbolj znane disidente tistega časa. Od takrat ga je KGB nenehno zasledovala.
Obsodbe so se potem kar vrstile. Kaznovan je bil denimo tudi zato, ker je hotel očeta pokopati na Krimu in s tem izpolniti njegovo zadnjo željo. Najbolj odmeven je bil zagotovo proces iz leta 1976, ki sta se ga udeležila tudi takratni nobelovec za mir Andrej Saharov in njegova žena Jelena Bonner, a jima niso dovolili v sodno dvorano. Saharov, ki je bil precej starejši od Džemileva, je zgodbo s tega procesa podrobno opisal v svojih spominih.
Peticijo za njegovo izpustitev je tistega leta objavil tudi The New York Review of Books. Podpisali so jo sovjetski disident Pavel Litvinov, nekdanji iranski politični zapornik Reza Baraheni in nekdanji ameriški politični zapornik Martin Sostre. Prav Andrej Saharov se je po prihodu Gorbačova na oblast potem najbolj zavzel za to, da je bil Mustafa Džemilev (in še nekaj drugih znanih disidentov) leta 1986 končno izpuščen iz ječe.
Tatari, ki na Krimu živijo že stoletja, so zdaj pred novo tragedijo, svari Mustafa Džemilev. Prvi genocid se je zgodil leta 1783, ko je Krim zavzela Katarina Velika. Takrat je prvič prišel pod rusko oblast. Tistega leta je na Krimu živelo 421.000 Tatarov. Deset let kasneje jih je bilo samo še 112.000. Naslednjo tragedijo je prinesla krimska vojna. Leta 1850 je na Krimu živelo 267.000 Tatarov. Leta 1864, deset let po krimski vojni, jih je bilo samo še 100.000. Ob izbruhu druge svetovne vojne leta 1939 je bilo na Krimu 218.000 Tatarov. Po maju 1944, po Stalinovi deportaciji, po Sürgünliku, kot deportaciji oziroma izgnanstvu pravijo Tatari, ni bilo tam nobenega več.
Danes na Krimu živi okrog 300.000 Tatarov. Po ruski okupaciji se jih je (prostovoljno) izselilo že skoraj 5000, Mustafa Džemilev je bil znova izgnan, uradni Kremelj pa še naprej trosi laži in razširja svojo propagando o raju tam na Črnem morju. »Desetletja sem živel s sovjetskimi lažmi in se boril proti njim, toda takšne propagande, kot jo zdaj o Krimu širi Moskva, še nisem doživel,« v Strasbourgu pove Džemilev, 70 let, sicer že vrsto let poslanec ukrajinske rade in član ukrajinske delegacije v parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Je dobitnik vrste mednarodnih priznanj, med drugim Nansenove medalje, ki jo podeljujejo Združeni narodi, pa nagrade Solidarnosti, ki mu jo je prejšnji mesec v Varšavi izročil Lech Walensa. Že večkrat je bil kandidat za Nobelovo nagrado za mir. Zanjo je znova predlagan tudi letos.
Vaša življenjska zgodba je prav neverjetna. V izgnanstvo v Uzbekistan so vas odpeljali še kot šestmesečnega dojenčka. Starši so vam gotovo pripovedovali, kako je bilo ob prihodu v Srednjo Azijo.
V Uzbekistanu so takrat pripravili veliko propagandno akcijo. Pripeljali bodo krimske Tatare, te parazite in izdajalce domovine, zaradi katerih umirajo vaši očetje, bratje in sestre, so Uzbekom govorili iz dneva v dan. In res, ko so starši skupaj z drugimi izgnanci sestopali z vagonov, so ljudje vanje začeli metati kamenje. Toda že po nekaj minutah so malodane obnemeli in se s pogledi v tla osramočeno umaknili. Na peronu so bili namreč v glavnem samo ženske, otroci in starci. Izdajalci domovine ...
Kot šolar se seveda nadvse živo spominjam dneva, ko je umrl Stalin. Postrojili so nas na šolskem dvorišču. In vsi so neusmiljeno jokali. Samo krimski Tatari nismo točili solz. Zato je moj vrstnik Rišat Bekmambetov iz žepa potegnil čebulo in nam ukazal, naj si z njo natremo oči. »Če ne bomo jokali, bodo naše starše še danes strpali v zapore,« je v svoji otroški preprostosti modro svetoval Rišat. In s tem bržkone res marsikateremu odraslemu rešil življenje. Tudi zato to zgodbo rad pripovedujem.
Vse življenje ste velik upornik. Vaše disidentstvo se je začelo že v šoli ...
... zaradi česar so me tudi izključili s fakultete. Bilo je v Taškentu. Na inštitutu za irigacije in melioracije. Bilo je v tretjem letniku, ko so me kaznovali zaradi mojih nasprotovanj »modri odločitvi partije in vlade« o izgonu Tatarov s Krima leta 1944. V tistih študentskih letih sem napisal krajši zgodovinski esej o krimski kulturi med 13. in 18. stoletjem. Obtožili so me, da gre za nacionalistični in protisovjetski spis, kljub mojim argumentom, da na Krimu ne v 13. in ne v 18. stoletju še ni bilo sovjetske države ...
Toda to seveda ni bil edini argument za izključitev. Takrat so vse mlade ljudi snubili, naj vstopijo v komsomol, jaz pa nisem hotel. A nisem bil edini. Nekega dne sva skupaj s sošolko Tanjo Selivanovo stala v vrsti za štipendijo. Takrat k nama stopi sekretar komsomola na fakulteti Arakelov in pred vsemi na glas zine: »Mustafa resda sovraži vse, kar je sovjetskega, toda ti, Tanja, bi pa kot odlična študentka lahko vstopila v komsomol ...« A Tanja ga je v hipu zabila z besedami: »Če bi vstopila v komsomol, potem med menoj in teboj, ki si en drek, ne bi bilo nobene razlike. Tako pa si ti komosomolec, jaz pa ne ...« Arakelov je brez besed izginil, Tanji pa se vsaj takrat ni zgodilo nič hujšega. Njen oče je bil namreč general.
Toda za vašo izključitvijo ni tičala samo šola. Za vas se je že takrat začela zanimati tudi KGB.
Ko so me poklicali k rektorju, je v njegovi pisarni takrat v resnici sedel neki polkovnik KGB. V hipu mi je bilo vse jasno. Čestital sem mu za še eno zmago nad kontrarevolucijo, on pa se nagne k meni in mi šepne: »Gnida!«
Leto dni po odhodu z inštituta je prišla prva zaporna kazen?
Ker nisem hotel služiti v sovjetski armadi.
V sovjetskih zaporih in lagerjih ste preživeli kar petnajst let. Kje je bilo najhuje?
Zagotovo v Magadanu na Kolimi, kjer smo zaporniki morali prenašati in prevažati težke betonske bloke. Norma je bila dvanajst ton na dan. Kdor je ni zmogel, je bil kaznovan s samico in s krepko zmanjšanim obrokom hrane, ki je že tako in tako bila sila pičla.
Toda pravo dramo, o kateri je takrat pisal ves svet, ste doživljali v zaporu v Omsku, kjer ste gladovno stavkali kar deset mesecev.
Zdravniki so enkrat na teden preverjali, ali že zaudarjam po smrti, in me nato prisilno hranili. Pazniki so v samici vedno puščali kakšen košček hrane, da bi me zlomili. A sem zdržal. Včasih me je bilo strah, da ne bom kos tej nalogi. Zato sem imel pri sebi britev, ki sem jo hranil kot nekakšen zasilni izhod iz te drame. A potem so mi jo našli in mi jo odvzeli. Zasilnega izhoda ni bilo več. In treba je bilo zdržati. Bil sem na robu smrti. Samo še ležal sem lahko ...
In potem se je vmešal Andrej Saharov?
Brat Asan mi je med enim ob obiskov v zaporu na umazano steklo pritisnil listek, na katerega je Andrej Saharov z roko napisal: »Prosim, prenehajte gladovno stavko!« Ta stavek me je potem prepričal, da sem začel znova jesti.
Telo je bilo na robu med življenjem in smrtjo, toda duha vam niso zlomili. To dokazuje tudi tragikomični dogodek s hudobnim paznikom, ki se je pisal Hruščov. Vaši sojetniki so ga nekega dne za kazen polili s svojim kosilom, vročo vodo, v kateri je plavalo nekaj koščkov zelenjave ...
Po tem dogodku so zasliševali vse po vrsti. Ko so mene povabili v pisarno k šefu zapora, mi je ta ponudil, da me bo osvobodil, če mu povem, kdo je to storil. Jaz pa sem mu ironično odgovoril: »Ti mi na papir napiši, koliko sojetnikov moram ovaditi, da bom spet na svobodi. Nekdo je nekoč namreč dejal, da besedam danes verjamejo samo še bedaki ...« On pa brž odvrne: »Kateri bedak je lahko zinil kaj takega?« Jaz pa sem komaj čakal na to vprašanje. »Lenin! V 22. knjigi zbranih del, stran 315 ...« sem mu zabrusil. Potem so me pustili na miru do konca kazni.
Kje pa ste našli ta Leninov citat?
Ko sem bil zaprt v Lefortovu v Moskvi, sem veliko bral. Ko ni bilo drugega, tudi Lenina. Toda v zaporu so imeli zares imenitno knjižnico. V marsikateri knjigi je bil celo ex libris nekdanjih lastnikov, ki se iz Lefortova niso vrnili nikoli več ...
Svobodo ste prvič zares okusili šele pri Mihailu Gorbačovu, za časa glasnosti in perestrojke.
Osvobojen sem bil leta 1986, v letu, ko so me obsodili še sedmič, a takrat že na pogojno kazen. Precej zaslug za mojo svobodo ima Andrej Saharov. Ko ga je Mihail Gorbačov poklical v takrat zaprti Gorki, današnji Nižni Novgorod, kamor je bil izgnan z ženo Jeleno Bonner, in ga osvobodil izgnanstva, ga je Saharov opozoril tudi na druge politične zapornike v državi. Seznam teh je bil takrat tudi v rokah Ronalda Reagana, ki se je z Mihailom Gorbačovom leta 1986 sestal v Reykjaviku. Na seznamu, ki ga je Reagan na vrhu na Islandiji izročil Gorbačovu, je bilo kakšnih dvajset imen. Jaz sem bil tam okrog četrtega, petega mesta. Politične zapornike so takrat že osvobajali. Najprej tiste najbolj znane, potem pa še vse druge.
Zdaj ste v bistvu znova izgnanec. Po okupaciji Krima so vam prepovedali vstop v Rusijo in s tem tudi na Krim, ki je zdaj del ruskega ozemlja. Prepovedali so vam vstop na svojo zemljo. Kako se je to zgodilo?
Bilo je 19. aprila letos, ko sem s Krima odhajal v Kijev. V Simferopolu je k meni prišel predstavnik zvezne varnostne službe in mi povedal, da odslej pet let ne smem več v Rusijo. Do 19. aprila 2019. V šali sem mu odgovoril, da tja tudi ne nameravam. Nazadnje sem Rusijo okusil zaporu v Magadanu in od takrat, z izjemo 12. marca letos, ko me je na pogovore v Rusijo povabil nekdanji predsednik Tatarstana Mintimer Šajmijev, nikoli več nisem stopil na njena tla. Šele potem sem dojel, da ta prepoved v bistvu pomeni tudi prepoved vrnitve na Krim, ki je zdaj pod rusko jurisdikcijo ...
Novica o prepovedi je takrat zelo odmevala v vseh časnikih, zlasti v tujih.
Ruski mediji pa so medtem vztrajno trdili, da ne obstaja nič takega. Da so mi vrnitev na Krim prepovedali Ukrajinci in podobne neumnosti. Toda ko sem se hotel vrniti domov, mi v resnici niso dovolili prestopiti meje med Ukrajino in Krimom. Ker sem imel v začetku maja doma nujne opravke, sem se vrnil v Kijev in od tam krenil v Moskvo, kjer sem kupil letalsko vozovnico za Simferopol. Po okupaciji Krima je namreč tja mogoče leteti samo še z ruskih letališč. V Šeremetjevu so se z mojim potnim listom ukvarjali debelo uro, potem pa pride k meni predstavnik zvezne migracijske službe in mi pove, da ne morem leteti na Krim, ker mi je vstop tja prepovedan. Vrnil sem se v Kijev in na Krim krenil z avtomobilom. Na mejni črti pri Armjansku me je čakalo kakšnih 4000 rojakov, ki so tja prišli z 800 avtomobili. A poleg Tatarov je bilo tam tudi kakšnih petnajst ruskih oklepnih vozil in več specialcev. Kakor da sem se prišel vojskovat z njimi! Pogovori, ki so se vlekli več ur, so bili neuspešni. Moji Tatari so malodane znoreli, toda mene kljub temu niso pustili čez mejo. In ker pametnejši odneha, sem se vrnil v Kijev ...
Tatare, ki so protestirali na tej novi meji, pa so kaznovali?
Vozniki tistih 800 avtomobilov, ki so čakali name, morajo plačati 40.000 rubljev kazni. Nekaj manj kot tisoč evrov, kar je za mnoge skoraj enoletna plača, navadni potniki pa po 10.000 rubljev. Mnoge so tudi aretirali.
Nasilje nad Tatari se je z rusko okupacijo samo še okrepilo. Že pod Viktorjem Janukovičem, ki ga Tatari niste podpirali, so skrbno spremljali vaše početje. Zdaj se je ta nadzor, ko na Krimu po novem tudi uradno operira Putinova FSB, bržkone še zaostril?
V operativnih dokumentih FSB že vsa pretekla leta pišejo, da so Tatari glavna politična sila, ki onemogoča realizacijo ruskih strateških ciljev na Krimu. Zdaj, ko so okupirali in aneksirali Krim, bi to »silo« radi dokončno uničili.
Tako kot je storil Stalin leta 1944?
Bojim se, da bodo šli še bolj nazaj. K receptom Katarine Velike, ki je Krim zavojevala leta 1783. Takrat je dvor v Sankt Peterburgu izdal manifest, v katerem so zapisali, kako srečno bodo Tatari živeli v ruskem imperiju. A kmalu po objavi tega dokumenta so vse verske in vojaške voditelje Tatarov in vse učenjake zbrali na enem mestu in jim prerezali vratove. Začel se je prvi veliki eksodus Tatarov; ti so zatočišče poiskali predvsem v osmanskem imperiju onkraj Črnega morja. Zdaj nekateri posamezniki, zlasti pripadniki tako imenovane narodne samoobrambe in kozaki, ki jih niti Kremelj ne drži več na vajetih, znova govorijo o pogromih, na hiše Tatarov pa rišejo pravoslavne križe ... A ne preganjajo samo nas. Preganjajo tudi Ukrajince. Zgodilo se je že, da so morali njihovi duhovni maševati v naših mošejah, saj jim v njihovih cerkvah tega niso dovolili ...
Bili so že tudi umori?
Najbolj je odmeval umor Rešata Ametova, 37-letnega Tatara, ki je z ukrajinsko zastavo protestiral na Leninovem trgu v Simferopolu. Ukrajinske zastave so zdaj prepovedane na Krimu. Kdor jih izobeša, je za novo oblast terorist. Ametova so neznani možje tako kar sredi trga strpali v avto in ga odpeljali neznano kam. Videoposnetek tega dejanja je že nekaj časa na youtubu. Čez kakšnih deset dni so ga našli umorjenega in napol zakopanega v gozdu pri Belogorsku, kakšnih 50 kilometrov od Simferopola. Roke je imel zvezane, usta prelepljena s selotejpom, oko so mu iztaknili z nožem, telo je bilo iznakaženo. Zahtevali smo preiskavo. Čez nekaj dni so nam oznanili, da je bil Ametov žrtev prometne nesreče. Ja, pa še sam se je zakopal po njej ...
Grozijo tudi tatarskim novinarjem?
Maja so sredi belega dne grdo pretepli novinarja Osmana Pašajeva, mu pobrali vse, kar je imel pri sebi, in ga pustili ležati v krvi. Tožilstvo je resno opozorilo tudi urednika časnika Avdet, naj v člankih ne uporablja več besed okupacija in aneksija. Če se bo okupacija še naprej pojavljala na straneh časopisa, bo obtožen separatizma in ekstremizma ...
Ste se zaradi vsega tega, kar se dogaja na Krimu, kot poslanec ukrajinske rade in vodja Tatarov morda obrnili na predsednika Vladimirja Putina? Ta je v dneh okupacije Krima zelo lepo govoril o rehabilitaciji Tatarov in o pomoči tatarskemu narodu.
Eden od poslancev ruske dume, s katerim sva že leta v dobrih odnosih, mi je v resnici svetoval, naj se obrnem na Putina. Toda kako naj za pomoč prosim človeka, ki je okupiral mojo domovino? Namesto tega smo se raje obrnili na evropsko sodišče za človekove pravice tu, v Strasbourgu, saj okupacijska oblast dramatično tepta pravice vsega tatarskega naroda.
Toda s Putinom ste se marca vendarle pogovarjali?
Bilo je 12. marca, nekaj dni pred tako imenovanim krimskim referendumom. V Rusijo me je povabil Mintimer Šajmijev, nekdanji predsednik Tatarstana, ruske tatarske republike na Volgi. Sestala naj bi se pri njem v Kazanu. Toda ko je Šajmijev omenil Putinu, da prihajam v goste, mu je ta predlagal, naj se raje sestaneva v Moskvi, ker bi se tudi on rad pogovoril z mano. Šajmijev je sprva ugovarjal. Dejal mu je, da je v Kazanu že vse pripravljeno za srečanje. Toda Putin se mu ni pustil pregovoriti. Šajmijevu je odvrnil, da ima dve možnosti: ali sam pride v Moskvo ali pa ga bodo tja pripeljali ...
Že dolgo poznate Šajmijeva, dolgoletnega voditelja bratskega tatarskega naroda?
Poznam ga seveda od nekdaj, toda v živo sva se prvič srečala šele letošnjega 12. marca v Moskvi. Prav Šajmijev je potem uredil, da je prišlo do telefonskega pogovora med menoj in Putinom. Pogovarjala sva se pol ure.
Kaj vam je povedal Putin?
To je bil v bistvu pogovor gluhih. Vsak je govoril svoje. Ko sem mu govoril, da mora Rusija umakniti vojsko s Krima in da je Moskva s tem dejanjem grobo poteptala vse mednarodne norme, je Putin odgovarjal, da bo Moskva rešila vse probleme krimskih Tatarov. Da bo storila vse tisto, česar ukrajinske oblasti doslej še niso storile. Toda takoj je bilo videti, da nima pravih informacij o dogodkih v Ukrajini in na Krimu. Govoril je, da je bil prevrat v Kijevu nezakonit. Ni bil posebej naklonjen Viktorju Janukoviču. Dejal je, da je »neodločnež res zbežal iz države«, toda tam da so zdaj prišli na oblast nacionalisti, fašisti, banderovci. Jaz mu odgovarjam: »Kakšni fašisti! Tako demokratične oblasti Ukrajina doslej še ni imela!« Zato sem mu predlagal, naj si pogleda seznam pobitih na kijevskem Majdanu. Specialci Berkuta so tam denimo ubili študenta filozofije, študenta arhitekture, kijevskega novinarja. So bili to res fašisti? Specialci Berkuta, ki so ubijali v Kijevu, pa se zdaj pred roko pravice skrivajo na Krimu. Putin je samo odkimaval. Na dlani je, da nas je hotel s praznimi obljubami pridobiti na svojo stran. Na moje zahteve po umiku ruske vojske pa je ves čas odgovarjal, da je treba počakati na izid referenduma.
Ki je bil potem ponarejen?
Po podatkih, ki jih je krimska FSB posredovala centrali v Moskvo, kopija dokumenta je v naših rokah, se je referenduma udeležilo natančno 34,2 odstotka prebivalcev Krima. Med njimi tudi kakšen odstotek Tatarov, čeprav smo se uradno odločili za bojkot. Toda tisti, ki so šli na volišča, zagotovo niso glasovali za priključitev k Rusiji. Podobne podatke je objavil tudi znani ekonomist Andrej Illarionov, nekdanji svetovalec ruske vlade, zdaj pa sodelavec inštituta Cato. Po njegovih podatkih je idejo o pridružitvi Krima Rusiji v zadnjih letih podpiralo vse manj prebivalstva, že manj kot 40 odstotkov. To je bil za Moskvo seveda znak za alarm.
Nekje ste ironično izjavili, da je bil to zdaj zadnji referendum na Krimu.
Da. Statusa Krima po ruski zakonodaji s podobnimi pobudami ni več mogoče spreminjati. V 220. členu ruskega kazenskega zakonika namreč piše, da je pobude o spremembi statusa katerega koli subjekta federacije mogoče razumeti kot poziv k separatizmu. Kazen za takšne pobude pa je pet let zapora ...
Referendum je za nezakonit razglasila tudi beneška komisija?
O nelegalnosti sem tudi sam govoril Putinu. Kakšen referendum v času okupacije? To je vendar v nasprotju z mednarodno, ukrajinsko in vsakršno zakonodajo. Na svetu je bržkone veliko mest ali regij, ki bi se zaradi boljše prihodnosti hotele pridružiti Turčiji, Japonski, Kitajski, ZDA, Nemčiji ... Toda kdo jih bo pri tem početju jemal resno? Putin mi je odgovarjal, da ga zanima mnenje naroda. Toda zakaj ga mnenje naroda ne zanima doma, v Rusiji?
V Čečeniji, denimo?
Tam so stvari z drugačnim mnenjem že zdavnaj končane.
Kaj pa vam je po pogovorih v Moskvi obljubil Šajmijev?
Pogovarjala sva se zelo dolgo. Ker ima vpliv pri Putinu, sem ga prosil, naj ga prepriča, da se ruska vojska umakne s Krima. Mi hočemo še naprej živeti v Ukrajini. To bi bila za nas najboljša možna pomoč. Šajmijev je obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči.
Pa v resnici lahko kaj stori?
Zdajšnji predsednik Tatarstana je bil že sedem- ali osemkrat na Krimu. Pogovarjal se je z voditelji medžlisa in prepričeval Tatare, kako dobro je živeti v Rusiji. Toda krimskih bratov seveda ni prepričal. Zato so v Kremlju začeli razmišljati, da krimski Tatari morebiti slabo vplivajo na Tatare iz Kazana. Zato teh obiskov ni več. Pomoč pa seveda prihaja. Pred časom so denimo podarili gasilsko vozilo mestu Bahčisaraj in druge podobne drobne stvari. Tatari v Kazanu bodo kajpak počeli samo to, kar ukaže Moskva. Obstaja pa seveda tudi drugi Tatarstan. Civilna družba, ki na osrednjem trgu v Kazanu vztrajno prireja proteste in zahteva ruski umik s Krima. Prav ti so me letos vnovič predlagali za Nobelovo nagrado za mir.
Kaj je to, kar se zdaj dogaja na Krimu? Repriza sovjetskih časov?
Kaj pa naj bi bila okupacija drugega? Tatari smo edini prvotni prebivalci Krima. Spominjam se dogodka iz leta 1973, ko sem iz izgnanstva v Uzbekistanu prvič v življenju za nekaj dni obiskal rojstni Krim. Na letalu je zraven mene sedela mladenka, ki me je po pristanku vprašala: »Kako vam je všeč naš Simferopol?« Jaz pa sem ji odgovoril: »Kako vam je všeč naš Krim?« Vsi, ki so se tu naseljevali v preteklih dveh stoletjih, so namreč zgolj priseljenci. Tudi zato smo bili Tatari v hudo napoto vsem oblastem, še zlasti sovjetski. In zgodba se zdaj spet ponavlja.
Nova okupacijska oblast nas je začela deliti na »dobre« in »slabe« Tatare. »Slabi« so seveda tisti, ki nočejo sodelovati z novim režimom – in teh je kajpak večina. Zato nam postavljajo nemogoče pogoje. Na vsem Krimu je med okrog 600 šolami le 14 takšnih, kjer je pouk v našem jeziku. Zdaj nam hočejo odvzeti tudi to pravico. Tatare silijo, naj vzamejo ruski potni list. Kdor tega ne bo storil, bo na Krimu tujec. Ostal bo brez službe in vseh drugih pravic. Tatari zato odhajajo v hersonsko oblast v Ukrajino. Namesto njih pa nova oblast na Krim priseljuje proruske aktiviste iz Donecka in Luganska. Demografska situacija se bo zaradi takšne politike tod popolnoma spremenila. Zato pravim: »Ne odhajajte s Krima! Če že moramo umreti, je bolje, da umremo na svoji zemlji!«
Kaj v tej situaciji lahko stori novi ukrajinski predsednik Petro Porošenko?
Sam ne prav veliko. In Ukrajina tudi ne. Potrebna je pomoč mednarodne skupnosti. Rusijo je treba spomniti, da je leta 1994 skupaj z ZDA, Veliko Britanijo in Ukrajino v Budimpešti podpisala memorandum, s katerim se je zavezala spoštovati in braniti ozemeljsko nedotakljivost in suverenost Kijeva. Z aneksijo Krima je zavestno poteptala ta sporazum in tudi vse druge, ki jih je doslej podpisala z Ukrajino. Toda vseh problemov, ki si jih je nakopala z okupacijo Krima, brez sodelovanja s Kijevom Moskva preprosto ne bo mogla rešiti.
Od okupacije Krima naprej po vsem svetu predstavljate tragedijo, ki je zdaj znova zadela Tatare. Bili ste v Združenih narodih, v Bruslju, Strasbourgu. V Varšavi ste se srečali tudi z ameriškim predsednikom Barackom Obamo.
Tretjega junija so mi v Varšavi izročili nagrado Solidarnosti, ki se imenuje po Lechu Walensi. Tistega dne je bil na Poljskem tudi predsednik ZDA. Na podelitvi nagrade ga sicer ni bilo. Bil je le John Kerry. Na slavnostni večerji pa sva potem sedela drug nasproti drugega. Toda ker se je bilo čez dolgo in široko mizo težko pogovarjati, je Obama vstal in prišel k meni, da bi mi čestital za nagrado. Govorila sva kakšnih sedem ali osem minut. Kasneje je prišel zraven še John Kerry.
Ga je zanimalo vaše mnenje o dogodkih na Krimu?
Rekel je, da našemu narodu očitno grozi nova tragedija. Barack Obama je obljubil, da Washington ne bo nikoli priznal ruske okupacije Krima in da bodo ZDA vztrajale pri sankcijah proti Rusiji.
Jeseni gre Ukrajina znova na volitve, tokrat na predčasne volitve v rado. Se boste znova potegovali za poslanski sedež?
Nekdo od krimskih Tatarov bo moral po sedež v rado. O kandidatih se še nismo pogovarjali. Sam sem že malce v letih.
Kaj bo prinesla prihodnost?
Zgodovina je enkrat že pokazala, kdo je imel prav takrat, v sovjetskih časih. Andrej Saharov je pogosto govoril, da krt zgodovine rije neslišno. Zato zgodovina še ni končana. Nadaljuje se tu, pred našimi očmi. Okrog vratu krimskih Tatarov je naredila nov vozel. In tisti, ki nam vežejo to zanko, se iz sovjetske zgodovine niso ničesar naučili. Kajti če bi se, bi vedeli, da jim zgodovina tudi tokratnega početja ne bo nikoli odpustila. Svojih pravic si seveda ne bomo pustili odvzeti. A zanje se bomo borili po mirni poti. Nočemo prelivati ne naše in ne tuje krvi. Tega tudi v sovjetskih časih nismo nikoli počeli.
